Kino "Ljubljana"
| Kino "Ljubljana". Ivan Albreht |
| |||||||||||||
(Mladini vstop ni dovoljen. Vojaki, dijaki in šolarji plačajo polovico, deteta v naročju so vstopnine prosta.)
Oni dan me je obiskal sorodnik, mlad in sila učen fant tistih let, ko človek sreblje začetek in konec svoje učenosti iz zaprašenih knjig in išče idej —. Ideja, to je namreč v gotovi dobi človeškega življenja nekaj strašnega. Z idejo vstaneš, z idejami hodiš, koder hodiš, z idejami ležeš spat in same ideje te mučijo v sanjah. Kakor odpreš usta, pade ideja iz njih in sploh: ideja!
Tak je torej tisti moj sorodnik, ki me je obiskal oni dan.
»Kaj bo dobrega?« mu pravim.
»Tako sem prišel, malo na razgovor. V razgovorih rade vstajajo ideje.«
Imel sem malo vročine tisti dan, pa sem tičal v postelji. »Križ božji!« sem se skrčil pod odejo, »zdaj gredo ideje nadme!«
»Škoda, da nisi pokonci, bi šla malo po polju,« je dejal. »Med hojo ideje bolj ožive.«
»Hvala bogu!« sem pomislil. »Človek res nikoli ne ve, kaj je njegova sreča ... Moja je danes — vročina.«
»Obžalujem,« sem dejal.
Mladenič je sedel k postelji, pa me je vprašal:
»Ti. Kakšno je pravzaprav tvoje politično naziranje?«
Pogledal sem ga debelo:
»Ne vem.«
»Tega ne veš?« se je začudil.
»Oprosti, prav res ne morem reči nič gotovega! Nimam takorekoč volje do takega naziranja.«
»Čuden človek,« je zmajeval moj učeni sorodnik. »Kakšen je potem tvoj svetovni nazor? Tega menda vendar imaš?«
Zdaj je bila šele zadrega popolna. Svetovni nazor ... Kaj naj povem?
»Hm?« sem dejal, »menda tudi svetovnega nazora nimam.«
»Joj,« se je zavzel učeni mladenič.
»Vidiš, je križ,« sem skušal zlesti iz zanjke, »jaz živim namreč med svetovi. Ako pogledaš iz moje sobe proti Šmarni gori, imaš na levi belo Ljubljano, na desni pa tisti kraj, kamor Ljubljana pošilja vse, ki po kratki mučni bolezni, prevideni itd. Ljubljana rabi politično prepričanje in svetovni nazor, tisti, ki po kratki in mučni bolezni, prevideni itd. — mogoče tudi, jaz pa res ne vem, kaj naj bi z njim.«
»Cinik,« je zmagovalno kriknil mladenič in je šel.
Res. Hudo mi je bilo, prav pri srcu hudo spričo te besede. Vedno sem mislil, da sem — no, vse, samo cinik ne, zdaj pa slišim tako! Ne pomaga drugače! Vročina sem, vročina tja, pot pod noge, pa hajdi v belo Ljubljano! Za vsako ceno moram dobiti politično prepričanje in svetovni nazor, moram, naj stane, kar hoče!
Grem in pridem na Martinovo cesto. Tam srečam delavca.
»Ne zamerite mi, prosim, kakšno je vaše politično prepričanje?«
Delavec me pogleda in molči.
»Ali pa vsaj svetovni nazor, prosim?«
»Preklet škric zgulen,« se oglasi delavec, »kua me pa hecaš, frdaman kapitalist!«
»No, že vem,« sem pomislil, pa sem jo odkuril. »Ta že ima politično prepričanje in svetovni nazor, samo meni ga ne pove.«
Obupati ne smem. Torej dalje!
Grem in pridem k prijatelju, ki je umetnik po volji božji. Ne pozvonim, ne potrkam, ampak kar planem k njemu.
»O, gospod Albreht, kaj je pa vas spet enkrat zaneslo k nam?« se zavzame njegova žena.
»Oprostite, gospa.« drvim mimo nje, »politično prepričanje iščem in svetovni nazor. Kje imate gospoda?«
»Slika!« pravi gospa in me hoče pridržati, da ne bi motil umetnika. Toda jaz sem energičen!
»Oprostite,« pravim še enkrat in planem naravnost k njemu, ki se zamišljen in izgubljen zvija pred platnom.
»Ti,« pravim, »kakšno je tvoje politično prepričanje?«
Umetnik me pogleda in zamahne z roko.
»No pa vsaj svetovni nazor? «
»Kaj si znorel?« se začudi in nameri s paleto proti meni.
»Ne zameri! Poslušaj!« In mu povem, kako se mi godi.
Umetnik se zasmeje:
»Pusti, pusti, prijatelj! Politično prepričanje te sreča za vsakim vogalom. Poberi ga in ga vtakni v gumbnico! Svetovni nazor se valja po beznicah. Kjer ti drago, ga lahko deneš za klobuk. Vse drugo pa je: svetloba in senca! To je tisto, kamor je treba prodreti; kajti med tema dvema tečajema se giblje življenje, umetnost, svet!«
Slišim in grem. Na ulici srečam politika, ki je bil nekdaj moj tovariš v dijaških dneh.
»O, pozdravljen,« se ga razveselim, »dobro, da sem te dobil. Veliko prošnjo imam namreč —«
Znanec se nasmehne s tistim krasnim, tako pomembnim in tako strašno brezpomembnim smehom veščih politikov, da me zazebe v dno srca.
»Kaj želiš, prijatelj?« me ljubeznivo prime pod pazduho.
»No, vsaj eden,« pomislim in se ojunačim:
»Ti, ne zameri! Kakšno je tvoje, hm, politično prepričanje?«
Grom in strela — znanec odleti.
»Taka ignoranca! Kaj ne vidiš mojega imena pod vsakim oglasom, pod vsako važnejšo proklamacijo naše stranke?!«
Imam že dovolj, ni treba več, nič več!
»Srečno!« zastokam in odmotovilim s svojo sramoto dalje. Saj imam še drugih znancev in prijateljev cel roj, eden se me že usmili! Res jo zavijem k literatu, ki ga imam rad zavoljo njegove odkrite poštenosti.
»Ti, kakšno politično prepričanje imaš pravzaprav ti?«
Prijatelj se zasmeje tako iskreno, da mi radosti zaigra srce.
»Ali bi rad tako, no, kakšne pomoči?«
»Ne, ne, samo —
»Ej, kaj se boš vedel, kakor kmečka nevesta! Potiplji tu, potiplji tam, boš videl, kje ti kaže!«
S tem ni torej nič.
»Kaj pa svetovni nazor?« pravim plaho.
»Pridi drugič, ko boš imel normalno temperaturo,« se zasmeje prijatelj. »Danes ti kar gore lica in se ti gotovo blede.«
Spet je bila torej pot zaman! Kaj sem neki delal vsa ta dolga leta, da nisem našel ne političnega prepričanja, ne svetovnega nazora!?
Še dalje hodim in slišim, kako se menita dva:
»Ti si torej sedaj socijalist?« pravi prvi.
»Aha,« se razveselim, »tu gre za politično prepričanje. To bo zame!«
»Socijalen demokrat sem,« pravi drugi.
»A prejle si bil v katoliški stranki,« meni prvi, drugi pa:
»Človek išče, predno najde!«
»Imenitno, kakor nalašč zame,« mi pravi vzradoščeno srce.
»Zdaj si izstopil iz vere,« pravi prvi.
»Da,« meni drugi.
»A dan pred izstopom si moledoval v škofovi bližini,« se zagrohoče prvi.
Drugi je v zadregi.
»Jaz sem svoboden,« se oglasi v tovarišev smeh. »Zdaj imam eksistenco in sploh —«
»Prepričanje, kajne?« se smeje prvi, pljune in gre.
Mogoče je bil razgovor važen, vendar mene ni mogel potegniti iz blata. Da bi se le rešil, jo zavitem v gostilno. Tam je beseda bolj lahka.
V veseli družbi so zbrani znanci. Eden pridiguje:
»Naj se zbirajo sile zoper nas, mi ostanemo, kar smo! Naše ideje so naša moč!«
»No, zdaj sem spet v pasti,« me oblije zona. »Komaj sem pobegnil iz objema idej, ki mi jih je sipal v posteljo moj sorodnik, sem že spet v krempljih idej — pri vinu.
Ko me tovarišija zagleda, me sprejme s hrupom v svojo sredo.
»Mi stojimo neomajno, Ivan, kaj?« pravi tisti, ki je preje pridigoval.
»Če se ne motim, zdaj sedimo,« si dovolim ponižno popravo.
Družba se smeje, jaz pa zašepečem najbližjemu na uho:
»Veš kaj?«
»No, ali si zopet suh?« se prestraši prijatelj, naroden človek in slovenski pesnik, debel in čokat, pa dobrega srca, »Kaj malega bi ti lahko odstopil, a mnogo nimam.«
»Tudi jaz ne,« mu zaupam. »A zdaj ne gre za to. Veš, politično prepričanje iščem in svetovni nazor!«
Prijatelj, naroden človek in pesnik se zasmeje, da mu utonejo v gubah prijazne oči.
»Pij!« pravi in mi nalije.
Trčimo, pijemo, pridigar že zopet pridiguje, a pesnik oznani slovesno:
»Albreht išče politično prepričanje in svetovni nazor! Vzemimo ga za mecena!«
Pridigar že nič ne vidi, smeje se pa le. Ž njim se smeje vsa družba, še jaz, ki nimam ne političnega prepričanja, ne svetovnega nazora.
»Kujon gotovo voha korito,« zategne pridigar, jaz pa planem in hitim na ulico na ulico, kar me nesejo noge.
Zunaj molči noč, vlažna, meglena jesenska noč. Tu, tam tava po ulici človek, omahne tja in izgine. V predmestju srečam žensko, ki gre naravnost proti meni. Kakor se je ogibljem, se me le zadene s komolcem.
»Oprostite,« pravim in se spoštljivo odkrijem. Ženska se zasmeje in obstane. Hm, to me spravi v zadrego. Rad bi dejal besedo, pa ne morem prav. Nazadnje mi uide kar samo od sebe:
»Oprostite gospodična, ali imate vi politično prepričanje in svetovni nazor?«
Ženska se zasmeje, kar vije se v smehu.
»Sobe ne morem dobiti,« pravi nazadnje in se stisne čisto k meni, da mi vonj njenih las obudi — spoznanje. Iz zdravstvenih ozirov je deviška Ljubljana izročila ulici vso nedeviško nadlogo.
»To je križ,« pravim.
»Kannst mir ja helfen,« se oglasi ženska zaupno in me gleda. »Dreissig Dinar nur —«
»Pa to ni politično prepričanje?« se začudim.
»Hang dich auf, Esel, wenn du keine dreissig Dinar hast!« se zakrohoče ženska in mi obrne hrbet, prav tako, kakor mi ga obračata svetovni nazor in politično prepričanje.