Kjer ni Boga, ni sreče

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kjer ni Boga, ni sreče.
Anonimno
Izdano: Domoljub 15. september 1892 (5/18), 210–214
Viri: dLib 18
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Skozi predmestje v mestu P. šla je kmetsko opravljena ženica, kateri se je na prvi pogled videlo, da ni domača v mestu. Skoro pred vsako hišo se je ustavila in pogledala na hišno številko. Dolgo je morala iskati, predno je našla veliko hišo, ki je nosila štev. 65.

Dvakrat je pogledala na številko, če je prava, potem pa je stopila na dvorišče, kjer se je igralo brez števila otrok. Ta hiša je bila oddeljena namreč samo na mala stanovanja in zato je bila podobna vojašnici, kjer je stanovalo več sto ljudij. Čudno se je zdelo stari ženici na tem dvorišču, kjer je vse mrgolelo. Ni vedela, kam bi se obrnila, kje bi kaj povprašala. Nazadnje pristopila je k neki mladi, pa bledi ženi, ki je ravno prala, in jo povprašala, kje stanuje neki mizar Abram.

Žena se je nekoliko pomišljala, potem pa ji je pokazala po stopnicah navzdol.

S težjim srcem ko do sem, nastopila je sedaj starka pot navzdol; komaj je prišla do konca stopnic. Pred njo bila so prislonjena vrata, na katere je potrkala. Ali nihče se ni oglasil na njeno trkanje. Zato se ojunači, odmakne vrata, in vstopi v kuhinjo, v kateri je bilo vse v neredu.

Skoro s strahom potrka na sobna vrata.

»Noter!« oglasi se ženski glas iz sobe.

Komaj stopi v sobo, skoči k njej mlada žena od zibelke svojega bolnega otroka in objame ženo. »Mati, mati, torej ste vendar prišli!« zakliče mlada žena.

»Da, prišla sem, moj Bog, kakšno te najdem, Polonica!« odvrne mati in objame hčer.

Dolgo ni mogla nobena spregovoriti besedice od velike žalosti. Naposled peljala je Polonica mater na stol, jo posadila in jela pripovedovati dogodbe svojega življenja materi, jedini osebi, kateri je upala svoje nadloge potožiti, da si vsaj nekoliko olajša svoje trpljenje. Mati ni imela besedi za hčer − nemo povzdignila je k nebu roki in prosila pomoči božje za svojo nesrečno Polonico.

Polonica bila je jedina hči mizarja v neki vasi blizo mesta P. Še ne dvajset let stara bila je nevesta mladega mizarja Abrama. Ta je nekdaj delal pri njenem očetu in zato se oče ni protivil ženitvi, ker je vedel, da je Abram dober delavec. Materi pa ni bila ženitev prav nič všeč, ker je zvedela iz gotovega vira, da je ženin čisto brez vse vere. To je povedala ona hčerki in ta potem svojemu ženinu. Ali ta je neizkušeno deklico takoj potolažil. Prinesel ji je tako lepa darila iz mesta in govoril tako sladke besede, da si ni dala nič dopovedati, niti od matere, niti od spovednika.

Nekega dné je izginila Polonica. Nihče ni vedel, kam je šla. Štirinajst dni potem dobili so stariši pismo, v katerem jim je naznanila, da je že vse za poroko pripravljeno. Stariši so sedaj morali privoliti v ženitev, zlasti ker so zlobni jeziki po krivici obrekovali Polonico in zaradi tega so stariši želeli, da bi se brž poročila.

Poroka pred posvetno gosposko se je tudi zvršila natančno ali v cerkveno pa ni hotel privoliti ženin. Kar nič ni hotel slišati o tej »komediji pred oltarjem«, kakor je sam bogokletno imenoval cerkveno poročitev.

Nič ni pomagala prošnja starišev niti nevestina. Ženin je vedno trdil, da popolnoma zadostuje poroka pred svetno gosposko.

Zdaj še-le so se starišem odprle oči. Jezila sta se in drug drugemu očitala krivdo. Počasi pa sta se tudi onadva potolažila, zlasti ko sta videla, da ne moreta nič več pomagati in jima je Polonica jedno pismo za drugim pisala, kako se ji vse drugače dobro godi v velikem mestu, ko v pusti vasi.

Toda ta zakonska sreča ni trajala dolgo. Prvo dete je umrlo takoj po rojstvu. Ne dolgo potem zbolel je mož. Več mesecev ni mogel nič delati in vsled tega prišle so v hišo skrbi, žalost, revščina. Rudečica izginila je s Poloničinega obraza in ravno tako, kakor se je zgubljala njena lepota, pojemala je tudi moževa ljubezen do nje. Drugo dete se je narodilo slepo in za tri mesece je tudi to umrlo. Mož ni našel nobenega veselja v domači družini, postal je vsled teh družinskih nesreč navaden kričač, ki je pri shodih nezadovoljnežev veliko govoril, pri vinu uganjal veliko politiko, ter zapijal prislužene novce. Družina doma je pa stradala.

Še jedenkrat posijala je nekoliko sreča v mizarja zakonsko življenje. Tretje dete, ki sta ga dobila, bil je jako lep deček. Njegovo nedolžno smehljanje združilo je zopet srca obeh soprogov. Toda, komaj pol lela staro, zbolelo je za davico. Oče se je jezil in preklinjal vse, kar je videl, žena je jokala, a ni si vedela pomagati. Sedaj še le je videla, kako žalostno je življenje brez Boga, ko človek ne more od nikoder upati pomoči. Videla je, da bi bilo lahko vse drugače, ko bi od začetka drugače živela. Na jednega človeka se je še spomnila v svojej bedi, o katerem je upala, da se je bode še usmilil, namreč na mater, oče je bil že med tem umrl. Pisala ji je in jo lepo prosila, naj pride in jej pomaga v najhujšej sili.

In katera mati se ne usmili svojega otroka in mu ne pomaga, če je padel še tako globoko! Tudi Poloničina mati je prišla, kakor smo jo videli pri začetku povesti. Ravno veliko soboto je bilo.

Polonica povedala je materi vse svoje nesreče, ki so bile hujše, kakor si jih je mati v najhujši slutnji misliti mogla.

Med pripovedovanjem se je zmračilo. Mati je vstala in vzela svojega bolnega vnuka iz zibeli.

»Polonica, kaj si rekla, da mu je?« vpraša mati.

»Davico ima, bojim se, da mi bode tudi ta umrl, kakor njegova bratca,« odvrne tožno hči.

»Ali nista poklicala zdravnika?« vpraša zopet mati.

»Da, saj tam-Ie na polici je zdravilo. Moj Bog! Otrok mi umrje vsak čas in še krščen ni!« izpové Polonica.

»Kaj, še krščen ni, in že pol leta star?« čudi se mati. »Kako vendar živita, ste li v tem mestu sami neverci? In tista dva otroka, ki sta vama bila umrla ali sta bila krščena. − Govôri!«

»Ne, nista bila!« zašepetala je hči in od strahu in žalosti omedlela.

»In ti si v to privolila, ti brezverska mati, in ti si ... moja ... hči!?« govorila je v sveti jezi mati.

Polonica ni vedela besedice spregovoriti na te ostre, a pravične besede svoje matere. Mati stala je nekaj časa s sklenjenima rokama obrnena proti nebu brez svèta, brez pomoči, potem pa kakor razsvitljena od zgoraj stopi k mizi, vzame steklenico vode, ki je na njej stala in reče: »Če ni druzega več mogoče storiti, odpriva vsaj tej duši pot v nebesa!«

»Kaj boste storili, mati?« vpraša Polonica.

»Tvojega otroka hočem krstiti,« odvrne mati.

Polonica gleda nekoliko časa mater in reče: »Krstili more vendar samo mašnik in mi ga nimamo tukaj, tudi ne vem, kje kateri stanuje; ker odkar sem v mestu, nisem bila še v cerkvi!«

»Strašno, kaj tacega še nisem slišala, kar sem na svetu!« čudi se mati, »vendar v sili ni mašnik neobhodno potreben, vsak kristijan zamore veljavno krstiti, če ni duhovnika blizu; to bi morala ti vedeti, če še kaj veš iz krščanskega nauka?«

V tem hipu se mahoma odpró vrata in neki mož v delavski obleki stopi opotekajoč se notri. Bil je Abram. mož Poloničin, prekucuh, ki je mislil, da cerkvena poroka ni potrebna in ni pustil krstiti svojih otrok. Danes je bil seveda zopet pijan, ker je bila sobota.

Ko je zagledal čuden prizor v sobi, zaklical je:

»No, kaj je to? Kaj hoče ta stara žena tukaj? Ali ste obe nekoliko prismojeni?«

Starka se ni zmenila zanj, ampak pazila le na otroka, žena ga je pa jezno pogledala in rekla: »Vedi se vsaj spodobno, ne vidiš li, da otrok umira, in ta žena je moja mati, kaj je ne poznaš več?« 

»Ka-aj, moja tašča tukaj? Nekaj posebnega!« mrmral je pijani mož.

Ker mu nihče ni odgovoril na le besede, postal je usiljiv in začel govoričiti: »No, tašča, kako se imate, kaj? Kaj pa imate v tej steklenici, žganje? Dajte mi ga brž, grozno sem žejen!«

»Ali se ne sramuješ tacih besedij? Vsaj sedaj odnehaj od svojih surovostij; ali ne vidiš, da ti dete umira?«

S temi besedami pomoli mu žena dete.

Obličje s smrtjo se borečega deteta ganilo je nekoliko moža, stegnil je roko po njem, a starka ga je zavrnila, rekoč:

»Pusti ga, brezbožnež; nisi se brigal poprej zanj zato se ti ni tudi sedaj potreba in ne brani mu poti v nebesa!«

Surovež ni razumel njenih besedij.

»Stara je prismojena,« zamrmral je in šel v kuhinjo pogledat, kje je žganje.

»Zdaj pa ne smemo več tratiti časa, kmalu bode po njem!« rekla je starka, vzela steklenico v roke in vlila vodo na glavo otrokovo, govoreč besede: »Anton, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in svetega Duha!«

Otrok je pri teh besedah zajokal, vzdignil prsa, nato pa se krčevito zvil − potem je bilo vse tiho.

Ko se je mati zopet zavedla in je prišel mož z žganjem iz kuhinje, bil je otrok mrtev. Glasno je zastokala nesrečna žena v tej največji nesreči.

Starka pa ji je vzela otroka iz rok, položila mrliča na posteljo in se zopet k hčeri obrnila, rekoč: »Bodi potolažena in zahvali Boga za to veliko milost, tvoj otrok je sedaj angelj v nebesih, in ti bodeš imela vsaj jedno dušo v nebesih, ki bode zate Boga prosila!«

Med tem se je mož streznil. Videl je, kaj se mu je zgodilo. Jokal je, kakor dete, in poljubljal mrtvega ljubčeka. Žena pa je bila kakor v medlevici, od same žalosti ni mogla ne jokati, ne govoriti.

Le starka je bila pri zavesti. Pokleknila je k hčeri, držala se je z levo roko okoli vratu in molila rožni venec.

Zdaj se je začelo daniti. Veličastno peli so zvonovi velikonočno jutro in oznanovali vstajenje Gospodovo in praznik miru. Tudi v našej družinici nastopil je mir, smrtni mir, kakor tihota po viharju.

Mlada mati sedela je in se jokala poleg svojega mrtvega otroka, oče pa je korakal temno pred-sè gledajoč, po sobi gori in doli. Obeh misli niso bile, kakor se spodobijo na Velikonočno nedeljo. Žena vtopila se je v nekoristno tugovanje, mož togotil se je nad vsem; ali ne jednemu, ne drugemu ni prišlo na misel, da bi se udala v Gospodovo voljo in se vrnila k Bogu svoje mladosti, čegar roka ju je zadela tako težko.

Le v starkinem srcu bil je mir. Sedela je pri mrtvem detetu in molila za svojo hčer, ki je bila nekdaj tudi tako nedolžna, a sedaj je padla tako globoko.

»Kaj bosta sedaj začela?« vpraša starka, ko se je žalost nekoliko polegla.

Hči ni odgovorila, pač pa obupno zrla svoji materi v obličje.

»Obleci se in pojdi z menoj!« reče starka, ko so se zopet oglasili zvonovi.

Nemo sledila ji je hči, med tem, ko je mož ostal doma.

Mati peljala jo je v cerkev. Po štirih letih stopila je zopet jedenkrat žena brezverskega delavca v cerkev in bila pri službi Božji. Isti dan poiskala je tudi duhovnika, kateremu se je spovedala svojih grehov. Potolažena se je vrnila domov.

Tukaj našla je mrliča samega. Na mizi ležal je list od moža, v katerem ji je ta povedal, da s tako prismojeno in nesrečno žensko ne more več skupaj živeti. On izjavi, da je zakon ločen, in da gre po svetu, kjer si hoče poiskati boljšo srečo.

»Naj gre, kamor hoče,« reče mati, »vajin zakon pač ni bil zakon pred Bogom, in če mož takošnega noče, je bolje, da se ločita in da neha tako brezversko življenje.«

Tako se je tudi zgodilo. Ko je bil otrok pokopan, šla je Polonica z materjo domov, in je tukaj delala pridno in trpela za grehe svoje mladosti. − O možu pa ni nikoli več ničesar slišala.

Tako je življenje brez Boga!