Kje? (Ani Salmič)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kje?
Ani Salmič
Izdano: Vigred 15/7 (1937), 3-4
Viri: dLib 7
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Cvetkovemu Janku je štiri leta, a mamica njegova trdi, da hoče več znati kot starejši desetletni Tone. Vse vidi, vsepovsod ima svoje prstke in vsako stvar hoče dognati do dna.

Mamica njegova, saj veste kako je kmetskim materam, je ves dan vprežena v delo. Le v nedeljo popoldne zbere otroke krog sebe, da jim kaj lepega pove. Takrat sadi zlate nauke v srčeca za poznejše življenje. Malemu Janku pa to ni zadosti. On hoče imeti ves dan mamico na razpolago. Vedno taca za njo in kar naprej izprašuje, da mama komaj sproti odgovarja.

Oni dan je vjel kokoško grahko in ji tipal krofek.

»Mama!«

»Kaj bi rad, sinko?«

»Kokoška ima poln krofek malih jajčkov!«

Mama se pri sebi nasmehne in si misli: Ta zmota za enkrat ni škodljiva in pravi:

»Res?«

»Res! Le potiplji!«

Mama potiplje. Kokoš se je pošteno nazobala koruze.

»Mama, ali bo kokoš vsa ta jajčka znesla?«

Mama ne odgovarja. Teče v kuhinjo. Mleko ji kipi in sto del je še tam. Mali pa za njo:

»Mama, povej!«

»Vsa!« to je najkrajši odgovor.

»Oj, to bo pridna! Pridna, pridna,« boža Janko kokoško.

»Ampak mama? ... «

»Kaj bi zopet?«

»Kje pa znese grahka jajček?«

»Na hlevu.«

»Na hlevu, vem. Ali kako? Kje ji pride iz krofka?«

Mama ve, da je storila napako. Nazaj ne more. Vedno bolj se pogreza:

»Daj mi mir!«

»No, samo povej mi.«

»S kljunčkom ga znese« — pove mama sramežljivo.

»Res? He!«

Janko nese kokoško v stelnik in ji govori: »Le čakaj, v gnezdo te bom posadil. Tam boš znesla jajček.« Ozre se v steljo. Pa že belka sedi v njej. Grahko položi na tla, ji pravi: »Počakaj!« in zleze k belki, da bi jo pobožal. Belka vstane in zakokodaka. Zdaj, zdaj ji pade jajce iz kljuna, si misli Janko in čaka. V gnezdo se zvali res jajce. Ali ne iz kljuna. Janko ostrmi. Gleda jajce, gleda belko pod repek. Pusti kokoške in išče mamico:

»Ali mamice smejo lagati?«

»Ne smejo.«

»Zakaj si se pa ti zlagala?«

»Otrok! Kako si mogel reči mami kaj takega? Mama nikdar ne laže!« Mama v naglici brska po spominu in se ničesar ne spomni: »Veš, Janko, tako se mami ne reče. Bogec bo zelo žalosten.« Janko uporno gleda.

»Kaj mi nisi rekla, da kokoška pri kljunčku znese jajček?«

Mami zapre besedo. Gleda, gleda.

»Pod repkom ga znese.«

»Kdo ti je to rekel?«

»Belko sem videl.«

Mama se je vjela in sedaj ne ve, kaj bi odgovorila malemu sodniku, da se reši, da se reši iz te neprijetne obsodbe.

Fantek pa čaka odgovora:

»Zakaj mi pa ti nisi tako povedala?«

»Ljubček moj, jaz nimam časa hoditi za kokoškami in gledati kako in kje nesejo. Pa sem mislila, da pri kljunčku.« 

»Nisi vedela?« gleda Jankec mamico.

Mami je zelo mučno. Morala se je spet zlagati, da je spravila vso stvar v luč.

»Hm. —- Torej sem ti jaz prvi povedal?« 

»Ti prvi.«

Malemu se dvigne glava in gre. Gre na dvorišče, da tam še kaj najde in da še kaj nauči mamo.

Mami pa se zdi, da je postala majhna. Čuti, da je storila napako in se boji dneva, ko bo sin vedel za njo. Vzdihne in grenko misli: »Vzgoja otrok je le velika umetnost!«