Kjer nam je zaklad, nam je tudi srce

Kjer nam je zaklad, nam je tudi srce

Izdano:	Primorski list 10. april 1896 (4/11), 46
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Valerij Maksim pripoveduje, da so pomorili pagani v mestu Meksiki vsako leto tisoč otročičev, katerim so potem izrezali srca in jih darovali hudiču, svojemu maliku, misleči, da mu je to najdopadljivejša daritev.

Zgodovina nam poroča tudi o bogatem možu, ki je umrl nagle smrti. Ker se je zdelo to nekaterim čudno in sumljivo, prišli so zdravniki in so rezali mrliča, da bi spoznali, kako bolezen je imel. Preiskali in razrezali so vže vsega, a srca mu niso mogli dobiti. Žlahta mrličeva pa je šla mej tem iskat denar po skrinjah. O glej, kako čudo! Ko odpro zadnjo skrinjo, zagledajo v njej strašnega zmaja, trgajočega z železnimi kremplji srce pokojnikovo.

Čujte pa o nekem mašniku! Živel je v Rimu pobožen, svet duhovnik, ljubeč iz celega srca in nad vse Jezusa Kristusa. Ta mu je bil največji in jedini zaklad, vse drugo mu je bilo nično in prazno. Kar nakrat zboli ta duhovnik in umrje. Prišli so zdravniki in so ga rezali, a srca mu niso mogli najti. Slučajno se je ozrl nekdo mej pričujočimi na božje razpelo, viseče nad posteljo rajnikovo, in kaj vidi tam? Pod razpelom visi srce svetega mrliča.

Prijatelji moji in znanci, kje je pa naš zaklad, kje so pa naša srca? Ne utripljejo li morda na oltarju kakega ostudnega malika – hudiča? Skopuh, kje je tvoje srce? Glej, tam v onem zaboju, tam v oni železni skrinji trga je z ognjenimi kremplji zmaj tvoje nenasitljivosti in nezadovoljnosti. Pijanec, kje je pa tvoje? Glej tam temno, zaduhlo klet, v njej pa velik sod, pod sodom pa tvoje srce pijano od sladkega strupa. Torej klet je tvoje svetišče, tvoja cerkev, sod je tvoj oltar, vino je tvoj Bog? Pomisli in ostrmiš! Bog ti je dal pamet in srce, da bi delal in čutil kakor človek; in kar ti je dal, zahteval bo z obrestmi od tebe; ti pa teptaš pamet z nogami, srce pa prodajaš krivemu maliku. Kedor je torej tako nesrečen, da je prodal srce kateremukoli lažnjivemu bogu, potrudi se, da je dobi za časa nazaj, ker strašno je priti v roke živemu Bogu.