Kje je luč?
| Kje je luč? |
| |||||||||||||
Stoletja so minula. Narodi so rastli in propadli. Vstali so voditelji in zopet padli. Samosilniki so obvladovali in obvladujejo še človeštvo, ki živi v divjem kaosu, včasih čisto golo, brez sleherne moči. Gorje tistemu, ki bi se drznil plavati proti toku, ki bi hotel premagati kaos! Zaničevan, zasramovan, uničen in strt bo.
Kdo ne pozna kamenitih puščav s svojimi stanovanjskimi hišami in tovarniškimi dimniki? Kdo še ni videl ljudi, katerim so Le puščave dom in domačija? Ti ljudje ne iščejo in ne morejo najti pota, ki bi jih povedel v solnčno, vso jasno deželo, ki uresničuje vse sne o solnčnem sijaju, o logih in livadah. Sicer si skušajo ljudje ustvariti po onih puščavah oaze. Toda odkod naj prihaja studenčnica, ki bi napajala in oživljala te oaze?
Kamorkoli se ozreš, vidiš smrt in umiranje. Po mikih, umazanih ulicah se igrajo še mrkejši otroci. Življenje se hoče razviti. Otrok bi se rad igral, rad bi skakal in pel. Toda povsod same ovire. Tu sivo zidovje, tam smrtna nevarnost, tu zopet vzgojna metoda šol, učiteljev in staršev. Kal življenja se duši z vseh strani. Iz otroka postane blodna senca, človek velemesta, človek, ki zre v uživanju in strasti vse življenje.
Raste v starosti. Njegov duh pa otopi. Širokega, svobodnega življenja ne pozna in obtiči v svoji ozkogrudnosti. Obteži se z denarjem in vsemi mogočimi materijami. Njegova posest mora rasti in se množiti, brez ozira na to, kdo mu je ustvaril vrednost.
Stanujejo trumoma skupaj, ljudje teh puščav. V nasprotovanjih in sovraštvu jim gine življenje. Zavistno zro na svoje gospode-trote in si žele, da bi bili na njihovem mestu. Razdelili so si dneve tako, da imajo delavnik in nedeljo. Ob delavniku so sužnji trotov in svojih strasti. Divjajo, begajo in se pode za čim več denarjem. Boj za obstanek jim da mnogo misliti. Vedeti morajo, kaj bodo jutri jedli. Skrb se pridruži skrbi. Danes pokopljejo tega, jutri onega.
Ob nedeljah gre mnogo ljudi v cerkev. Boga časte s tem, da so pobožni in da kleče. S prižnice se oznanuje evangelij. Toda kmalu se je zopet vsakdanji delavnik povrnil. Vrtinec življenja jih obkroža. Pot v raj je težka in naporna, moč njihova pa slabotna.
Za vse ostale velja pa samo vsakdanjost. line deli samo časovno razdalje. To so sence, ki jih nosi goli vrtinec, kaos in ki ne bodo nikoli dosegli brega. Oni čakajo vedno na bežen čas. Saj je vse, kar počenjajo, edino prisilno delo.
Vso zemljo zakriva strašna tema. Gospod zemlje, človek, se plazi po tleh. Njegove oči so oslepele. Zato ne more več najti pota v višino. Marsikdo se je že skušal dvigniti; toda kmalu se je zopet zgrudil. Morda je to še večkrat poskusil; morda se mu je to že do polovice posrečilo.
Tema pa je gosta in črna. Zdi se, da je za človeške moči nepremagljiva. Samo nekaj jo more premagati: Ogenj, luč. Kjer sta ta dva, mora izginiti tema, ki je vendar samo pomanjkanje luči. —
Vse človeštvo ječi in pričakuje odrešenja: Hrepeni po luči, ki bi razgnala temo. Pričakuje, da bi prišlo kraljestvo luči na zemljo.
Čuj, ali se ni oglasilo nekje daleč, pritajeno, kakor zvonenje svetih, božičnih zvonov?
"V začetku je bila Beseda ... v nje je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi ... Prava luč je bila ta, ki prihajajoč na svet razsvetljuje vsakega človeka ... In Beseda je meso postala in med nami prebivala ... (Jan. 1, 1—14.)