Kenguruj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kenguruj
Rado Murnik
Izdano: Slovenski narod 39/142 (1906)
Viri: dLib 142
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Vročega poletnega popoldne sem slonel ob oknu in gledal doli na Laudonovo ulico. Bila je nedelja; na ulici je bilo le malo ljudi. Dva dečka sta se igrala s pisanimi kroglicami „Anmäuerln" in nekoliko dalje gori sta v senci visoke hiše opravljali dve babnici svoje ljube bližnje. Sicer je bilo vse praznično prazno in povsod naokoli je vladal nedeljski dunajski dolgčas.

Kar se je prikazal izza ogla sosedne ulice jurist „Kenguruj“. Še preden sem se mu mogel skriti, me je že ugledal in mi veselo migal z roko v pozdrav. Jadral je naravnost proti meni. Hitro sem zaklenil kabinet, zakaj „Kenguruj“ je bil včasi neznansko siten mladenič.

Zakaj da so mu dali tako nečloveški nadevek, tega ni vedel nihče. Sicer je bil pa res eksotična živalca.

V Jožefovem okraju je bilo le malo gostilnic, katerih „Kenguruj“ ne bi bil že počastil s svojim obiskom. Zlasti prve dni vsakega meseca je rad krokal, ali, kakor se je izražal evfemistično: prepeljaval gondolo. V dveh tednih se mu je staj al trohli mamon do zadnje kopejke. Tretji teden je živel o kreditu. „Kenguruj“ je bil pravi „Pumpgenie“. Nahrulil je za denar vsakega, ki se je držal količkaj prijazno. V avli na vseučilišču je prežal za stebrom skrit, kdaj pride kakšen znanec, ki je bil na črni deski zapisan v rubriki za denarne nakaznice. Kadar se je prikazala taka žrtev nič hudega sluteč pri vhodu, je planil „Kenguruj“ izza stebra in se prijel tovariša kakor klop. „Denar imaš, amice!“ mu je naznanil, mu gratuliral in ga takoj naprosil za par čukov „do prvega“. Pozneje je znosil vse svoje „dragocenosti in zaklade“ Samuelu v zastavo. Četrti teden pa se je odpovedal javnosti in njenim izkušnjavam. Ležal je doma v postelji in bral. Gospodinji je rekel, da je bolan in da ne sme uživati nič drugega, kakor mleko, jajca in čaj z rumom. Prvega dne vsakega meseca se je pokazal „Kenguruj“ novo prerojen in strašno žejen zopet med posvetnjaki, poplačal svoje dolgove in se priporočil svojim dobrotnikom za bodočnost, rešil svoje zaklade in dragocenosti iz rok čifutovih in vestno vozil svojo gondolo. V Jožefovem okraju je bil že popularen, to je trdil možakar sam. Prva dva tedna, „medena tedna“, je obiskoval kavarno, kamor je zahajalo več igralcev in časnikarjev. Znal je dobro tarokati; imeli so ga radi, vedel se je kavalirsko.

„Odpri mi no!“ je vpil, ko je prisopihal pred mojo sobico, in jel grdo bunkati po vratih.

Bil je tretji teden v mesecu; prijatelj „Kenguruj“ je bil torej v drugem stadiju, v stadiju suše. Bati se je bilo torej slabih namenov.

„Odpri vendar!“ je prosil zunaj. „Meniš, da te nisem videl pri oknu? Saj ne potrebujem nič denarja! Petak imam v žepu, če hočeš kaj vedeti No, pa poglej skozi ključavnico, da ga imam res!“

Izvlekel sem ključ in videl, da ima „Kenguruj“ res petak v roki. Čudež! Dvaindvajsetega dne v mesecu je imel mož toliko premoženja! Odprl sem mu.

„Fiksgramatanten, ne vem, zakaj se me vsi tako bojite!“ je dejal užaljen in si pahljal rdeči obraz s slamnikom. „Referent za štipendije mi je takorekoč garantiral, da dobim čisto gotovo in v kratkem ustanovo! Torej sem kapitalist!“

„Kje zlomka si pa našel bankovec?“

„Le čakaj, poslušaj! je odgovoril in sedel na stol. „Danes popoldne je dobil glasbeni poročevalec tukajšnjega lista D ..... v kavarno pnevmatično dopisnico od prvega urednika, naj gre ob treh popoldne intervjuvat slavnega tenorista Tremolinija, ki se pripelje danes ob dveh na Dunaj. Drugi časniki še ne vedo ničesar o njegovem prihodu. Glasbenemu referentu pa se ne ljubi, da bi obiskal Tremolinija. Prosil je igralca Schlaumeierja, da pojde on zanj tja in spiše poročilo o slavnem pevcu. Schlaumeier je dobil kar vnaprej desetak za to uslugo. Toda niti njemu se ne ljubi hoditi v vas k dičnemu gospodu Tremoliniju. Zato mi je dal petak in me prosil, naj grem jaz intervjuvat pevca v hotel Royal. Seveda sem sprejel ponudbo z obema rokama! Zdaj pa, hm, vidiš ... niti besedice ne znam laški, prijatelj, niti besedice!“

„Poišči si torej tolmača!“

„I kaj še! Potem je pa moj petak fuč! Ampak veš kaj? Ti pojdi tja! Videl sem nekoč italijansko slovnico pri tebi. Sicer se pa lahko tudi po latinsko udarita!“

„Jaz že ne poj dem! Ne znam italijanski.“

„Ne bodi no tako siten!“ je zagodrnjal „Kenguruj“. „Kar pojdi, pa je! Vprašaj ga, kako mu kaj ugaja krasni Dunaj in te lepe Dunajčanke!“

„Od dveh do treh si vendar ni mogel še dosti ogledati mesta!“

„A, kaj! Vprašaj ga tudi, kateri skladatelji so mu najljubši. In tako dalje! Zlomka, si že izmisliš tudi sam še kaj. Potem spiši poročilo; jutri zjutraj pridem ponj in ga ponesem Schlaumeierju. Tako pride intervju že v večerni list. To bodo zijali redakterji drugih časnikov!“

„Nič ne bodo zijali! Jaz že ne grem. Pojdi sam!“

„Oh, to si pust! Niti najmanjše usluge ne storiš tako zvestemu prijatelju! Pojdi se no solit! Jaz sam pa ne utegnem; obljubil sem dvema gospodičnama, da pojdem ž njima v Schönbrunn v menažerijo!“

„Le glej, da te tam —“

„Stoj! Vprašaj Tremolinija tudi, kod se je šolal in kje je že vse bil. Potem naj ti kaj zapoje! Pohvali njegov fenomenalni glas, njegove žarne oči, črne lase in tako dalje.“

„Kako pa to veš? Saj ga še nisi videl!“

„Eh, Italijan je Italijanu podoben kakor cigan ciganu! Torej le pojdi in nikar me ne blamiraj! Meni se pa mudi! Servus!“

In odhitel je v Schönbrunn gledat opice. Zaklical sem za njim, naj se nikar ne zanaša name in da nikakor ne grem intervjuvat zanj. In res me ni bilo tja.

Drugo jutro ni prišel Kengeruj po poročilo; mislil sem torej, da je šel le sam nad tenorista. Nekaj dni potem pa sem ga srečal pred univerzo.

„Veš, kam sem namenjen?“ me je vprašal veselo. „No saj tako ne uganeš! — V hranilnico! Dobil sem štipendijo!“

„Čestitam! Kaj pa Tremolini?“

„V prvem času sem zvedel, da ga sploh ne bo na Dunaj. Petak smo pa vrnili; saj zdaj smo kapitalisti!“

Pozneje so mi povedali, v kakšne hranilnice je nosil kapitalni Kenguruj svoj denar: vozil je gondolo po vsem Alsergrundu, da bi postal tudi v tem mestnem okraju popularen.