Kje se skriva šesti prst

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ta prave od pet do glave
Kje se skriva šesti prst
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Take reči si je treba v kamen zapisati, pravi stric Marko, ko sliši in zve kaj močnega, sočnega.

Poslušaj zdaj in si v glavo nalij,
da ti ostane v njej vsaj za tri dni!

V dolini, ki se razteza med Palcem in Kazalcem, je nekoč živel še en prst. Bil je posebnež. Ni bil marljiv in resen kot njegovih pet bratov rokovnjakov, ampak nagajivec in veseljak. Na glavi mu je čepel dolg noht, prava koščena čelada. Zaradi nohta pa ni bil nič vojaško bojaželjen, ves čas je izpod njega prijazno mežikal v svet kot izpod planinskega klobuka. Tudi je znal lepo žvižgati. Nič čudnega zato, da so ga klicali Žvižgi.
Nekega dne se je znašel v Cenetovih ustih.
»Zdaj bomo piskali in peli, da bo slišati čez hrib in morje,« je pomislil Žvižgi in zajel sapo.
Kje pa. Cene ga je obliznil, kot bi ga hotel sesati, potem pa hrsk hrsk ugriznil v noht na Žvižgčevi glavi. Cene je imel navado, da si je grizel nohte.
Našemu prstu je šlo za nohte in za glavo: kdo drug bi se samo tresel in cvilil od strahu, on pa je spustil tako strašen pisk, da so se bučmanu Cenetu ušesa zavihala in oči spotegnile daleč ven kot rožički pri polžu. Prst mu je sfrčal iz ust, kot bi ugriznil v kislo žabo.
Žvižgi je bil rešen. A čez Čas si je Cene spet poskusil gristi noht. Žvižgi spet navije sireno, da je šlo skozi ušesa - in da seje Cene prevrnil od groze.
Tretjič seje Cene raje lotil ostalih prstov: Kazala, Sredina, Prstàna, Mezina in kilavega Pala. Zagrizel se je vanje, da so kmalu postali kot kumarice: brez nohtov in zeleni od jeze.
Takoje prišlo med brati prsti do zavisti: oni objedeni, plešasti, poklapani, Žvižgi z mogočnim nohtom pa sejim smeje in strže korenček.
Ostali prsti so nahujskali Pala. Ta je bil majhen in debelušen od rojstva, brez nohta paje še bolj klavrno zgledal. Ni čudno, daje rad težil in bil poreden. Pal si zatisne nos in zakliče Žvižgiju: »Smrdiš, umazan si in sramoto nam delaš. Ostalih pet nas pridno nosi v usta, ti se pa praskaš po glavi, po popku in še kje drugje. Tudi po nosu in po ušesih si vrtaš. Sramota za celo družino!«
Žvižgec se je sprva požvižgal na zmerjanje. Ko pa začnejo vsi kazati s prstom nanj in ga zmerjati: smrduh, pohajač, packa nemarna! -je zajokal. To je rokovnjače še bolj podžgalo: kazali so mu osle in figo, rogove in jezik: buuu! fej in fuj! kujon-prdon-barabon! buuu!
Nič od tega ni bilo res. Kljub temu je vsa ta hudobija spravila Žvižgca ob živce. Zaradi krivice in grdega obnašanja pobalinskih bratov se je odpravil po svetu.
Zdaj živi po samotnih p|aninah. Tih in plašen je postal - pravi svizec! Požvižga samo, ko se mu kdo približa in ga je strah.
Brate rokovnjače je sram, da so bili hudobni. Malo so tudi žalostni, odkar ni več med njimi brata z nohtom na glavi. Še vedno ne znajo zažvižgati, ko jih Cene grize. Nihče več mu nemarne navade, da si grize nohte, ne zna izbiti iz glave.
Tudi kazen jih je doletela: sploh se ne morejo popraskati, ko jih okrog popka srbi. Prst brez nohta je kot papagaj brez kljuna.

Pajek muhi reče hvala!
Pravljica bo tu končala.