Kekec na volčji sledi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kekec na volčji sledi. Planinska pripovedka.
Josip Vandot
Izdano: Zvonček, januar 1922 (23/1) – december 1922 (23/12)
Viri: dlib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7/8, 9, 10, 11, 12
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12.dno

Stani Rivosechijevi, mali hrvatski prijateljici, poklanja to pripovedko v spomin — pisatelj.

1.[uredi]

Zaveroval se je bil Kekec tisto jutro v kosa. Lepo je drobolel kos tam v goščavi za Gmajnico. Skril se je bil nekje v varen kotiček, pa je prepeval, pa je drobolel svoje najlepše pesmi. Kekec se je čudil, da je odprl široko oči in usta. Poslušal ga je pol ure in je sedel na zeleni trati onkraj žuborečega studenca. Naposled se je nakremžil žalostno in je vzdihnil sam pri sebi. — »Ovbe!« je vzdihnil Kekec in se je popraskal za desnim ušesom. »Kaj mi pomagajo citre, pa kaj mi pomagajo zlate strune! Kos nima citer, pa tudi zlatih strun nima. A lepše poje nego moje citre; lepše poje nego moje zlate strune ... Ovbe, ovbe!«

Kekec se je praskal za desnim ušesom in se je skoro razjezil na kosa. S pestjo je zažugal proti goščavi, kjer se je skrival kos. Še enkrat se je Kekec nakremžil, še enkrat je zažugal s pestjo. — »Kos, ali čuješ?« je zavpil Kekec na ves glas. »Šopiriš se, šopiriš s svojim petjem. Pa morda misliš, da te kdo posluša? No, niti naša Keza se ne zgane ob tvojem petju. Keza pa posluša celo črnega murna in hvali njegovo petje ... Zato pa le bodi tiho, ti kos!«

Toda kos ga ni poslušal, ampak je drobolel še glasneje, še lepše, da ga je Kekec vedno bolj zavidal. Jezil se je pač in je govoril hude besede; a v srcu je občudoval tisto krasno petje in tisti lepi glas. Naposled ni mogel več vztrpeti na trati. Pozabil je na svojo Kezo, ki se je pasla nekje tam ob leskovem grmovju. Splazil se je v goščavo, da bi videl kosa od blizu. — »Hm!« je pomislil sam pri sebi in je trikrat pokimal z glavo. »Rad bi videl tega kosa; rad bi videl, kako odpira svoj kljun, da poje tako lepo. Nemara bi tudi jaz tako lepo zažvižgal, ako bi našobil ustna tako kot kos svoj kljun ... Hm, nemara bi pa še celo lepše zažvižgal ...«

A Kekec se je plazil celo uro po goščavi, pa ni nikjer zagledal kosa. Tupatam mu je bil že prav blizu in se je že nasmejal sam pri sebi. A kos je samo vzfrfotal, pa je odhitel nekam daleč, odkoder se je začul zopet njegov glas. Kekec se je plazil za njim, da mu je bilo že kar vroče. Zajavkal je že tupatam, ker so ga pričele skeleti bose noge, a vendar ni odnehal. Naposled pa je kos kar nenadoma utihnil. Kekec je obstal sredi goščave ves poparjen. Z rokavom si je brisal znoj z vročega čela in je pihal razdražen. — »Hej, ti kos!« je zavpil. »Kaj ne boš več prepeval? Veš, Kekca imaš za norca, Kekca, ki te ulovi jutri in ti ukrade kljun. Pa se ne boš več norčeval iz poštenih ljudi ... Ali si slišal, ti prebiti kos?«

A kos ga ni slišal. Poletel je bil kdovekam tja v dolinico. Stopil je na kamenček kraj šumečega gorskega potoka, pa je srebal bistro vodico. Kekec pa je bil razžaljen in hud. Še nekaj je sitnaril sredi grmovja in se je usajal. Potem pa se je kar obrnil in se je splazil nazaj na trato. A bil je nevoljen; zato pa je hotel stresti vso nevoljo in sitnost nad Kezo, ki jo je bil pognal pred uro po hribu navzgor. — »Keza, hoho, Keza!« je zavpil tja v hrib. A Keza ni niti zameketala kakor navadno. To pa je Kekca vznevoljilo še huje. Kar pljunil je v svoji nevolji in je zavpil še enkrat: »Keza, hoho! Ali slišiš, Keza?«

A ker mu ni Keza odgovorila, se je napotil Kekec v hrib. Urno se je plazil po strmini in je klical venomer. Tupatam se je ustavil, da se malo odsope in si obriše znoj. — »Nemara se je Keza izgubila in je zašla kdovekam?« je pomislil takrat. »Na, pa jo bom iskal in se potil ... Čakaj, ti prebiti kos! Kljun ti izderem jutri iz glave, kljun, da ne boš več prepeval. Ti si me zavedel v goščavo — pa sem pozabil na Kezo ... Ovbe! Kam si zašla, Keza, hoho, Keza! Daj, odzovi se, Keza! Saj ne bom nič sitnaril in niti ozmerjal te ne bom ... Keza, hoho, Keza!«

Kekec se je priplazil vrh hriba, a Keze ni našel nikjer. Žalostno je povesil glavo in je zajavkal v svoji žalosti. Sedel je vrhu hriba in je zakril za trenutek obraz z rokami. — Zasmilila se mu je tedaj Keza, globoko v srce se mu je zasmilila. Glej, odkar je živ, pozna Kezo; odkar se spominja, jo pase tu za Gmajnico. Stara je postala Keza in je že skoro nadložna in nerodna. Lansko jesen je celo izgubila rog, kar čez noč ga je izgubila. Smejal se je Kekec tisto jutro, ko je zagledal Kezo brez roga. Sedem dni se je norčeval iz nje in jo je povpraševal, kje je tista miška, ki ji je pojedla rog. A Keza ga je samo gledala in je migala z brado: Kekec, norčav si in mlad, pa ne poznaš še starosti. Daj, Kekec, pomisli malo, pa ne bodi siten kakor komar pred dežjem. Daj, Kekec! — A Kekec se je postavil na glavo in se je smejal, da se je čulo v dolinico. A vendar je imel rad Kezo in je gledal, da ji ni zmanjkalo niti najmanjše stvarce. A vendar jo je še vedno dražil zaradi tistega roga, ki ga je pojedla miška sred noči — tista nesrečna miška, tista bedasta miška, ki ni imela boljšega jela nego stari kozji rog.

Kekec se je splazil po drugi strani po hribu navzdol. Skozi mecesnov gozd je prišel do grmovja, ki se je raztezalo tja do dolinice. Sredi tega grmovja je žuborel bister vrelec. Poznal je Kekec tisti vrelec in ker je bil žejen, se je hotel napiti tam mrzle vode. Splazil se je skozi grmovje na ozko trato, kjer je žuborel tisti vrelec. Kekec je zavriskal na glas, ko se je ozrl po trati. Hej, tam kraj vrelca je ležala njegova Keza, zleknjena je ležala in je počivala. — »Glej, no — glej, no!« je dejal Kekec in je stopil h kozi. »Kako ti počiva, da te niti ne čuje, ako jo kličeš ... Kaj sem te tako učil, ti prebita Keza?«

Zaklical je Kekec, a Keza ga ni čula. Mirno je ležala na trati in se niti zganila ni, ko jo je Kekec poklical. To pa se je zdelo Kekcu čudno. Sklonil se je k njej in jo je prijel za edini rog. Stresel jo je, pa ji je govoril: »Daj, zgani se, Keza! Poldne bo, in čas je, da greva domov. Zgani se, zgani, Keza!« — A Keza se ni zganila. Ko je izpustil Kekec rog, je padla njena glava nazaj na trato. Kekec se je čudil vedno bolj. Pokleknil je k njej in ji je pogledal v oči. A oči so bile odprte široko in so bile osteklenele.

»Keza, hoj, Keza!« je zavpil Kekec ves prestrašen in je poskočil na noge. Z obema rokama je prijel kozo in je poizkušal, da bi jo postavil na noge. A vsakokrat je omahnila koza nazaj in je padla brez življenja na trato. Kekcu so se naježile lasje, sapa mu je zastala v grlu. Hipoma mu je bilo jasno vse in hipoma je spoznal, da je koza mrtva ... Glej, ko je zalezoval kosa po goščavi, da bi videl, kako pri petju odpira in zapira kljun, glej, takrat pa je legla Keza v travo. Trikrat je zaobrnila oči in je zameketala potihoma: »Kekec, mekeke ... Smrt je prišla — zbogom, Kekec! ...« Zleknila se je po trati in je bila mrtva kot bi trenil. Že tri dni se je bila držala tako nekam čudno. Hm, pa je nemara slutila, da so njeni dnevi šteti, hm, nemara ...

»Keza, hoj, Keza!« je klical Kekec ves žalosten, in solze so mu vrele iz oči. »Ali me slišiš, Keza? Nikar ne bodi mrtva! Vstani in pojdi domov! Lepo ti bom nastlal v hlevu, da boš ležala prav mehko. Žemljico ti kupim, da boš vesela ... Samo mrtva ne smeš biti, Keza! Ali me slišiš, Keza?«

Vse prizadevanje žalostnega Kekca je bilo zaman — Keze ni mogel več priklicati v življenje. Zato pa je Kekec skoro obupal. Sedel je na trato in si je podprl z rokami glavo. Gledal je solznih oči na mrtvo kozo, in v srcu mu je bilo tako hudo, da je komaj zadrževal glasan jok, ki mu je silil iz grla. — Keza, oj, Keza, zakaj si poginila, zakaj? Saj nisi bila še tako stara. Še marsikatero pomlad bi se lahko veselila in bi veselo meketala za Gmajnico. Pa si poginila zdaj tako tiho, da ni vedel nihče, kdaj se ti je približala smrt. Keza, oj, Kezal Zakaj si napravila tako?

Dolgo, dolgo je sedel Kekec kraj mrtve koze in je mislil žalostne misli. Toda naposled se je dvignil in je zmigal trikrat z glavo. Šinil je z roko preko obraza in je izpregovoril na glas: »Mrtva je .. Kaj mi pomaga jadikovanje, ako je mrtva! Spravili jo moram iz gozda. Tu bi jo pojedli jastrebi. A Keza ni zaslužila tega, resnično ni zaslužila. Nalomim si smrekovih vej in jo odpeljem domov, da jo vidijo vsi — oče, mati, Tinka in Jerica. Zakopljem jo na polju, da bo imela uboga. Keza mir v grobu. Tako storim, pravzares storim tako!«

In Kekec je res nalomil smrekovih vej in je zavalil kozo nanje. S srobotom jo je privezal trdno k vejam. Pa se ni prav nič pomišljal — kar upregel se je v veje, pa je vlekel mrtvo kozo skozi grmovje, po tratinah, po hribu navzdol. Preko ozke brvi jo je vlekel nad šumečim gorskim potokom, po ozki ulici med vrtovi tja v vas. Tupatam ga je ustavil vaščan, pa ga je vprašal: »Kekec, oj, Kekec! Kaj je? Ali se je Keza ubila?« — A Kekec je zmigal z glavo in je odvrnil žalostno: »Ni se ubila, stric, ni se ubila ... Kraj studenca je legla na trato; trikrat je zaobrnila oči, pa je poginila kar sama od sebe, Keza, oj, Keza! ...«

Pa je vlekel dalje, do doma jo je privlekel in se je ustavil šele na dvorišču. Zasopel je težko in je zaklical: »Oj, oče, oj, mati! Oj, Jerica, oj, Tinka! Kezo sem pripeljal na smrekovih vejah. A Keza je mrtva ...«

Iz hiše so prišli oče, mati, Jerica in Tinka. Začudili so se, ko so zagledali mrtvo kozo, pa so izpraševali, kako in kaj. In Kekec jim je povedal vse — o kosu je pravil in o njegovem kljunu, pa o svoji jezici. O Kezi je pravil, ki je ležala mrtva kraj studenca in se ni ganila več. Žalosten je bil Kekec in si je venomer brisal z rokavom znoj z obraza. Ves je bil zasopljen in se je oddihoval naglo, sunkoma.

»Hm!« je rekel oče in je zmigal z rameni. »Kaj hočemo? Poginila je ... Stara je bila že, stara — in smrt je že tako čakala nanjo. Kaj hočemo!«

»Nisem je pustil v gozdu, oče!« je odgovoril Kekec. »Veste, zato je nisem pustil, da je ne bi pojedli jastrebi. Na polju jo zakopljem, tam za onim češminovim grmom. Tam naj počiva Keza — tam bo imela vsaj mir!«

In Kekec se je zopet upregel v smrekove veje. Z dvorišča je vlekel mrtvo kozo na polje. A ni bil sam; mala Tinka je šla z njim. Žalostno je stopala za mrtvo kozo in ni izpregovorila besedice. Šele tam ob češminovem grmu je stopila tik do bratca, ki je pričel kopati zemljo z motiko. — »Kekec!« je rekla tedaj Tinka, »ti boš zagrebel ubogo Kezo, pa niti molil nisi zanjo. Kaj, Kekec?«

Kekec se je nasmehnil, pa je odgovoril: »Trapica si, Tinka, velika trapica si! Kako naj molim za Kezo, ko pa nima duše? Kaj ne veš, da živali nimajo duše? — Da bi bila imela Keza dušo, bi bila govorila lepo kakor ti. Pa ni znala Keza govoriti, veš, samo meketala je: mekeke ... Zato pa ni imela duše, zato pa ni treba, da bi molil zanjo. Ali si slišala, Tinka?«

»Hm,« je dejala Tinka in je molčala. Sedla je na trato, pa je gledala, kako je bratec kopal jamo. Že je bila jama gotova in Kekec je že vrgel motiko vstran. Odvezal je kozo od smrekovih vej in jo je potegnil bliže k jami. Še enkrat jo je prijel za edini rog in jo je stresel nalahko. — »Zdaj pojdeš, Keza!« je rekel žalostno, »pojdeš, pa te ne vidimo nikdar več ... Dosti sem sitnaril s tabo, Keza, in sem te ošteval. Pa vem, da mi nisi zamerila. Saj sem te imel rad, Keza, in ničesar ti ni manjkalo, ko sem te pasel. Zato pa vem, da mi nisi zamerila tistih sitnarij in tudi hudih besed mi nisi zamerila ... Zagrebem te zdaj, Keza, pa te ne pozabim, dokler bo stal ta grm kraj tvojega groba. Zagrebem te pa zato, da te ne požrejo jastrebi in vrane. A ti nisi zaslužila tega, Keza, resnično nisi zaslužila ...«

In Kekec je spustil kozo v jamo. Še enkrat jo je pogledal, potem pa jo je pričel zasipavati s prstjo. Gomilila se je prst, in kar hipoma je bil grob popolnoma zasut. Kekec se je oddahnil in je sedel kraj Tinke na trato. Gledal je na nasuti grob in ni izpregovoril besedice.

Svetlo solnce pozne pomladi se je skrilo vsepovsod nad zagorsko dolinico, in vse polje je bilo polno radosti, metuljev in brenčečih čebel. Rože so se zibale v lahnem vetrecu, ki je žuborel preko veselega polja, a iz zelenih gozdov se je razlegalo glasno ptičje petje.

»Ni več Keze!« je dejala mala Tinka in je pogledala od strani bratca. A ker ji bratec ni odgovoril, ga je pocuknila za rokav. »Ali slišiš, Kekec?« je vprašala. »Hm, nekaj bi ti povedala, pa se ne upam ... Služit pojdeš, Kekec ...«

Kekec jo je pogledal ves začuden. — »Ali ti nisem rekel že stokrat, da si trapica?« je dejal. »Gobezdaš in gobezdaš, pa sama ne veš, kaj gobezdaš. Jaz naj grem služit? I, kje si pa zopet to slišala?«

»Mhm,« je odvrnila Tinka in ga je gledala vsa žalostna. »Služit pojdeš, Kekec, nekam daleč pojdeš služit ... Davi je bil tuj mož pri nas. Velike brke je imel in je bil skoro tako velik kot stric Prisanek. Veš, k tistemu stricu pojdeš služit, pa te ne bo več doma ... Oj, Kekec, pa bo žalostno, ker te ne bo več doma ...«

Tinka je vzdihnila žalostno, in solze so se ji prikazale v očeh. A Kekec se je čudil in ni hotel verjeti. Smejal se je Tinki in njeni žalosti. Hm, pa je bilo res čudno — Kekec da bi šel z doma? Pa je spet nekdo Tinko potegnil; a Tinka verjame vse, verjame celo, kar se ji nalaže Kekec v svoji norčavosti. Služit da bi šel, nekam daleč služit k možu, ki je velik in ima dolge brke kakor stric Prisanek? — In Kekec ni mogel verjeti tega. Samo nasmejal se je, pa je zmajal z glavo. »Tinka, kdaj ti prinese drobna sinička pameti? Ha, Tinkara?« je govoril sestrici. »Povej mi, kdo ti je spet natvezel to novico? Ha, Tinkara?«

Tinka se je še bolj razžalostila. Kar obrnila je obrazek vstran, pa je odgovorila: »Ne verjameš mi, Kekec? O, jaz vem dobro, da pojdeš služit. Videla sem moža in slišala sem vse, kar je govoril. Mati je pripravila že vse. In jutri pojdeš služit, resnično — jutri pojdeš k možu, ki ima tako velike brke ... Kar domov pojdi, pa boš videl, da je res!«

Zdaj je pa Kekec že napol dvomil. — »Hm,« je pomislil sam pri sebi. »Mogoče bo pa le res? Mogoče pa Tinka govori resnico? A vendar je čudno. Še nikoli mi ni rekel oče, da me pošlje z doma. Čudno, da se je domislil tega tako nenadoma, čudno ...«

A Kekec ni dolgo premišljal. Naglo je vstal in je pohitel preko polja. Ves zasopel je priletel v izbo, kjer je pospravljala mati. — »Ali je res, mati?« je izpregovoril, ko je prišel malo k sapi. »Ali je res, da pojdem služit? Ali je res. da pojdem z doma? Veste, k onemu možu, ki ima tako dolge brke? Ali je res, mati?«

Mati se mu je nasmehnila, pa je odgovorila: »Res je, res, Kekec. Z doma pojdeš že jutri. H Korošcu greš v Rovte. Zmenili smo se tako že pozimi, pa ti nismo povedali ničesar. A danes je bil Korošec pri nas, pa je povedal, da lahko prideš takoj. Pa pojdeš že jutri ...«

Kekec je povesil glavo in se je zamislil za trenutek. »Hm,« je govoril in je bil skoro žalosten. »Pa zakaj mi niste že prej povedali, da motam iti služit? Pa bi bil vedel ... Oj, mati, zakaj moram z doma? Saj mi ni sile doma. Pa tudi lakote ne trpim, mati! Zakaj moram iti služit?«

»Saj ne greš služit!« ga je tolažila mati. »Veš, zato te damo h Korošcu, da se naučiš tam kaj prida. Doma se ne moreš naučiti vsega. Pri tujih ljudeh pa se naučiš marsičesa, česar bi se domu ne mogel. Pa dolgo ne boš pri Korošcu — samo do zime ostaneš tam. Potem pa se vrneš domov. In pri Korošcu ti ne bo slabega. Dobri ljudje so, pa te bodo imeli radi.«

Kekec je dvignil glavo, ko je slišal te besede. Iz srca mu je izginila žalost in skoro nasmejal se je. »To pa je nekaj drugega!« je rekel. »Pa sem mislil, da moram iti k tujim ljudem služit. No, pa naj bo! Pa pojdem jutri, mati! Ne bo mi slabega. Saj se ne bojim, prav nič se ne bojim, mati!«

In Kekec je zažvižgal veselo in se je zavrtel po sobi. Tinka je ravno odprla vrata. Zagledala je bratca, ki se je ves vesel vrtel po izbi, in se je začudila, da je kar obstala na pragu. Kekec jo je zapazil, pa je stopil k njej. — »Ti Tinkara,« ji je rekel. »Res je, da pojdem služit. Veš, za deveto goro grem služit, k zmaju grem služit za kuharja. Devet glav ima zmaj in v vsaki glavi devet ust. Noč in dan mu bom kuhal, da bo zmaj zadovoljen z menoj. Privedem ga s seboj jeseni. Sem v sobo ga privedem, da ga vidiš, Tinkara! Pa odpre zmaj devetkrat devet ust, a v prva usta izgine Tinkara! Hoho, v prva usta izgine naša Tinkara ...«

»Joj, Kekec, joj!« je zavrisnila mala, lahkoverna Tinka na ves glas. Prestrašila se je, da je zakrila obrazek z rokama in se je skrila v kot. A Kekec se je zasmejal in je stopil za njo. — »Kaj se treseš, Tinkara?« ji je govoril. »Saj se še jaz ne bojim, jaz, ki moram iti k zmaju služit za kuharja. Ne boj se! Saj ga ne privedem domov. Kuhal mu bom same cmoke iz kopriv tako dolgo, da bo poginil kakor danes naša uboga Keza. Ne boj se, Tinkara, ne boj se!«

Tinka se je priplazila iz kota in se je stisnila k materi. Njen obrazek je bil ves preplašen in žalosten. Mati jo je pobožala po laseh in jo je tolažila: »Tinka, le ne verjemi Kekcu! Kekec se samo norčuje. Saj ne gre k zmaju za deveto goro. Samo v Rovte pojde h Korošcu. Kekec je malopriden, pa te samo straši!«

»Aha,« je rekla Tinka in se je nasmehnila. Šla je za Kekcem v sosedno izbico. Kekec je imel tam spravljene svoje krasne citre. V lepi skrinjici jih je imel spravljene, da ni mogel nihče do njih. — »S seboj jih vzamem!« je govoril sestrici. »Veš, zato jih vzamem, da bom igral zmaju same poskočnice. In plesal bo zmaj tako veselo in naglo, da bo porušil deveti grad. Hej, resnično!«

»Oha, oha!« mu je ugovarjala Tinka. »Saj ne greš služit k zmaju, ne greš, Kekec! V Rovte pojdeš h Korošcu. Ali misliš, da ne vem? Lažeš, Kekec, lažeš, pa me imaš samo za norca ... Ne greš k zmaju — v Rovte greš ...«

»Hm, seveda — v Rovte!« ji je odgovarjal Kekec. »Kaj misliš, da tam ni zmajev? O, tam so še hujše stvari. Nad Rovtami se dvigujejo strašno visoke gore. Še višje so menda nego sama Škrlatica. Oj, pod tistimi gorami je strašno — sama Pehta domuje tam, sama Pehta. Vsako pomlad pride v dolino, pa ukrade deklico, ki je najbolj slaba in najbolj pridna. Pa jo zapre v svojo kočo. In slabo se godi deklici, slabo ...«

Tinka se je zopet prestrašila. Kar stresla se je in je gledala bratca s široko odprtimi očmi. A Kekec se je samo namuznil, pa je nadaljeval: »Lepo bom zaigral tam pod tistimi gorami na citre. Pa pride sama Pehta k meni in ji porečem: Teta Pehta, ali bi radi letos spet deklico? Hm, veste, na Mežnarčevem domu živi deklica, pa je kakor nalašč za vas. Tinkara ji je ime. Kar pojdite, pa si vzemite Tinkaro! — Tako porečem že jutri Pehti. Pa pride Pehta in vzame že jutri Tinkaro s seboj ...«

»Ovbe!« je zajokala Tinka v silnem strahu. Zbežala je iz sobice k materi, ki jo je morala že zopet tolažiti. A Kekec se je smejal na ves glas. Vzel je svoje citre in je šel vun v izbo. Sedel je za mizo, pa je zaigral lepo pesem. Sladko so zvenele zlate strune; njih srebrni glas je plaval vun v pomladanski dan in se je družil z veselim ptičjim žvrgolenjem. Solnce se je bližalo temnim goram tam na zahodu. A po vsem zagorskem svetu se je smejala vesela, glasna radost.

Kekec ni bil prav nič žalosten, da mora z doma. Hm, čemu? Saj je vedel, da ostane v Rovtah samo do zime; saj je vedel, da do Rovt ni dalj nego samo uro hodá. Pa bi se bal in cmeril? Hm, čemu? — Keza je poginila danes zjutraj in ne potrebuje več pastirja. Zato pa gre Kekec lahko malo pogledat k tujim ljudem. Slabega mu ne bo, in lahko bo igral na citre in prepeval, kadar se mu bo poljubilo. Pa bi se cmeril zaradi tega in ongavil? Hm, čemu? — Saj ni vredno, resnično ni vredno, da bi se cmeril in ongavil.

In Kekec je bil vesel in se ni bal. Spravil je svoje reči v red; da jih v jutru kar lahko vzame s klopi in odide lahko kar takoj. Tuintam je mislil na Rovte in je ugibal sam pri sebi, kako je tam. A oče in mati sta mu pravila samo dobre reči, in zato Kekec ni več razmišljal. Po večerji je šel v izbico, kjer je stala njegova postelja v enem, a Tinkina v drugem kotu. Mračilo se je že. Vsa dolinica je bila že zakrita v temni mrak. Samo visoki snežniki so žareli v škrlatnem ognju in so gledali v mračno dolinico. Mati je postavila na okno gorečo svečo in je prekrižala otroka. Tinka se je skobacala takoj v posteljico. Do vrata se je pogrnila z gorko odejo in je gledala bratca.

»Zjutraj pojdeš, Kekec,« je rekla Tinka kar hipoma. »Oh, Kekec, prav nič ne bo lepo, ko tebe ne bo. Pa bom žalostna ... Lepo si igral na citre, tako lepo kot nihče. Rada sem te poslušala, o, tako rada! Pa zdaj mi ne boš citral več. Zato bo pa žalostno pri nas ... Kekec, o, Kekec! Daj, zaigraj še enkrat na citre! Daj, da te slišim ...«

Kekec ni odgovoril ničesar. Vzel je iz skrinjice citre. Sedel je na posteljico in je položil citre na kolena. Pričel je brenkati in potihoma je prepeval tiho pesem. Tinka je položila roke pod glavico, pa ga je gledala in poslušala vsa zamaknjena. Kekec pa je citral in pel lepše, vedno lepše ...

»Pastirčku so rekli tako:
Pusti to snežno goró!
V tuji kraj moraš ti zdaj,
pa se ne vrneš nazaj ...«

Zunaj se je popolnoma znočilo. Ugasnila je rožna večerna zarja na visokih snežnikih. Po nebu so se užigale božje zvezde, in izza škrbastih gorá je pričel pogledovati veseli mesec. A Kekec je še vedno citral in prepeval potihoma svojo pesem.

»Pastirček pa vriska: Juhé!
Moje so snežne goré,
vriskal na njih bom vsekdar,
pustil nikdar jih, nikdar ...«

Sveča na oknu je pričela dogorevati. Tedaj pa je Kekec nehal igrati in peti. Ozrl se je na Tinkino posteljico. A sestrica je bila mirna in se ni niti zganila. Kekec je stopil bliže k posteljici in se je sklonil nad Tinko. A tedaj je videl, da sestrica že spi, sladko spi. Kekec se je nasmejal in se je naglo slekel. Zlezel je na posteljo in je ugasnil svečo. Zaril se je pod odejo — in niso prešli trije trenutki, pa je že spal trdno in brezskrbno ...

2.[uredi]

Daleč je že bila domača vas tam za zelenim gozdom. Videlo se ni niti rjavega zvonika več, in Kekec je postal na beli cesti in se je ozrl nazaj. Zavihtel je klobuček, da je zavihralo dolgo petelinje pero veselo v zraku, in je zavriskal polglasno. — »Hej, ne vidim te več, domača vas!« je dejal potem sam pri sebi. »Lepo je bilo, ko sem živel v tebi. A mogoče bo še lepše v Rovtah. Prepeval bom in citral, pa bo čas kaj brzo minil. Kar hipoma bo zima tu in vrnem se domov. Nagajal bom zopet Tinki in ji pravil, kako je bilo pri zmaju, ki sem pri njem služil za kuharja. Hej, pa bo verjela vse — uboga, mala Tinkara ...« Kekec se je posmejal in se je okrenil. Stopal je dalje po beli cesti in se je oziral na vse strani. Cesta se je vila kraj zelenega gozdiča, kjer so prepevali glasni ptiči v veselo pomladno jutro. Na desno pa so je širilo polje tja do strmih, s smrekami gosto poraslih gor. Za njimi so se skrivali domači snežniki, in Kekcu je bilo skoro hudo, da jih ne vidi več. Zato je pospešil korake in je pričel glasno žvižgati, da bi pregnal svojo žalost. Že je dospel iz gozdiča, in tedaj se mu je nasmejala nasproti bela vasica. Male, prijazne hišice so stale druga pri drugi kakor zveste sestrice. Krog in krog pa je zelenelo širno polje tja do zelenih gozdov, spenjajočih se ob strmem pogorju. Kekec je obstal, pa je gledal na tisto pogorje. Oči so se mu čudile vse zamaknjene, ko so strmele na tiste veličastne gore. Oj, strmo so se dvigale nad gozdovi — skala na skali, sklad na skladu. Vse gore so bile preprežene s širnimi snežišči, ki ne skopnijo niti v toplih poletnih žarkih. Sneg se je lesketal tam zgoraj v srebrnem solncu; skale so se smehljale v tiho dolinico in so bile vse bele. Visoke so bile, tako visoke, da so se dotikale menda samega modrega, jasnega neba.

Kekec je zopet dvignil klobuček, da je zavihralo dolgo petelinje pero. — »Juhuhu!« je zavriskal na ves glas, da se je razlegalo širom po zagorski dolini. Nasproti mu je prišel kmetič in se je namuznil, ko je slišal glasni vrisk. — »No, kaj pa se ti dereš že tako rano?« je vprašal Kekca in se je smejal. »Vesel pa si, pobič, vesel — ni ti kaj reči ... Pa kam greš s culo na hrbtu? Ha, ti pobič?«

Kekec se je okrenil, pa je odgovoril: »Ej, stric, služit grem h Korošcu. Zagledal sem tiste visoke gore, pa sem postal tako vesel, da sem moral zavriskati. Kaj hočete, stric? Rad vriskam in sem rad vesel ... Glejte, stric, vi ste iz Rovt, pa veste gotovo, kje stoji Koroščeva hiša. Lepo vas prosim, da mi poveste, da ne bom iskal po nepotrebnem.«

»Ahm,« je dejal kmetič, »h Korošcu greš služit? Glejte si no, glejte! Pa za pot bi rad vedel, ti pobič? — Glej, ona pot, ki drži preko polja do malega gozdiča, te privede h Korošcu, naravnost h Korošcu. Ne moreš zaiti, ker ni druge poti ... Glejte si no — pa služit greš, pa si tako vesel! Ti si pa res čuden pobič ...«

»Kaj hočem, stric?« je odvrnil Kekec. »Ali naj se cmerim in se ongavim, ker moram iti služit? Saj mi ne pomaga nič in tudi vredno ni, da bi se cmeril ... Hvala vam, stric, da ste mi pokazali pot. Kar lepo pojdem po njej in ne zaidem nikamor. Hvala vam, stric!«

Kekec je spel dalje in je krenil po kolovozni poti preko polja. Ves čas je žvižgal in se je vedno bolj bližal zelenemu gozdiču onkraj polja. Velika cula na hrbtu ga ni prav nič težila, še manj pa skrinjica, ki jo je nosil v desnici in ki so bile v njej spravljene njegove citre. Dospel je v gozdič in je šel neutrudno dalje pod visokimi smrekami. Prišel je do ovinka — in tedaj se je hipoma ustavil. Iz grmovja je skočil deček in je obstal ves zasopel pred njim. Kekec ga je gledal in se je čudil. Deček je bil mršav in dolg; oblečen je bil v rasaste hlače in v rasast jopič. Bos je bil; a na glavi mu je tičal zelen, potlačen klobuček.

Ustavil se je deček pred Kekcem iti ga je meril od nog do glave s sovražnim pogledom. — »Kdo si? Kam hočeš?« je vprašal s hripavim glasom. »Kaj nisi ti Kekec? Kekec, ki hoče priti h Korošcu služit? Ha, te vprašam?«

Kekec se je nasmejal in je odgovoril prav prijazno: »I, seveda sem Kekec. Pa tudi h Korošcu grem služit. Dej, povej mi, ali imam še daleč?«

Dolgi deček mu ni odgovoril ničesar. Samo zasopel je težko in je pograbil Kekca za rame. Potresel ga je na vso moč in mu je podstavil nogo, da bi ga prevrnil na tla. Kekec se je začudil in je stopil korak nazaj. Gledal je dečka in je zmajal z glavo. — »Pa kaj hočeš od mene, ha?« ga je vprašal in se je še vedno čudil.

A dolgi deček se je zaprašil zopet vanj z vso svojo močjo in bi ga bil skoro prekotalil na tla. — »Nabijem te, ti Kekec!« je sopel. »Nabijem te, da boš ves črn in se ti ne bo ljubilo iti h Korošcu ... Čakaj, čakaj — nabijem te ...«

»Aha!« je rekel tedaj Kekec zategnjeno. »Nabiti me hočeš, ha, nabiti? Pa če se ti bom pustil? Že koga drugega sem mikastil, pa bi se pustil od tebe nabiti? — I, počakaj malo, da vržem culo na tla in spravim skrinjico na varno. Pa se bova pomenila potem ...«

In Kekec je položil culo in skrinjico na tla. Naglo se je obrnil potem in se je zasmejal. Zakaj dolgi deček je navalil zopet nanj in je poizkušal, da bi mu podstavil nogo. A Kekec ga je prijel z obema rokama okrog pasa. Zasukal ga je na levo in desno in kakor bi trenil, je ležal dolgi deček v travi.

»No, vidiš!« je govoril Kekec prav prijazno. »Ali ti nisem rekel, da se ne pustim nabiti? Lahko bi jaz tebe, pa te nočem. Saj nimam vzroka, da bi te nabil. Samo to mi povej, zakaj ti mene ne pustiš v miru? Kaj sem ti storil, da si navalil name kakor razbojnik?«

Dolgi deček je pričel pihati kakor mačka. Skočil je zopet na noge in je stiskal pesti. Pa mu ni dalo miru, pa se je spet zakadil v Kekca. A že v naslednjem trenutku je ležal zopet v travi. Zakaj Kekec se je samo okrenil, in dolgi deček se je samo zasukal, pa je ležal premagan v travi. Zajokal je od same sramote in jeze in je bil z nogami po travi. Kekec se je sklonil nad njega in mu je prigovarjal: »Daj, daj — ne cmeri se, kakor da bi bil še v zibelki! Saj ti nočem ničesar hudega. Ničesar mi nisi storil — samo v miru me pusti, pa sva prijatelja ... Povej, zakaj me ne moreš videti? Dej, reci, zakaj me hočeš nabiti?«

»Ti ne boš služil pri nas, ti ne boš služil pri nas!« je javkal dolgi deček. »Naka — jaz nočem, da bi ti služil pri nas! Nočem, da bi šel jaz zaradi tebe od doma ... Rožle sem, Korošcev Rožle ... O, ti si malopriden, ker me hočeš izpodriniti z doma ... A jaz ne pustim tega, ne pustim ...«

In deček je zajokal bridko, da bi se ga usmilil kamen. Kekec se je čudil vedno bolj. Sedel je v travo kraj dečka in mu je govoril prijazno: »Saj ti nočem ničesar ... Ti si Koroščev? Pa zakaj se jočeš, če pridem k vam služit? Bodi pameten, Rožle! Nihče te ne podi od doma, a še najmanj jaz. K vam grem samo zaradi tega, ker mi je tako ukazal oče ... Ni se ti treba jokati, Rožle! Prijatelja bova in se ne bova prav nič kregala. Le meni verjemi, Rožle! Ti ostaneš lepo doma, lepo, kakor dosedaj!«

Dolgi deček je nehal jokati. Pogledal je Kekca z nezaupljivim pogledom in je zmajal z glavo. — »Pa če je res, Kekec?« je govoril. »Saj ti ne verjamem ... Naš oče je rekel, da pojdem služit k vam. Še tisti dan pojdem, ko prideš ti k nam. In danes prihajaš ti in še danes moram jaz k vam. A jaz nočem iti služit, jaz nočem iti služit ...«

Kekec ga je potrepljal po rami in je rekel: »Ne boj se, Rožle, le nikar se ne boj! Saj ne pojdeš od doma. Veš, tvoj oče te je samo strašil. K nam gotovo ne pojdeš. Saj mi je še davi rekel oče doma: Le dobro se drži, Kekec, pa bodi prijatelj z Rožletom! — Tako mi je rekel oče, in zato vem, da ne pojdeš k nam služit.«

Rožle si je obrisal obraz z rokavom. Poslušal je Kekčeve besede in je zdaj verjel. Pa mu je bilo žal, da je tako grdo ravnal s Kekcem. Kar glavo je povesil; v tla je gledal, pa je molčal. A tedaj je zaklical iz grmovja droben glas. Rožle se je zganil in se je udaril s pestjo po čelu. — »Pa da sem pozabil!« je zaklical. »Da sem pozabil nanjo!«

»Rožle, oj, Rožle!« je zaklical zopet tisti glas. »Pa kje si, oj, Rožle! Pridi, pridi, Rožle!«

Rožle je stekel proti grmovju in je kar hipoma izginil za njim. Kekec sc je čudil vedno bolj in si ni vedel razjasniti Rožletovega vedenja. Zmajeval je z glavo in je gledal v grmovje, ki je za njim izginil Rožle. A naposled je vendar vstal in si je oprtil culo. Pobral je skrinjico in je stopil naprej. A še ni prestopil petdesetkrat, ko je zopet zagledal Rožleta. Priril se je Rožle iz grmovja, vodeč za roko deklico, ki se je glasno smejala in je z rokami odbijala drobne vejice. Stopila sta na pot in sta obstala pred Kekcem.

Kekec je gledal deklico ves začuden. Bila je za glavo večja nego njegova sestrica Tinka; a ni bila debelušna kakor Tinka. Imela je kodraste, črne lase, ki pa niso bili spleteni v kito kakor pri Tinki, ampak so padali prosto na rame. Deklica je bila bleda, in v njenih modrih očeh ni bilo nikake živahnosti. Gledala je naravnost predse, kakor da bi je ne zanimal ves svet. Oblečena je bila v pisano krilce in v pisano šlabankico.

»To je naša Mojca!« je rekel Rožle, ko je stopil tik do Kekca. »Pridna je, hm, pridna, da nihče tako na svetu. Oj, Kekec, da bi ti vedel, kako zna lepo peti! Še celo škrjanček se mora skriti pred njo ... Glej, Mojca, tu je Kekec, ki je prišel k nam služit. A jaz ne pojdem z doma; veš, oče me je samo strašil.«

Deklica je tlesknila z rokami in se je zasmejala s srebrnim glasom. »Oj, prav, da ne greš, Rožle!« je dejala vsa vesela. »Lepo se bomo igrali s Kekcem in bomo prepevali. Ali ni res, Rožle? Pa kje je Kekec? Daj, Kekec, daj mi roko, da ti rečem: Bog te sprimi!«

Kekec se je vedno bolj čudil deklici, pa ni izpregovoril besedice. Samo roko ji je podal in je molčal. A Mojca je že klepetala naprej: »Prav, da si prišel, Kekec! Na vrtu bomo sedeli — ti, Rožle in jaz. Mati nas bo pustila, o, prav rada nas bo pustila. Pa bomo prepevali najlepše pesmi. Ali ni res, Kekec! Saj znaš tudi ti peti? Ha, Kekec?«

»Znam!« je odvrnil Kekec in je še vedno motril klepetajočo deklico. Čudil se je venomer, dokler mu ni Rožle pošepetal v uho: »Ne čudi še, Kekec! Mojca je sirota — Mojca je slepa ...«

In zdaj je spoznal Kekec, zakaj ga deklica ne vidi in zakaj jo mora Rožle voditi za roko. Sirota — slepa je na obeh očeh, pa ne vidi božjega sveta, pa ne vidi modrega neba in belih snežnikov nad zeleno dolino! Niti mamice ne vidi, niti očeta, ko jo gledata ljubeznivo, ker se jima smili mala sirotica, ki je slepa. In Kekcu se je razžalostilo srce pri teh mislih. Še enkrat je prijel deklico za roko, pa ji je govoril prijazno: »Da, Mojca, lepo bomo prepevali, lepo, da se nam bodo vsi čudili, o, tudi jaz znam nekoliko peti. Vsako jutro bomo prepevali in vsak večer. Citre imam, lepe citre, da jih pod solncem ni takih. Pa bom brenkal, da bo veselje. Resnično, Mojca ...«

»Kaj, citre imaš? O, Kekec!« sta se zavzela bratec in sestrica. »Ali imaš res citre?«

»Mhm,« je odvrnil Kekec. »Glejta, v tejle skrinjici jih imam spravljene. S sabo jih nesem, da si zabrenkam vsak dan. Pa mi srce ne bo prav nič žalostno.«

»Daj, pokaži nama citre!« je prosil Rožle. In Mojca je sklenila ročice, pa je moledovala: »Zaigraj nama, Kekec! Daj, zaigraj nama lepo pesem! Gotovo jih znaš sto, ali pa še več ... Daj, zaigraj, Kekec!«

Kekec ni pustil, da bi ga dolgo prosila. Sedli so na trato, in Kekec je vzel iz skrinjice svoje zlate citre. Položil jih je na kolena, pa je pričel brenkati tako lepo kot nihče na svetu. Ptice, ki so še pred trenutkom čebljale po zelenem gozdiču, so hipoma umolknile. Sedele so na drobnih vejicah in so poslušale, poslušale ... Bratec in sestrica pa sta si podprla glavo z roko. Strmela sta vsa zamaknjena in skoro dihati se nista upala. Poslušala sta Kekca in njegovo krasno brenkanje, pa se niti ganila nista zaradi velikega začudenja.

Kekec je nehal igrati. Pogledal je Rožleta, ki je strmel vanj, in pogledal je Mojco, ki se niti ganila ni — pa se je nasmehnil. »No, ali sem dobro zaigral?« je vprašal. »Kaj praviš ti, Rožle?«

Rožle se je premaknil, pa ga je prijel za roko. — »Kekec, ali me slišiš?« je dejal hipoma. »Ne zameri mi, da sen navalil nate kakor razbojnik, ne zameri mi! Oj, bilo mi je hudo, ker sem mislil, da bom moral od doma. Pa sem bil jezen nate ... Ne zameri mi, Kekec! Bodiva prijatelja, bodiva prijatelja ...«

»I, seveda — bodiva prijatelja!« je odvrnil Kekec in je udaril v njegovo roko. Spravil je citre v skrinjico in je vstal. »Čas je, da gremo!« je nadaljeval potem. »Zadosti dolgo sem se zamudil tu v gozdiču. Pa ne vem, če bo to vašemu očetu prav? Pojdimo, Rožle; pojdimo, Mojca!«

Pa so se res odpravili. Rožle in Kekec sta se pogovarjala vso pot. Mojca pa je bila kar tiho od takrat, ko je čula sladke glasove ubranih citer. Glavico je povešala in je stopala molče za bratcem, ki jo je držal za roko. Le tupatam se je nasmehnila, ko se je oglasila v goščavi drobna ptica. Z roko je zamahnila, kakor bi hotela reči: Tiho bodi, zlata ptičica! Saj ne rečem, da ne znaš peti. Toda, ali si čula Kekca, kako zna citrati? Hm, pa si lahko tiho in te je lahko sram, da ne znaš tako lepo peti kot Kekčeve citre ... Ptičica zlata, ti drobna siromačica! ...

Medtem so prišli iz gozdiča, in pot je zavila med njivami do samotne hiše, ki je stala tam sredi lepo obdelanega polja. Rožle je zamahnil s klobučkom, pa je dejal: »Glej, tam stoji naša hiša. Ali ni lepo pri nas? Poglej, poglej tiste visoke gore! O, izpred naše hiše se vidijo tako lepo in blizu so, da bi jih lahko kar z roko dosegel!«

Kekec se je ozrl na hišo. Bila je velika in napol zidana, napol lesena. Drevje je zelenelo okrog nje, in iz dimnika se je dvigal bel dim. Nedaleč od hiše se je pričenjal gost smrekov gozd, ki se je širil in spenjal vedno više ob strmi gori, dokler ni prenehal visoko tam gori ob belih, v nebo štrlečih pečinah in ob zmrznjenih snežiščih. Na desno pa se je širilo bogato polje. Murni so črlikali vseokrog, in sto škrjančkov je prepevalo nad dehtečim poljem.

»Hm, lepo je tu!« je govoril Kekec. »O, veliko lepše nego pri nas. Tu mi bo dobro, in prav nič ne bom žalosten.« — In šli so naglo preko polja in so se vedno bolj bližali hiši. Veselo sta se pogovarjala Rožle in Kekec; samo mala Mojca je še vedno molčala in je le tupatam izpregovorila besedico. Dospeli so do praga in so stopili v vežo. — »Oj, oče! Oj, mati!« je zavpil Rožle na ves glas. »Ali slišite? Kekec je prišel ... Jaz sam sem ga privedel v našo hišo.«

In prišla sta oče in mati. Podala sta Kekcu roko in sta ga potrepljala po rami. — »Bog te sprimi, Kekec!« sta mu govorila. »Mislimo, da ti bo dobro pri nas in ti ne bo dolg čas. Kar lepo se boš udomačil, pa boš pozabil na dom. Pa ti ne bo sile!« —

Pa se je Kekec res udomačil že tisti dan pri Koroščevih. Bil je dobre volje in vesel. Pravil je različne zgodbe, da so se mu smejali vsi. A najbolj so se mu smejali, ko je pravil, kako je pri stricu Prisanku pasel divje koze. — »Hm, dvakrat sem ga pošteno zmikastil,« je pripovedoval. »Prekanil sem ga, da je kar debelo gledal. A vse eno mi je podaril lepe citre. Saj ni stric Prisanek hudoben; prav ničesar mu ne morem reči; resnično, prav ničesar.«

»Glej ga no!« je menil Korošec in se je čudil Kekcu. »Ti si pa navihan, da nihče tako. Ti bi mogoče prekanil celo staro Pehto in jo pregnal iz naših krajev. Pa bi ne strašila več otrok in bi jih ne kradla.«

»Kaj, Pehta?« je dejal Kekec in je zamahnil z roko. »O, slišal sem doma o Pehti, slišal! Pa pravijo, da domuje tu nekje v vaših gorah. Pravijo, da je strašna in da ukrade vsako leto na vasi deklico, ki je najbolj pridna in najbolj slaba ... Huda je, da le kaj! Hm, skoro bi se je bal, in najrajši bi je ne videl nikoli. Ali ni res, stric?«

»Hm, seveda je najbolje, da je ne vidiš nikdar!« je odgovoril Koroščev stric. »Resnično — Pehta je grozna, in najbolje je, da jo pustimo v miru. Lahko nas sliši — potem pa gorje tebi, Kekec! Pograbi te in te ponese v gore, kjer stoji nekje njena koča. Pa ti bo predla slaba tam gori, slaba, Kekec!«

»No, ne vem!« je rekel Kekec. »Ne vem, če bi se je bal. Ustrašil se nisem niti Prisanka in sem ga celo zmikastil. Mogoče bi se pa res ne bal Pehte? Saj ji nisem storil nič hudega, in kaj naj mi hoče? Pustiti me mora v miru, kakor jo jaz puščam v miru ... Veste, izmislil si bom lepo pesem o Pehti, pa jo bom citral in prepeval. Slišala jo bo Pehta; vesela bo in nas bo imela rada. In ničesar žalega nam ne stori in nas pusti v miru!«

»O, saj res, Kekec!« se je oglasila mala Mojca, ki je sedela v kotičku za mizo in je molčala ves čas. »Daj, Kekec! Izmisli si lepo pesem o Pehti. Ti boš citral, jaz bom pa pela, da naju bodo vsi poslušali. Pa tudi Pehta bo naju poslušala. Kar skakala bo od samega veselja ... Pa kdaj si boš izmislil tisto pesem, ha, Kekec?«

»Ne vem,« je odgovoril Kekec in se je zamislil. »Mogoče že danes, mogoče že jutri ... Ni tako lahko, res, ni lahko. Poskočnico si izmisliš kaj hitro. Hm, o Pehti pa mora biti kaj lepega, da se Pehta ne bo usajala, češ, tako pesem si si izmislil o meni, ti Kekec! No, če ne znaš kaj boljšega, pa bi bil pustil še to! — Nemara bi se še celo razhudila, pa bi me pograbila. A to bi ne bilo dobro, resnično bi ne bilo dobro!«

In tako so se pogovarjali tisti dan. Solnce se je že bližalo goram, ko so šli Kekec, Rožle in Mojca vun na vrt. — »Zapeli bomo tam lepo pesem,« je rekel Rožle, in zato je vzel Kekec s seboj citre. Prijel je Mojco za roko in jo je vodil varno preko praga na zeleni vrt. Pod široko hruško je stala tam mizica in dolga klopca. Sedli so tja, pa so pričeli ugibati, katero pesem bi zapeli.

»Tisto dajmo o pomladi in škrjančku!« je menila Mojca. »Oh, tako je lepa, da bi jo vedno prepevala! Dajmo tisto o pomladi in škrjančku!«

»Saj res — to je krasna pesem,« je rekel Kekec. Tudi jaz jo rad pojem, ker mi je jako všeč. Pa jo dajmo!« — In Kekec je uglasil strune, pa je pričel brenkati. Mojca je zapela s svojim srebrnim, škrjančkovim glasom, in oglasila sta se tudi Kekec in Rožle. Ubrani so bili glasovi, pa so tako lepo zveneli med veselim citranjem v tihi svet, da se je vse čudilo širom okrog. A najlepši je bil glas male, slepe Mojce. Podoben je bil škrjančkovemu žvrgoljenju v tistem jutru, ko se smeje vse modro nebo in se ziblje škrjanček nad dehtečim poljem ...

Ubrano petje je privabilo iz hiše tudi očeta in mater. Obstala sta sredi vrta, pa sta poslušala in se čudila. Ko je utihnila pesem, je rekla mati očetu: »Kaj ni dobro, da je prišel Kekec k nam? To ti je dečko! Vesel in pogumen kot nihče. Pa srce ima dobro, resnično — zlato srce ... Glej, Rožle je že kar zaverovan v njega, in uboga Mojca kar strmi in ga posluša.«

»Dobro, dobro!« je pritrdil oče. »Veselo bo zdaj pri nas kot nikjer drugje na vasi. Pa ta Kekec ti je navihan in ti ima sto muh v glavi. Kar iz rokava ti jih iztresa in ne pride nikdar v zadrego. Bog mu daj zdravja in sreče!«

Solnce se je nagnilo za gore, in dolga senca je padla čez tiho dolino. Mati je poklicala otroke v hišo k večerji, ki je stala že pripravljena na mizi. Otroci so prišli v izbo in so se smejali veselo. Sedli so k mizi, prekrižali so se, pa so pričeli hlastno jesti. In Kekcu je zopet dobro tekel jezik. Pravil je zgodbo o Kezi in o bedasti miški, ki je pojedla ponoči ubogi Kezi rog. Pa Keza ni bila prav nič žalostna. Pa menda še zapazila ni, da ji je pojedla miška rog, ker ni prav nič meketala in niti enkrat ni zajavkala.

Noč je že bila, ko so se spravili pri Korošcu k počitku. Kekec in Rožle sta spala v podstrešni izbici vsak v svoji postelji. Mesec je gledal skozi lino in skoro svetlo je bilo v izbici. Iz daljave se je čulo pritajeno šumenje smrekovega gozda, in tuintam se je razlegnilo zateglo lisjakovo lajanje. Kekec še ni spal, ampak je gledal skozi lino v srebrni mesec in je mislil sam pri sebi. O Koroščevih je mislil — o Rožletu in o Mojci. Nazadnje se je domislil tudi hude Pehte in se je posmejal. — »Pesem si izmislim o Pehti, lepo pesem, še lepšo pesem, nego sem si jo bil izmislil o Vili Škrlatici. Pa bo strmela Pehta in mi bo mogoče podarila še celó najlepše ruševčevo pero, da si ga zataknem za klobuk ... Hm, pa kaj bi si izmislil? Kaj bi si izmislil? Nemara ...«

A Kekec ni mogel več premišljati. Hipoma so se mu zaprle oči, in spanec ga je premagal, da sam ni vedel kdaj ...

3.[uredi]

Krasni so bili tisti dnevi, ko se je poslavljala pomlad od tihega zagorskega sveta. Solnce se je smehljalo neprenehoma na modrem nebu; šelesteča sapica je šumljala vse dni nad dolinico, in veseli škrjančki so prepevali od jutra do večera nad bogatim poljem. In rože so dehtele na širnih, pisanih senožetih. Njih sladki vonj je prinašal tihi vetrec v dolino in ga je raznašal po vsem ozračju. Visoki snežniki so gledali veselo na zeleno polje. Beli sneg se je svetil na njihovih gladkih skalah. Iskril se je v zlatih žarkih, da je deca na vasi mislila, da so nasejali tam škratje samih srebrnih tolarjev. Pa so že hoteli iti tja na visoke gore, pa so se že zbrali tam kraj gozda. Toda tedaj so se domislili hude Pehte, ki stanuje tam nekje v črnem lesu pod belimi snežniki. Strah jim je napolnil mlada srca, da so se kar obrnili. Pokazali so urne pete, in kakor bi trenil, so izginili v vas.

Kekec je videl deco, kako je bežala preko polja. Tam pod širokim jesenom je počival v hladni senci in se je smejal. Z rokami se je tolkel po kolenih, pa je govoril: »Glej no — kako ti beže! Pa kdo jih je tako preplašil? Iz gozda so prileteli, naravnost iz gozda. Nemara so videli tam lisjaka, ki je ravno ukradel kuro na vasi in jo prinesel v gozd. Pa jim je pokazal zobe in zalajal nad njimi. In mislili so, da je volk, kosmati volk ... Hehe, kosmati volk!« — In Kekec se je smejal vedno bolj, ko je gledal za bežečo deco. Že so bili otroci daleč tam sredi polja; že so bili pri prvih hišah in že so izginili za hišami. A Kekec se je še vedno smejal pod jesenom in se je tolkel z rokami po kolenih. — »Volk, hehe, kosmati volk!« je ponavljal v svojem veselju in je klical na glas za bežečimi otroki. A hipoma je utihnil in se je napol dvignil, zakaj nekdo ga je poklical z boječim glasom. In Kekec se je ozrl, pa je zagledal nedaleč tam na stezi Mojco. Stopala je počasi in je previdno krilila z rokami.

»Mojca, hej, Mojca!« je zaklical Kekec in je stekel deklici naproti. Prijel jo je za roko, pa jo je privedel pod jesen. »Kako si vedela, da sem tukaj, ha, Mojca?« jo je vprašal.

»I, čula sem te pred hišo, kako si se smejal,« je odvrnila mala Mojca. »Pa sem bila radovedna, zakaj se tako smeješ. In šla sem, kar naprej sem šla in sem vedela, da te najdem ... Ali bo kmalu večer, Kekec? Veš, rada bi že zopet slišala tvoje citre in rada bi že zopet pela pesem o škrjančku. Oh, in tisto lepo, ki si si jo izmislil o hudi Pehti ... Ali bo kmalu večer, Kekec?«

»Hm, solnce stoji še visoko,« je dejal Kekec. »Mojca, še boš morala počakati nekaj uric. Ali vendar te povedem takoj domov. Na polju smo za danes podelali že vse. Oče in Rožle sta že odšla domov. Samo jaz sem legel malo tu v senco, da sem se nasmejal otrokom, ki so bežali pred kosmatim volkom ... Pa saj ni bil kosmati volk — ne boj se, Mojca!« je nadaljeval, ko je videl, da se je Mojca stresla vsa preplašena. »Samo lisjak je bil, samo lisjak, ki je ukradel na vasi kuro. Pa so se ga bali otroci, joj, tako bali!«

»Hihi,« se je zasmejala Mojca veselo in je dvignila glavico. »Boje se otroci grdega volka, in tudi jaz se ga bojim. A ti se ga gotovo ne bojiš? Saj se nisi bal niti divjega moža Prisanka, ko si pri njem pasel divje koze. Kaj ne, da se ne bojiš grdega volka?«

»Zakaj bi se ga ne bal?« je odgovoril Kekec. »Seveda se ga bojim. Pa kdo se ga ne boji? Hude zobe ima in je divji, da nihče tako na svetu. Zato je najbolje, da ga ne srečamo nikjer. Volk nima pameti, pa te kar pojé in te prav nič ne vpraša ... Veš kaj, Mojca? Pojdiva domov! Danes smo zadnji dan z Rožletom skupaj. Jutri zarano odžene živino na visoke senožeti za Akom. Pa Bog ve, koliko časa ga ne vidimo!«

»Saj res,« je odgovorila Mojca in je vstala. »Jutri pojde Rožle ... Pa bo dolg čas, ker ga ne bo doma. Dobro, da ti ostaneš pri nas in da tudi ti ne pojdeš z Rožletom.«

Kekec jo je prijel za roko in jo je vodil po stezi. Že sta bila blizu doma, ko je rekel Kekec: »V nekaj dneh pojdem za Rožletom. Seveda, samo obiskal ga bom in se vrnem takoj. O, lepo mora biti tam gori na tistih senožetih, resnično lepo! Veš, Mojca, natrgal ti bom najlepših mežikeljnov, da boš vesela.«

»O, mežikeljni!« je dejala Mojca. »Mežikeljni lepo dehté in krasni morajo biti, da le kaj! A jaz še nikoli nisem videla mežikeljnov, še nobene cvetice nisem videla. O, niti solnca, niti neba ... Veš, Kekec, lep mora biti svet. A jaz ga ne morem videti, o, nikoli ga ne bom videla, ker sem slepa. Jaz vidim samo temo, črno temo, a drugega ničesar. Pravijo, da je tako lepo po polju, tako lepo, da bi kar vriskala, ako bi videla polje. Pa ga ne vidim — niti tebe, Kekec, ne morem videti, niti mamice ... O, hudo je, če je človek slep in ne vidi ničesar ...«

Mala Mojca je povesila glavo, in iz slepih oči sta se ji prikradli dve gorki solzi. Žalostno je vzdihnila in je umolknila. Kekcu je bilo hudo v srcu, ko je slišal take besede. Pogledal je malo siroto, pa jo je pričel tolažiti: »Le nikar ne bodi žalostna, Mojca! Veš, hudo je, če je človek žalosten ... Glej, Mojca, že sva doma. Na vrt pojdeva, pa zapojeva pesem o škrjančku in o Pehti. In zopet se boš smejala, tako lepo smejala kot nihče. Le meni verjemi, da boš zopet vesela in se boš zopet smejala. Najlepšo pesem ti bom zacitral, in ti boš pela in se smejala. Resnično bo tako, ti Mojca!«

Deklica je dvignila glavo in se je nasmehnila. Z roko je šinila preko obraza in je potem stopala naglo kraj Kekca. Dospela sta do doma, kjer ju je Rožle že čakal. Brzo so se spravili na vrt pod hruško, in tam je Kekec citral, in tam so prepevali vsi. Seveda — najrajši so peli pesem o Pehti, ki jo je bil Kekec izmislil pred petimi dnevi. Lepa je bila pesem, da jo je mala Mojca prepevala od jutra do večera. V hiši jo je prepevala in zunaj na polju. S svojim srebrnim glasom jo je prepevala, da je zvenela daleč v tihe gozdove in na molčeče snežnike. Pa je bila Mojca vesela, vesela kakor škrjanček, kadar sloni ob modrem nebu in gleda na zeleno polje in droboli svojo najlepšo pesem. In je prepevala, samo prepevala tisto Kekčevo pesem.

»Teta Pehta, dober dan!
Pridi k nam na tiho plan,
s sabo v goro vodi nas
v kočo svojo k ptičku v vas,
v zlato kočo pod goró,
ptiček zlat tam spi lepó ..
Teta Pehta, daj, o, daj,
ptička danes nam prodaj!«

Kekec so je bil tekom treh tednov tako udomačil pri Koroščevih, da že kar niso mogli biti več brez njega. Veselo je bilo v samotni hiši, ker Kekec je prepeval in žvižgal od zore do mraka in je bil dobre volje ves dan. Rad je delal na polju, pa ni javkal, če mu je tekel znoj curkoma z obraza. O, Kekec se je kar namuznil in se je domislil kratkočasne zgodbe, pa se je smejal. In niti na misel mu ni prišel vroči znoj na rdečem obrazu. Korošec je bil zadovoljen z njim in ga kar prehvaliti ni mogel. Rožle in mala Mojca sta ga imela rada, kakor da bi bil Kekec njun bratec in bi že odnekdaj živel z njima. O, pa nista mogla živeti brez njega, ker sta ga imela oba tako rada, o, tako rada!

Zato je bil Rožle žalosten tisto jutro, ko je moral gnati živino visoko na senožeti za Akom. Cmeril se je nekam tako čudno, da se je pričel Kekec norčevati. Seveda — Rožle bi bil ostal rad doma, in prav nič mu ni bilo všeč, da mora s pastirji tja pod snežnike. No, Kekec ga je potolažil in mu je obljubil, da ga pride obiskat vsak teden dvakrat. In Rožle se ni cmeril nič več. Pognal je živino za drugimi pastirji iz vasi. Tam gori ob gozdu je postal za trenutek. Zamahnil je s klobučkom in je zavriskal na ves glas. Kekec in Mojca sta mu migala z rokami tako dolgo, dokler ni izginil tam v zelenem gozdu.

»No, odšel je!« je rekel tedaj Kekec Mojci. »Čudno, da je šel tako veselo. Mislil sem, da bo žalosten. Pa je še celo zavriskal. — Čez tri dni ga pojdem obiskat. Zapela bova tam gori za Akom, da naju boš lahko slišala tu v dolini. Samo poslušati boš morala ... Zdaj bova pa sama, Mojca! No, nič ne de — vse eno bova vesela. Ali ni res, Mojca?«

Deklica je prikimala z glavo. »Saj ne ostane dolgo tam gori,« je odvrnila. »Pravijo, da je lepo tam gori na senožetih. Zato pa Rožletu ne bo nič hudega. Pasel bo živino in bo prepeval.«

Kekec je odšel z gospodarjem na polje in je delal tam ves dan. A danes je bil nekam slabe volje. Niti enkrat ni zažvižgal in tudi zapel ni kakor druge dni. Gospodar ga je gledal od strani in je zmajal tupatam z glavo. A vprašal ga ni, ker je mislil, da je Kekcu dolg čas po Rožletu. Šele po kosilu ga je dregnil prijazno, pa mu je rekel: »Raca na strehi, Kekec! Pa kaj ti je danes, da se držiš tako pusto? Daj no, Kekec! Bodi vesel in zažvižgaj! Ali ti je po domu dolg čas? Ha, Kekec?«

Kekec ga je pogledal in je odvrnil: »Ni mi dolg čas po domu, stric, resnično, ni mi dolg čas. A veste, stric, zakaj sem danes tako žalosten? Že ves dan mislim na Mojco. Včeraj mi je rekla, da še nikoli ni videla niti cvetic, niti neba ... Oj, težko ji mora biti, ker je slepa, oj, tako težko! — O, ko bi bil jaz slep, pa bi jokal noč in dan. Ne videl bi solnca, ne videl bi snežnikov — samo črno temo bi videl. Pa bi ne vedel, kako lepe so rože na senožetih, kako lepe so ptice v gozdu. In niti mamice bi ne videl in niti sestrice ... Oj, to mora biti Mojci hudo, stric, oj, to ji mora biti hudo!«

Kekec se je razžalostil ob teh mislih, da ga je v srcu kar zaskelelo. Vzdihnil je bridko in je pogledal Korošcu naravnost v obraz. A tudi gospodar je postal žalosten. Z roko je šinil preko obraza in je rekel z drhtečim glasom: »Hudo je, Kekec, resnično je hudo, ako je človek slep. Sirota je Mojca, velika sirota ... A kaj hočeš, Kekec? Božja volja je taka, in v božjo voljo se moraš vdati.«

»Pa ni zdravila, stric, da bi uboga Mojca ozdravela?« je vprašal Kekec. »O, da bi jaz vedel za tisto zdravilo! Še danes bi ga šel iskat ... Veste, stric, k divjemu možu Prisanku pojdem ali pa k Vili Škrlatici. Pomogla mi bosta in mi bosta pokazala, kje raste tisto zdravilo. Pa bo ozdravela uboga Mojca in bo videla nebo in zemljo ...«

A Korošec je zmajal z glavo in rekel: »Ej, Kekec, za to bolezen ni zdravila, na vsem širnem svetu ni zdravila. Samo Bog bi lahko pomagal. Bog je poslal tisto bolezen — zgodi se njegova volja!«

In tiho sta delala potem dalje. Po nebu so plavale sivkaste meglice; izza belih snežnikov so se priplazile in so hitele potem naglo nad zagorsko dolinico. Na vasi so glasno prepevali petelini, tuintam je hripavo zalajal pes. Takrat pa je stopila iz hiše Mojca. Počasi je šla po trati in je zavila po stezi proti gozdu, ki se je raztezal nedaleč od Koroščeve hiše. Tam ob parobju je sedla v mehko travo. Toda dolgo ni premišljala. Hipoma je dvignila glavico in se je nasmehnila. In že v naslednjem trenutku je pričela peti s svojim lepim, srebrnim glasom:

»Teta Pehta, dober dan!
Pridi k nam na tiho plan ...«

Zašumelo je nekaj za njo, in Mojca je utihnila. Okrenila se je in je poslušala. In tedaj se je dotaknila roka njene glave, in zaslišala je ženski glas, ki ji je govoril prijazno: »Lepo znaš prepevati, Mojca, lepo, da nihče tako. Slišala sem te v gozdu, pa sem mislila, da poje kraj gozda škrjanček. Pridem gledat — na, pa vidim, da Mojca tako prepeva ... Saj pravim — nihče ne zna tako kot Mojca. Pa kdo te je naučil? Ha, Mojca?«

Mojca se je nasmehnila in je odgovorila: »Mamica me je naučila lepih pesmi. O, mamica jih zna toliko, da jih poje lahko ves dan. Pa tudi Kekec me uči peti. Kekec zna lepo citrati. Pred petitni dnevi si je izmislil lepo pesem o Pehti. Ravnokar sem jo pela. Ali jo niste slišali, teta?«

»Slišala sem jo, slišala!« je govorila ženska. »In ravno ta pesem me je privabila iz gozda. Hm, Kekec si je izmislil to pesem? Lepa je, resnično lepa! Jaz bi jo poslušala ves dan.«

»Pa vam jo zapojem še enkrat,« je rekla Mojca. Mislila je, da stoji kraj nje ženska iz vasi. Zato pa se ni bala prav nič, ampak je pričela brez strahu pesem od začetka. Ženska se ni ganila. Samo enkrat je pobožala deklico po laseh, a drugega nič. — Ko je Mojca končala, je začutila zopet roko na svoji glavi, in ženska ji je rekla zopet prijazno: »Dobro, dobro, Mojca! Ker si zapela tako lepo, ti dam najboljših jagod. Tam na trati jih raste na tisoče. Mojca, kar vstani in pojdi z mano, da ti jih natrgam.«

Mojca je res vstala, pa ji je pomolila roko. »Pa pojdem z vami, teta,« je odgovorila. »Samo predaleč ne smem. Veste, težko hodim, ker ne vidim prav nič. Pa lahko zaidem in potem ne vem ne kam, ne kod.«

»Ne boj se, dušica!« jo je tolažila ženska iz vasi. »Saj ni daleč do trate. Lepo te povedem tja, in ko se nazoblješ sladkih jagod, te povedem lepo domov. Le nikar se ne boj, ptičica!«

In ženska jo je prijela za roko, pa jo je vodila v gozd. Varno je stopala Mojca med goščavo in je pazila, da se z nogami ne zaplete v visoko, gosto travo. V srcu se je veselila sladkih jagod, ki se jih bo danes nazobala do sitega in smehljala se je zadovoljno. Zdelo se ji je, da že dolgo hodi, a ženska iz vasi se še vedno ni ustavila. Zato je Mojca postala, pa je vprašala: »Oj, teta, ali še vedno nisva pri jagodah? Ali imava še daleč do jagod, teta?«

»Samo še nekaj korakov,« je odgovorila ženska in jo je vodila dalje. »Ali slišiš, dušica, kako prepevajo ptice širom po gozdu? Ali slišiš? O, lepe ptice! Srebrno in zlato perje imajo. Na zelenih vejicah sedé, pa pojejo lepo in ubrano ... Samo poslušaj jih, dušica, pa ti mine čas in boš vesela.«

In Mojca je šla naprej, pa je poslušala veselo ptičje žvrgolenje, ki se je razlegalo od vsepovsod. Prijeten vonj se je širil po prostranem gozdu, in Mojci je bilo vedno prijetneje v srcu. Sama ni več vedela, koliko časa že hodi z žensko. A vendar se ji je dozdevalo, da morata že biti nekje pri jagodah. Zato je zopet zadržala žensko in jo je vprašala: »Oj, teta! Kaj ne bova še pri jagodah? Dolgo že hodiva, teta, in jaz se bojim ...«

»Kmalu, kmalu, Mojca!« ji je govorila ženska prijazno. »Glej, no — kako lepo cvetó rože vsepovsod! Seveda, ubožica, ti jih ne vidiš. A lahko čutiš njih vonj. Veš, zdaj sva na široki trati. A vsa trata je posejana z gorskimi nageljni. Veliki so nageljni in rdeči, pa dehté tako sladko, da bi človek stal noč in dan tu na trati.«

»Hm, lepo dehté,« je menila Mojca in je spet stopala za žensko. Že je izginil čudoviti vonj gorskih nageljnov, in Mojci se je zazdelo, da sta krenila z žensko po strmini navkreber. V početku je molčala; toda naposled jo je vendar zaskrbelo. Dolgo je že hodila navkreber, in sapa ji je pričela zastajati. Zato se je kar ustavila in si je obrisala znoj z obraza. Trikrat je zasopala teško, pa je rekla ženski iz vasi: »Predolgo že hodiva, teta! Pojdiva rajši nazaj ... Mamica me bo iskala. — Nočem jagod ... Pojdiva nazaj!«

»Ženska se je zasmejala in jo je potrepljala po rami. »Pa česa se bojiš, Mojca?« ji je govorila. »Glej, tu gori se že vidijo jagode. Oj, pa koliko jih je na trati! Da jih vidiš ti, Mojca, to bi se čudila in bi sklepala z rokami od samega veselja! Samo dvajsetkrat še prestopi, pa sva pri jagodah.«

Mojca je zmignila neverjetno z glavo. A vendar je stopala naprej po strmini. In res — ni prestopila niti dvajsetkrat, pa se ji je zazdelo, da ne hodi več navkreber, ampak po ravni poti. Globoko se je oddahnila, in v srcu je ni več skrbelo. — »Pa kje so jagode, teta?« je vprašala. »Ali res rastejo jagode tod okrog?«

»Kar lepo sedi na trato,« je dejala ženska iz vasi. »Pa ti jih natrgam toliko, da jih boš sita.« — In Mojca je res sedla in je čakala. Pa ni čakala dolgo. Kmalu je prišla ženska nazaj in ji je natrosila v predpasnik polno mehkih jagod. — »Le jej, Mojca, le jej!« ji je govorila. »Boš videla, kako so sladke. O, takih nisi zobala še nikoli ... Ali ni res, Mojca?«

In Mojca je zobala sladke jagode in je bila vsa zadovoljna. Ko jih je pozobala, je vstala in je rekla: »O, teta! Jagode so bile resnično dobre in sladke. A zdaj pojdiva domov! Lepo vas prosim, teta, pojdiva domov! Mamica me bo iskala in bo žalostna ...«

»Seveda greva domov,« je odgovorila ženska. »Kar lepo mi podaj rokco in takoj greva nazaj!« — In Mojca se je prijela njene roke in se je globoko oddahnila. Iz srca so ji izginile vse skrbi, in veselo je stopala kraj ženske. Pač se ji je zdelo čudno, zakaj ne gresta po strmini navzdol, a vendar ni vprašala ženske. Saj je mislila, da gresta po drugi poti in da prideta kmalu iz gozda. Tudi ženska ni izpregovorila besedice. — In hodili sta dolgo, dolgo molčé. Mojco so že pričele boleti noge, ker ni bila vajena dolge hoje. Tuintam je vzdihnila in se je ustavila, da se nekoliko odpočije. Pa je vprašala tedaj žensko: »Pa kdaj prideva domov, teta, kdaj? Tako dolgo že hodiva ... Oj, že davno bi morala biti doma!«

»Kmalu, kmalu bova doma,« ji je odgovorila ženska. In hodili sta zopet dolgo, dolgo. Mojco so skelele noge, in pričela je na glas tarnati in jadikovati. Bila je vsa utrujena, pa ni mogla več. Tedaj pa jo je dvignila ženska in jo je nesla na rokah. Lepe besede ji je govorila in jo je tolažila. A Mojca je zajokala na glas in je klicala mamico. — »Tiho, dušica, tiho!« ji je govorila ženska in jo je stisnila k sebi. »Saj bova kmalu doma, oj, kmalu ... Lepo te bom nesla vso pot, pa te ne bodo bolele noge prav nič. Samo jokati ne smeš. Veš, grdo je, ako se joče tako velika deklica.«

Mojca je utihnila, pa je pustila, da jo je ženska nesla. A ko vkljub dolgi hoji še vedno nista prišli domov, se je zopet vznemirila. Na ves glas je zajokala in je zaklicala: »Mamica, oj, mamica!« —

Pričela se je zvijati, da bi se rešila ženskih rok. A ženska jo je držala trdo. Naglo je stopala z njo dalje in ni izpregovorila besedice več. Mojca je bila vsa obupana. Krilila je z rokami in je suvala z nogami, a vse ni pomagalo prav nič. Ženska je ni hotela izpustiti. — »Kam me nesete? Oj, povejte mi, kam me nesete?« je tarnala Mojca v svojem strahu. »Saj me ne nesete domov — ne nesete me k mamici ...«

A ženska je molčala in je stopala vedno hitreje. Mojca je zakrila obraz z rokami in je zajokala, da bi se je usmilil kamen na potu. Saj ji je postalo jasno zdaj — vedela je, da jo je ugrabila hudobna ženska in jo nese kdo ve kam. Ne ponese je domov, ne ponese je k mamici. Ne bo slišala zvečer Kekca, ko sede pod hruško k mizici in zacitra svojo najlepšo pesem ... Sam Bog ve, kdo je ta ženska, in sam Bog ve, kam jo nese sedaj? — In Mojca se je stresla v svojem strahu. Proseče je sklenila roke, pa je prosila z drhtečim glasom: »O, nesite me domov, teta! Lepo vas prosim, teta, lepo vas prosim ...« Ženska se je ustavila tedaj, pa jo je izpustila z rok. Prijela jo je za desnico, pa ji je rekla prav prijazno: »No, le nikar ne joči! Saj sva že doma. Kar lepo pojdi za mano! Pot je končana — prišli sva domov ...«

Mojca je čutila, da je stopila preko praga. Razveselila se je v svojem preplašenem srcu, ker je mislila, da je doma. Izpustila je ženski roko in se je obrnila na desno, da bi šla v kuhinjo, ki ji je bila tako znana, da jo je našla vsekdar brez vodnika. A samo trikrat je prestopila, pa je zadela ob nekaj trdega. Začudila se je, pa je tipala krog sebe. Pa je spoznala, da je pred njo stena in da ni kuhinje blizu. In tedaj je spoznala, da ni doma, ampak nekje v tuji hiši. Prestrašila se je tako, da so se ji pošibila kolena in je zavpila na ves glas: »Mamica, o, mamica! Pomagajte! ...«

A tedaj jo je že prijela ženska za roko in jo je vodila dalje. Posadila jo je na klop in ji je pričela sezuvati čreveljčke. — »Ne boj se, dušica, ne boj!« ji je prigovarjala s sladkim glasom. »Saj ti ne bo hudega. Lepo ti bom stregla, in ti boš prepevala lepe pesmi. Jagode boš zobala in boš živela kakor ptičica v zelenem gozdu ... Res, nisem te privedla na tvoj dom — privedla sem te v svojo kočo, da mi boš prepevala tisto lepo pesem o Pehti. Od zjutraj do večera mi boš morala peti tisto pesem. Kolikokrat sem te slišala, ko si jo pela tam za hišo! Pa sem sklenila takrat, da te privedem v svojo kočo, da jo poješ na mojem domu ... Oj, Mojca, jaz nisem iz vasi — jaz sem Pehta ...«

Mojca se je stresla kakor ujeta ptičica, ko je slišala te besede. Stisnila se je v kot in je zakrila obraz z rokami. Strah ji je stisnil srce, da ni mogla izpregovoriti besedice. Saj je vedela, da je pri hudobni Pehti, o kateri je toliko pravil oče. Rada krade otroke in jih zapira v svojo kočo. Grda je in huda, da le kaj ... In zdaj je ukradla njo; z lepimi besedami jo je premotila, da je šla z njo v gozd. In zdaj jo je zaprla v svojo kočo, in Bog ve, ali jo izpusti še kdaj? — In mala Mojca se je tresla vedno bolj in se je stiskala v kot. Ženska ji je govorila venomer prijazne besede. A Mojca je ni čula — Mojca je vedela samo to, da jo je ugrabila Pehta in da ji bo zdaj hudo, oj, tako hudo!

4.[uredi]

Kekec se je utrudil na strmi poti. Hm, že dve uri hodi navkreber po slabi, razdrapani poti, pa še vedno ni konca in kraja. Pohajala mu je sapa, in zato je moral počivati, da se malo odsope. Sedel je na mehki mah. Znoj si je obrisal z obraza in si podprl glavo z rokami. Gledal je v dolinico, ki je ležala globoko pod njim in se je smehljala v srebrnih solnčnih žarkih. A Kekec je bil žalosten kakor še nikdar v svojem življenju. Oči mu niso videle krasote, ki je bila razprostrta pred njim, in niti slišal ni veselega ptičjega žvrgolenja po prostranem gozdu. Glej, tri dni ni že zažvižgal in ni zapel niti ene pesemce. Pa tudi citral ni že tri dni, ker je bil žalosten, o, tako žalosten! — A to vse zaradi uboge Mojce. Izginila je bila sirota pred tremi dnevi, da nihče ni vedel kam. Iskali so jo krog in krog, a nihče je ni našel. Niti Kekec, ki je oblezel ves gozd in je pogledal v vsak grm. Pa so govorili ljudje, da je slepa ubožica zašla in padla v drveči gorski potok. In potok jo je nesel daleč, daleč v tujo dolino ... In Kekec se je prijel za glavo, pa je jokal, kot sta jokala Koroščev oče in Koroščeva mati. Tja v gozd je pohitel. Na trato se je vrgel in je zaril obraz med travo. Pa je jokal v svoji žalosti, da bi se ga usmilil kamen. Vedno in vedno mu je bila pred očmi uboga, slepa Mojca. Slišal je njen srebrni glasek, ki poje pesem o škrjančku in pomladi, in v srcu mu je bilo toliko gorja in bolesti, da si je zatiskal oči in sence, ker ga je bolelo, o, tako jako bolelo! — Oj, Mojca, oj, sirotica mala, slepa! Zakaj se ti je dogodilo to, zakaj!

A vse žalovanje ni pomagalo prav nič. Mojce niso našli nikjer več. In nazadnje so verjeli tudi Koroščevi, da je slepa sirota padla v gorski potok in tam utonila. Tudi Kekec je skoro verjel in je bil žalosten, tako žalosten, da mu ni bilo več mar za citre in popevanje. Glavo je povešal in je mislil neprestano na ubogo Mojco, ki jo je srečala tako žalostna smrt. Tretji dan se je namenil v gore, da poišče Rožleta in mu pove strašno novico. Šel je po strmi poti in čez dve uri je sedel na trato visoko tam gori in je počival. Krog njega se je raztezal smrekov gozd in je molčal. Živa stvar se ni genila širom okrog. Le od nekod je prihajalo votlo šumenje gorskega potoka, ki je bobnel nekje tam na desni z visoke skale.

Ko se je Kekec odpočil, se je napotil dalje. Pot se je vila vedno bolj strmo navkreber. Smrekov gozd je prenehal, in okrog so rasli samo še pokvečeni borovci in nizko, grbavo rušje. Velike, z zelenim mahom porasle skale so ležale razmetane vsepovsod. Od tu je videl Kekec naravnost na nebotične stene strmih snežnikov, ki so se vzpenjali nedaleč pred njim v modro nebo. A Kekec se danes ni čudil njihovi krasoti in visokosti. Kekec je bil žalosten in potrt. Zato je naglo spel po poti, ki je zavila nad globokim prepadom na levo. Tisto votlo bobnenje je prihajalo vedno bliže, in že se je tresla zemlja pod njegovimi nogami. Kekec je poslušal in je postal vkljub svoji žalosti radoveden. — »Aha, tu mora biti oni veliki slap, ki so mi o njem že tolikokrat pravili pri Korošcu,« je dejal. »Rad bi ga videl in vedel, če je res tako strašen.«

Radovednost ga je prevzela, zato je krenil s poti. Splazil se je skozi rušje in je obstal kraj napol preperelega borovca, ki je stal nad prepadom. Z desnico se je prijel za skalo in se je nagnil naprej. Gledal je v grozni prepad, a dna ni mogel videti nikjer. In v ta prepad je padala z visoke skale razpenjena voda gorskega potoka. Bobnela je, da so se potresale krog in krog sive skale, in iz prepada so se dvigale vlažne megle ... Kekca je zazeblo po vsem telesu. Zato je stopil nazaj od prepada in se je plazil skozi rušje, da bi dospel na pot. A zašel je preveč na desno in je obšel ves prepad. Moral je prebresti drveči potok, ki pa na srečo ni bil preglobok na onem mestu. Stopil je v smrekov gozdič, ker je mislil, da je na oni strani prava pot. Toda ko je prišel iz gozdiča, je izprevidel, da se je prevaral. Na tej strani ni bilo nikjer poti, in Kekec je videl pod sabo malo senožet, obdano krog in krog od visokih smrek. Tam na koncu senožeti je stalo nekaj črnega, podobno nizki, prepereli koči.

»No, dobro si jo zavozil,« je pokregal Kekec samega sebe. »Hm, kaj ti je bilo treba kreniti s prave poti? Na, pa glej zdaj, kako prideš k Rožletu! Saj pravim, Kekec — zijalast si bil še vedno, in še danes te ni pustila tista zijalost. Kekec, Kekec!«

In Kekec bi se bil skoro razjezil sam na sebe. Toda sredi bobnenja bližnjega slapa je zaslišal tedaj glas, ki je prihajal s tihe senožeti. Kekec je dvignil glavo pa je poslušal. In zazdelo se mu je, da čuje pesem, tisto pesem, ki si jo je bil izmislil nedavno sam. Sredi šumenja razdivjane vode je razbral natanko tihe glasove, ki so prihajali s samotne senožeti. In skoro se mu je zdelo, da sedi nekje tam doli uboga Mojca in poje s svojim srebrnim glasom.

Kekec se je začudil in ustrašil obenem. Pozorno je gledal tja in je poslušal. Toda tisto tiho petje je utihnilo hipoma, in čulo se je samo šumenje vode. Kekec se je zganil in je zavpil na ves glas: »Mojca, oj Mojca!«

A nihče mu ni odgovoril. Le njegov glas je jekal stoglasno od gladkih pečin. Kekec je zmigal žalostno z glavo in je dejal sam pri sebi: »Čudno, hm, čudno ... Skoro sem mislil, da je Mojca tam doli. Pa sem se prevaral ... Nikogar ni tam! Samo voda šumi ...«

Okrenil se je, pa je šel dalje skozi gozdič. In ni preteklo četrt ure, ko je dospel do prave poti, ki se je vila tik ob gorskem potoku. Naglo je stopal po kameniti poti in se je vedno bolj bližal senožetim, kjer se je pasla čez leto vaška živina. Prehodil je zadnjo strmino in je dospel do široke planote, raztezajoče se tik do gladkih pečin s snegom pokritih gorá. Zaslišal je glasno zvončkljanje živinskih zvoncev in je spoznal takoj, da je dospel na kraj svoje poti. Šel je preko senožeti, da poišče Rožleta, ki ga je kmalu našel.

Sredi senožeti je sedel Rožle na nizki skali in je strmel v tihi planinski svet. Krog njega se je pasla mirno živina in je samo dvignila glavo, ko se je Kekec približal. Deček je obstal pred pastirčkom in je zaklical: »Rožle, o, Rožle! Ali me ne vidiš?«

Rožle je dvignil glavo. Ko je zagledal pred sabo Kekca, se je nasmehnil. »Ti si prišel k nam, Kekec?« je rekel žalostno. »O, vem, zakaj si prišel. Vse smo že zvedeli, vse o siroti Mojci ...«

Rožletu se je tresel glas, in debele solze so mu privrele iz oči. Kekec ga je gledal, in dasi se je tudi njemu krčilo srce od gorke žalosti, ga je vendar pričel tolažiti. — »No, ne jokaj, Rožle!« je govoril. »Moralo je biti tako ... Pa saj nemara Mojca ni umrla. Nemara je zašla kam, pa je pri tujih ljudeh ... Samo ne joči! Veš, tudi meni je hudo, tudi meni ... A še bolj hudo je vašemu očetu in vaši materi. — Kar potolaži se, Rožle! — Tri dni sem iskal ubogo Mojco po gozdovih. Vsak kotiček sem pretaknil, pa sem jokal, samo jokal in klical Mojco. A ni je bilo nikjer in ni je bilo od nikoder ... Kaj hočeš, Rožle? Moralo je biti tako, moralo ...«

Rožle si je pričel brisati solze. Gledal je Kekca in je zmajeval neprestano z glavo. — »Lepo govoriš, Kekec, resnično govoriš lepo,« je dejal naposled. »Ali še veš, kako smo ob večerih lepo prepevali na vrtu? Ti, Mojca in jaz ... O, nihče ni mislil, da bo čez nekaj dni Mojca mrtva, nihče! Pa Mojca je pela tako lepo! Ali se še spominjaš, Kekec?«

No, Kekec se je dobro spominjal. Zato pa mu je postalo tako hudo, da je sedel kraj Rožleta in je pričel glasno zdihovati. In zdihovala sta oba in tarnala. Dolgo sta sedela tam in nista skoro nič govorila. Samo v srcu ju je bolelo in spominjala sta se, kako je bilo lepo ob večerih na vrtu. Veselo je Kekec takrat citral, in prepevali so glasno. A najlepše je pela Mojca s svojim škrjančkovim glasom. Da, lepo je bilo takrat. A zdaj ni več Mojce. Nič več ne prepeva, in Bog ve, kje jo je srečala hudobna, žalostna smrt ...

In dečkoma je postajalo vedno huje v srcu. Sama nista vedela, koliko časa že sedita na skali sredi senožeti. Živina se je bila oddaljila in je počivala v senci nizkega grmovja tam kraj senožeti. A naposled je Kekec vendarle vstal. Ozrl se je po solncu, ki se je nagibalo k belim goram. Šinil je z rokavom preko obraza, pa je rekel: »Čas je, da grem ... Pot je dolga, in še pred večerom moram biti doma. Veš, Rožle, kar lepo se potolaži! Čez tri dni pa te pridem spet obiskat.« 

»Spremim te malo,« je odgovoril Rožle. In šla sta preko senožeti. Dospela sta kmalu do gorskega potoka in do gozdiča. Tedaj pa se je spomnil Kekec one skrite, male senožeti, ki zeleni pod tem gozdičem, in domislil se je tudi onega čudnega glasa, ki ga je bil slišal s tiste senožeti. Zato se je ustavil, pa je vprašal Rožleta: »Ali veš, da je pod tem gozdičem lepa senožet? Videl sem jo bil prej, in skoro strah me je bilo. Slišal sem glas, ki je prepeval pesem o Pehti. Poslušal sem in gledal, pa nisem videl nikogar!«

A Rožle je zmajal z glavo in je odvrnil: »Nisem še slišal nikoli o tisti senožeti. Kekec, motiš se. Na tej strani ni nobene senožeti.«

Kekec je ugovarjal in je trdil svojo. Nazadnje sta se splazila oba skozi gozdič, da si ogledata tisto senožet. Rožle ni hotel kar nič verjeti. Zato se je jako začudil, ko sta stopila na parobje. Resnično — tam doli je ležala skrita senožet, vsa obdana od visokih, temnih smrek. Tiha je bila senožet; samo bobnenje bližnjega slapa se je razlegalo votlo in težko sredi te tišine.

»No, ali vidiš, da se nism motil?« je rekel Kekec. »Poglej, le poglej tja doli! Ali ne vidiš tam nekaj črnega? Kaj se ti ne zdi, da stoji tam samotna koča? Ha, Rožle?«

Pastirček je gledal tja in se je čudil. Mračna je bila senožet, niti solnce ni sijalo nanjo. Pa tudi črlikanja veselih murnov ni bilo slišati od nikoder. A razločno je videl kočo tam kraj senožeti. Črne so bile stene, črna streha in črna okenca. Pa je bilo Rožleta skoro strah, ko je videl tisto kočo. Pokrižal se je naglo in je zgrabil Kekca za roko. »Pojdiva, pojdiva odtod!« je rekel in se je stresel. »Kekec, ali veš? Tu doli domuje nemara sama Pehta ... Pojdiva, da naju ne zaloti!«

A Kekec se je posmejal in je hotel odgovoriti. Toda tedaj je zaslišal razločno droben glas, ki je pričel prepevati nekje tam doli. Kekec je poslušal in se je začudil. »Ali slišiš, Rožle?« je dejal potihoma. »To je pesem o škrjančku in pomladi ... Čuj, ali ni glas podoben glasu uboge Mojce? Poslušaj, poslušaj, Rožle!«

Rožle je slišal tisti glas in se je pričel tresti po vsem životu. »Pojdiva, Kekec, pojdiva!« je šepetal ves preplašen. »Tam doli stanuje Pehta. Zagledala je naju, pa poje zdaj, da bi naju premotila in zvabila v kočo ... Pojdiva, Kekec — lepo te prosim, pojdiva!«

A Kekec ga ni slušal. Kekec je samo poslušal tisti glas, ki je pel o škrjančku in pomladi. In Kekec je bil trdno prepričan, da sedi tam doli v črni koči Mojca in poje. Slišal je Rožleta, ki mu je pravil, da je tista koča Pehtin dom, in tedaj mu je šinila v glavo hipoma misel: Glej, izginila je Mojca pred tremi dnevi. A Mojca ni padla v gorski potok, kakor pravijo ljudje na vasi. O, Mojca je še živa — ugrabila jo je Pehta, pa jo je zaprla v svojo kočo. Tam doli v tisti koči prepeva zdaj Mojca. Saj Kekec sliši zdaj njen glas, njen lepi, škrjančkov glas ... Živa je Mojca, oj, resnično živa in ni padla v gorski potok!

Kekec se je domislil vsega tega in se je kar zasmejal v svojem veselju. Tlesknil je z rokami in je poskočil trikrat, da mu je padel klobuček na tla. — »Ali slišiš, Rožle?« je dejal pastirčku, ki je silil v svojem velikem strahu nazaj v gozd. »Mojca je tam doli. Pehta jo je ugrabila — in sedaj je Mojca pri njej. — Kaj ti nisem že prej rekel, da je Mojca še živa? Ha, Rožle? — O, kar doli pohitim, po Mojco pohitim, pa jo povedem lepo domov. Resnično, Rožle ...«

In Kekec je zavriskal in se je kar zaprašil po strmini navzdol. Rožle je pričel sklepati z rokami in je vpil v svojem strahu za njim: »O, ne hodi, Kekec, lepo te prosim, ne hodi! Tam doli ni Mojce — tam je samo Pehta ... Kekec, o, Kekec!« — A Kekec ga ni poslušal — Kekec je drvel kakor veter po strmini! Že je dospel na senožet, že je dirjal na vso sapo preko nje. Enkrat se je celo zapletel v visoko travo. Zakrilil je z rokami in je padel, kakor je bil dolg in širok. Toda naglo se je pobral in je brzel še hitreje preko senožeti.

Rožle se je prijel za glavo, in obup mu je stisnil srce. Videl je, kako dirja Kekec proti koči, dirja naravnost v svojo pogubo. Saj je bil prepričan, da ga je zvabila tja doli sama Pehta. Zapre ga v črno kočo, in nesrečni Kekec ne bo videl nikdar več solnca in svojih krasnih citer. In Rožletu je bilo pri tej misli hudo, oj, tako hudo, da se je prijemal za glavo in si je pulil lase. »Kekec, o, Kekec!« je ponavljal obupno. »Ali slišiš, Kekec? O, ne hodi! ...«

A Kekec se ni ustavil. Rožle ga je zagledal v naslednjem trenutku že ob koči. Tam se je Kekec ustavil in je poizkušal, da bi odprl vrata. A vrata so bila zaklenjena. Zato je pričel Kekec butati s hrbtom ob lesene stene, da je kar jekalo. Vse to je videl Rožle, in lasje so se mu kar ježili. Hipoma je zavpil na glas, zakaj videl je, da se je Kekcu posrečilo butanje. Ulomila se je deska, in skozi široko špranjo se je splazil Kekec v črno kočo.

Rožle je videl samo še to. Zakričal je na glas in si je zakril obraz z rokami. Toda že v naslednjem trenutku se je obrnil in je zbežal v gozd. Hitel je na vso sapo skozi grmovje in se ni upal ustaviti niti za hip. Bežal je samo naprej in niti gledal ni na pot. Dospel je iz gozdiča na stezo; toda v svojem divjem strahu niti zapazil ni, da je krenil v nasprotno smer. Šele čez dolgo časa se je zavedel in spoznal, da ne gre po pravem potu. Zato se je obrnil in je bežal nazaj. Znoj mu je tekel curkoma z obraza, in bil je že ves zasopel, ko je dospel nazaj do gozdiča. Tam pa se je ustavil in si je pričel brisati z rokavom vroči obraz.

»Kekca je zagrabila Pehta,« je zasopel tedaj. »O, resnično ga je zagrabila ... Pa če zagleda mene, pograbi še mene ... Ovbe, ovbe ...«

In spet ga je prevzel divji strah. Zadrvel je vstran proti gorskemu potoku, in pri sami misli na Pehto so mu zagomazeli mravljinci po vsem hrbtu. Krilil je z rokami in je bežal, samo bežal ... Že je bil blizu senožeti, kjer se je pasla njegova živina. Takrat pa je opešal popolnoma. Vsa sapa mu je bila pošla, in noge so se mu tresle tako, da ni mogel več prestopiti. Zato se je kar zavalil med gosto ravšje kraj pota. Naglo se je oddihoval in si je brisal vroči znoj z obraza. Solnce se je spustilo že tik do gor, in preko ozke zagorske dolinice je padla temna senca. A Rožle je še vedno ležal med ravšjem, ker še vedno ni prišel do sape. Hipoma je zaslišal za sabo nagle korake; a Rožle niti glave ni dvignil, da bi pogledal, kdo prihaja. Koraki so utihnili — a tisti trenutek so ga pograbile za vrat težke roke, da je pastirček zajavkal na glas in je skočil nagloma pokonci.

»Ovbe!« je zajavkal Rožle, in kolena so mu klecnila od divjega strahu. Zakaj pred sabo je zagledal veliko, veliko žensko, ki ga je gledala s srditimi pogledi. Ženska je bila suha in oblečena v dolgo, črno haljo. Lasje so ji bili razmršeni in so ji padali po plečih v dolgih, črnih kitah. — Zagledal je Rožle to žensko, in srce mu je kar zastalo, zakaj dobro je vedel, da ga je zasačila Pehta in da mu bo zdaj slaba predla.

»Teta Pehta! Ojoj, teta Pehta!« je zavrisnil Rožle in je zdrknil na kolena. Proseče je dvignil roke in je jokal in moledoval: »Usmilite se me, teta Pehta! Oj, ne storite mi ničesar hudega! Saj sem bil vedno priden in nikomur nisem nagajal. Zato se me pa usmilite, teta Pehta!«

A Pehta ga je zgrabila za ušesa in lase, pa ga je pričela neusmiljeno mikastiti. Rožle je zatulil na ves glas, ker ga je bolelo tako jako. Zvijal se je na vse pretege, da bi ušel. A Pehta ga je držala trdo in ga ni izpustila niti za trenutek. — »Čakaj me, ti nepridiprav!« je vpila Pehta v svoji jezi. »Vse lase ti iztrgam iz glave in ti populim ušesa ... Pa boš znal, kdaj si se priklatil v mojo kočo, da mi odvedeš Mojco ... Kam si skril Mojco? Ha, ti nepridiprav!«

»O, saj nisem bil v vaši koči, o, nikdar nisem bil v vaši koči!« je javkal Rožle. »Tudi Mojce nisem videl nikjer, resnično vam rečem, teta Pehta ...«

»Nisi bil v moji koči?« je govorila razjarjena Pehta. »Glej te ga — nepridiprava! Zdaj se je pričel celo lagati. Ali te nisem videla, kako si bežal sem gori? Da bi imel čisto vest, bi ne bil bežal na vso sapo ... Kar hitro mi povej, kam si skril Mojco!«

»Oj, teta Pehta!« je odgovarjal Rožle in je jokal. »Saj nisem skril Mojce nikamor. Niti videl je nisem nikjer. Le meni verjemite, teta Pehta! Nikdar nisem vedel, da je Mojca pri vas. Oj, mislil sem, da je padla v potok in je umrla ... Nisem jaz odvedel Mojce — verjemite mi, teta Pehta!«

»Pa kdo je bil v moji koči?« je nadaljevala Pehta. »Ti dobro veš, kdo se je splazil na senožet. Povej, Rožle, pa ti ne bo hudega!«

»Kekec je bil, teta Pehta, samo Kekec je bil,« je odvrnil Rožle v svojem strahu. »Letel je doli na senožet in je udrl v vašo kočo. O, videl sem ga, kako je butal ob steno ... A mene je bilo strah, pa sem zbežal. Teta Pehta, jaz sem samo bežal in nisem bil na vaši senožeti. Kekec je bil — Kekec je bil ...«

Pehta ga je tedaj izpustila. »Kaj, Kekec je bil?« je rekla in se je začudila. »O, če je bil Kekec, pa ga ne dohitim več. Zbežal je z Mojco v dolino, in zdaj ga ne ulovim več ... Čakaj me, Kekec, ti prebiti Kekec! Če si mi ubežal danes, jutri mi ne boš več. O, ulovim te, in potem ti ne bo dobro, resnično ti ne bo dobro! ...«

In Pehta je pričela godrnjati nerazumljive besede. Obrnila se je, pa ni več pogledala Rožleta. Počasi je šla po poti navzdol in je kar hipoma izginila za gostim rušjem. Rožle se je globoko oddahnil. Gladil se je po ščemečih ušesih in si je popravljal razmršene lase. Toda domislil se je, da se Pehta nemara kar premisli in pride nazaj, pa ga pograbi še enkrat prav pošteno. Rožle se je prestrašil te misli, da se je kar stresel. Zaprašil se je po strmini in je bežal z naglimi koraki tako dolgo, dokler ni prišel na senožet. Mračilo se je že in živina je že ležala po širnih stajah. Tedaj pa se Rožle ni več bal. Za trenutek je postal kraj senožeti in je zavriskal na ves glas. Hej, še je živa sirota Mojca, še je živa! Ni padla v potok in tudi umrla ni. Pehta jo je bila ugrabila in jo je skrila v svojo kočo. Pa je prišel Kekec — ulomil je v kočo, da je rešil siroto Mojco. Zbežal je z njo v dolino — in sirota Mojca se smeje zdaj doma pri očetu in materi in pripoveduje, kako je bilo pri Pehti ... Oj, Kekec, ta Kekec! Kdo bi si bil mislil, da je tako pogumen?

Rožle se je domislil vsega tega. Vesel je bil tako, da je prepeval na glas. Pozabil je, da ga je Pehta pošteno premikastila, pozabil na ves svoj strah in samo tega se je zavedal, da je Mojca še živa in da je doma na varnem. Nič več ga niso ščemela ušesa in tudi lasje ga niso več boleli. Veselo je skakal po senožeti in je prepeval, samo prepeval, da je odmeval njegov glas po molčečih skalah, ki jih je pričel zakrivati večerni mrak. — V tihi koči je premišljal na trdem pogradu še pozno v noč o siroti Mojci in o Kekcu, ki je tako hudo butal ob steno črne koče na Pehtini senožeti. Pa se je Rožle zasmejal, na glas se je zasmejal v veliki radosti.

Še preden je zaspal, se je posmejal še enkrat in je rekel: »Oj, Kekec, ta Kekec! Pa kdo bi si bil mislil — hej, kdo bi si bil mislil?«

5.[uredi]

Kekec je dospel do črne koče. A videl je, da je koča zaprta. Pa Kekec se ni prav nič pomišljal. Trikrat je butnil s hrbtom na vso moč ob leseno steno. Vdala se je napol preperela deska; prelomila se je in je padla v kočo. Kekec se je splazil skozi veliko špranjo in je skočil v kočo. Postal je za trenutek in se je ozrl okrog sebe. Temačno je bilo po koči, da Kekec prvi hip ni skoro ničesar razločeval. — »Mojca, o, Mojca!« je zaklical potihoma. Nihče mu ni odgovoril in nič se ni ganilo v koči. Kekec je tipal okrog sebe in po steni — in hipoma je začutil kljuko. Naglo jo je pritisnil in je odprl vrata.

Obstal je na pragu in se je ozrl po izbi, ki je bila opravljena s kmetiškim pohištvom. Skozi tri okenca je prihajala svetloba v izbo, da se je moglo razločevati natanko vsak predmet. A Kekca ni zanimalo pohištvo, pa tudi izba ga ni zanimala. Že na pragu je zaklical na ves glas: »Mojca, o, Mojca! Ali me slišiš? Kje si?«

In tedaj je čul Kekec Mojcin glas. Prihajal je iz temnega kota, prav razločno je prihajal in je vprašal boječe: »Kdo je? Kdo me kliče?«

Kekec se je ozrl v kot in je zagledal Mojco. Sedela je tam za mizo. Glavico je bila dvignila, pa je pozorno poslušala. Kekec se je zasmejal na glas v svojem veselju. Skočil je k mizi in je prijel Mojco za obe roki. »Jaz sem, jaz!« je govoril. »Ali me ne poznaš po glasu? Mojca, ali ne poznaš Kekca?«

Mojca se je začudila in se je oklenila njegovih rok. »Ti si, Kekec?« je vprašala. Pa kako si prišel sem? Oj, Kekec, ali je tudi tebe ugrabila Pehta?«

A Kekec se je zasmejal vnovič in je odgovoril: »O, kaj Pehta! Ni me ugrabila, pa me tudi ne bo! Sam sem udrl v kočo, ker sem bil slišal tam kraj gozda tvoj glas. Pa sem prišel, da te rešim in te povedem domov. Hitro, kar hitro, Mojca! Veš, jako se mudi. Pehte ni doma, pa se lahko vrne vsak čas ... kar hitro, Mojca!«

Kekec ni čakal, ampak je potegnil Mojco naglo za sabo. Odvedel jo je iz izbe; previdno jo je dvignil in jo je spustil skozi špranjo na tla. Potem pa je skočil še sam iz koče. Prijel je Mojco in jo je dvignil na svoje močne roke. Na vso sapo je stekel skozi gozdič in se je ustavil šele na poti, ki je držala navzdol v dolino. Spustil je Mojco na tla in jo je prijel za roko. — »Na poti sva, Mojca!« je rekel tedaj. »Varno pojdeva navzdol in čez uro sva lepo doma. Le ne boj se ničesar, Mojca! Dokler sem jaz pri tebi, se ti ni treba bati ničesar.«

A Mojca se je tresla v silnem strahu in je dvomila. »Pa če prihiti Pehta za nama, o, Kekec?« je vprašala vsa plašna. »Pograbi tebe in mene ... Lahko jo srečava tu na potu, in potem bo nama gorje!«

»Ne bova je srečala, Mojca, ne bova je srečala!« jo je tolažil Kekec. »Pehta ne hodi po gladkih potih, ampak se plazi samo po grmovju. Zato se nikar ne boj! — In če jo slučajno srečava, o, kaj zato! Ne bojim se je — saj se še divjega moža Prisanka nisem bal. Pa bi se bal siromašne Pehte? — O, jaz znam dobro mikastiti! In mogoče bi zmikastil še celó Pehto, ako nama zastavi pot ... Zato pa se ne boj ničesar, Mojca!«

Mojca se je nekoliko pomirila. Tesno se je oklenila Kekčeve roke in je stopala naglo kraj njega po gladki poti. Šla sta nekaj časa molčé navzdol. A hipoma se je Mojca spet stresla in je rekla z drhtečim glasom: »O, Kekec! Pehta ima strašnega volka, ki jo spremlja na vseh potih. Pa pridirja volk za nama. Na naju skoči in naju raztrga ... Bojim se, Kekec, strašnega volka se bojim ...«

Pa tudi Kekec se je prestrašil, ko se je domislil Pehtinega volka. Kar zagomazelo mu je po hrbtu, in nehoté je pričel gledati okrog po grmovju, če ne preži od nekod strašni volk. A volka ni bilo nikjer. Le večerni vetrec je nalahko pošumeval med zelenim listjem, in tu in tam je čebljala samotna sinica z drobnim glasom ... Pač je bilo Kekca v srcu strah groznega volka. A vendar ni hotel pokazati Mojci tega svojega strahu. Zato pa se je kar posmejal in je rekel prav mirno: »Volka se bojiš, Mojca? Pa čemu se ga bojiš? Saj ti ne stori nič žalega. Le meni verjemi, Mojca, da ti ne stori nič žalega. Blizu doline sva že, in v dolino se volk ne upa. Bodi brez skrbi, Mojca! Še pol urice — pa sva na polju in na varnem ... O, to bodo gledali doma, ko prideva dol! Oj, to bo veselje, Mojca! — Veš, doma mislijo vsi, da si padla v potok in si umrla. Jokali smo se za tabo vsi ... Pa si živa, Mojca, pa si živa! Saj pravim — to se bomo danes veselili!«

Te besede so pregnale Mojci ves strah iz srca. Naglo je stopicala kraj Kekca in se je smehljala, ko se je domislila doma. — »Oj, Kekec, da si me rešil iz Pehtinega doma!« je rekla radostna. »Veš, hudo je bilo tam. Saj Pehta ni bila hudobna in mi ni storila nič žalega. Lepo je govorila z mano in mi je stregla prav lepo. A vendar je bilo hudo tam. Sedeti sem morala za mizo ves dan in niti enkrat nisem smela iz koče. Prepevati sem morala ves dan — veš, tisto pesem sem morala prepevati, ki si jo ti izmislil o Pehti. Pa me je božala Pehta in me je silila, naj jem sladke kolače.«

»Hm, tista pesem,« je menil Kekec. »Pa zakaj si morala prepevati ravno tisto pesem? Saj ni tako lepa. Še lepša je tista o škrjančku in pomladi.«

»O, Pehta je rekla, da je pesem lepa,« je odvrnila Mojca. »Zato pa sem ji morala prepevati tisto pesem. Veš, rekla mi je, da nas je večkrat slišala, ko smo prepevali na vrtu. Pa je sklenila tedaj, da ugrabi mene, samo zaradi tega ugrabi, da ji bom pela ves dan tisto pesem. Pa me je res ugrabila. Prišla je k meni, pa mi je lepo govorila. Obljubila mi je sladkih jagod, in verjela sem ji, ker je nisem poznala. Pa me je odvedla v svojo kočo.«

Nato sta zopet hitela naglo navzdol skozi smrekov gozd. Molčala sta in sta komaj čakala, da prideta v dolino. Solnce je bilo že zašlo za daljnimi gorami, in temna senca je legla nad šepetajoči gozd. Kekec je videl vse to in se je spomnil strašnega volka, ki morda preži nekje med grmovjem. Zato pa je le hitel in je držal Mojco za roko, da ne zaostane. Niti za trenutek se ni hotel ustaviti, ker se je bal. O, za sebe se Kekec ni bal. Kekec se je bal samo za Mojco, da je zopet ne ugrabi Pehta ali pa še celo strašni volk, ki ga je Pehta nemara poslala v gozd, da poišče ubeglo deklico. Pa tudi noči se je Kekec bal, tiste črne, skrivnostne noči sredi samotnega gozda. Vedno bolj sta se bližala dolini, a vedno bolj se je mračilo. Utihnile so čebljajoče sinice, in samo vetrec je šelestel po trudnem gozdu.

Že sta dospela na ravno. Kekec se je oddahnil, ko je videl, da ima strmino za sabo. Toda tedaj se je zganil in je obstal ves prestrašen. Zakaj tam v grmovju je zašumelo nekaj glasnega, kakor da bi nekdo siloma rinil skozi nizke veje. In Kekec se je domislil, da je to nemara Pehta ali pa še celo strašni volk. Urno je skočil v grmovje na nasprotni strani in je potegnil Mojco za sabo. Potuhnil se je tam, pa je poslušal.

»Kaj je, Kekec?« je vprašala Mojca in se je pričela tresti. »Ali je Pehta? Ali je prišel strašni volk?«

Kekec ji je položil roko na usta in je šepetal: »Tiho, tiho, Mojca! V grmovju je nekaj zašumelo ... Pa saj nemara ne bo nič hudega. Morda je samo divja zver — lisjak ali pa zajec. Samo tiho moraš biti, Mojca!«

In čepela sta tam za grmovjem in sta zadrževala sapo. Kekec je prežal in je gledal nepremično v goščavo. Šum je prihajal vedno glasnejši in se je vedno bolj bližal. Hipoma se je razdelilo grmovje, in na pot je skočilo nekaj temnega in dolgega.

»Nemara je res strašni volk?« je ispreletelo Kekca, ko je gledal na žival, ki se je ustavila sredi pota. Toda ko jo je pogledal natančneje, ga je minila vsa bojazen, in celo zasmejal se je na glas. — »O, kakšna zajčka sva midva!« je rekel in se je dvignil. »Na, misliva, da pridirja iz grmovja strašni volk. Pa ti skoči na pot dolgorepi lisjak! Mojca, samo lisjak je naju oplašil. Ali ga slišiš, kako laja?«

Lisjak je res dvakrat hripavo zalajal. Ko je zaslišal Kekčev smeh, je zmigal z ušesi in se je ozrl v ono stran, kjer sta se skrivala deček in deklica. Nato je zamahnil s svojim košatim repom in je zbežal po poti navkreber. Kekec je gledal za njim in se je še vedno smejal. — »Dobro jo kuri!« je govoril Mojci, ko sta se splazila iz goščave in sta šla dalje po poti. »Ustrašil se je naju, bolj se je ustrašil nego midva. Pa ti dirja, kot da bi ga preganjal Pehtin volk ... Ali te kaj noge bolé, Mojca?«

»O, prav nič me ne bolé,« je odgovorila Mojca. »Samo to mi povej, Kekec, ali bova kmalu doma?«

»Kmalu, kmalu, Mojca!« je rekel Kekec. »Zdaj greva preko tratin, kjer je vse polno rdečih nageljnov. Še te tratine in majhen gozdiček prehodiva, pa sva doma. O, nič več se nama ni treba bati. Še preden se bo stemnilo, boš že sedela doma na klopci. Hej, pa sem te le privedel srečno v dolino in ni me ulovila Pehta. Pa se bo zdaj usajala v svoji koči in bo huda, joj, tako huda, ker te ni več našla. Resnično — ne bi bilo dobro, ako bi ji prišel zdaj v pesti. Lahko bi mi kar glavo odtrgala ... Dobro, da je ni bilo doma, ko sem ulomil v kočo. Oj, to bi me bila čudno pogledala!«

»Že popoldne je odšla z doma,« je dejala Mojca. »Rekla je, da se kmalu vrne. Tudi volk je šel z njo ... Oj, Kekec, strašen je tisti volk. Nisem ga videla, ker jaz ne vidim ničesar. A Pehta sama je rekla, da je strašen in ima hude zobe. Če sem se le ganila od mize, pa je že zarenčal, da me je bilo strah, joj, tako strah! Pa sem se skrila za mizo in se nisem upala nikamor ... Težko je bilo pri Pehti, težko in hudo.«

»Hm, tisti strašni volk,« je menil Kekec. »Tudi jaz bi se ga bal. Pehte bi se ne bal, ker s Pehto se lahko govori. Če bi me zaprla v kočo, bi jo že prekanil, lepo prekanil in bi ji pobegnil že prvi dan. A z volkom se ne da govoriti, kakor se ni dalo z našo rajnko Kezo. Keza je znala samo meketati in reči: mekeke! Volk pa ti kaže samo nabrušene zobe in renči, da te je strah. Pa mu govóri še tako lepe besede in mu obljubi deset bickov — o, volk te ne bo poslušal, ampak te bo še celo požrl. Saj pravim — z zvermi ni dobro biti prijazen in najbolje je, da jih pustiš pri miru!«

Tako je modroval Kekec in se je muzal zadovoljno sam pri sebi. Že sta stopila v gozdič in sta jo zavila po mahoviti stezi na desno. In Kekec je vedel, da prestopi samo še stokrat, pa bo na zelenem polju nedaleč od Koroščeve hiše. Vse skrbi so mu izginile iz srca, in vedel je, da zdaj ni nobene nevarnosti več. — »Mojca, Mojca!« je govoril v svojem veselju. »Zdaj sva v gozdiču kraj polja. Še nekolikokrat bova prestopila, pa sva doma. Zdaj naju ne ulovi Pehta nič več. Pa tudi strašni volk nama ne more nič več ... Ha, pa sem le nasukal Pehto, kot je ni še nihče na svetu. To bo godrnanja danes tam v črni koči! O, to se bo usajala Pehta, ker sem jo nasukal tako pošteno!«

Kekec se je smejal, a Mojca je dvignila glavo, pa se je čudila: »Kekec, ti si strašno pogumen! Oj, kdo bi se bil upal priti v Pehtino kočo? Ti si pa kar ulomil vanjo, pa si me odvedel. In še Pehte nisi vprašal ...«

»Kaj tisto!« je rekel Kekec in je zamahnil z roko. »Slišal sem tvoj glas, pa sem šel pote. Ali bi te naj bil pustil tam gori? Hm, in čemu naj bi se bal? Saj ni bilo vredno, res ni bilo vredno ... Bal se je samo Rožle, pa se ni upal za mano. Pobegnil je, ko je videl, da sem pričel butati ob kočo ... Odvedel sem te iz koče, in ničesar hudega se mi ni zgodilo. Ali bi ne bilo neumno, ako bi se bal? Ej, posmehovati bi se moral zdaj samemu sebi, da sem bil zajček, ki poskoči desetkrat, ako samo enkrat kihneš.«

Mojca se je zasmejala na ves glas. »Kekec, Kekec!« je rekla. »Ti si res pogumen — saj sem dejala, da si strašno pogumen ...«

»Pusti to, Mojca, pusti!« je odvrnil Kekec. »Zdaj bova zopet lepo prepevala na vrtu. Veš, tri dni nisem videl svojih citer. Hm, žalosten sem bil, pa mi ni šlo igranje. V grlu me je nekaj kar dušilo, da nisem mogel niti enkrat zapeti. Saj ni čudno — govorili so, da si umrla. A hudo je, če človek umrje. In kako bi mogel peti in citrati, ko pa sem mislil, da si umrla? — Oj, hudo je bilo, hudo nam vsem! A zdaj bo zopet lepo in veselo, ker si ti še živa in zdrava ... Oj, Mojca! Že sva na polju, že vidim vašo hišo. Rešena sva, Mojca, doma sva, Mojca!«

Resnično — stopila sta iz gozdiča na zeleno polje. Nedaleč tam je stala Koroščeva hiša sredi zelenja. Mrak je ležal nad vso zagorsko dolino. Samo snežniki so še žareli v zlati, večerni zarji in so goreli v čistem ognju. — Kekec je izpustil Mojco, pa je pričel skakati in prepevati. V svojem velikem veselju se je še celo postavil na glavo. Toda naglo se je pobral in je zavriskal, da se je razlegnilo po vsej tihi dolini.

»Juhuhu!« je zavriskal Kekec in je pričel mahati s svojim klobučkom. Natanko je videl tam na pragu Korošca in njegovo ženo, ki sta poslušala vsa začudena Kekčevo vriskanje in petje. Kekec je prijel Mojco zopet za roko in jo je vodil preko polja. — »Oče in mati stojita na pragu,« je govoril brez sape. »Oj, Mojca, to bo veselje!«

»Mamica!« je zaklicala Mojca. »Ali me ne vidite, mamica? Pehti sem ušla ...«

»Hoj, hoj!« je vpil Kekec, da je postal popolnoma hripav. »Stric, teta! Mojco sem vam privedel z gorá ... Živa je in zdrava, pa ni umrla. Ali jo vidite, stric? Ali jo vidite, teta? Živa je in zdrava ...«

Deček in deklica sta stekla proti hiši in sta klicala vsa radostna. Korošec in njegova žena sta ju zagledala, pa sta jima pritekla naproti. — »Mojca! Ali si res ti, Mojca?« je vzkliknila mati in je dvignila svojo ubogo hčerko. Mojca se je je oklenila z obema rokama okrog vrata, pa je jokala od samega veselja. »Oj, mamica, zopet sem pri vas, in nikoli več me ne zavede hudobna Pehta ... Lepo bo pri vas, mamica! A pri Pehti je tako hudo, tako hudo, mamica!«

»Pa kje si jo našel, Kekec?« je izpraševal Korošec, in srce se mu je kar smejalo, ko je gledal svojega sirotnega otroka. »Daj, Kekec, ne bodi tako norčav! Ali si znorel? Ali kali? — Povej nam, kje si našel siroto?«

A Kekec mu ni odgovoril prej, dokler se ni postavil desetkrat na glavo in ni prevrnil deset kozolcev. Potem pa je pričel pripovedovati kar v eni sapi: »Stric, veste, kje sem jo našel? Nikjer drugje nego v Pehtini koči tam za Akom. Zaletel sem se v tisto kočo — Mojco sem pograbil in sem jo odnesel iz koče ... Hej, pa se usaja zdaj Pehta in rohni, da se je boji celo strašni volk. Pa le naj se usaja! Kaj meni mar! Korenček ji bom strgal, dokler bom živ: Šlek, šlek, teta Pehtara! Pa vas je le nasukal Kekec, pošteno nasukal ...«

Tako je pripovedoval Kekec. Korošec in njegova žena pa sta se čudila in skoro verjeti nista mogla. Ponesla sta hčerko v hišo in sta jo posadila za mizo. Mati je užgala leščerbo, da se je videlo v temni izbi. Mojca se je smehljala, samo smehljala v svoji veliki sreči. Pripovedovala je o Pehti in o hudem življenju pri njej. Oče in mati pa sta jo gladila po razmršenih laseh in se je kar nagledati nista mogla. Kekec pa se je muzal in se je gladil po hrbtu, kjer ga je pričelo nekaj zbadati.

»Mogoče sem se res prav pošteno obdrgnil?« je mislil Kekec sam pri sebi. »Hm, boli me, kakor da bi me kdo zbadal s šivanko ... Pa saj ni čudno. Butnil sem prav pošteno ob steno. Pa sem si mislil, da se podere vsa koča. Ako ne vsa, pa vsaj pol ... Pa me boli zdaj in zbada, kakor da bi mi šival hrbet pijani krojač Turenček ...«

A Kekec ni zaradi tega niti enkrat zajavkal. Pri večerji je pravil, kako in kaj je bilo v Pehtini koči. Čudili so se mu vsi in so ga gladili po laseh. Mati mu je rekla prav prijazno: »Kekec, jutri ti spečem najboljši kolač, ker si bil tako priden in pogumen. Veš, samega meda bom dejala v kolač, da se malo posladkaš. Saj si zaslužil, pošteno zaslužil.«

Tudi Koroščev oče ga je potrepljal po rami, pa mu je dejal: »Kekec, najlepšega bicka si lahko izbereš v hlevu. Tvoj naj bo, ker si mi rešil hčerko iz rok hudobne Pehte.«

A Kekec je zmajal z glavo in je zamahnil z roko. »Saj ni treba, stric in teta!« je rekel. »O, prav nič težkega nisem storil. Vse je šlo tako lahko izpod rok, da se nisem niti najmanj utrudil. Vsakdo bi bil lahko storil to — vsak otrok ... Zato pa mi ni treba dati prav ničesar. Vesel sem, da je Mojca doma in da bova zopet lahko prepevala. A najbolj sem vesel, da se zdaj Pehta usaja v koči in da ji jaz lahko stržem korenček. To je, samo to, stric in teta!«

»Kekec, oj, Kekec!« mu je odgovoril Korošec. »Zaradi Pehte pa se ti ni treba veseliti. Kaj nič ne misliš, da te pograbi, kadar zve, da si ji ti odvedel Mojco? Kekec, pa ti ne bo dobro, resnično ti ne bo dobro. Pehta je huda, pa te premikasti, da bo joj! Pa ne boš utegnil, da bi ji strgal korenček!«

»O, le nikar ne skrbite, stric!« je odvrnil Kekec brezbrižno. »Ako me sreča Pehta, se ji kar zasmejem v obraz. Potem jo pa odkurim. Stric, vi ne veste, kako znam jaz teči. Veste, kakor veter. Pa naj se zapodi Pehta za mano, ako se hoče! O, nikdar me ne ulovi, pa če me lovi tudi deset let ... In če me ulovi mogoče z zvijačo, jo prekanim takoj in ji pobegnem. Pa se bo še bolj jezila in usajala, in jaz ji bom še huje strgal korenček. — Tako je, stric, in zato se ne bojte zame!«

In Kekec se resnično ni bal ničesar. Pa saj je bil tudi prepričan, da mu Pehta ne stori nič žalega. Kdo pa ji bo povedal, da je bil ravno on v njeni koči? Nihče ga ni videl, nihče razen Rožleta. No, Rožle bo pa menda molčal in ne bo šel pravit Pehti, da je Kekec udrl v njeno kočo in je rešil Mojco. Tak menda Rožle ni. Saj ima rad Mojco, pa tudi Kekca ima rad. Zato bo pa molčal, in Pehta ne bo zvedela nikdar, kdo je ulomil v njeno kočo. No, zato se bo pa še huje jezila in bo zelena od same togote. Pa naj bo! Zakaj pa je bila tako hudobna, da je ugrabila slepo siroto in jo zaprla v svojo črno kočo? Prav se ji godi, o, prav! Bo vsaj vedela za drugikrat in ne bo več kradla nedolžnih otrok.

Kekec se je smejal sam pri sebi, ko je mislil o veliki jezi, ki jo kuha danes Pehta v svojem srcu. Kar poskakoval je na klopi in je strgal korenček, da so se mu morali smejati vsi Koroščevi. Pozno je že bilo, in mala, slepa Mojca je že zadremala tam v kotičku. Mati jo je morala nesti v izbico, kjer jo je položila na posteljico. Pa tudi Kekec se je dvignil in se je napotil na podstrešje. A Kekec ni šel spat. Sedel je k linici. Lepo je sijal mesec v sobico, da je bilo svetlo. Kekec pa je vzel svoje citre, pa je zacitral lepo pesem. — A potem se je naslonil ob linico in je gledal vun v jasno, belo noč. Visoko na nebu je stal mesec, pa je razsvetljeval tiho, zagorsko dolinico in bele gore, ki so se dvigale visoko tam nad črnimi lesovi. Globoka tišina je zavladala širom okrog, in to tišino je motilo le zamolklo šumenje gorskega potoka, ki je padal z visokih skal.

A hipoma je Kekec zaslišal čudne glasove, ki so prihajali iz črnega gozda. Kekec se je zdrznil nehote, pa je poslušal. Glasovi so bili podobni daljnemu pasjemu lajanju. Kekec jih je poslušal in si je mislil sam pri sebi: »Hm, resnično so čudni ti glasovi. Morda je Pehta, ki se usaja zdaj tam gori, ker sem ji odvedel Mojco. Nemara pa je celó strašni volk, ki dirja zdaj po gozdu in išče Mojco, da bi jo požrl ... Hihi, Mojca pa spi lepo doma v posteljici, in Pehta je ne najde več, še manj pa strašni volk ... O, lepo sem nasukal Pehto, resnično lepo! Hihihi ...«

In Kekec se je smejal in prav nič ga ni bilo strah. Tisti čudni glasovi so se vedno bolj bližali in so postajali vedno bolj razločni. Že so bili prav blizu, ko so utihnili kar hipoma. Kekec se je sklonil še bolj skozi lino, pa je gledal v jasno noč. Tam med drevjem je glasno zašumelo, in tedaj je zagledal Kekec doli pod lino veliko žival, ki je vohala krog in krog po zemlji. — »Naka, to ni pes,« je pomislil Kekec. »Pa tudi lisjak ni ... Hej, to ni nihče drugi nego strašni volk. Prišel je, pa voha, da bi zasačil Mojco in jo ukradel. A čakaj me, zverina! Posvetim ti tako, kot ti ni posvetil še nihče!«

Kekec je stopil nazaj, pa je zgrabil poleno, ki je bilo prislonjeno tam ob kot. Zavihtel ga je in je pomeril. Potem pa je zagnal poleno skozi lino, naravnost na zver ga je zagnal. In zver je poskočila in je zacvilila na ves glas. Naglo se je obrnila, pa je zbežala preko polja v črni gozd. Kekec je gledal za njo in se je tolkel po kolenih. — »Ha, ali ti nisem rekel, da ti posvetim?« je govoril v svojem veselju. »Pa sem ti posvetil, da boš nemara kruljav vse življenje. O, le pojdi k Pehti, da ti namaže z oljem kruljavo nogo! Usaja se Pehta, pa se usajaj še ti, strašni volk!«

In Kekec se je smejal in se je še dolgo tolkel po kolenih.

6.[uredi]

Lepo je bilo tisto jutro, lepo, da se je človek kar čudil. Poletno solnce se je smejalo z veselega neba, in sneg na visokih snežnikih se je blestel kakor še nikoli. In Kekec je videl tisti blesteči sneg. V srcu se mu je dvignila tako velika radost, da je kar zamahnil s klobučkom in je zavriskal na ves glas. Stal je tam kraj zelenega gozdiča, pa je gledal na snežnike in na modro nebo, ki se je smehljalo nad snežniki. Vesel je bil tako, da je moral vriskati in prepevati na ves glas. Utihnil je šele tedaj, ko ga je nekdo poklical od Koroščeve hiše. — »Mojca me kliče,« je dejal sam pri sebi. »Slišala je moje petje, pa me zdaj išče.« — In Kekec je zavriskal še enkrat. Zaprašil se je preko polja in je tekel na vso sapo proti hiši. Tam na pragu je stala Mojca in ga je čakala.

»Ti si, Mojca?« je izpregovoril Kekec, ko se je ustavil pred njo. »Oj, pa si že vstala? Zgodaj je še, in ti bi še lahko spanjčkala v posteljici. Pa zakaj si vstala tako zgodaj?«

Mojca si je popravila črne lase, da so ji padli preko hrbta. »Pa zakaj bi morala spati? Oj, Kekec, tako lepo pojejo ptički, pa bi jaz še dremala? Nočem biti v posteljici. Rajša grem na vrt, da poslušam ptičke. Pojdi z mano, da zapojeva tam lepo pesem! Veš, tisto zapojeva o Pehti ...«

»Kaj, o Pehti naj zapojeva?« je vzrojil Kekec in se je namrdnil. »Kaj te ni sram, Mojcara? Tri dni si bila pri Pehti in tri dni si ji morala prepevati od jutra do večera tisto pesem. Kaj ti ni bilo zadosti tistega petja? Na, pa še zdaj hočeš prepevati tisto pesem, Mojcara! O, seveda, da te bo slišala Pehta in se bo hvalisala, o, seveda! Pa si bo nemara mislila, da hočeš spet nazaj k njej, ker ti je bilo tam tako dobro. Pa pride, pa te spet pograbi ... O, kako si neumna, Mojcara! Nikoli več ne zapojeva o Pehti, ti rečem, nikoli več! Pa veš, zakaj ne? Zato, ker je Pehta hudobna, in zato, da se bo usajala še bolj. Volk naj ji tuli, ako hoče! A midva ji ne bova pela nikdar več! Ali si slišala, Mojcara?«

Kekec se je v resnici razjezil. Kar z nogo je cepetnil ob pesek in je zapihal kakor mucek, ako mu pokažeš kriv prst. Mojca je sklonila glavico in je postala žalostna. »Ne jezi se, Kekec, o, nikar se ne jezi!« je govorila. »Saj nisem mislila nič hudega. Veš, kar tako sem se zagovorila. Ne bova pela o Pehti, nikdar več ne bova pela ... Samo jezen ne smeš biti. Žalostna sem, ako si ti jezen ...«

No, Kekec se je že pomiril. Jezica mu je prešla, kakor bi mignil, ko je videl, da je uboga Mojca resnično žalostna. »E, saj ni tako hudo!« je govoril. »Veš, Mojca, samo Pehte me ne spominjaj več! Če se je domislim, me že pograbi jezica. Lepo sem jo nasukal, ko sem odvedel tebe iz njene koče. A še bolj sem nasukal tistega njenega grdogledega volka. S polenom sem mu posvetil tako, da se mu sveti še danes pred očmi ... Zato pa kar pustiva Pehto in tistega grdogledega volka! Na vrt pojdeva, pa zapojeva lepo pesem. Tisto zapojeva o škrjančku in pomladi. Pa se bo jezila Pehta in se bo usajala, češ, nič več nočeta peti lepe pesmi o meni, nič več! O, zanalašč je nočeta peti, da me dražita. Ušesa bi navila tistemu Kekcu, da bi mu kar brenčalo po njih. Pa ne morem, hej, ne morem ...«

Kekec se je posmejal in je prijel Mojco za roko. Povedel jo je na vrt in jo je posadil tam na klopco. In pričela sta peti in se smejati. Potem pa sta se pogovorila o tem in onem in sta tudi poslušala glasno ptičje petje, ki je prihajalo iz zelenega gozda. — »Kaj ne, Kekec, da je danes lepo jutro?« je vprašala slepa Mojca kar nenadoma. »Ptički tako lepo prepevajo in ker prepevajo tako lepo, mora biti jutro res krasno. Ali ni res, Kekec?«

»Hm,« je odvrnil Kekec. »Jutro je res krasno. Solnce sveti in se smeje z neba. Še lepše pa se svetijo visoki snežniki in gledajo na zeleno polje. Oj, po polju pa kliče sama radost. Da bi videla, Mojca, koliko cvetic se ziblje po polju in koliko metuljev pleše nad poljem! Da bi videla ti, Mojca, pa bi kar vriskala v svojem veselju ...«

Mojca je vzdihnila. Glavico je povesila in roke je sklenila na prsih. Iz oči so se ji pričele krasti debele solze in so ji polzele po belih licih. Poslušala je Kekca, ki je v živih besedah slikal krasno jutro, ki je dihalo tako radostno po zagorskem svetu. A mala Mojca ni videla te krasote, o, nikoli je ne bo videla, ker je slepa. Žalostna bo vse življenje in bo jokala, samo bridko jokala, ker ne vidi niti solnca — niti modrega neba — niti belih snežnikov. O, tako hudo je v srcu, ako je človek slep, pa ne vidi tiste velike radosti, ki vriska po božjem svetu — o, tako hudo! — In Mojca se je domislila svoje nesreče. Še bolj je sklonila glavico in je zajokala na glas.

Kekec je utihnil sredi pripovedovanja. Začudil se je, pa je pogledal na Mojco, ki si je bila zakrila z rokami svoj žalostni obrazek in je bridko ihtela. »Kaj ti je, Mojca? Oj, kaj ti je?« je izpraševal in se je razžalostil tudi sam.

»Lepo govoriš, Kekec, o, lepo govoriš o krasnem jutru,« je odgovarjala Mojca sredi glasnega joka. »A jaz ne vidim ničesar ... Niti solnca — niti neba ... Lepe so rožice, praviš. A jaz nisem videla do zdaj še nobene. Zato sem pa tako žalostna. In zato mi je hudo, o, tako jako hudo! — Težko je meni, Kekec, ker sem slepa, pa ne vidim ničesar ...«

Hudo je bilo Kekcu v srcu, ko je poslušal ubogo Mojco. Premišljal je, kako bi jo potolažil. In nazadnje se je domislil nečesa lepega. »Ne joči, Mojca!« ji je pričel prigovarjati. »Saj ne boš vedno slepa. Našli bomo zdravilo, ki ti izleči oči. Gotovo raste nekje lepo zelišče, ki je dobro za bolne oči. Za vsako bolezen raste na svetu zelišče, pa bi ravno za oči ne? — O, le meni verjemi, Mojca! Ni daleko do Vile Škrlatice. Dobro jo poznam. Saj sem bil nekoč že pri njej na kosilu. Pa bi se je bal? Veš, Mojca, k njej pojdem in jo poprosim za tisto zelišče. Rada mi ga bo dala Vila; saj me ima rada. Po laseh me je pobožala lani in se mi je nasmejala prav prijazno. Pa bi mi ne dala zelišča? — O, Mojca, le nikar se ne joči! Saj boš še zdrava in boš videla nebo in bele snežnike. Le meni verjemi, Mojca! Če ti drugi ne bo pomogel, ti bo pomogel Kekec prav gotovo. Le meni verjemi! ...«

Tako je govoril Kekec in je govoril še dosti drugih lepših stvari. Mojca ga je poslušala in se je popolnoma potolažila. Nazadnje se je še celo smejala in je pričela prepevati pesem o škrjančku in pomladi. Kekec se je muzal venomer, ko je videl, da se mala Mojca nič več ne joče. Pogladil se je po bradi in je rekel kar hipoma: »Popoldne grem spet gledat, kaj dela Rožle tam na senožeti. Veš, Mojca, tam gori ti natrgam najlepšega ravšja in ti ga prinesem, da ti bo srce veselo. Pa se boš smejala in boš prepevala.«

A Mojca se je prestrašila teh besed. »Kaj, na gore greš?« je rekla in je sklenila roke. »O, Kekec, ali se ne bojiš, da te pograbi Pehta? Veš, v gorah preži nate, ker je huda nate.«

Kekec je zamahnil malomarno z roko. »Saj se ne bojim!« je dejal. »Čemu bi se bal Pehte? Saj ne ve, da sem jaz udrl v njeno kočo. Pa kaj mi more? Ako me sreča, pa ji pokažem pete. Ne ulovi me zlepa, zares me ne ulovi ...«

Mojca mu je prigovarjala še dolgo, a zaman. Pa tudi Koroščev oče in mati sta mu prigovarjala. A Kekec se je samo smejal, in nihče ga ni mogel pregovoriti. Po kosilu se je pa kar odpravil in je šel iz hiše. Preko polja je šel in se je ustavil za trenutek kraj gozda. Ozrl se je nazaj na Koroščevo hišo in je zagledal Mojco, ki je sedela tam na pragu. Zavriskal je na glas in je stopil naglo v gozd. Vso pot je žvižgal in se ni ustavil nikjer. V srcu ni čutil nikake bojazni in Pehte se je domislil samo dvakrat. A vsakokrat se je posmejal in se je veselo namuznil. Kmalu je prišel na senožet in je stopil k Rožletu, ki je spal v senci tam kraj senožeti.

»Hej, Rožle! Ali me slišiš?« je zavpil in ga je pošegetal s slamico po ušesih. »Spiš pa spiš, da bi te lahko ukradel in te nesel Pehti. Hej, Rožle! Daj, zgani se!«

Rožle se je dvignil napol, pa je gledal ves prestrašen na Kekca, ki se mu je smejal na ves glas. Drgnil si je zaspane oči, pa kar ni mogel priti k sebi. A naposled je vendarle stresel zaspanec s sebe in se je čudil: »Kaj, ti si, Kekec? Pa kdaj si prišel? Pa po kaj si prišel?«

»I, prišel sem gledat, če si še živ,« je odgovoril Kekec. »Vse dni sem mislil, da si umrl od samega strahu, ker sem jaz ulomil v Pehtino kočo. Oj, kako si se tresel, Rožle! Pa ni bilo nič hudega. Lepo sem odvedel Mojco domov in Pehte niti videl nisem. Samo strašni volk je nekaj rogovilil okrog hiše. Pa sem mu lepo posvetil s polenom, da se mu nemara še danes blešči pred očmi ... Pa si se bal, Rožle, strašno si se bal. A zakaj si se bal, te vprašam, Rožle?«

»Kaj bi se ne bal?« je odgovarjal Rožle. »Kdo bi se ne bal Pehte? — Oj, Kekec, saj se nisem bal zase. Samo zato sem se bal, ker sem mislil, da te je izvabila Pehta na senožet. Ti nisi videl Pehte; a jaz sem jo videl. Prirohnela je na senožet sem gori. V ravšju me je zasačila, pa me je pograbila za lase. Oj, Kekec, hudo me je zmikastila, hudo. Mislila je, da sem jaz odvedel Mojco iz koče. Pa si jo ti, samo ti ... Kekec, strašno huda je bila Pehta nate, strašno huda ...«

»Pa naj bo!« je rekel Kekec. »Ali misliš, da se je bojim? Pa kako je zvedela, da sem bil jaz v njeni koči? Saj me ni videla nikjer — niti v koči, niti na potu. Pa kdo ji je povedal, da sem jaz odvedel Mojco?«

Rožle je zardel in se v zadregi praskal za desnim ušesom. Povesil je oči, pa ni odgovoril dolgo časa ničesar. Naposled pa je vendarle pogledal Kekca in je dejal skesano: »Ne bodi hud name, Kekec! Lepo te prosim, ne bodi hud! — Glej, tako jako me je mikastila Pehta ... Skoro potrgala mi je ušesa, a o laseh nočem niti govoriti ... Pa mi je rekla, da me pusti v miru, ako ji povem, kdo je bil v koči. Oh, bolelo me je tako jako! Pa sem ji povedal, da si ti ulomil v njeno kočo ... Ne bodi hud, Kekec! Pomisli, da me je Pehta strašno mikastila. Pa nisem mogel drugega, oj, nisem mogel ...«

Kekec je povesil glavo in je premišljal. Seveda — nič kaj prijetno mu ni bilo, da ga je Rožle izdal Pehti. Za trenutek je začutil v srcu bojazen, da Pehta preži nanj nekje v grmovju in ga pograbi danes ali jutri in strese nad njim vso svojo jezico. In Kekec je vedel, da ne bo dobro zanj, ako pride razsrjeni Pehti v pesti. O, vedel je dobro, da ne bo utegnil niti korenčka strgati, ako ga Pehta pograbi nenadoma iz goščave. A Kekec se je hitro otresel tiste neprijetne bojazni. Kar z glavo je pomigal, pa se ni bal nič več. — »Hm,« je rekel potem, »ne bom dejal, da si delal prav; pa tudi ne bom rekel, da nisi delal prav. A kar je, je — in ti ne moreš več pomagati. Zdaj ve Pehta, kdo je odvedel Mojco. Prežala bo zdaj name povsod, da me ulovi. A rečem ti, Rožle, da me ne ulovi nikdar ... No, hud nisem nate. Pa zakaj bi bil hud? Saj si storil prav, da si Pehti resnico govoril. Kaj si hotel drugega, ko pa te je tako hudo mikastila? Ničesar drugega nisi mogel, ti rečem. Zato pa ne bodi prav nič žalosten! Saj nisi ničesar kriv.«

Rožle se je pomiril, ko je videl, da Kekca ni strah. Sedla sta na mehko trato in sta se pričela razgovarjati. Kekec je pravil vse natanko, kako je rešil ubogo Mojco. Rožle pa se mu je čudil in je sklepal roke. Krog in krog po senožeti pa se je pasla mirno živina. Zvonci so zvončkljali prijetno in srebrno. Solnce se je smejalo na modrem nebu in se je nižalo polagoma k sivim goram. V belem skalovju in na širnih, bleščečih snežiščih pa je bilo vse tiho. Le tu in tam je nekaj prasnilo na gladkih stenah. Ko sta se dečka ozrla tja gori, sta razločno videla tropo divjih koz, ki so bežale kakor blisk preko navpičnih sten.

»Hej — ho!« je zaklical naposled Kekec. »Čas bo, da grem domov. Zadosti sva se nagovorila, zadosti, Rožle! Pot je dolga, a nočem, da me zasači večer na potu. Lahko se dogodi, da me pograbi Pehta in strese nad mano svojo jezico. O, prav nič bi se ne čudil. Saj sem ji storil dosti neprijetnega, da se usaja že nekaj dni.«

»Čuvaj se, Kekec, lepo te prosim — čuvaj se!« ga je prosil Rožle in je bil ves v skrbeh. »O, jaz bi bil tako žalosten, ako se ti dogodi nesreča. Niti spati bi ne mogel, ker te imam rad ... Zato pa pazi, Kekec, in teci, teci vso pot!«

»Oha, oha!« je odgovoril Kekec. »Pa kaj mi govoriš, Rožle? Da bi jaz tekel in bežal vso pot? Pa kaj ti je padlo v glavo, ti Rožle? No, to bi bilo lepo, da bi me videla Pehta, kako bežim! Pa bi si nemara mislila, da bežim iz samega strahu, ker se je bojim kot ti. Smejala bi se mi in bi bila vsa zadovoljna ... A rečem ti, Rožle, da Kekec ne bo bežal. Ko sem šel v gore, sem žvižgal in prepeval vso pot. In žvižgal in prepeval bom tudi nazaj gredé. Le meni verjemi, Rožle, da se jaz ne bojim. Posebno pa Pehte se ne bojim. Kaj mi pa tudi more?«

In Kekec se je poslovil od Rožleta. Zažvižgal je veselo pesem, pa je izginil kar hipoma tam doli med gostim rušjem. Rožle je gledal za njim in je poslušal njegovo glasno žvižganje. V srcu mu je bilo polno strahu in bal se je za Kekca, ki ga je imel resnično rad. Zato je stekel za njim do rušja in je zavpil na ves glas: »Čuvaj se, Kekec! Lepo te prosim — čuvaj se! Bojim se, Kekec ... Ali si slišal?«

Toda Rožle je slišal samo Kekčev veseli smeh, ki je prihajal globoko iz gostega rušja. Pa tudi smeh je utihnil, in oglasilo se je veselo petje, ki se je razlegalo daleč okrog po mirnem zagorskem svetu. Rožle je strmel tja v zeleno goščavo, in v srcu mu je rastel strah, vedno silnejši strah. Kar znoj mu je stopil na čelo, ko je slišal Kekčevo predrzno petje. — »Pehta ga bo slišala, Pehta ga bo slišala,« je govoril v svojem strahu. »Pa ga pograbi ... Gorje mu bo potem, ker Pehta je strašno huda nanj ... O, Kekec, ti neposlušni Kekec! ...«

A Kekec ga ni slišal. Kekec je stopal zložno po poti navzdol in je prepeval svoje vesele pesmi. Prav nič se ni bal in se je samo nasmehnil, če se je domislil za trenutek Pehte. Dospel je do gozdiča, ki je za njim ležala mrtva Pehtina senožet. A tedaj ga je vendar streslo nekaj mrzlega. Utihnil je in pogledal pazno v goščavo. Zakaj spomnil se je, da nemara tu nekje preži Pehta nanj. Naglo je šel po poti in se ni ustavil niti enkrat. — »Ako me tu ne pograbi, potem me ne zaloti nikjer več,« je mislil sam pri sebi. »Onkraj tega gozdiča stoji njena koča. Lahko me je slišala, ko sem prepeval tako glasno. Da bi me ne bilo sram, pa bi resnično pričel teči. A nočem, ker bi Pehta skakala od samega veselja in bi se mi posmehovala.«

Vendar je šel Kekec naglo kraj gozdiča in je vendar čutil nekaj mrzlega v svojem srcu. Gledal je v goščavo, v vsak grmič je pogledal — a nikjer ni zapazil sumljive stvari. Prešel je gozdič in je stopil na strm klanec. Tedaj pa je videl, da je vsa nevarnost za njim, in se je globoko oddahnil. Že je pričel stopati po klancu navzdol in je zažvižgal radostno pesem. A hipoma je utihnil, ker se mu je zazdelo, da ga je nekdo poklical. Ustavil se je, pa se je ozrl nazaj. In tedaj ga je resnično stresel mraz, in noge so se mu skoro pošibele v silnem strahu.

Vrhu klanca je stala velika ženska, ki je bila oblečena v črno haljo. Roke je bila dvignila in ga je klicala na glas: »Kekec, o, Kekec! Ali me slišiš? Sem pojdi!«

»Pehta je,« je spreletelo Kekca. »Resnično — Pehta je ...«

Kar stal je tam in je zijal z odprtimi ustmi na žensko, ki ga je klicala. Ničesar ni mogel misliti tisti trenutek; samo to je vedel, da ga je vendarle zasačila Pehta in da ga takoj pograbi. Zapre ga v kočo in ga pošteno premikasti ... In Kekcu so odpovedale noge, da jih ni mogel niti premakniti. Stal je sredi klanca kakor prikovan in je strmel nepremično na žensko, ki ga je še vedno klicala. A njene besede niso prav nič pomagale. Zato pa je stopila po klancu navzdol in se je vedno bolj bližala. Tedaj pa je minila Kekca vsa otrplost. Z glavo je stresnil dvakrat, in strahu ni bilo več v njegovem srcu. »Pehta me zgrabi!« je zasopel in se je naglo okrenil. Spustil se je v tek in je bežal po klancu navzdol. Ustavil se ni niti enkrat; šele pod klancem se je ozrl nazaj, pa je videl Pehto, ki je pritekla šele do sredine klanca. In tedaj se je Kekec posmejal. »Ne ulovi me!« je pomislil. »Pehta ne zna teči ... Težke so ji noge, a moje so lahke kakor srnjakove. Zato pa me ne ulovi nikoli ... Ali bi ji ne strgal korenčka, da bi se še bolj usajala? Kar z nogami bi cepetala, pa bi se strašno jezila. Hej, hej ...«

In Kekec se je zasmejal na glas. Ustavil se je, pa se je okrenil. Dvignil je roke, pa je pričel s kazalcema strgati korenček. »Šlek, šlek, teta Pehtara!« je zavpil. »Le tecite, ako morete! Le ujemite me, ako morete! Do večera me lahko preganjate, pa me ne ulovite ... Šlek, šlek, teta Pehtara!«

Tudi Pehta se je ustavila za trenutek. »Ti prebiti pobič!« je zaklicala srdito. »Čakaj, čakaj! Ti bom že pokazala, da ti bo še presedalo! Čakaj, Kekec! Se enkrat se primi za ušesa, da boš vedel, kakšna so. Zakaj jutri ne boš imel niti enega. Potrgam ti jih, resnično ti jih potrgam ...«

»Le dajte, teta Pehtara, če morete!« se je smejal Kekec pod klancem in je še vedno strgal korenček. »Šlek, šlek, teta Pehtara! Mislili ste, da se ujame Kekca kakor murna na senožeti. Pa ste se zmotili, teta Pehtara! Vi še ne poznate Kekca ... Vse življenje vam bom strgal korenček, tako ga bom strgal — šlek, šlek, teta Pehtara!«

»Ti prebiti pobič!« je zaklicala Pehta še enkrat in se je na vso moč zaprašila po klancu. Kekec se je zasmejal in je pričel teči po potu navzdol. A ni tekel na vso sapo, ker je bil trdno prepričan, da ga Pehta ne doteče. Že je bil globoko doli sredi gozda, ko se je ustavil in je pogledal nazaj. Nikjer ni videl Pehte, pa tudi slišal je ni od nikoder. In tedaj je Kekec vedel, da je ubežal Pehti. Zato je pričel polagoma stopati naprej, ker ga je bil nagli tek vendarle zasopel. Tuintam je poskočil v svojem veselju in je izpregovoril: »Hej, pa sem jo le nasukal — nasukal kot nihče na svetu! Glejte, pa še celo korenček sem ji strgal, da je bila od jezice kar zelena. Pa se bo usajala, tri dni se bo usajala, da bo groza ... Ej, teta Pehtara, ej, teta Pehtara!« — In Kekec se je smejal, da mu je srce kar poskakovalo v prsih. Šel je naprej in se je ozrl le tu pa tam nazaj, če bi morda zagledal Pehto. A Pehte ni bilo nikjer.

Dospel je že skoro v dolino. Na desni strani so stale visoke skale, vse obrasle z rdečim ravšjem. In pod tistimi skalami je šumel po ozki strugi divji gorski potok. Tedaj pa se je Kekec domislil, da je bil obljubil Mojci šopek dehtečega ravšja. Že je krenil s pota, da bi si natrgal ravšja. A pravočasno se je spomnil Pehte, ki ga gotovo zaloti, ako se tukaj zamudi. Zato se je okrenil in se je splazil nazaj na pot. A tedaj je obstal in se je stresel po vsem životu. »Ovbe!« je zaklical in je stopil dva koraka nazaj. Gledal je ves prestrašen na veliko, sivo zver, ki je stala tam na potu. Priplazila se je bila odnekod iz goščave; s svojimi iskrečimi očmi je gledala na dečka in mu je kazala dolge, ostre zobe.

»Ovbe!« je zaklical Kekec še enkrat v svojem strahu. »To je strašni Pehtin volk ... Zasačil me je in skoči name in me raztrga ... Hud je name, ker sem mu posvetil oni večer z debelim polenom ... Kam bi zbežal, da bi mu ušel?«

In Kekec se je naglo domislil in je skočil k smreki, da bi splezal nanjo. A kakor blisk je skočil volk pred njega in je glasno zarenčal in mu je pokazal zobe. In tedaj je Kekec izprevidel, da ne more nikamor pobegniti. Volk ga bo stražil, dokler ne pride Pehta in ga ne povede visoko gori na svojo senožet. In Kekcu se je storilo tako milo, da bi bil skoro na glas zajokal. Kar obraz je zakril z rokami, da bi ne videl strašnega volka, ki je renčal pred njim. In bilo mu je jasno, da ga je Pehta vendarle ulovila in da strese nad njim svojo jezico. A ni ga ulovila sama; volka je poslala za njim, a volku ne more ubežati nihče, nihče! Niti Kekec ne ...

Kekca se je skoro polotila jeza, da se je dal ujeti na tako lahek način. Premišljal je in premišljal, kako bi se izvil iz zagate. — »Hm, nič mi ne pomaga,« je dejal sam pri sebi. »Z volkom se ne da govoriti, ker volk ne zna govoriti niti ene božje besede, kakor tudi naša rajnka Keza ni znala govoriti ... A kaj, ko bi vseeno poizkusil in bi se mu nalagal, da bi postala zver kar črna? Kaj, ko bi vendarle poizkusil?« — In Kekec je razkril obraz in se je ozrl volku naravnost v strašne oči. »Ti ljubi moj volkec!« ga je nagovoril prav prijazno. »Vem, da se jeziš name, ker sem ti onile večer pošteno posvetil s polenom. A ne zameri mi, ljubi volkec! Saj nisem vedel, da si ti. Veš, tema je bila, pa sem mislil, da je medved. Zato pa sem posvetil s polenom ... Ko bi bil vedel, da si ti na dvoru, oj, najlepšega bicka bi ti bil dal, ker te imam resnično rad, ljubi volkec! Zato pa pojdi zdaj z mano, kar lepo pojdi! Tam v hlevu še čaka nate tisti lepi bicek. Nikar ne renči tako, ljubi volkec! Bicek je dober kakor nobena stvar na svetu. Zato pa pojdi z mano, ljubi volkec! Dobra večerja te čaka pri nas, resnično dobra, ljubi volkec!«

Kekec je stopil nazaj, da bi odšel po potu. A komaj se je zganil, že je stal volk pred njim in je režal vanj, da je Kekcu kar zastalo srce. — »Volkec, volkec, ne jezi se name!« je govoril v svojem strahu. »Pozabi na tisto poleno! Saj ni bilo poleno — samo treščica je bila, ljubi volkec! Pusti me domov, da ti prinesem bicka ... Oj, ne daj, da me zagrabi Pehta! Strašno se jezi name, ker sem ji odvedel Mojco in sem ji gori na klancu strgal korenček. Bodi pameten, ljubi volkec, in pomisli, kako dober bi ti bil zdajle moj bicek, ker si res ves mršav od samega gladu. Pomisli malo, volkec, in pusti me domov! ...«

A volk ga ni poslušal in ga tudi razumel ni. Nepremično ga je gledal s svojimi žarečimi očmi in mu je kazal neprestano svoje ostre zobe. Če se je Kekec le zganil in je prestopil, že je poskočil in je stal pred njim tako blizu, da je čutil Kekec njegovo vročo sapo na svojem licu. In Kekec je izprevidel tedaj, da je izgubljen in da ni nobene rešitve več. Zato se je naslonil ob smrekovo deblo in je stisnil ustna, ker se ga je resnično polastila jezica. Dvignil je roko in je skrčil prste v pest. — »Le čakaj me, ti nora zverina!« je rekel volku v svoji Jezici. »Še ni vseh dni konec! Enkrat sem te s polenom, a drugikrat te bom s čim drugim, da se ti ne bo ljubilo ničesar več na svetu. Oj, še najmanj to režanje ...«

Potem pa je bil tiho in je čakal mirno, kdaj se prikaže taro na ovinku Pehta ...

7.[uredi]

»Kekec ni čakal dolgo časa. Kar hipoma je stala pred njim Pehta in se mu smejala. »No, pobič!« mu je rekla. »Ali te nisem ujela? Pa si se nekaj hvalisal tam pod klancem, da te nikdar ne ulovim. Kaj te ni sram, da se hvalisaš tako grdo? Kaj, pobič? — O, Pehti še ni ubežal nihče, pa tudi ti ne. Če bi te ne bila ulovila danes, bi te bila jutri ali pojutrišnjem ... Le nikar ne glej tako grdo izpod čela! Saj ti ne pomaga nič — niti tvoja jezica niti tvoja slaba volja. Kar lepo miren bodi in čakaj mirno kazni, ki sem si jo izmislila zate. Veš, udrl si prav nemarno v mojo kočo in si odvedel Mojco. Zasmehoval si me in si mi strgal korenček. Nabil si mojega volka s polenom, da bo siromak kruljav še deset dni. Vse to si storil, pobič, in zato si zaslužil pošteno kazen. Le čakaj me, nepridiprav!«

In Pehta je dvignila roke in ga je pograbila za lase in za ušesa. Kekec se ni zganil in niti trenil ni z očmi. Samo dvakrat je zasopel in je potem rekel: »Teta Pehtara, ako sem zaslužil, pa me nabijte po pravici! Res je, da sem udrl v vašo kočo in sem odvedel siroto Mojco. A meni se je smilila slepa ubožica; zato sem jo pa tudi odvedel. A vam se ni smilila, teta Pehtara — slepa ubožica se vam ni smilila, pa ste jo zaprli v črno kočo. No, tudi to je res, da sem posvetil vašemu volku s polenom. Saj če bi ne bil, pa bi bil nemarnež najbrže ukradel najlepšega bicka iz hleva ... A posmehoval se vam nisem, teta Pehtara! Tega mi pa resnično ne morete reči. Samo to sem vam storil hudo, da sem vam strgal korenček. Samo to, teta Pehtara! Zato me pa nabijte, ker nisem delal prav! Saj ne bom javkal, teta Pehtara, resnično, niti enkrat ne bom zajavkal.«

Pehta ga je izpustila. Pogledala mu je naravnost v obraz in se je namuznila. »Hm, ti pa znaš dobro gobezdati,« je rekla. »Mislila sem, da si vetrnjak, ki nima para na svetu. Zdaj pa vidim, da se vedeš prav pošteno. Samo, če ne mlatiš prazne slame, pobič, in se ne hliniš, ker te je strah mene in mojega volka? Ha, pobič?«

»Zakaj bi se hlinil?« je odvrnil Kekec prostodušno. »Pa tudi bojim se ne nikogar. Ne rečem, da bi se ne bal tega kosmatinca, ki ima tako dolge zobe. A njega se bojim samo zaradi tega, ker ne razume božje besedice, in človek ne more z njim pošteno govoriti, kakor se ni moglo niti z našo rajno Kezo ... A toliko vam moram reči, teta Pehtara, da niste delali lepo z mano, ker ste me zdajle pošteno zlasali. Zaradi tistega malega korenčka pač ni bilo vredno! Saj ne morete reči, da sem se norčeval iz vas. O, tega pa nikdar ne! Izmislil sem si bil o vas lepo pesem. Na vrtu sva jo prepevala z Mojco vsak dan, in vi sami ste jo čuli in ste jo radi poslušali. Pa recite, teta Pehtara, da ni res! Tri dni vam jo je morala prepevati uboga Mojca. Pa recite, da tista pesem ni lepa!«

»Hm,« je rekla Pehta in ga je gledala. A v njenih očeh ni bilo niti najmanjše jeze. »Hm,« je ponovila še enkrat in je nadaljevala: »Seveda, ne bom se lagala, da mi ni ugajala tista pesem. A vse eno pojdeš z mano, pobič! Odvedel si mi Mojco, a meni je dolgočasno, če sem sama v koči. Zato pa ti ostaneš pri meni, da te bom poslušala, ker znaš tako lepo gobezdati. A nikar ne misli, da se mi izmuzneš! Glej tegale volka! Stražil te bo noč in dan in ti bo vedno za petami. A volk ima strašne zobe — strašne, ti rečem, pobič!«

Kekec se je posmejal v svojem srcu, ko je slišal te besede. Saj je vedel, da mu Pehta ne stori nič žalega. No, s temle volkom bo pa že zagodel enkrat prav pošteno, da se bo kar oblizoval. Pride že čas, in tudi prava prilika pride, ko bo treba. — In Kekec si je popravil lase, ki mu jih je bila zmršila Pehta. Namuznil se je dvakrat, pa je rekel: »Saj sem vedno govoril, da niste hudobni, teta Pehtara. Zato sem si pa tudi o vas izmislil pesem, da je lepše ni na vsej vasi. Z vami grem, prav rad grem z vami. Tako in tako moram služiti pri Korošcu. Bom pa služil pri vas — in nazadnje je itak vse eno, ali služim pri vas ali pa pri Korošcu. Samo tega vas prosim, teta Pehtara, da poučite tegale kosmatinca, naj me pusti pri miru. Lahko bi se mu spet kaj takega dogodilo kakor zadnjič s tistim polenom. Na, pa bi bila zopet zamera ... Saj bi govoril jaz sam z njim; a jaz ne razumem volčjega jezika, resnično ga ne razumem, teta Pehtara!«

»Ti si pravi nepridiprav, pobič!« se je zasmejala Pehta. »Pa le nikar se ne boj volka! Dokler si priden, ti ne stori nič žalega. Samo nagajati mu ne smeš, ker ne pozna šale! Pa tudi pobegniti ne smeš, ker te doteče že pri tretjem koraku. Pa se zaleti vate in te raztrga, kot bi trenil. Zato pa bodi pameten, pobič, in pazi, pazi, da te ne zadene nesreča ... A zdaj pojdimo v goro, ker bo kmalu večer in noč. Daj mi roko, pobič!«

Pehta je prijela Kekca za roko, pa so se napotili po strmem kotu navzgor. Pehta je molčala in je gledala zamišljena v tla. Pa tudi Kekec je molčal, ker se je zatopil v svoje misli. Samo enkrat se je ozrl nazaj, pa je videl volka, ki mu je bil za petami in ga ni izpustil niti za trenutek izpred oči. Volk je hropel in je iztezal svoj dolgi jezik iz gobca. Kekec se je naglo okrenil, da bi ne videl več grde zveri. — »O, kar preziral ga bom,« je mislil sam pri sebi. »Ne pogledam nemarneža niti enkrat, ker bi se morda še celo domišljeval, da se mu prilizujem. Pride čas, ko pošteno zaigram z njim, in takrat mu ne bodo pomagali niti dolgi zobje, še manj pa nemarni jezik. Pride čas, zagotovo pride!« — In Kekec se je kar namrdnil in ni mislil več na volka. Pogledal je od strani Pehto, pa si je dejal: »Saj ni hudobna. Mislil sem, da mi bo potrgala najmanj obe ušesi in vse lase. Pa me je samo malo premikastila, da sem komaj čutil ... Na vasi pripovedujejo, da je jako huda in zadirčna. Pa ni res, ni res! Saj je bila prijazna z menoj in se mi je še celo smejala. Ne bo mi nič hudega pri njej — tri dni ostanem v njeni koči, samo tri dni. Potem pa prekanim njo in nemarnega volka in pobegnem h Korošcu. O, Kekec ni kanarček, da bi se ga zapiralo v gajbico. Lepo bo pobegnil čez tri dni, in teta Pehta se bo praskala za ušesom, a nemarni volk bo tulil, da bo oglušel. Oj, resnično ...«

Tako je premišljal Kekec in je stopal naglo kraj Pehte, ki ga je držala ves čas za roko. Bili so že visoko gori in so se vedno bolj bližali gozdiču, ki je za njim ležala Pehtina tiha senožet. Že se je čulo zamolklo šumenje visokega slapa, in večerilo se je širom okrog po zagorskem svetu. Prijetno je dehtelo vsepovsod, zakaj kraj pota so cveteli veliki, gosti grmi rdečega ravšja. Kekec je pogledal molčečo Pehto, pa je izpregovoril tedaj: »Slišite, teta Pehta? Ali gremo na vašo senožet in v vašo kočo, ki stoji na tisti senožeti? O, lepo je v vaši koči! Veste, samo preveč je tema, in ne vidi se skoro ničesar. Kaj ne, da gremo v tisto kočo? Kmalu smo tam, kmalu ...«

Pehta je zamahnila z roko in je odgovorila: »Ne bodi nestrpen, ti pobič! Boš že videl, kam te povedem ... Samo malo počakaj in malo potrpi!«

Zavili so v goščavo po ozki stezi, ki je držala med gostim rušjem. Stemnilo se je bilo po gozdu, in Kekec je moral paziti, da se ni spotaknil ob debele korenine, ki je bila z njimi preprežena vsa steza. A Pehta ga je držala trdo za roko, in tako ni padel niti enkrat. Šumenje slapa je prihajalo vedno razločnejše. Že je bobnelo nekje na levi, da se je potresala zemlja. In Kekec je tedaj spoznal, da so ravno nad groznim slapom in da bodo kmalu na tihi senožeti. Varno je stopal kraj Pehte in ni izpregovoril besedice. Noč je že legla na zagorski svet. Nizko, grbavo rušje je pošumevalo v hladnem vetrecu, ki je vel s strmih, v nebo kipečih snežnikov. Zvezde so se užigale po prostranem, jasnem nebu, in hipoma je legla mrtva tišina na samotno gorovje, in čulo se ni več niti šumenja silnega slapa ... Tedaj so stopili iz goščave. Kekec je zagledal nedaleč pred sabo svetlo lučco, ki je gledala radovedno v noč.

»O, to je pa vaša koča,« je rekel ves vesel, da je konec poti. »Glejte, teta Pehtara, lepa lučca sveti tam na okencu. Gotovo ste jo prižgali že podnevi, ker ste vedeli, da pridemo ponoči sem. Ali ni res, teta Pehtara?«

»Hm, prav praviš!« je odvrnila Pehta. »Prižgala sem jo, ko sem odšla z doma, da te ulovim. Slišala sem te, ko si prepeval tako predrzno tam na višini. In vedela sem, da te danes ulovim. Zato pa sem prižgala tisto lučco.«

In šli so preko temne senožeti in so se približali črni koči in svetli lučci. Tedaj je Pehta postala, pa je rekla: »Počakaj tukaj, dokler se ne vrnem iz koče.« — In Pehta je izginila v temi, in Kekec je ostal sam z volkom na senožeti. Kekec se je čudil in je ugibal sam pri sebi: »Hm, zakaj me ne pusti v kočo? Morebiti misli, da bom prenočeval tu na senožeti pod milim nebom in v mrzli rosi? Oj, tega pa ne, dokler bo svet stal. Rajši pobegnem nazaj v dolino in se pošteno naspim pri Korošcu.« — In Kekec se je že okrenil, da bi pobegnil preko senožeti. A tedaj je zatulil pred njim volk in je zarenčal, da je bilo strah. Zasvetile so se njegove oči v temi kakor dve lučci, in volk se je vzpel na zadnje noge, a sprednje je položil Kekcu na rame.

»Pusti me, nemarnež!« je zasopel Kekec. »Saj ti nočem ničesar. Ne boj se, da ti pobegnem! O, veš, tvoji zobje so prenemarni, da bi raztrgali Kekca. Saj sem ti že nekoč rekel, da ne pobegnem prej, dokler ti nisem posvetil prav pošteno. Zato me pa pusti in ne delaj neumnosti, nemarnež prismuknjeni!«

Volk ga je izpustil in je zopet stal pred njim. Njegove oči so se spet svetile v temi, in renčal je na glas. A tedaj se je prikazala Pehta in je stopila tik do Kekca. Molčala je in je gledala nepremično na kočo. Tam v koči pa je prasketnilo tisti hip na ves glas. Čulo se je ropotanje, kakor da bi se koča podirala, in hipoma se je zasvetilo pred Kekcem. Visok, rdeč plamen je šinil skozi streho in je razsvetlil vso senožet. — »Joj, teta Pehtara!« je vzkliknil Kekec ves prestrašen. »Vaša koča gori ... Ali ne vidite, da vaša koča gori?«

»Vidim, vidim,« je odvrnila Pehta. »Sama sem jo zažgala ravnokar. Ni mi več treba te koče. Zato pa sem zakurila ogenj in sem jo zažgala. In vsega tega si kriv ti, pobič.«

»Kaj? Jaz sem kriv?« se je zavzel Kekec. »Teta Pehtara, vi se motite ... Saj nisem jaz zažgal koče. Sami ste jo zažgali. Ali niste rekli ravnokar, da ste jo sami zažgali? Ha, teta Pehtara?«

»Zaradi tebe sem jo zažgala,« je odvrnila Pehta.« Veš, nihče ne sme vedeti, kje stoji moj dom. Ti pa si našel mojo kočo, in zaradi tvoje gobezdavosti ve zdaj že ves svet, kje stanujem. Tega pa jaz ne trpim. Zato pa sem zažgala kočo.«

»Pa kje boste zdaj stanovali?« je vprašal Kekec. »I, menda vendar ne pod milim nebom in v mrzli rosi? Teta Pehtara, to ni nič prijetno. Zeblo bo vas, da boste kar z zobmi šklepetali. Veste, teta Pehtara, bolje bi bilo, da niste zažgali koče. Saj bi vas nihče ne nadlegoval in nihče bi se ne upal sem, ker se vas vsakdo boji. Samo Kekec je udrl v vašo kočo; a samo zaradi tega, ker se mu je smilila uboga, slepa Mojca. Pa zato ste ga pograbili, in samo vi veste, kaj bo še z njim. O, ničesar dobrega, ničesar dobrega ...«

Pehta mu ni odgovorila besedice, ampak je strmela v plapolajoč plamen, ki je postajal vedno večji. Ogenj se je bil polastil že vse koče in je bil tako svetal, da je razsvetlil vso senožet. Prasketalo je v tistem ognju in je sikalo, kakor da bi živelo v njem sto silnih kač. Volk je legel na rosna tla, pa je pričel žalostno cviliti. Pehta je molčala in tudi Kekec je molčal. Gledal je v tisti svetli ogenj, in skoro strah ga je bilo. A koča ni gorela dolgo. Hipoma se je sesula, in tisoč isker se je razpršilo po daljnem zraku. Plamen je ugasnil, in samo tlelo je še tam na pogorišču, od koder se je dvigal črn in gost dim.

»Pojdimo zdaj!« je dejala tedaj Pehta in je prijela Kekca za roko. »Pogorela je koča, in tu nimamo iskati ničesar več.«

»Pa kam gremo?« je vprašal Kekec. »Dajte, teta Pehtara, pa mi povejte, ker sem res radoveden in me skrbi. Povejte, teta Pehtara, lepo vas prosim ...«

»Daleč gremo, pobič,« je odvrnila Pehta. »Pod belimi gorami imam drugo domovanje. Do polnoči bomo hodili, preden pridemo do tistega domovanja. Zato pa le čvrsto stopi, pobič! Kmalu vzide svetli mesec, in videlo se bo kakor podnevi.«

In šli so po isti stezi nazaj do širokega pota. Tam pa so zavili naravnost v gosto rušje. Ozka steza se je vila med goščavo, tako ozka, da so morali stopati drug za drugim. Temno je bilo v tisti goščavi, da se ni videlo prav nikamor, niti na stezo, ki je bila polna debelih korenin. Kekec se je spotaknil gotovo stokrat, trikrat je pa telebnil prav pošteno na trda tla. A Kekec ni javkal. Kekec se je samo zasmejal in je rekel: »Ta preklicana pot! Teta Pehtara, zakaj ste me ugrabili? Lepo bi spal zdaj na Koroščevem podstrešju. Pa se moram mučiti tu na tem preklicanem potu. Pa ko bi človek vsaj vedel, zakaj se muči. Ali ni res, teta Pehtara?«

»Tiho, tiho, pobič!« ga je posvarila Pehta. »Potrpi malo! Saj vzide kmalu mesec, in potem se ne boš nič več prevrnil ... Glej, glej — ravno vzhaja tam za gorami!«

Resnično — izza škrbastega snežnika se je dvignil mesec. Bil je velik in svetal, in njegovi žarki so zatrepetali po divjem zagorskem svetu. Zasvetila se je po nizkem rušju srebrna rosa, in mrzel vetrec je zavel s širnih, zmrznjenih snežišč. Kekec si je moral zapeti svoj jopič, ker ga je zazeblo. A vendar se je razveselil srebrnega meseca. Saj zdaj je videl razločno vsako korenino na potu in niti enkrat se ni spotaknil več. Spet je zagledal za sabo volka, ki je stopal enakomerno za njim in je sopel in kazal svoj dolgi jezik. — »Ne pusti me nemarnež, niti za trenutek me ne pusti,« je zagodrnjal Kekec, ki se ga je polastila slaba volja, ko je zagledal volka. »Najrajši bi ga brcnil, da bi zletel naravnost v dolino in bi se ubil. Saj bi ga ne bilo škoda, prav nič bi ne bilo škoda tega nemarneža ...«

Še dolgo časa je Kekec godrnjal in je bil slabe volje. Stopal je za Pehto, ki je molčala neprestano. Šli so med rušjem navzgor in čez dolgo časa so dospeli do peščene planotice. Kekec je obstal, pa se je ozrl okrog sebe. Razločno je videl kraj planotice širno snežišče, ki se je svetilo v jasnih mesečnih žarkih. Snežišče pa se je raztezalo do belih skal, ki so se vzpenjale visoko, visoko v jasno nebo. Mrtva tišina je molčala vseokrog — po planotici, po snežišču in med strmim skalovjem ... »Hm,« je rekel Kekec, a nič drugega. Odsopel se je, ker ga je bila utrudila strma, naporna pot. Tu gori na planotici je bilo še bolj hladno kakor pa doli med rušjem. Zakaj od belega snežišča je prihajalo nekaj ledenega, da je Kekca kar streslo in ga zazeblo do kosti. »Br, br!« je izpregovoril tedaj. »Teta Pehtara, tu je pa menda doma sama zima. Pred pomladjo se je skrila semkaj in jo je strah med divjim skalovjem. Ali ni res, teta Pehtara?«

Pehta ga je pogledala in mu je odgovorila: »Seveda je ponoči tu jako mraz. A podnevi je prijetno, ko sije solnce naravnost na to planotico. Oj, Kekec, še privadil se boš tu in ne boš hotel več odtod. Le meni verjemi, Kekec!«

»Ali mislite, teta Pehtara?« je rekel Kekec. Prešla ga je slaba volja, ker je spoznal iz Pehtinih besed, da stoji nekje blizu njeno novo stanovanje. Nič kaj povšeči mu ni bilo to nočno popotovanje. Rad bi se bil že zleknil po mehkem ležišču in rad bi bil že spal. Zato je zazdehal glasno in je nadaljeval: »Glejte, teta Pehtara, toliko časa že hodimo. Zvezde so že nizko, a mesec visoko na nebu. Saj bo menda kmalu polnoč, in čas bi že bil, da misli človek na spanje. Saj je spanje na svetu najlepša stvar.«

»Potrpi, potrpi, Kekec!« ga je bodrila Pehta. »Saj se boš še lahko naspal. Ni več daleč do mojega stanovanja. Glej to strmo reber! Še preko te strmine pojdemo in potem smo doma.«

Napotili so se v strmo reber, ki pa ni bila peščena, ampak jo je pokrivala nizka, gosta trava. Počasi so šli navkreber in so se dvigali više, vedno više. Zadehtelo je vseokrog po rdečem ravšju, ki je raslo tam vrhu rebri v velikih, gostih grmičih. Kekca ni to prav nič zanimalo. Počasi je stopal za Pehto in je pokimal že tupatam z glavo, ker se ga je loteval spanec. Bil je utrujen od dolge hoje in samo tega si je še želel, da bi bil že kmalu v postelji, pa bodisi pri Korošcu ali pa pri Pehti. Niti misliti se mu ni več ljubilo, in ni ga zanimal širni planinski svet, ki se je svetil krog njega v srebrnih mesečnih žarkih. — »Teta Pehtara, ali slišite?« je dejal in je zazdehal. »Ali bom spal na senu? Ali v postelji? Seveda, lepše je v postelji. Pa tudi na senu se človek dobro naspi. Meni je pač vse eno, teta Pehtara. Samo, da se naspim, pa naj bo v postelji ali pa v senu.«

»Kaj misliš, da sem beračica?« je odvrnila Pehta. »O, toliko pa imam vendar še, da premorem postelj, kjer boš spal. Lepa je postelj in mehka, da boš spal kot kraljevič in boš sanjal najlepše sanje. Kmalu bomo na vrhu strmine. Samo malo še potrpi, Kekec!«

In Kekec je potrpel in ni več izpraševal. Samo zdehal je vedno bolj in je komaj čakal, kdaj se prikaže Pehtino domovanje. Dospeli so vrh strmine do temnega gozdiča, ki je pokrival vso višino. Po ozki stezi so šli skozi gozdič in so prišli kmalu do široke trate. In sredi te trate je stala obširna, bela koča, ki so jo osvetljevali mesečni žarki. — »Glej, to je moje domovanje!« je rekla Pehta in je vzela iz žepa ključ. »Boš videl jutri, kako je lepo tukaj. In tu boš spal prav dobro, in ničesar hudega ti ne bo. Samo, če boš priden, Kekec?«

»Hm,« je rekel Kekec in je bil ves vesel, da je konec dolgega potovanja. »Priden sem bil še vedno. Škoda, da je poginila naša Keza. Lahko bi jo vprašali, kako sem bil priden, ko sem jo pasel za Gmajnico. A rajnka Keza je bila koza, da je pod solncem ni več take ... Teta Pehtara, zdaj sem pri vas. Seveda, nisem zaslužil, da me zapirate v to kočo. Saj vam nisem storil ničesar žalega. Kaj zato, če sem vam strgal korenček! Samo norčavost je bila, samo norčavost, teta Pehtara! Zaradi tega pač ni bilo vredno, da ste me pograbili in da me hočete zdaj zapreti v to kočo. Teta Pehtara, glejte! Ali bi ne bilo bolje, da se nocoj lepo naspim v vaši koči, a v jutru me zapodite nazaj v dolino? Kaj, teta Pehtara, ali bi ne bilo bolje?«

»Tiho, tiho, Kekec!« mu je odgovorila Pehta in je odprla vrata. »Jaz vem dobro, kaj delam in zakaj sem te pograbila. Pa tudi dobro vem, kdaj te izpustim. Zato pa bodi tiho in me nikar ne izprašuj!«

Pehta je stopila v temno kočo in je prižgala svečo. Kekec je šel molče za njo in je kar sedel na klop, ki je stala tam v veži. Naslonil se je ob leseni zid in je hotel kar zaspati. Pehta se mu je posmejala in mu je rekla: »Ne boš spal na klopi, Kekec! Vstani in pojdi za mano!«

Kekec si je drgnil zaspane oči. A vendar je vstal in je šel za Pehto, ki mu je svetila v stransko sobico. Kekec ni videl tam nič drugega nego lepo postelj, ki je stala ob belem zidu. In Kekcu so se zasmejale zaspane oči, in kar slekel je jopič. Pehta je postavila svečo na mizico in je razgrnila postelj. »Kar spat pojdi, ker stojiš komaj na nogah,« mu je rekla. »A jutri se dogovoriva o vsem.«

»Lahko noč, teta Pehtara!« je zazdehal Kekec in si je pričel sezuvati nakovane, težke črevlje. Pehta je odšla in je zaprla vrata za sabo. Volk je ostal v izbici. Zleknil se je po tleh in je gledal nepremično na Kekca, ki se je naglo slačil. — »Glej, glej!« je godrnjal Kekec zlovoljen. »Tega nemarneža poglej! Pa bo spal vso noč kraj moje postelje in me bo stražil, da ne pobegnem. O, seveda — ravno nocoj se mi ljubi, ravno nocoj! Vesel sem, da se naspim, ker sem resnično zaspan ... Le glej me, le glej me, nemarnež prismuknjeni!«

In Kekec je ugasnil svečo in se je skobacal v posteljo. Pogrnil se je s toplo odejo in se je trikrat pretegnil. »Mehka je postelj, mehka,« je godrnjal sam s sabo. »Na samih pernicah spim, kakor da bi bil kraljevič ... Še nikoli nisem spal v tako imenitni postelji. O, resnično ...«

Volk je hipoma zacvilil, kakor da bi se mu sanjalo nekaj mučnega. Kekec je dvignil glavo, pa je pogledal v temo. In tedaj je videl kraj postelje dve lučci, ki sta gledali naravnost vanj. Kekec je vedel, da leži volk tik postelje, in da bo ležal tam vso noč in ga bo stražil neprestano. Zato pa se je razsrdil in je zamrmral: »Ali misliš, da se te bojim, nemarnež? Samo cvili in renči, ako se ti ljubi! Vse eno bom spal, tako lepo spal, kakor da bi stal kraj moje postelje moj angel varuh, a ne ti, nemarnež! Samo to glej, da ne boš imel prehudih sanj in da ne boš zaradi tega preveč rogovilil. Veš, nihče me ne sme buditi sredi najlepših sanj, ker jaz ne poznam šale ... Kar lepo miren bodi vso noč in spominjaj se tistega polenca, ki te je tako gorko ošinilo tisti večer! O, le spominjaj se ...«

Volk niti zarenčal ni več, ampak je ležal mirno na tleh, kakor Kekec v mehki postelji ...

8.[uredi]

Kekca so predramili solnčni žarki, ki so se kradli skozi nezagrnjena okenca. Naravnost na Kekčev obraz so sijali in so se čudili, da more mladi deček spati tako dolgo. Zato pa so se kar uprli v njegove zaspane oči, in Kekca je zaščemelo. Naglo je odprl oči in je pričel gledati okrog sebe in se čuditi. V prvih trenutkih se niti zavedal ni, kje je pravzaprav. A hipoma se je zganilo nekaj kraj njegove postelje in je glasno zacvililo. In že v naslednjem trenutku je Kekec zagledal volka, ki je ravnokar vstal in stopil na sredo sobice. Trikrat se je pretegnil in je sedel na zadnje noge. Potem pa se je ozrl na Kekca in je nepremično gledal vanj z blestečimi očmi.

»Aha, nemarnež se je prebudil!« je zagodrnjal Kekec. »No, ne morem mu reči ničesar slabega. Miren je bil ponoči in me ni zbudil niti enkrat. Pa sem se naspal, pošteno naspal ... Bog ve, kaj dela zdaj Pehta? Pa se nemara jezi in me pograbi za lase, ker sem spal tako dolgo. Pozno mora že biti, ker sije solnce že naravnost v sobico. Najbolje bi bilo, da takoj vstanem in se oblečem, da ne bo zamere. Pehta je huda, in jaz še ne poznam njenih muh ... Kekec, Kekec! Mehka je postelja, to je res. A najbolje je, da kar skočiš iz nje in se naglo napraviš.«

In Kekec je res skočil s postelje in se je pričel naglo oblačiti. Niti pogledal ni volka, ki se je oblizoval tam sredi sobice. O, Kekec ga je kar preziral, kakor da bi ga ne bilo na svetu. Saj je bil pa Kekec tudi jezen na volka, ki ga je bil zasačil v gozdu, ko je že srečno ubežal Pehti. Tega pa Kekec ni mogel pozabiti, resnično ni mogel pozabiti. Zato pa je bil jezen na volka, tako jezen, da ga niti pogledati ni hotel več. Hitro si je obul nakovane črevlje in si je oblekel jopič. Potem pa je stopil v vežo. Tam je postal, pa je poslušal. A nič se ni ganilo po koči.

»Teta Pehtara, oj, teta Pehtara!« je zaklical Kekec na glas. Tedaj pa so se odprla vrata, in na pragu se je prikazala Pehta. »Oho, kaj si že vstal?« je rekla in se mu je nasmehnila. »Mislila sem, da boš gotovo spal vse dopoldne. Glejte si no, pa si že vstal. Pa zakaj si že vstal, pobič?«

Kekec pa je stal tam v veži in se je čudil. Danes skoro ni več poznal Pehte. Njeni lasje niso bili več razmršeni kakor včeraj, ampak so bili lepo počesani. Črni so bili kakor noč in so se svetili. Oblečena je bila v krasno, vijoličasto obleko in je bila prepasana s srebrnim pasom, ki so bili vanj udelani zlati biseri. Da, lepa je bila Pehta, da se je Kekec kar čudil. »O, da bi si dela na glavo zlat šapelj, pa bi bil prepričan, da stoji pred mano zlata kraljica!« si je mislil Kekec in se je vedno bolj čudil Pehtini lepoti. Strmel je tam in se skoro ni upal govoriti. A naposled se mu je vendarle razvezal jezik. »Gospa,« je rekel in je še vedno gledal Pehto. »Mislim, da mi niste zamerili včeraj. Veste, zaradi mojega prismojenega govorjenja. O, da bi bil znal, da ste tako lepi, pa bi se bil vedel malo drugače. Seveda, ne vem, ako bi se bil znal. Veste, gospa, če ima človek opraviti dan na dan samo s tako neumno stvarjo, kot je bila rajnka Keza, pa se gotovo ne zna vesti, kot bi se spodobilo pred veliko gospo. Nekaj drugega je bila rajnka Keza in nekaj drugega ste vi, gospa! Zato vas lepo prosim, da mi nikar ne zamerite, gospa!«

Pehta se je posmejala in mu je odgovorila: »Kaj čenčaš neumnosti, Kekec? Saj nisem gospa, pa tudi gospodična nisem. Vedno si me imenoval »teta Pehta« in tako me imenuj vse dni, ko boš pri meni. Ali si razumel, Kekec?«

»Hm,« je menil Kekec in je zmajeval z glavo. »Ako ukažete, pa naj bo! A meni je sitno, resnično sitno, ker ne znam govoriti pred tako gospoščino. Veste, teta Pehtara, kar sram me je, tako sram, da bi kar pobegnil v dolino h Korošcu, ako bi ne bilo tu tega nemarneža — tega volka, sem hotel reči. Pa ne morem nikamor, ker mi je vedno za petami. Dejte, teta Pehta, recite mu v njegovem zamorskem jeziku, naj me vsaj ne gleda tako neumno! Veste, meni že kar preseda, in vedno se moram spominjati polenca, ki sem mu z njim oni le večer pošteno posvetil. Pa me kar srbi roka. O, teta Pehtara, in bila bi spet velika zamera.«

»Pusti volka, Kekec!« je odvrnila Pehta. »Saj ti ne stori nič žalega. Samo priden moraš biti in se lepo držati mojega domovanja. Pusti volku veselje in pusti mu, da te gleda. Hm, rad te ima; zato te pa gleda tako verno.«

»Kaj, mene ima rad ta nemarnež?« je vzrojil Kekec in je cepetnil na pol z nogo. »O, nočem, da bi me imel rad, za ves svet nočem ... Jaz ga ne morem videti, ker me je prekanil in ulovil, ko sem vam srečno pobegnil. Nočem ga, teta Pehtara, le povejte mu v zamorskem jeziku, da ga nočem in naj me zato nikar ne gleda tako neumno! Nikoli ga ne bom pogledal, ker je prenemaren, ker je tako grd, da je človeka kar sram in strah ... O, teta Pehtara, ne zamerite mi, ker govorim tako grdo! Saj veste, da sem večinoma govoril samo z rajnko Kezo. A rajnki Kezi je bilo vse dobro. In vsaki besedi se je smejala rajnka Keza; mekeke... Tako se je smejala in govorila, ker ni znala nič drugega, resnično ni znala, teta Pehtara!«

Pehta se mu je smejala na ves glas in je ploskala z rokami. »O, Kekec, Kekec!« je govorila. »Strašno neumnega se delaš. A jaz ti ne verjamem prav ničesar. Pretkan ptiček si, Kekec! O, dobro te poznam. Ti si prekanil že divjega moža Prisanka, in zdaj hočeš še mene prekaniti, da bi mi ubežal. Zato se pa delaš tako neumnega. Oj, Kekec, Kekec! Dobro te poznamo, in zato nas ne boš nikdar prekanil!«

»Mislite, teta Pehtara?« je odvrnil Kekec. »Ne delam se neumnega, prav nič se ne delam. Kakor mi pride beseda na jezik, tako jo pa izgovorim. Morebiti sem pa res neumen in malo prismojen? Naša Tinkara mi pravi vedno, da sem neumen, ko jo dražim. Mogoče bo pa res. Saj ste tudi vi rekli, da sem neumen, in če ste rekli vi tako, teta, Pehtara, potem bo pa že res ...«

»No, pustiva prerekanje!« je dejala Pehta. »Gotovo si lačen, ker sinoči nisi ničesar večerjal. Kar z mano pojdi, da ne boš govoril čez toliko let, da si stradal pri Pehti! Pripravila sem ti dobro malico in upam, da boš zadovoljen z njo.«

In Pehta je vodila Kekca v veliko izbo, ki je bila opravljena prav preprosto, kakor so opravljene vse kmetiške izbe. Samo čedno je bilo vse, in nikjer ni bilo niti najmanjšega praška. Kekec je sedel za mizo, ki je bila belo pregrnjena. Pehta mu je prinesla skodelico toplega mleka, sirovega masla in belega peciva. Kekec si ni dal prigovarjati, ker je bil resnično lačen. S slastjo je použival zajtrk in se niti zmenil ni za volka, ki je sedel kraj njega na tleh in je poželjivo čakal, kdaj mu vrže deček trohico v lačni gobec. Pehta je sedla na drugi stol in ga je gledala in se je smehljala. Ko je Kekec použil zajtrk, se je pokrižal, pa je rekel: »Hvala vam, teta Pehtara! O, dober kruh pa imate! Takega nisem jedel še nikoli v svojem življenju ... A povejte mi, teta Pehtara, kaj bom delal pri vas? Veste, meni je jako dolgočasno, ako posedam po izbi in gledam v strop. Ako nimate drugega posla, pa mi vsaj ukažite, da grem drva cepit.«

»Nobenega posla nimam zate,« je odgovorila Pehta. »Saj te nisem privedla semkaj, da mi boš služil. Privedla sem te samo zato, da mi boš delal kratek čas, in zato, da te kaznujem, ker si mi odvedel Mojco in si me zasmehoval. Ne misli, Kekec, da sem pozabila na vse to, ker sem tako prijazna s tabo in se ti smejem. O, naložila ti bom že zasluženo kazen. Le nikar se ne boj!«

Kekec se je namrdnil, pa je rekel: »Teta Pehtara, kaj res ne morete pozabiti tistega malega korenčka, ki sem ga vam strgal? Saj mi je žal, resnično mi je žal tega. Da bi bil vedel, da ste tako velika gospa, pa bi vam ne bil nikoli nagajal ... In zaradi Mojce, teta Pehtara ... Veste, jezen sem bil na vas, ker ste ugrabili Mojco. Sirota je Mojca, velika sirota, ker je slepa in ne vidi niti neba niti mamice. A vendar ste jo ugrabili vi, in sirota se vam ni prav nič smilila. Zato pa sem bil jezen na vas, strašno jezen in zato sem udrl v vašo kočo — samo zato, teta Pehtara!«

A Pehta je zamahnila z roko in je dejala: »Zakaj govoriš tako, Kekec? Kaj veš ti, zakaj sem ugrabila Mojco! Smilila se mi je bolj nego tebi, ker je tako pridna in zna tako lepo prepevati. In ker se mi je smilila, sem šla v dolino po njo in sem jo privedla v svojo kočo. Lepo bi ji bilo pri meni. Prepevala bi mi bila, in jaz bi ji bila zdravila bolne oči. In čez mesec dni bi jo bila pustila domov. A rečem ti, Kekec, da bi bila Mojca zdrava in bi videla ravno tako dobro kot ti. A da bo Mojca slepa vse žive dni, tega si kriv samo ti, Kekec, ker si jo odvedel iz moje koče.«

Kekec je strmel in je poslušal Pehto. Ko je Pehta umolknila, pa se je kar prijel za glavo. »O, teta Pehtara, teta Pehtara!« je zaklical obupno. »O, primite me za lase, za ušesa me primite! Neumen sem bil, tako jako neumen! Pa vi še pravite, da sem pretkan ... Sirota Mojca! Lahko bi videla čez mesec dni nebo in snežnike, pa tudi mamico bi videla in zlate cvetice. Pa zaradi mene ne bo videla nikoli — samo zaradi nesrečnega Kekca ... Kaj sem storil? O, teta Pehtara, dajte, nabijte me! Ali pa recite nemarnemu volku, naj me raztrga, ker sem tako neumen! O, recite, teta Pehtara ...«

In Kekec se je skoro razjokal v svoji žalosti in obupu. Kar z glavo se je naslonil ob mizo in je pričel tolči z nogami ob tla. — »Tiho, tiho, Kekec!« mu je prigovarjala Pehta. »Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Pa ne moreš pomagati ne ti in tudi jaz ne ... Veš, kar lepo pojdi pred kočo in sedi na trato, pa poglej malo na snežnike. Ko bo kosilo gotovo, pa te pokličem. Po kosilu se bova dogovorila o vsem, kar je treba.«

In Kekec se je res napotil iz koče. Šel je skozi gozdič do porobja in je sedel tam na ploščat kamen. Z roko si je podprl glavo in je strmel na belo skalovje, ki se je dvigalo pred njim v modro nebo. Solnce je obsvetljevalo tisto skalovje, da se je svetilo, svetilo srebrno. Tišina je vladala širom okrog — po gladkih pečinah, po zmrznjenih snežiščih in po peščeni planotici tam spodaj ... A Kekcu je bilo hudo v srcu, tako hudo kot še nikoli. A vse samo zaradi uboge Mojce, ki bi jo bila Pehta ozdravila, da ni bilo nesrečnega Kekca, ki je udrl v Pehtino kočo. Oj, da bi bil vedel, oj, da bi bil vedel! Saj bi ne bil potem odvedel Mojce iz koče, ampak bi si bil izmislil sto lepih pesmi o Pehti in bi jih bil v svojem veselju pel od zjutraj do večera. Pa ni vedel, da hoče Pehta ozdraviti Mojco — oj, še na misel mu ni prišlo kaj takega. Zato pa je šel, pa je napravil tisto neumnost ... In Kekec se je tolkel z roko po čelu in je bil ves žalosten in jezen. Zagledal je volka, ki je legel k njegovim nogam in je dremal. Pa ga je obšla silna jezica, da je kar skrčil pest. »Čakaj me, nemarnež!« je zavpil na ves glas. Pa je dvignil nogo, pa je brcnil volka naravnost v gobec. Volk je zacvilil in je skočil na noge. Renčal je in je kazal zobe, da je Kekec že mislil, da plane zdaj pa zdaj nanj. Volk pa se je obrnil trikrat krog in krog; potem pa se je pomiril in je spet legel mirno k dečkovim nogam.

»Glej ga — nemarneža!« je zagodrnjal Kekec. »Niti za brco se ne zmeni ... A čakaj, čakaj! Še te prekanim in ti pobegnem. Mar misliš, da te bom vedno gledal? Presedaš mi, nemarnež, že prvo uro si mi presedal. Zato pa ti pobegnem že danes.« — In Kekec se je zopet zatopil v svoje žalostne misli. Smilila se mu je Mojca kot še nikoli. In jezen je bil sam na sebe, tako jezen, da bi bil najrajši premikastil samega sebe. Premišljal je še dolgo, kaj bi napravil, in nazadnje se je domislil. Obraz se mu je razjasnil in plosknil je z rokami. V svojem veselju je zažvižgal tako presunljivo, da je poskočil volk ves prestrašen na noge. — »Hej, tako storim, tako storim!« je izpregovoril. »Saj sem rekel, da prekanim Pehto in volka. Rekla je Pehta, da je hotela ozdraviti Mojco. In ako jo je hotela ozdraviti, ima gotovo doma zdravilo. In tistega zdravila se polastim. Če ne danes, pa jutri prav gotovo. Samo vedeti moram, kje ga skriva Pehta. In zvedel bom, kakor gotovo sem Kekec. Še danes bom zvedel ...«

In Kekec si je mel ves vesel roke in je kar poskakoval. Gledal je od strani volka in se je muzal neprestano. Volk pa je dremal in glasno hropel. »Čakaj me, nemarnež!« se je posmejal Kekec še enkrat. »Danes ti poplačam pošteno vse, danes bova obračunala. Kar počakaj, nemarnež!« — Kekec se je okrenil in je pričel iskati med travo. In ni iskal dolgo. Zakaj hipoma se je sklonil in je utrgal rumenkasto rastlino. »Mleček je; kakor zanalašč raste tu. Ljubi volkec, danes boš pa še tulil, da bo veselje, in boš videl, kaj zna Kekec.«

Kekec je sedel nazaj na kamen. Dvignil je rastlino, ravno nad očesom spečega volka jo je držal. Stisnil jo je med prsti, da je pričel kapati volku v oko rumenkast, sluzen sok. Volk se niti ganil ni v pričetku. Toda hipoma je zatulil tako divje, da je Kekec kar odskočil in se potuhnil v svojem strahu. Volk je pričel skakati kakor brezumen po trati. Tulil je neprestano, da se je razlegalo strašno po gorski pustinji ... Pritekla je Pehta iz koče, da bi videla, kaj pomeni to strašno tuljenje. »Kaj se je zgodilo?« je vprašala Kekca, ki se je še vedno skrival za kamenom.

»Kaj jaz vem!« je odgovarjal Kekec. »Sedim, sedim tu na kamenu, a volk iztika tam med travo. Pa kar hipoma se prične dreti, da sem si mislil, da me hoče požreti. Dajte, teta Pehtara, poglejte, kaj mu je. Nemara ga je pičila osa ali pa še celo sam modras. Dere se prav nemarno, da bi človek lahko oglušel.«

Pehta je stopila k volku in ga je prijela za glavo. »Glej, glej!« je rekla. »Oko ima vse zalito. Saj ga je nemara res nekaj pičilo. Pojdi, pojdi, volkec! Kar z mano pojdi, pa ti bomo ozdravili oko. Saj ne bo nič hudega! Zato pa ni treba, da tuliš, kakor da bi te devali iz kože. Pojdi, pojdi, volkec!«

Volk je šel res za Pehto in je še vedno tulil, ker ga je resnično bolelo. Kekec je stopal za njima in se je vso pot muzal. Oj, mislil si je bil, da bo Pehta spoznala, da je on kanil volku v oko mlečkov sok. Pa se je skoro bal. A zdaj je videl, da Pehta niti najmanj ne sumi. Zato pa se je muzal tako zadovoljno in je mislil sam pri sebi: »Pa sem jo le prekanil in zdaj bom zvedel, kje ima skrito tisto zdravilo, ki je z njim mislila ozdraviti siroto Mojco. Hej, proti večeru pa zbežim v dolino in ponesem s seboj tisto zdravilo. Izpregledala bo Mojca in bo vesela, hej, tako vesela!« — In Kekec je poskočil v svoji radosti in bi bil skoro glasno zavriskal. A o pravem času se je še premislil in je položil prst na usta.

Prišli so v kočo, in Pehta je vzela z omarice stekleničico, ki je bila do vrha napolnjena s prozorno tekočino. Samo dvakrat je kanila volku v zabreklo oko — in volk ni tulil več. Zvlekel se je tja v kot in se je zleknil po tleh in je neprestano mežikal z bolnim očesom. Pehta pa je postavila stekleničico nazaj na omarico. Kekec je stopil na prste, pa je gledal pozorno, kam je dejala Pehta tisto stekleničico. Obraz se mu je smejal, in ves zadovoljen si je mel roke. — »Teta Pehtara,« je rekel potem. »Kaj je bilo volku? Ali ga je osa pičila? Ali modras?«

»Bog ve, kaj mu je bilo,« je odvrnila Pehta. »Nemara se je sam oprasnil, pa mu je zateklo oko.«

»Pa mu bo pomagalo zdravilo?« je vprašal Kekec. »Ali bo zopet zdrav, teta Pehtara?«

»Ne preteče niti pol urice, in volku se niti poznalo ne bo več, da je bil bolan,« je rekla Pehta in je odšla v kuhinjo.

Kekec je poskočil trikrat, ko je bil sam. Zasmejal se je prikrito in je pogledal na omarico, kjer je stala tista stekleničica. »Moja boš še danes,« je rekel sam pri sebi. »In videla bo sirota Mojca nebo in širno polje ... Oj, to bo veselje! To bo veselje!« — In Kekec je pričel žvižgati in prepevati na glas. Prišla je Pehta iz kuhinje, pa se mu je čudila. »Pa kaj si tako vesel, Kekec? Pred uro si bil pa ves žalosten in obupan in si prosil, naj te nabijem ...«

Kekec je zamahnil z roko in je odgovoril: »Bil sem žalosten in obupan, to je res. A zdaj sem videl, da mi žalost ne pomaga prav nič. Zato pa sem postal kar vesel in sem pričel prepevati. Oj, teta Pehtara! Da imam zdaj citre, to bi zabrenkal lepo pesem! Pa nimam citer, in zato mi je dolg čas.«

Pehta se mu je nasmehnila. Odprla je omarico in je vzela iz nje dolgo piščalko. »Ali znaš piskati na to piščalko?« mu je govorila. »Piščalka je jako lepa in poje kakor ptičica v gozdu. Glej, Kekec, to piščalko ti podarim, da si zapiskaš nanjo in da ti ne bo dolg čas. Samo če znaš piskati, Kekec?«

»O, kaj bi ne znal!« je odvrnil Kekec ves vesel in je ogledaval krasno piščalko. »Imel sem lani lepo piščalko, pa sem jo zamenjal za citre. Znal sem svirati najmanj sto lepih pesmi. Pa bom kar poizkusil, da vidim, če nisem še pozabil.« — In Kekec je zapiskal, svojo najlepšo pesemco je zapiskal. Lep glas je imela piščalka, da se je človeku srce kar topilo. Pa je Kekec tudi znal svirati, da nihče tako po vsej zagorski dolini. Pehta je kar stala pri vratih in ga je poslušala — hm, da, in se je čudila. Samo volku ni bilo všeč to piskanje. Prevračal se je tam po tleh in je cvilil žalostno in zategnjeno.

Kekec je odpiskal svojo pesemco. Pogledal je Pehto in jo je vprašal: »No, ali je bila pesem lepa? Kaj, teta Pehtara? Seveda, volku ni ugajala. Zato pa je cvilil ves čas. A kako naj ugaja temu nemarnežu lepa pesem? Ušesa ima vsa kosmata in nemarna; zato pa ne more poslušati lepih pesmi. A vam je ugajala moja pesemca. Kaj ne, teta Pehtara, da je bila lepa?«

»Hm,« je odvrnila Pehta. »Lepa je bila, resnično lepa. Dobro znaš svirati, da bi te človek poslušal ves dan ... A poldne bo, Kekec. In treba gledati, da ti pripravim kosilo. Vem, da si lačen in da komaj čakaš, kdaj bo skleda na mizi.«

»O, ni taka sila, teta Pehtara!« je govoril Kekec. A Pehta je odšla nazaj v kuhinjo, in Kekec je bil zopet sam v izbi. Zasviral si je še eno pesemco. Potem pa je stopil k volku, ker je bil radoveden, če je oko resnično ozdravelo. In Kekec se je čudil, ker je videl, da se volku niti najmanj ne pozna, da mu je bilo pred pol ure oko tako strašno zateklo. »Pomagalo je zdravilo temu kosmatemu nemarnežu,« je zamrmral. »Pa bo gotovo pomagalo tudi siroti Mojci ... Oj, to se žalostè Koroščevi, ker sem izginil kar nenadoma! Pa tudi doma bodo skrbeli, in Tinkara bo jokala, ko zve, da me je pograbila Pehta. Zato pa moram gledati, da jo kmalu pobrišem odtod. Sicer Pehta ni napačna in ni hudobna. A že zaradi tega nemarneža moram pobegniti, ker ga kar videti ne morem ... Prekanil ga bom, kakor sem ravnokar prekanil Pehto. Pa mi je pokazala zdravilo, ki bo ozdravilo siroto Mojco. Oj, resnično ...«

A Kekec ni utegnil dalje razmišljevati. Zakaj iz kuhinje je prišla Pehta in je pričela nositi kosilo na mizo. In Kekec je jedel tako imenitno kot še nikoli. Kar načuditi se ni mogel dobrim jedilom, ki so se kadila na mizi iz lepih skled. Zato je bil dobre volje, in jezik mu je tekel, da se mu je morala Pehta neprestano smejati. — A po kosilu mu je rekla Pehta: »Kekec, ostani lepo doma in bodi priden! Ne hodi iz koče, ker to straži volk. A volk je strašen in te lahko ugrizne, da boš pomnil. Zato pa se čuvaj in piskaj lepo na piščalko. Jaz grem v gozd in za dve uri se povrnem.«

Pehta je res odšla, in Kekec je ostal sam z volkom v koči. Bil je ves vesel, ker si je mislil, da je prišel zdaj tisti čas, ko prekane volka in pobegne v dolino. Sedel je na stol kraj volka in mu je pričel svirati tako milo in krasno, da volk ni več žalostno cvilil. Volk ga je gledal nekaj časa zamaknjen. Potem pa se je zleknil. Glavo je stisnil med noge in je zaspal. Kekec se je posmejal potihoma. Vzel je stol in ga je postavil kraj omarice. Nato pa je stopil na stol in je vzel stekleničico z omarice. »Ne smem vzeti vsega zdravila,« je pomislil sam pri sebi. »Lahko Pehta zapazi, da sem ji odnesel stekleničico. Potem bi mi bilo pač gorje, če se mi beg ne posreči.« — A Kekec se ni dolgo pomišljal. Vzel je prazno stekleničico in jo je napolnil do srede z zdravilom. Utaknil jo je v žep, a drugo je postavil nazaj na prejšnje mesto. — »Hej, posrečilo se mi je, in prekanil sem Pehto,« se je razveselil. »Mojca, veseli se, ker zdaj boš videla nebo in širno polje ... A zdaj moram obračunati tudi s tem nemarnežem, ki smrči tako grdo.« — Kekec je hodil po prstih in je iztikal po izbi. Naposled je iztaknil nekje tam v kotu za pečjo debelo vrv. Neslišno se je splazil do spečega volka in mu je pričel ovijati debelo vrv okrog života. Potihoma je sviral na piščalko, in volk se je stresel samo trikrat, a predramil se ni.

Kekec je bil gotov in se je globoko oddahnil. Po prstih se je splazil do vrat in jih je odprl neslišno. Še enkrat se je ozrl po izbi in na spečega volka — potem pa je smuknil v vežo. In niso prešli trije trenutki, ko je bil že pod milim nebom, tam v tihem gozdiču. Postal je za hip in je zamahnil s svojim klobučkom. »Hehe, pa sem ju le prekanil,« se je zasmejal na glas. »Teto Pehto sem prekanil in onega nemarneža, ki ga nisem mogel videti. Hehe ...«

In Kekec se je posmejal še enkrat. Potem pa se je spustil v tek. Kakor veter je bežal skozi gozdič in se je spustil po peščenem obronku. A komaj je prišel do srede obronka, že je obstal ves prestrašen in se je ozrl nazaj. Zaslišal je bil kratko lajanje tam v gozdiču, in mraz ga je stresel. In trenutek potem je že zagledal volka, ki je skočil iz gozdiča in je drvel na vso sapo po strmini.

»Ovbe, prebudil se je, pa je pregrizel vrv,« je zasopel Kekec, in mrzel znoj mu je stopil na čelo. »Navalil bo name in me raztrga.« — Volk je pridrvel do njega in se je zagnal z vso močjo nanj. Kekec se je prevrgel in je padel na tla. Volk mu je stopil s prednjimi nogami na prsi in ga je gledal s sršečimi očmi. Hropel je na vso moč, in njegovi dolgi, ostri zobje so se svetili. Kekec je zamižal, ker je bil prepričan, da zasadi volk tiste zobe v njegovo telo in ga raztrga ... Ko pa je spet odprl oči, je zagledal volka kraj sebe. Čepel je na pesku in ga je samo gledal, in oči so se mu bliskale.

»Ne bo me požrl nemarnež,« se je oddahnil Kekec in je skočil hipoma na noge. »Najbolje je, da grem nazaj v kočo in si izmislim drugo zvijačo. No, danes se mi ni posrečilo. Pa se mi bo jutri ali pa pojutrišnjem ...«

In Kekec si je popravil jopič in je pobral klobuček s tal. Počasi se je napotil po strmini, a za njim je stopal volk, ki je še vedno hropel glasno in je kazal svoj rdeči jezik. Kekec ga ni niti pogledal. Šele sredi gozdiča se je obrnil k njemu, pa mu je rekel: »Ali se zdaj veseliš, da si me ulovil? Ha, ti nemarnež? O, nič ne de! Prekanil te bom pa vendar, kakor sem prekanil tvojo gospodinjo za tisto lepo zdravilo. Le meni verjemi in čakaj, nemarnež!«

Ko je prišel Kekec v izbo, je videl, da je volk resnično pregrizel močno vrv in se je tako oprostil neljubih vezi. In Kekec se je namrdnil in je postal jako slabe volje. Nekaj časa je hodil po izbi gori in doli in je pogledal tu pa tam prav hudo volka, ki je ležal pri vratih. Naposled pa se je potipal po jopiču in je vzel iz žepa stekleničico.

»Še je cela, še,« se je posmejal in je dejal stekleničico nazaj v žep. Potem pa je sedel k odprtemu okencu. Utaknil je v usta piščalko, pa je pričel svirati poskočno pesemco ...

9.[uredi]

Kekec je premišljal noč in dan, kako bi se iznebil strašnega volka, ki ga je stražil od jutra do večera, od večera pa do jutra in se ni ganil niti za trenutek od njega. Kekec je že skoro obupal. Hm, pa saj ni čudo! Teden dni je že prešlo, odkar sedi v Pehtini koči in ne more nikamor. Teden dni že čaka na tisto zvijačo, ki bi z njo prekanil volka in bi pobegnil v dolino. A zvijače ni bilo od nikoder in tudi pametne misli ni bilo od nikoder. In Kekec si je že mislil, da bo moral ostati leta in leta v samotni Pehtini koči. Zadnje dni je bil jako slabe volje in ni sviral več veselih pesmi. Sedel je v koči in je gledal neprestano na bele snežnike, ki so se dvigali nedaleč v modro nebo. »Glej onile koničasti vrh!« si je govoril samemu sebi. »To je Špik, ki se dviguje tako strmo iznad belih snežišč. O, kolikokrat sem ga gledal iz doline in sem se čudil njegovi višini in strmini! Pa nisem mislil, da ga bom moral gledati tako od blizu ... Oh, takrat je bilo lepo! A zdaj ni več lepo, ampak žalostno. Ne rečem, da mi je hudo pri Pehti. Streže mi, kakor da bi bil jaz kraljevič, a ne Kekec. A vendar je dolgočasno v tej samotni koči, in jaz bi že tako rad skakal tam doli na Koroščevem vrtu in bi si zacitral lepo pesem. Pa ne morem, ne morem, ker me straži ta strašni volk!«

In Kekec je podprl glavo z rokami, pa je strmel na belo skalovje, ki so se po njem igrali srebrni solnčni žarki. Razločno je videl tam divje koze, ki so se pasle po ozkih policah kraj večnega snega. Tu in tam je zabobnelo votlo med skalovjem; divje koze so izprožile kamenje z gladke police, in kamenje se je valilo preko visokih sten in je padalo z glasnim prasketom na širno snežišče pod strmim Špikom. Potem pa je vladala zopet tišina, mrtva tišina — in Kekec je skoro slišal utripanje svojega lastnega, žalostnega srca. — Prišla je v izbo Pehta, pa se mu je čudila. »Ali si bolan, Kekec?« ga je vprašala. »Zakaj se držiš tako žalostno? Daj, zasviraj lepo pesem, pa boš zopet vesel.«

Kekec je zmajal z glavo in je žalostno odgovoril: »Oj, teta Pehtara, zakaj bi si sviral, ko pa ne pomaga nič? Dejte, povejte mi, koliko dni moram še ostati pri vas zaradi tistega malega korenčka, ki sem ga vam bil strgal v svoji norčavosti? Saj ne rečem, da mi je hudo pri vas. Dobri ste kot nihče na svetu. In čuditi se moram, da govore o vas ljudje v dolini toliko slabega, da se vas bojé otroci bolj kot najgršega parklja. Ker ste tako dobri, zato pa vas prosim, da me izpustite. Oj, lepo je v dolini, teta Pehtara! Pa Koroščeve bo skrbelo, ker me ni tako dolgo nazaj, in tudi doma bodo žalostni. Zato pa me izpustite, teta Pehtara, lepo vas prosim — izpustite me! Sto lepih pesemc si bom izmislil o vas in jih bom prepeval od jutra do večera ...«

»Ne izpustim te, Kekec!« je odvrnila Pehta. »Razžalil si me, ko si me zasmehoval in si udrl tako predrzno v mojo kočo. Zato pa ostaneš pri meni najmanj tri leta. Kazen mora biti, ker bi se mi drugače ljudje posmehovali. Kar pomiri se, Kekec, in potrpi tri leta! Potem pa bomo videli, kako in kaj.«

In Pehta je odšla v kuhinjo kuhat večerjo. Kekec pa se je stisnil v dve gube in je trikrat vzdihnil. Ovbe, da se ne more domisliti ničesar pametnega! In niti zvijače ni od nikoder! — Bolelo je to Kekca, jako ga je bolelo v srcu, da se ne more domisliti zvijače, ki bi z njo prekanil grdega volka. In nič več ni mogel sedeti v samotni koči. Kar šel je vun v tihi gozdič in dalje, dalje na zeleno porobje. Tam je sedel na ploščat kamen in je gledal v samotni planinski svet. Za njim so cveteli grmiči rdečega ravšja in so dehteli s prijetnim, omamljivim vonjem. Večerilo se je, in visoki snežniki so goreli v škrlatni, večerni zarji. Odsev tiste zarje pa je trepetal vseokrog po zagorskem svetu — po peščenih obronkih, po nizkem rušju, po zmrzlem, večnem snegu in po zelenih tratinah ... Kekcu se je razširilo nehote srce, ko se je zamaknil v tisto rožno zarjo, ki je objemala s svojim živim ognjem tihi zagorski svet. Piščalko je vtaknil v usta, pa je zasviral krasno pesem, ki je zvenela glasno in sladko v pokojni planinski večer ... Volk je ležal za njim v goščavi in se ni ganil niti za trenutek, kakor da bi se bil tudi on zamaknil v lepo pesem, ki je prihajala iz Kekčeve piščalke.

Izginila je rožna zarja z vrhov orjaških snežnikov, in mrak je pričel zakrivati zagorski svet. Tedaj pa je poklicala Pehta Kekca k večerji. In Kekec je odšel nazaj v kočo. Navečerjal se je, pa je odšel spat. In vsak večer je šel volk z njim v izbico in legel pred njegovo posteljo in je ležal tam do belega jutra.

In nekega dne je vprašal Kekec kar naravnost Pehto: »Teta Pehtara, koliko let ste stari? Hm, dolgo časa morate že biti na svetu, ker je pravil že naš rajni ded o vas. In dolgo časa morate že biti v naših krajih, ker vas pozna vsa dolina. Hude stvari govore o vas, in otroci se vas strašno boje. Mislijo si, da jih pograbite v svoj koš in jih ponesete v goro, da jih tam pojeste ... Pa meni se zdi čudno, da se vas boje tako jako. Saj niste hudobni in grdi, kakor pravijo na vasi. Lepi ste, teta Pehtara, resnično lepi. Dajte si med lase zlat šapelj, pa boste lepši kot vsaka kraljica.«

Pehta se mu je nasmehnila in mu je rekla: »Kekec, ne bom ti pravila, koliko let sem stara, ker ti bi ne razumel tega. A to ti povem, da sem v vaših krajih več nego sto let in ostanem še dolgo, dolgo tu. Rečem ti, Kekec, da pojdem šele tedaj iz tega kraja, kadar se mi izneveri moj volk in me zapusti in pojde s človekom v dolino. A to se ne zgodi pač nikdar ... Praviš, da se me boje otroci v dolini? O, seveda se me lahko boje. Že marsikaterega paglavca sem pograbila in sem ga zaprla v kočo. A nisem ga pojedla, ampak sem ga imela zaprtega toliko časa, dokler ni postal dober in priden. Boje se me otroci — a rečem ti, Kekec, da se me boje samo malopridneži; a dobri otroci se me ne boje, ker dobro vedo, da jim ne storim ničesar slabega. A poredneži imajo slabo vest in zato jih je strah, če jim omeniš mene ... Ali si se me ti bal, ha, Kekec? Kar odkrito mi povej, če si se me bal!«

»Zakaj bi se vas bil bal?« je odvrnil Kekec prostodušno. »Nikdar se vas nisem bal — tudi takrat ne, ko sem udrl v vašo kočo in sem vam odvedel Mojco. Saj sem vedel, da mi ne morete storiti nič slabega ... Ha, kaj ste rekli? Da pojdete iz našega kraja, če vas zapusti vaš nemarni volk in pobegne s človekom? O, teta Pehtara, lahko mi verjamete, da se to ne zgodi nikdar. Rad bi poznal tistega človeka, ki bi hotel tega nemarneža, tega kosmatinca, ki ne zna nič drugega, nego da spi ves dan in renči in kaže zobe, če mu pokažeš prst. Rad bi poznal tistega človeka, o, resnično rad!«

In Kekec se je smejal že pri sami misli na grdega volka. In smejal se je vso pot, ko je stopal skozi gozdič proti porobju, kjer je presedeval vsak dan na ploščatem kamenu in je premišljal dolgo, dolgo, kako bi prekanil volka. Tudi danes je pričel premišljevati. Toda sredi misli se je zasmejal na glas in se je ozrl na volka, ki je ležal za njim v goščavi. »Sem pojdi, nemarnež!« mu je velel in je zamahnil z roko. Volk se je res dvignil. Pretegnil se je dvakrat in je stopil pred Kekca in ga je gledal s svojimi svetlimi očmi. — »Glej, ti zver prismuknjena!« ga je nagovoril Kekec. »Rekla mi je tvoja gospodinja, da pojde odtod, če ti pobegneš s človekom. Pa misliš, da živi na svetu človek, ki bi te imel rad in bi se ti delal dobrega? O, prenemaren si, volk, prenemaren si! Kdo te bo pogledal, ko si tako grd kot nihče na svetu? Niti Kekec ne, ki mora živeti s teboj in se jeziti na tebe, da bo morda še celo osivel kot Kovaričev stric ... O, da si priden, da si lep, ne rečem, da bi te ne imel rad. Tako pa, hej, tako ...«

A Kekec je utihnil hipoma in se je udaril z roko po čelu. Kakor blisk mu je šinila v glavo misel: Ne onegavi se, Kekec! Daj, poizkusi, pa odvedi Pehti volka! Saj mogoče ne bo težko. Neumen je volk, in ti ga lahko obrneš na vsako stran. Daj, Kekec, pa poizkusi! — Kekec se je domislil tega in je kar poskočil na noge. »Volkec, ljubi moj volkec!« je rekel prijazno volku. »Veš, predolgo se že gledava kakor psiček in mucika. Kaj bi ne bilo bolje, da se sprijazniva in postaneva prijatelja? Ni lepo, da se sovraživa. Dostikrat sem te že brcnil prav pošteno in sem te ozmerjal. Pa to vse samo zaradi tega, ker sem mislil, da si hudoben in me sovražiš. A danes sem izprevidel, da sem se zmotil. Saj nisi tako grd in tudi nemaren nisi tako, da bi te ne mogel imeti rad ... Veš, kaj? Kar lepo mi podaj tačko, pa sva prijatelja, da nima boljših ves svet.«

In Kekec je prijel volka za šapo, z levico pa ga je pričel božati po razkavi dlaki. Volk ga je gledal nekaj časa ves osupnjen in mu ni niti pokazal svojih dolgih zob. Pa tudi zarenčal ni kakor navadno. Kekec se je muzal in je govoril prijazne besede in ga je božal po trdi glavi. Sedel je nazaj na kamen. Tedaj pa se je zgodilo čudo. Volk je položil svojo glavo Kekcu na kolena in ga je gledal vdano, in oči se mu niso več svetile v tistem čudnem, strašnem ognju, ki se ga je Kekec bal. Postal je krotak kakor psiček in je pustil, da ga je deček božal in udarjal prijazno po glavi.

»Hehe!« se je smejal Kekec. »Prekanil ga bom lepo na ta način, in Pehta se bo kar praskala, ko bo morala zapustiti naše kraje. Pa je vendarle prišla zvijača! Ni bilo vredno, da sem toliko premišljal in javkal sam pri sebi. Zvijača je prišla naposled vendarle.« — In Kekec je bil vesel, da so mu oči kar žarele. Prepeval je v svojem veselju, ker je bil prepričan, da bo čez nekaj dni že v dolini pri Korošcu. Izvlekel je iz žepa stekleničico, ki je bilo v njej tisto čudovito zdravilo, ki ga je izmaknil Pehti z omarice. Pa je gledal tisto stekleničico, in oči so se mu smejale. Oj, prekanil bo Pehto že čez nekaj dni. Saj se bo dobrikal volku, da ga pridobi popolnoma na svojo stran. Potem pa pobegne z njim v dolino. In teta Pehta bo gledala debelo za njima in bo morala iti iz zagorskega sveta.

Vsega tega se je domislil Kekec v svojem veselju. Kar na glavo se je postavil in je zavriskal potem na ves glas: »Juhuhu! ...«

Njegov vrisk je hitel do strmih Špikovih sten. Od tam pa se je razlegnil stoglasno in je odmeval po vsem zagorskem svetu in je hitel od snežnika do snežnika. In veseli vrisk se je razlegnil tja do zelene senožeti za Akom. Tam pa je sedel med svojo mirno živinico Koroščev Rožle. Glavo si je podpiral z rokami in je gledal molče po živinici, ki se je pasla kroginkrog po širni senožeti. Slišal je Rožle tisti vrisk. Zganil se je in je dvignil glavo, pa je poslušal. A vrisk je že utihnil in se je razgubil tam med sivimi stenami Široke peči. — »Hm, kdo je neki tako zavriskal?« je pomislil Rožle. »Glas je prišel od Špikove strani ... Čudno, čudno — saj tam ni nobenega pastirja, da bi vriskal v božji dan. Pa kdo se neki klati tam gori na tisti strani?«

In Rožle je ugibal, a ni uganil ničesar. Čudno, tisti vrisk ga je spomnil Kekca, nesrečnega Kekca, ki ga je bila ugrabila hudobna Pehta že pred tednom. Da ga je bila ulovila Pehta tisti nesrečni dan, o tem je bil Rožle trdno prepričan. Zato pa je bil žalosten vse dni, in niti prepevati se mu ni ljubilo. Pobit je hodil za svojo živinico ali pa je ležal tam kraj rušja in je strmel na visoke pečine in na beli sneg, ki ga je bilo polno orjaško skalovje Široke peči. V srcu ga je grizlo nekaj bridkega — in Rožle je vedel, da je to samo vest, ki mu očita že sedem dni, da se ni prav nič zavzel za nesrečnega Kekca. Glej, ko je ugrabila Pehta ubogo Mojco, se Kekec ni pomišljal. Kar udrl je v Pehtino kočo, pa je odvedel Mojco lepo domov. Kekec se ni ustrašil nobene nevarnosti; a Rožle se boji, jako boji in niti ne migne s prstom, da bi pomogel nesrečnemu Kekcu. O, Rožle je velik bojazljivec! Kakor zajček je, ki se ne upa preko ceste, ampak se rajši trese v svojem strahu tam za varnim grmovjem. Oj, Rožle, Rožle! Ali te ni nič sram, da si tak bojazljivec?

Tako je očitala v Rožletovem srcu bridka vest. Rožleta pa je grizlo in sram ga je bilo. Kolikokrat se je že opogumil, da bi šel Kekcu na pomoč. Pa je že šel s senožeti. Toda prišel je samo do rušja, do tistega mesta, kjer ga je bila zmikastila Pehta. Tedaj pa je Rožleta kar streslo, in mrzla polt ga je oblila. Zasopel je naglo in se je obrnil. In zbežal je v svojem strahu nazaj na varno senožet in tam se je križal in se skrival za gosto rušje. — Ko ga je minil prvi strah, ga je bilo pa sram, in v srcu ga je pričelo zopet grizti. »O, zakaj me je tako strah, zakaj?« je govoril samemu sebi. »Glej, da bi bila Pehta ugrabila mene, bi Kekec ne javkal v strahu tako kakor jaz. Če bi me drugače ne mogel rešiti, bi podrl tudi Pehtino kočo. Pa bi ga ne bilo strah, prav nič bi ga ne bilo strah ... A jaz se tresem kakor zajček in se ne upam niti prsta dvigniti, da bi ga rešil. Oj, gorje, gorje!«

In Rožleta je vedno bolj grizlo v srcu in mu je očitalo strahopetnost. Pa ni mogel Rožle tega nič več prenašati. Kar poskočil je hipoma na noge in je vrgel palico na tla. »Danes pa pojdem — naravnost do Pehtine koče pojdem in rešim Kekca!« je rekel odločno. »Prav nič se ne bom bal, pa najsi me tudi Pehta zasači. Ne bojim se je, ne bojim se je ...«

Rožle se je zaprašil v rušje in je tekel na vso sapo po poti navzdol. Ustavil se je šele kraj gozdiča, ki je za njim ležala tiha Pehtina senožet. Obrisal si je znoj z obraza in je naglo sopel. Za trenutek se ga je spet polastila stara bojazen, da se je kar stresel. A odločno je zmajal z glavo in se je splazil v goščavo. Dolgo je hodil tamkaj in se je rinil med grmovjem. Ko je dospel do porobja, je previdno pokukal izza grma, ker se ni upal kar tako stopiti iz gozda. Toda ker ni videl žive duše tam na senožeti, se je opogumil in je stopil iz goščave. Pogledal je na senožet, na tisto mesto je pogledal, kjer je stala pred tednom še Pehtina koča. A koče ni zagledal Rožle nikjer.

»Kaj je to? Kje je koča?« se je začudil Rožle. Pogledal je natančneje tja doli in tedaj je videl samo črn kup tam, kjer je stala prej Pehtina koča. In Rožle se je čudil vedno bolj. A ker je bila njegova radovednost večja nego strah, je stekel po strmini navzdol. Hitel je po senožeti in se je ustavil pred črnim kupom. In tedaj je videl žalostno pogorišče — samo črno oglje in sivkast pepel, ki ga je bil raznesel veter širomokrog ... »Ojoj!« je zatarnal Rožle. »Pogorela je koča, do tal je pogorela ... Pa kdo jo je zažgal, oj, kdo? In kje je Kekec, o, kje je Kekec?«

Rožle je zavpil tako glasno, da se je prestrašil svojega lastnega glasu. Prijel se je za glavo in je sedel na trhel štor. Kje je Kekec? Kam je izginil? Oj, nemara ga je pograbila hudobna Pehta in ga je umorila, ker je bila tako strašno huda na Kekca? In Kekca ni več na svetu, in nič več ne bo citral in prepeval tam na vrtu lepih pesmi, ki jih je znal sto in sto. Umrl je — in sam Bog ve, kje ga je pokopala hudobna Pehta v črno zemljo. In nihče ne najde njegovega groba — ne najde ga po vsem zagorskem svetu ... Pokopala ga je Pehta; zažgala je kočo, pa je izginila, Bog ve, kam ...

»Kekec, o, Kekec!« je zajokal Rožle v svoji silni bolesti. Debele solze so mu drsele po licih, ko je gledal na črno pogorišče. Še dolgo je sedel tam na štoru in je jokal. In jokal je vso pot, ko je šel nazaj na svojo senožet. Mračilo se je že, in živinica je bila že polegla po širni staji. A Rožle je šel v pastirsko kočo. Tam se je vrgel na pograd in je še vedno jokal, bridko jokal ...

Lepa Mojca je pa sedela na domačem pragu in je poslušala samotno ptico, ki je čebljala tam na vrtu. In Mojca se je nasmehnila, pa je pričela potihoma prepevati. Tisto pesem je pela o škrjančku in pomladi, ki tako lepo zveni v večerni svet. Prišla je mamica, in tedaj je dvignila Mojca glavico. »Vi ste, mamica?« je rekla tedaj. »Pa sem že mislila, da se je vrnil Kekec ... Oj, dolgo ga že ni, dolgo! Že zdavnaj bi se bil moral vrniti. Dejal mi je, da pojde naravnost k Vili Škrlatici, pa mi prinese zdravilo, da bom videla vas, mamica! Pa tudi očeta bom videla in nebo in cvetice, ki dehte tako sladko! Oj, jaz bi bila vesela, tako vesela! — Kekec je šel k Vili Škrlatici; zato ga pa ni tako dolgo nazaj. Le verjemite, mamica!«

Mati jo je pobožala po laseh in je dejala: »Oj, Mojca! Pojdi večerjat in spat! Mrači se že — in po večerji bomo pomolili za ubogega Kekca, da se kmalu povrne. Ugrabila ga je Pehta, kakor je bila ugrabila tebe. Pa je zdaj nekje v gorah ...«

A Mojca je stresla z glavico in je odvrnila: »O, ni ga ugrabila Pehta — dobro vem, da ga ni ugrabila. Saj Kekec se je ne boji in bi ji bil zbežal takoj. Rešil je mene, pa se ni bal ... Zato pa vem, da ni pri Pehti. K Vili Škrlatici je šel po zdravila in se vrne danes ali jutri. Saj mi je rekel tako, ko je odšel na gore. Veste, mamica, zanalašč ni hotel povedati, da gre k Vili Škrlatici. Zato, mamica, da bomo bolj veseli, ko pride kar nenadoma in prinese tisto zdravilo.«

Mojca je vstala, pa je šla z materjo v izbo. O, Mojca se je kar smehljala, ko so ji dan za dnevom pravili, da je Kekca ugrabila hudobna Pehta. Pa ni verjela Mojca, resnično ni verjela tega. Saj je bila prepričana, da je šel Kekec samo k Vili Škrlatici po čudotvorno zdravilo za njene oči. Pa se vrne Kekec, ker je pogumen, da nihče tako na svetu. O, Kekec, pač ne bo pustil, da ga ulovi Pehta, kot je ulovila njo tam ob gozdnem porobju. Zato pa se motijo ljudje, ko pravijo, da je Kekec zdaj zaprt v Pehtini koči. Kekec je samo pri Vili Škrlatici in jo prosi, naj mu da zdravilo, da izpregleda Mojca in vidi nebo in vso lepo, lepo zemljico pod nebom. Jutri pride Kekec, in že jutri bo videla Mojca in se bo smejala in skakala in prepevala v svojem srčnem veselju.

In Mojca se je smehljala tudi tedaj, ko so molili glasno v izbi: »Še očenaš za ubogega Kekca, ki je izginil v gorah in ga je zaprla Pehta v svojo kočo.« — Smehljala se je Mojca in je stresnila s svojimi črnimi lasmi.

Smehljala se je še v posteljici, še celo v sanjah se je smehljala. V sanjah pa je videla in ni bila več slepa. Drobne ptice je videla, ki so prepevale na vejah; lepe rože je videla in širno polje. Nebo je videla in zlato solnce, ki se je lesketalo sredi neba. In ptice in rože so se smehljale; smehljalo se je nebo in zlato solnce, kakor se je smehljala slepa Mojca, ki je v sanjah izpregledala ...

Tisti večer je morala Jerica zopet tolažiti malo Tinko z lepimi besedami. Sedela je Jerica kraj posteljice in je božala Tinko po laseh, pa ji je govorila: »O, ne jokaj, Tinčica! Saj ne bo hudega. Saj se vrne Kekec, in spet ga boš videla. Samo jokati se ne smeš, ker ga je ugrabila Pehta. Kekec je pretkan in pobegne Pehti. Pa boš vesela, ko bo zacitral lepo pesem. Le meni verjemi, pa nikar ne joči, Tinčica!«

A Tinka je ihtela venomer in je zakrivala obrazek z debelimi ročicami. Pa saj ni bilo čudno, ker ji je bilo tako hudo po bratcu. Rada ga je imela; a zdaj ga je vzela Pehta in ga ne da nikoli več nazaj. Pa kdo bo igral zdaj na Kekčeve lepe citre in kdo bo prepeval, ko njega ne bo več? — In Tinko je kar streslo, da je zajokala. »O, Jerica!« je govorila. »Skoro rajša bi videla, da je šel Kekec služit k zmaju za kuharja. Tam bi ga ne ugrabila Pehta, ker bi se bala zmaja ... Pa je šel v Rovte, in tam ga je ulovila hudobna Pehta ... Pa ga ne izpusti več, Jerica, ne izpusti ga nikoli več ... Kekec, o, Kekec!«

In jokala je Tinka, na ves glas je jokala, da se je kar tresla. Zaman jo je tolažila Jerica in ji je prigovarjala. O, tudi Jerici je bilo hudo po ubogem bratcu. A Jerica je vedela dobro, da se Kekec vrne kmalu, kmalu. Saj ga je poznala, da je zvit in pretkan kot nihče daleč naokolo. Zato pa je tolažila Tinko, a Tinka je ni slušala. Šele silni jok je utrudil malo Tinko tako, da je zaspala. Jerica ji je obrisala solzni obrazek. Potem pa je stopila k okencu in ga je zagrnila z belo zaveso. Z neba so gledale skozi okence velike, svetle zvezde — naravnost na spečo Tinko so gledale in so se smehljale. Pa se je Jerica bala, da bi ne motile zvezde male Tinke v spanju. Zato pa je zagrnila okence. Prekrižala je spečo sestrico in je odšla potihoma, po prstih iz sobice ...

Tiste velike, jasne zvezde je videl tudi Kekec tam gori visoko pod snežnim Špikom. A Kekec ni bil še v postelji. Kekec je sedel pri okencu samotne koče in je žvižgal potihoma lepo pesem. Pred njim je ležal volk; glavo je bil naslonil na njegove noge in je spal. Sveča je brlela tam na mizici, a zunaj je molčala tiha, mirna planinska noč.

»Glej, kako lepo spi moj ljubi volkec,« se je namuznil Kekec, ko se je naveličal žvižganja. »Trikrat sem ga pogladil po nemarnih ščetinah. Pa me je pogledal neumno in se je hotel kar nasloniti na moja kolena ... Oj, volkec, moj ljubi volkec! Kmalu boš plesal tako, kot ti bom piskal na piščalko. Resnično — nisem mislil, da si tako kratke pameti. No, ne vem, ako bi mogel že jutri pobegniti. Preveč še poslušaš svojo gospodinjo, preveč še, ljubi volkec! Če ti že zdaj pokažem pete, pa se zapodiš zopet za mano in me mogoče še celo pošteno ugrizneš. Na, pa bi bilo konec najinega prijateljstva ... Zato pa rajši še počakajva nekaj dni! Ali ni res, ljubi volkec?«

Kekec je prijel volka za glavo in ga je nalahko stresel. Volk se je dvignil in ga je zaspano gledal. A ni zarenčal, ampak je že hotel zopet položiti glavo na dečkova kolena. — »Tega pa ne, ljubi volkec!« se je zasmejal Kekec. »Ali ne vidiš, da je že noč? Čas je, čas, da greva spat, ljubi volkec! A nocoj ne boš spal na trdih tleh. Veš, posteljem ti prav mehko, da te ne bodo bolele kosti. Priden si, ljubi volkec, in zato ne zaslužiš, da bi spal na trdih tleh.«

In Kekec je vzel debelo odejo s svoje postelje in jo je preganil na pol. Razpel jo je po tleh in jo je zrahljal. Potem pa je prijel volka in ga je posadil na odejo. »Vidiš, ljubi volkec?« mu je rekel in ga je pogladil po raskavem hrbtu. »Ali ti ni dobro zdaj, ko si prijazen z mano? Gospodinja pač ne gleda dosti nate, ker pusti, da spiš na golih tleh. Pa te nima rada, volkec, prav nič te nima rada ... A jaz ti pa kar posteljem, da boš spal lepo in mehko vso noč. Pa si še nekaj rohnel prej nad mano in si mislil, da sem tvoj sovražnik. Kako si se motil, volkec, o, kako si se motil! — Veš, kar lepo lezi in zaspi, ker si truden, ljubi volkec!«

Volk ga je gledal in je zagrčal zamolklo. Zleknil se je po mehki odeji in je momljal v svoji zadovoljnosti. Kekec ga je pobožal še enkrat po glavi. Tedaj pa se je dvignil volk nenadoma. Okrenil se je napol in je pogledal Kekca hvaležno. Potem pa je sklonil glavo in je pričel lizati dečkovo roko ...

10.[uredi]

Jako sta se razumela Kekec in Pehta in sta se razgovarjala prijazno vse dni. O, Kekec ni več očital Pehti, ker ga je ugrabila, ampak se ji je dobrikal vedno in ji je govoril kratkočasne stvari, da se mu je morala Pehta smejati. Pehta ga je imela vedno bolj rada in mu je stregla kakor kraljeviču. Kekec pa se je sladkal in je prepeval in piskal na piščalko, da je bilo veselo v samotni koči pod Špikom. Izmislil si je bil Kekec novo pesem. Lepa je bila tista pesem, in Pehta jo je hvalila, ker ji je resnično ugajala. Pa jo je Kekec tudi znal lepo prepevati, a še lepše je znal svirati na piščalko:

»Snežec beli vrh gorá,
tebi solnček se smehlja;
gleda zvezda te lepó,
modro ljubi te nebo —
a pastirček sred mirú
tebi vriska — juhuhu ...«

Zadovoljen je bil Kekec tiste dni in se ni več držal pobito in žalostno. Hm, čemu tudi? Saj je bil prepričan, da ne bo več dolgo pri Pehti. Še nekaj dni — pa kar vstane in odide z volkom v dolino. Naj reče Pehta, kar hoče, in naj se jezi, kolikor hoče! Kdo pa tudi more prisiliti Kekca, da ostane tu zgoraj v divji gorski samoti? Niti Pehta ne, pa naj bo še tako dobrotljiva in prijazna. Težko ga že čakajo Koroščevi in tudi doma skrbi vse, ker so gotovo zvedeli, da je izginil kar hipoma in ga je ugrabila Pehta. Deset dni je že prešlo, odkar je bil odšel iz doline. Deset dni že živi tu gori pod snežnim Špikom, in skrajni čas je že, da pobegne.

Tako si je mislil Kekec tisti dan. Šel je vun v gozdič, in tedaj je sklenil, da poizkusi, če bo volk bežal z njim. Prišla sta do travnate strmine. »Volkec, moj ljubi volkec!« je nagovoril tedaj Kekec volka. »Velika prijatelja sva si in se imava rada. Glej, dolgočasno je tu v gorah, ker nimava nobenega dela. A doli v dolini je veselo, rečem ti, volkec, da nikjer ni tako lepo kot v dolini. Tebi bi jako ugajalo — lovil bi se po vasi s psički in bi se trgal z njimi in igral. Petelina in kokoši bi strašil na dvorišču, da bi se razlegalo vsepovsod veselo gaganje. Bicke bi pasel tam na ledini in jih zaganjal, da bi bilo veselje ... O, le pomisli malo, kako lepo življenje bi imel tam v dolini. In jedel bi, kar bi si le poželel. Pri Pehti pa moraš grizti samo trde kosti in lokati sirkov močnik. Pomisli malo, volkec! Pameten in razumen si — zato pa, volkec, zato pa kar pojdi z mano v dolino! Kar pojdi, volkec, kar pojdi!«

Kekec je pričel stopati po travnati strmini. V početku počasi, a potem vedno hitreje. Tu in tam se je ozrl nazaj, pa je videl volka, ki je stal tam vrhu strmine in ga je nepremično gledal. Že je bil Kekec daleč doli in že je mislil, da volk ne pojde za njim, ampak ga pusti, da v miru pobegne. In Kekec se je že posmejal sam pri sebi in je stopil hitreje naprej. A tedaj je poskočil volk vrhu strmine in je glasno zalajal. Zaprašil se je po strmini navzdol in je bil v nekaj skokih pri Kekcu. Stopil je pred njega in ga je gledal in se ni maknil z mesta. A renčal ni in tudi ni kazal svojih belih zob.

»Daj, volkec, bodi pameten in pusti me naprej!« mu je govoril Kekec in ga je božal in hotel odriniti s poti. »Ni se ti treba bati Pehte. Saj te ne bo suvala in tepla. Kar pusti me in pobegni z mano!«

A volk ga je samo gledal in se ni ganil. Kekec je poizkusil, da bi šel na levo. A volk je skočil naglo predenj in mu je zastavil pot. Vse Kekčeve lepe besede niso pomagale prav nič — volk se ni dal pregovoriti in ga ni pustil nikamor. In Kekec je izprevidel, da še ni čas za beg in da volk še vedno noče zapustiti Pehte. Zato se je okrenil, pa je šel po strmini nazaj. A ni zmerjal volka in tudi hude besede mu ni rekel. Pobožal ga je tu pa tam in mu je prijazno govoril.

Vrhu strmine pa je sedel na kamen in je premišljal. Tako je premišljal Kekec: »Hm, s samim božanjem in dobrikanjem ga ne pridobim. Treba si je izmisliti drugo zvijačo in treba je premisliti vse lastnosti, ki jih ima tako nemarna zverina kakor je volk. Hm, doma mi je rekla mati večkrat pri kosilu in večerji, da sem požrešen kakor volk ... Požrešen je volk, resnično je požrešen. A teta Pehta mu daje samo kosti in sirkov močnik. Volk pa je požrešen in vedno lačen. O, dobro bi mu del masten založek in priboljšek, pa bi se kar oblizoval ... Čakaj, volkec! Od danes naprej ne boš več grizel trdih kosti in tudi ne boš lokal samega sirkovega močnika. O, Kekec bo zdaj skrbel zate, da ne bo tvoj nenasitni želodec nič več tako prazen. In tudi mršav in suh ne boš več kakor smrtni greh. Samo do kosila še počakaj, ljubi volkec!«

In Kekec se je napotil nazaj v kočo. Pehta je sedela pri mizi, in Kekec je sedel k okencu. Pogledal je na visoki vrh snežnega Špika, ki je bil zakrit v sivkaste oblake, in je rekel: »Teta Pehtara, bil sem zunaj, pa sem videl oblake, ki se zbirajo nad gorami. Napravlja se k dežju ... Pa bo dolgočasno, ker se ne bo videlo prav nikamor.«

»Prav praviš, Kekec!« je odvrnila Pehta. »Deževalo bo zdaj dolge dni. Pa je tudi dež potreben, ker je že velika suša doli po polju. Pa ni se ti treba bati dolgega časa. Lepo bova sedela tu v izbi in si bova pravila zgodbe. Sviral boš na piščalko iti še mar ti ne bo dežja.«

Volk se je bil zavlekel pod mizo in je pričel cviliti potihoma in pretrgano. — »Kaj mu je, teta Pehtara?« je vprašal Kekec. »Ali slišite, kako zavija nemarnež? Mogoče ima hude sanje? Ali pa ga še tlači huda môra? — O, le naj ga! Saj drugega ne zasluži nemarnež, ker je tako grd in hudoben. Še jaz bi pomagal hudi môri, ako bi smel. Pa bi si zapomnil nemarnež, kdaj je delal Kekcu žalost in velike skrbi.«

Pehta je dvignila prst, pa je zažugala z njim Kekcu. »Čemu se jeziš vedno na volka?« mu je dejala. »Volk dela tako, kakor mu jaz ukažem. Zvest mi je in me nikoli ne zapusti. Le laskaj se mu, kolikor hočeš! A ne premamiš ga nikoli, pa če mu tudi obljubiš čredo najlepših bickov.«

Kekec se je namuznil in je pogledal od strani Pehto. Glej jo no — teto Pehto poglej! Kako ti govori lepo o volku! Nihče ga ne pregovori in ne premami? Kaj pa Kekec, teta Pehtara? — Deset dni že živi Kekec pri vas, a vi še vedno ne poznate Kekca. O, pa vas bo prekanil Kekec, da boste kar debelo gledali. Pa tudi volka bo prekanil in omamil. Le verjemite, teta Pehtara! Kekec ni kar tako, da bi se delalo z njim kakor z navadnim vaškim paglavcem. Kekec je prekanil že koga drugega in se je vsakokrat lepo izmuznil ... Zato pa kar lepo tiho bodite, teta Pehtara, in lepo počakajte! Prekanil vas bo Kekec in vam bo še enkrat strgal korenček. Vi boste pa gledali debelo in vas bo sram, da vas je prekanil Kekec. O, le še počakajte nekaj dni! Pa boste videli vse in tudi korenček boste videli, ki ga bo vam strgal Kekec ...

Kekec se je namuznil še enkrat. Pehta pa je videla, kako se deček muza, in zato mu je zažugala še enkrat s prstom. »Kekec, Kekec! Ali misliš, da ne vem, da se dobrikaš volku? Že nekajkrat sem videla, kako si ga božal po hrbtu. A ne boš ga premamil in odvedel s seboj v dolino! Le meni verjemi, da je ves tvoj trud zaman!«

»Kaj?« se je začudil Kekec in se je navidez razsrdil. »Jaz sem božal tega nemarneža? Oj, teta Pehtara! Samo dvakrat ali trikrat sem se ga dotaknil. A nisem ga božal, ker je prenemaren in pregrd ... Veste, teta Pehtara, samo uščipnil sem ga, da je kar poskočil in zarežal. Še tega se mi manjka, da bi božal nemarneža, ki ga ne morem videti živega ... Teta Pehtara, ravno zdajle sem vas hotel prositi, da bi spodili vsaj med jedjo to grdobo iz sobe. O, kar ne gre mi jed, če vidim tega mrharja, ki se ga ne morem iznebiti nikoli in mi je vedno za petami. Vsaj med jedjo naj ga ne vidim! Zato pa vas prosim, teta Pehtara, da ga spodite iz sobe.«

»No, pa naj bo po tvojem,« je odgovorila Pehta. »Veš, zato, ker te imam rada, bom zaprla volka v klet, ko bova midva jedla. Da ne boš govoril, da nisi imel niti pri jedi miru in si bil zaradi volka lačen. A še enkrat ti rečem, Kekec, da ne premamiš volka nikdar, pa če se še toliko trudiš. Tri leta boš ostal pri meni, tri cela leta, pa ti ne pomaga prav ničesar na svetu!«

A Kekec se je samo posmihaval in je gledal za Pehto, ki je vodila volka v klet. Ko je bil sam v izbi, se je zavrtel trikrat okrog mize in je tleskal z rokami. Pri kosilu pa se je držal modro in je neprestano jedel. Pehta ga je gledala vsa začudena. Naposled ga je pa vprašala: »Pa kako je to, da danes ješ toliko? Resnično si tako lačen, kakor da bi bil hrust, a ne Kekec.«

»Prav pravite, teta Pehtara,« je odvrnil Kekec mirno. »Lačen sem tako, da bi pojedel celega bicka. A veste, to pride samo zaraditega, ker se napravlja k dežju. A kadar dežuje, sem jaz lačen kar neprestano, in nobena jed me ne more nasititi. Naša mati se vedno ustraši, kadar prične deževati. Kar roke sklepa in Boga prosi, da bi že kmalu dež ponehal. A to vse zaradi mene in zaradi moje velike lakote.« 

»Glej ga no!« se je čudila Pehta. A vendar je rekla: »Če je tako, ti bom dala več kosila in večerje, da ne boš sitnaril in onegavil. Dve pečenki dobiš, da ti bo želodček zadovoljen.«

Kekec se je namuznil in je dejal: »Že stokrat sem rekel, teta Pehtara, da ste dobrega srca kot nihče na svetu. Hvala lepa, da mi boste dali dve pečenki. Veste, prvo bom pojedel tu pri mizi, a drugo v izbici.«

»Pa naj bo, kakor želiš,« je odvrnila Pehta in mu je res prinesla še velik kos pečenke. Kekec se je lepo zahvalil in je odšel v svojo sobico. Pehta je izpustila tedaj iz kleti volka, ki je pritekel naravnost za Kekcem. Pa mu je prinesla Pehta suhih kosti in sirkovega močnika in je odšla iz sobice. Volk je posrebal močnik in je pričel grizti kosti. A Kekec ga je prijel za glavo. Brcnil je kosti, da so zletele naravnost v kot. Volk je pričel hudo renčati. A Kekec mu je pomolil pečenko pod nos, pa mu je govoril: »Ali jo vidiš, ljubi volkec? Lepo diši in je boljša nego vse stvari na svetu. Kaj takega pač nisi jedel še nikoli. Ali jo hočeš, ljubi volkec?«

Volk ga je pogledal milo in je hlastnil po pečenki. A Kekec je naglo odmaknil roko in je nadaljeval: »Vsak dan boš jedel tako dobre stvari, ako greš z mano v dolino. Daj, zgani se, neumni volkec, pa mi povej, če hočeš iti z mano odtod? Samo z glavo pokimaj, pa je pečenka tvoja ...«

Volk ga je gledal neprenehoma in je cvilil s tihim glasom. Trikrat se je obliznil, potem pa je sklonil glavo. — »No, dobro,« je rekel tedaj Kekec. »Pa ti dam slastno pečenko, ker te imam rad in imaš tudi ti mene rad. Pa naj bo tvoja, ljubi volkec!«

Z veliko slastjo je požrl volk lepo pečenko. Kekec ga je gledal in se je muzal. »Še bi se rad sladkal? Kaj, ti moj volkec? O, če boš priden, ti dam še drugi kos. Tu v papirju ga imam zavitega. Odtrgal sem si ga od svojih lastnih ust, da ga dam tebi, ker si resnično velik siromak. Samo če boš priden in če pojdeva res skupaj v dolino. Veš, drugače ga pojem sam, ker tudi meni diši dobra pečenka.«

Volk je zagledal drugi kos pečenke, pa se je pričel dobrikati. Drgnil je z glavo ob dečkove noge in ga je pogledoval milo in proseče. In Kekec ni mogel nič drugega, kakor da je dal tudi drugi kos volku. Pri kosilu ga je bil spravil naskrivaj v papir; skril ga je pod mizo in ga je vtaknil potem v žep. O, Kekec je pravil samo v svoji prekanjenosti, da je ob deževju še enkrat tako lačen kot ob lepem vremenu. Pehta pa mu je verjela in še na misel ji ni prišlo, da jo hoče Kekec samo prekaniti. Kekec pa je hotel z dobrimi pečenkami pridobiti volka popolnoma zase. Zato pa se je muzal tako pretkano in je naskrivaj strgal korenček.

Volk se je nasitil in je postal tako dobre volje kot še nikdar. Bil je pohleven kakor jagnje in se je igral s Kekcem kakor majhen psiček. — »Bo, bo,« si je govoril Kekec, in srce se mu je kar smejalo. »Ribič Rogaček ulovi postrv na trnek in na muho. A jaz bom ujel to volčjo zver na sladke pečenke ... Hoj, hoj! Pa bo gledala Pehta, strašno bo gledala ...«

Pa je pričel Kekec prevračati kozolce po sobici, in volk je skakal z njim in se je prevračal z njim ...

11.[uredi]

Kekec je bil prevrnil že sto kozolcev in že stokrat je prekotalil volka na tla. Ruvala sta se in metala kakor dva paglavca na zeleni trati. Kekec je vriskal, a volk je tulil od samega veselja in od same zadovoljnosti. Bil je strašen vik in krik, da se je koča kar potresala. Kekec je dobro vedel, da prihiti zdajpazdaj Pehta v sobico pogledat, kaj je vzrok temu strašnemu direndaju. Zato pa je zavpil vsakokrat, ko je prevrnil kozolec: »Teta Pehtara, oj, teta Pehtara!« — A po vsakem kozolcu je navalil nanj volk in ga je prevrgel. Renčal je in ga je grabil s svojimi zobmi za jopič, za lase, za nos in za ušesa, a ga ni ugriznil niti najmanj. Kekec pa se je drl na ves glas, da je šlo skozi ušesa, in je klical neprestano: »Teta Pehtara, oj, teta Pehtara!«

Naposled pa je vendarle prihitela Pehta v sobico. Obstala je na pragu, pa je vprašala vsa začudena: »Pa kaj se je zgodilo? Zakaj se dereš tako nemarno?«

Tisti hip se je ravno zaprašil volk v Kekca, pa ga je pričel pošteno mikastiti. »Oj, teta Pehtara!« se je drl Kekec na ves glas. »Pomagajte, teta Pehtara! Volk me hoče požreti ... Odgrizel mi je že nos in tudi ušesa mi je že odgrizel ... Oj, pa mi hoče tudi glavo odgrizti ... Pomagajte, teta Pehtara!«

Pehta se je res ustrašila, ko je videla, kako premetava volk Kekca po tleh. Zato je stopila naglo bliže in je zavpila: »Ali boš dal mir, ti divjak! Proč, proč se mi poberi!«

A volk se ni zmenil za njene besede, ampak je zgrabil Kekca za uho. Kekec je pa zavrisnil tako strašno, da se je Pehta kar stresla. Pograbila je volka za glavo in ga je udarila. Tedaj pa se je volk okrenil. Zarežal je in ji je pokazal svoje bele zobe. Oči so se mu zasvetile, in Kekcu se je zdelo, da se vrže zdaj pa zdaj na svojo gospodinjo. Kekcu se je zasmejalo srce in si je mislil: »Hoj, hoj! Že je moj, nemarnež ... Ulovil sem ga na tista dva kosa pečenke, kakor ulovi ribič Rogaček postrv na trnek in na muho. Hoj, hoj, teta Pehtara!«

A Pehta je cepetnila z nogo in je udarila še enkrat z vso močjo volka po glavi. »Ali mi greš stran, divjak?« je zavpila srdito in je pokazala z roko v kot. Volk je zatulil in je poskočil. Pogledal je žalostno Kekca, pa se je zavlekel počasi v kot. Legel je tam na tla. Glavo je stisnil med prednje noge, pa je pričel potihoma cviliti.

»Oj, teta Pehtara!« je rekel tedaj Kekec. »Prosim vas, poglejte in povejte, če imam še nos, če imam še ušesa ... Požrl jih je nemarnež, a jaz bom zdaj brez nosa in brez ušes ... Joj, pa kako bom zdaj vohal med in kako bom poslušal zdaj svoje citre in svojo piščalko, ko nimam ne nosa in ne ušes? O, jojmene, teta Pehtara, jojmene!«

Pehta ga je prijela z obema rokama za glavo, pa ga je stisnila nalahko. »Ne tarnaj, Kekec, prav nič ne tarnaj!« ga je tolažila. »Saj imaš še nos in tudi ušesa še imaš. Res, grdo te je mikastil volk — a hvala Bogu, da sem prišla še o pravem času. Lahko bi se bilo dogodilo, da bi te bil raztrgal na drobne kosce. Pa kaj si mu napravil, da je tako jako pobesnel? Ha, ti nesrečni otrok? Nemara si ga zopet ščipal po svoji navadi in si ga dražil?«

»Oj ne, teta Pehtara!« je odgovarjal Kekec. »Nisem ga dražil, pa tudi ščipal ga nisem. Skozi okno sem gledal na oblake, ki se tako lepo sučejo okrog Špikovih sten. Pa je pribrenčal obad, ali pa je bil še celo strupeni sršen. Ravno na gobec je sédel nemarnemu volku, pa ga je hudo pičil. In huda zver se vrže kar name, pa si domišljuje, da sem ga pičil jaz. Oj, teta Pehtara, pa ga nisem pičil jaz — obad ga je ali pa sršen.«

»Hm, čudno, da je pobesnel danes tako kot še ni nikdar,« je menila Pehta. »Zato ti pa rečem še enkrat, Kekec, da bodi dober z njim in ne delaj neumnosti. Danes si boš pač zapomnil, da se ne smeš z volkom šaliti. A ker si moral prestati toliko strahu, ti spečem danes medeno potičico. Veš, zato, da ne boš javkal in se cmeril.«

Pehta je zažugala še enkrat volku z roko, potem pa je odšla iz sobice. Kekec se je namuznil, ko so se zaprla vrata za njo, in si je mel veselo roke. Potegnil je iz skrivnega kotička malo stekleničico, pa jo je gledal od vseh strani. »Oj, veseli se, siromašna Mojca!« je rekel. »Čez dva ali tri dni boš že izpregledala, pa boš videla Kekca in njegovo pretkanost. Samo še dva dni počakaj, da preneha dež. Smejala se boš in prepevala stokrat lepše, nego zna škrjanček pod oblakom.«

Kekec je spet skril stekleničico v varni kotiček. Potem pa se je obrnil k volku, ki je še vedno cvilil žalostno tam za pečico. »Oj, ljubi volkec!« je rekel Kekec in je sedel k volku na tla. »Žalosten si, ker te je pošteno namlatila tvoja gospodinja. Pa nisi zaslužil, ljubi volkec! Saj sva se samo igrala in prevračala kozolce. Daj sem glavo, da vidim, kje te boli. Dvakrat te je kaj dobro pljusknila Pehta z roko po glavi ... Pokaži, pokaži, da vidimo, če so ti že zrasli rožički! Pomisli, volkec, kako grd boš, ko boš nosil celo rožičke na glavi. Vsi se ti bodo smejali, vsi po širnem svetu. A to vse zaradi tega, ker te je namlatila tvoja gospodinja, ti moj ubogi volkec!«

Deček je pričel božati volka po glavi, ravno tam, kamor ga je bila udarila Pehta. Volk je prenehal cviliti. Hvaležno je gledal Kekca in je stisnil svojo glavo k njegovim prsim. A Kekec ga je še vedno božal in ga tolažil: »Res, hudo ti je storila tvoja gospodinja. A ti si priden in ne zaslužiš, da bi te tepli. Zato pa si velik siromak, moj ljubi volkec! A zaradi tega se nikar ne žalosti! Čez dva dni pojdeš z mano v dolino, in tam te ne bo tepel nihče. Lepo se boš igral z bicki in s psički in s petelinčki. Le potolaži se, moj volkec, in potrpi še dva dni! Veš, za večerjo zopet dobiš od mene mastno pečenko, da se malo posladkaš pa pozabiš na grde rožičke, ki so ti zrasli na glavi. Siromak, ti moj ubogi siromače! ...«

A Kekec ni utegnil več govoriti. Zakaj hipoma se je zablisnilo tam zunaj in je votlo zagrmelo. Kekec je poskočil na noge in je stopil k okencu. Ozrl se je v zagorski svet, pa je zagledal krog in krog goste, črnikaste megle, ki so se podile naglo mimo koče. Dvignil se je nekje silen vihar, ki je zatulil strašno vseokrog, da se je potresala samotna koča. Stemnilo se je, in sredi črnih megla se ni videlo nikamor. In pričeli so švigati bliski, dolgi kakor ognjene kače, in zvijali so se tako blizu, da bi jih Kekec lahko kar z roko lovil. Grom je pokal in bučal tako strašno in neprestano, da je bilo Kekca kar strah. Naglo je stopil od okenca in je zbežal v izbo k Pehti.

»Teta Pehtara, ali slišite strahoto tam zunaj?« je rekel in se je pokrižal. Zakaj ravno mimo okna je šinil svetal blisk in v istem trenutku je zagrmelo tako silno, da si je Kekec zatisnil ušesa, da ne bi oglušil. A Pehta se mu je samo smehljala, pa ga je tolažila: »Ne boj se, Kekec! Ne zgodi se ti nič žalega ... Veš, to je samo navadna nevihta, ki preide v nekaj trenutkih. Res je strašna, a strašna je samo zaradi tega, ker sva visoko v gorah in ravno med hudournimi oblaki. Kar miren bodi in potrpi, da preidejo ti strašni oblaki.«

Kekec se je res pomiril in je gledal vun, kjer so padale debele kaplje iz meglá. Bobnelo je še vedno krog in krog in je votlo bučalo in jekalo od mračnih snežnikov. A bliskalo se ni več tako grozno. Hudourni oblaki so se bili pretegnili že dalje in so vršeli nad zagorsko dolino. Krog koče se je usipal samo še gost dež, pomešan z belimi snežinkami, ki pa so splahnele takoj, ko so padle na zemljo. Tudi vihar je potihnil, in od strmih skal je vel mrzel, leden veter ...

In tako je deževalo neprestano tri dni. Sivkaste megle so zakrivale vse gorovje, in iz koče se ni videlo dalje nego za tri korake. Puščoba je zavladala krog in krog, in dolg čas je vel iz mrzlih, neprijaznih meglá. A Kekcu ni bilo dolgočasno. Lepo je zakuril vse peči, da je bilo v vsej koči prijetno in toplo. Piskal je na piščalko in je prepeval vesele pesmi. Ali pa je sedel v sobici in se je igral z volkom. Krmil ga je z mesom, ki si ga je odtrgoval od svojih ust, in se mu je vedno bolj prilizoval. Volk pa se je stiskal k njemu in mu je lizal roke. In vsak večer ga je potrepljal Kekec po glavi, pa mu je rekel: »Oj, volkec! Danes ponoči preneha dež, in v jutru odrineva v dolino, kjer boš pasel bicka in psičke in petelinčke in kokoške. Lepo bo nama v dolini, lepo, da nikjer tako!«

A ko se je Kekec v jutru prebudil, je videl, da še vedno pada dež in da se megle niso premaknile niti za ped. Toda to ga ni vznevoljilo, ampak je bil vendarle tako vesel, da se mu pričela Pehta posmehovati. »Slišiš, Kekec?« mu je rekla Pehta. »Meni se zdi, da bi ti jako rad videl, ako bi padal vse dni ta dež. Veš, zato, da bi vedno jedel dva lepa kosa najlepše pečenke. Ha, Kekec?«

Kekec se je zasmejal na glas. »No, ne rečem, da bi ne bilo skoro res,« je odgovoril. »Veste, teta Pehtara, kaj pa naj še hočem tu v tej samoti, kjer ne vidim druge žive stvari kot tega nemarneža nemarnega, ki me je skoro pripravil ob nos in ušesa. O, le naj dežuje vsa tri leta, ki jih moram preživeti pri vas zaradi tega, ker sem vam strgal nedolžen korenček. Če drugo ne, mi bo vsaj pečenka slajšala dolga leta. Saj tri leta niso trije dnevi. Ali ni res, teta Pehtara?«

In Kekec se je muzal, muzal ves tisti dan in je bil jako vesel. Pozno zvečer je šel spat. Pogledal je še enkrat skozi okence v noč. Še vedno je žuborel dež tam zunaj. A Kekec je vendarle vzrl samotno zvezdo tam sredi oblakov. Kar poskočil je in je zgrabil volka okrog vrata. — »Jasni se, ljubi volkec!« je rekel. »Zvezde se že kažejo izza oblakov. Jutri bo najlepše vreme. In jutri pojdeva v dolino. Hej, hej, ljubi volkec!«

Kekec je pričel plesati z volkom po sobici. Volk je renčal zadovoljno in je skakal, da je Kekca trikrat prevrnil. A Kekec se je smejal, samo smejal ...

Rano je še bilo, ko je skočil s postelje. Pogledal je skozi okence, pa je tlesknil z rokami. Nič več ni bilo meglá! Nebo je bilo čisto in jasno kot ribje oko. Snežniki so žareli v prvi jutranji zarji. Rdeč ogenj je objemal visoke vrhove, ki jih je bil zapadel svež sneg. A najlepše je žarel ponosni Špikov vrh. Ves je bil zasnežen in se je svetil, kakor da bi bil posut s samimi demanti in cekini.

»Juhuhu!« je zavriskal Kekec in se je naglo oblekel. »Pojdi, volkec, kar z mano pojdi! Teta Pehtara še spi — in kar tiho se izmuzneva iz koče. Pa bova kosila že pri Korošcu. Kar pojdi, volkec, kar pojdi! in bodi vesel, da ne boš nič več videl svoje hude gospodinje. Lepo se izmuzneva — in teta Pehtara bo gledala debelo, ko se prebudi. Hihi, tako čudno bo gledala!«

Kekec je odprl neslišno vrata in je stopil v vežo. Poslušal je; a nič se ni ganilo v samotni koči. Pa se je namuznil in se je splazil skozi vežne duri. Volk je stopal prihuljeno za njim in ni niti enkrat zasopel. Zunaj pa je Kekec za trenutek obstal in se je globoko oddahnil. Nato pa je stekel skozi gozdič in je dirjal na vso sapo po travnati strmini. Volk je skakal kraj njega; toda niti enkrat ni poizkusil, da bi ga zaustavil. Kekec je videl to, pa se mu je zasmejalo srce. — »Hej, resnično pojde zdaj z mano v dolino!« je mislil ves vesel. »Pa sem jo popihal teti Pehtari ... Škoda, da je ni blizu. Lahko bi ji še enkrat strgal korenček, oj, tako lepo bi ga strgal, da bi se teta Pehtara usajala na vso moč. Hej, hej!«

Že sta dospela s strmine tja med kamenito gručevje. Tedaj pa se je Kekec okrenil in je obstal kakor prikovan. Zagledal je Pehto, ki je drvila po strmini in je že bila jako blizu. Kekec se je zdrznil, in noge so mu kar zastale. Pa je izprevidel, da ga Pehta ulovi in ga odvede nazaj v kočo. Pa se je razsrdil tako, da je kar cepetnil z nogo. »Ne boste me, teta Pehtara, ne boste me!« je ponavljal uporno. »Danes hočem biti v dolini, in nihče mi ne ubrani tega ... Oj, volkec! Zdaj pokaži, da si hvaležen! Zdaj pokaži, da nisi zaman hrustal dobrih pečenk! Nasukala bova zdaj Pehto, da je še nihče ni tako nasukal!«

In Kekec se je pomiril in je mirno čakal. Pehta je prisopla in se je ustavila kraj njega. Prijela ga je z obema rokama za rame, pa je govorila: »Glej ga, potepuha! Kar naskrivaj se izmuzne iz koče, pa mi hoče pobegniti! Kaj so že minila tri leta? Ha, ti Kekec? — O, kar lepo se obrni, pa pojdi nazaj!«

»Ali res, teta Pehtara?« je odgovoril Kekec prav mirno. »O, nič več ne grem k vam nazaj. Veste, teta Pehtara, v vaši koči je preveč dolgočasno. Jaz bi pa že rad enkrat zacitral na svoje lepe citre. Zato pa grem v dolino, in nihče mi ne bo ubranil tega. Mislim, da tudi vi ne, teta Pehtara, ki ste bili vedno dobri in mi niste nikoli storili nič slabega. Zato me pa kar lepo pustite, da ne bo nobene zamere!«

»Ne pojdeš, ne pojdeš, Kekec!« je dejala Pehta in se je skoro razsrdila. »Rekla sem, da ostaneš pri meni tri leta. In pri tem tudi ostane. Kar lepo se obrni in hodi nazaj!«

A Kekec se je upiral, na vso moč se je upiral. Pehta ga je prijela z obema rokama in ga je zasukala. Potisnila ga je naprej, da se je Kekec opotekel in bi bil skoro padel. A sedaj je zalajal volk na ves glas in je zarenčal, da je bilo strašno. Zaprašil se je naravnost v Pehto in jo je zgrabil s svojimi ostrimi zobmi za obleko. Pa je pričel ruvati in trgati, da so kosi obleke kar frčali na zemljo. Zraven pa je renčal in je bil tako razjarjen, da se je Pehta kar prestrašila. Pričela je vpiti in suvati volka z nogami in rokami. A volk je postajal vedno bolj razjarjen in je renčal in ruval vedno huje.

Kekec je stal na strani in se je muzal neprestano. »Ali vidite, teta Pehtara?« je rekel naposled. »Ali vidite volka? O, nič več vam ni pokoren in tudi sluša vas nič več. Pošteno vas bo premikastil, ako vam jaz ne pridem na pomoč. Nič več noče ostati pri vas, ampak z mano hoče v dolino. Pa sem jaz kriv, da je vas zapustil in se obesil name? Ha, teta Pehtara?«

»Oj, Kekec! Oj, Kekec!« je zavpila Pehta, ko je videla, da se ne more več otresti razjarjenega volka. »Daj, pomagaj mi, da me ne raztrga divjak! Lepo se bova dogovorila potem o vsem ... Samo pomagaj mi zdaj, Kekec!«

»Pa naj bo, ker me prosite tako lepo!« je odvrnil Kekec, pa je stopil bliže. »Volkec, ljubi volkec!« je govoril potem in je zgrabil volka za hrbet. »Pusti teto Pehtaro! Saj noče nama nič hudega. O, lepo bo naju pustila v dolino in naju ne bo več zadrževala. Kar pusti jo, volkec, ker si priden, jako priden!«

In volk je res izpustil Pehto in je stopil v stran. A vendar je še renčal in je kazal Pehti ostre zobe. Pehta pa se je oddahnila in si je popravila raztrgano obleko. »Ti divjak!« je govorila vsa zasopla. »Pa kako me je mikastil ta divjak! Svojo gospodinjo je hotel raztrgati! Oj, Kekec, pa kako si mogel pridobiti volka na svojo stran? Čudno se mi zdi; saj si vedno grdo govoril o njem in mu nisi privoščil lepe besede. Daj, povej, Kekec!«

A Kekec se je na glas zasmejal. »Teta Pehtara!« je odgovoril. »Kaj res mislite, da sem tako malo pameten? O, lepo sem vas prekanil, da vas še ni in ne bo nihče tako. Vi ste krmili volka s kostmi in sirkovim sokom. A jaz sem mu dajal najlepše kose vaše pečenke. Mislili ste, da sem jaz tako požrešen. Pa nisem, teta Pehtara! Samo prekanil sem vas, pa sem dajal pečenko volku, da se je kar oblizoval. Pa mi recite, če ne bo potem držal volk z mano! Kar recite, teta Pehtara, ako morete!«

Pehta ga je gledala, samo debelo gledala. A Kekec se je zasmejal še enkrat in je nadaljeval: »Lepo sem vas prekanil, teta Pehtara, lepo! Pa ste res mislili, da me boste imeli tri leta zaprtega? O, kako ste se zmotili in niste poznali Kekca! Lepo pojdem zdaj z volkom v dolino. A vi, teta Pehtara, boste morali iti iz naših krajev. Saj ste sami rekli, da pojdete iz naših krajev takrat, ko vam pokaže vaš volk zobe in odide s človekom v dolino. In glejte — ravno zdajle vam je pokazal vaš volk zobe in vas je še celo pošteno premikastil. In z mano pojde zdaj v dolino in se ne povrne nikoli več k vam, kakor se ne povrne tudi Kekec nikoli več. Teta Pehtara, kar lepo mirni bodite! Pa nikar se ne žalostite preveč zaradi volka! Veseli bodite, da ste se iznebili tega nemarneža ... Zbogom, teta Pehtara! Pa brez zamere! Mudi se mi, mudi, ker me že težko čakajo v dolini.«

In Kekec je dal Pehti roko. Pehta ga je gledala še vedno in je molčala. Naposled pa se je zasmejala in je tlesknila z rokami. »Ti prebiti Kekec!« je rekla in se je še vedno smejala. »Pa kdo bi si mislil, da je tako prevejan? O, prekanil si me, tako strašno prekanil, da bi te najrajša pograbila za ušesa in ti pošteno navila uro. Glej ga, glej! Kako me je vodil ves čas ta nepridiprav za nos! Pa sem mislila, da ni na vsem svetu človeka, ki bi me mogel prekaniti in mi odvesti volka. A prišel je nepridiprav, ta Kekec je prišel, pa me je prekanil in mi ugrabil volka. Oj, Kekec, ti prebiti Kekec!«

»No, no — saj ni tako hudo, teta Pehtara!« je odvrnil Kekec. »Preveč ste zaupali volku, pa niste vedeli, da je volk nespametna zver, kakor je bila naša rajnka Keza. Samo za pečenkami se lovi ta nemarnež, samo za pečenkami. Zato pa je postal tako hitro dober in prijazen ... Teta Pehtara, mudi se mi v dolino. Hvala vam za vse prijazne besede in za lepo postrežbo! Nikoli vas ne pozabim in še marsikatero lepo pesemco si bom izmislil o vas. Kar ostanite tu! Saj vas nihče ne podi odtod, še najmanj pa jaz. Kaj hočete v tujem svetu? Oj, tu pri nas je tako lepo kot nikjer! Zato pa kar ostanite, teta Pehtara!«

A Pehta je zmignila z glavo. Prijazno mu je podala roko in je rekla: »Pojdem, daleč od tod pojdem, ker me je zapustil volk. Obljubila sem tako in svoje obljube se moram tudi držati. Kekec, ti pa bodi zdrav in imej se dobro! Ne branim ti zdaj v dolino, ker ti ne morem. Navihan si in prevejan, da nihče tako na svetu. Zato pa mi bo po tebi dolg čas, resnično mi bo prve dni dolg čas ... A pojdi zdaj, Kekec, pojdi, ker se ti mudi in je mene sram, da si me prekanil tako strašno! Kar pojdi, Kekec, kar pojdi!«

In Pehta se je obrnila in je odšla po strmini navzgor. Tam gori se je ustavila in je pogledala na Kekca. Z roko je mignila in je zaklicala še enkrat. Pa tudi Kekec je pomignil z roko in je zavpil: »Teta Pehtara! Nekaj vam moram povedati. Da ne boste kdaj pozneje mislili, da sem hudoben in da se ne boste jezili name. Izmaknil sem vam iz stekleničice nekaj kapljic zdravila za oči. V dolino nesem tisto zdravilo pa ozdravim slepo Mojco. Da boste vedeli, teta Pehtara!«

Pehta mu je zažugala z roko, a se je vendar smejala. Pa tudi Kekec se je smejal, in hipoma se ga je polastila stara razigranost. Kar zasrbelo ga je v prstih pa ni mogel drugega, kakor da je dvignil roke in je pričel strgati korenček. »Šlek, šlek, teta Pehtara! Pa sem vas le prekanil in nasukal ... Šlek, šlek, teta Pehtara!«

A Pehta mu je zažugala še enkrat z roko. Zasmejala se je še enkrat in je hipoma izginila za goščavo. Kekec pa je dvignil tedaj svoj klobuček in je zavriskal, da je odmevalo vsepovsod po strmih, zasneženih Špikovih stenah. Obrnil se je k volku in ga je potrepljal po glavi. »Zdaj greva, volkec, naravnost v dolino greva. Oj, to bo veselja tam doli, oj, to bo veselja!«

In Kekec je skakal med kamenitim gručevjem in je vriskal in prepeval, da se je slišalo daleč v dolino. Za njim pa je drvil volk in je lajal na ves glas. Bil je vesel kakor psiček, ki gre s svojim gospodarjem na bogato pojedino. Tuintam se je vzpel in se je dotaknil Kekca s svojimi prednjimi nogami. A Kekec mu ni zameril tega. Kekec se mu je samo prijazno nasmejal pa mu je rekel: »Vesel si, volkec? Hm, pa saj je prav tako! Takega gospodarja ne dobiš nikjer na svetu, takega gospodarja kot je Kekec ... Le bodi vesel, volkec, le bodi vesel!«

Pa sta šla dalje med kamenitim gručevjem. Naglo sta spela in sta bila vesela kot jutranje solnce na sinjem nebu. Iz gručevja sta krenila proti zelenemu rušju, ki se je raztezalo po strmini tja do širnih smrekovih gozdov ...

12.[uredi]

Pastirček Rožle se je bil oblekel tisto jutro v debelo suknjo, ker ga je resnično zeblo. Oj, vse visoke gore so bile zasnežene in so se lesketale v svetlih žarkih. Mrzel veter je vel nad zelenimi senožetmi, in pastirčka Rožleta je kar stresalo, ko je stopal za svojo živinico. Daleč kraj senožeti je sedel na kamen. Pokazal je jutranjemu solncu hrbet, da bi se nekoliko ogrel. Oprl se je na palico, pa je strmel v dolino, ki je ležala globoko pod njim. Zamislil se je pastirček Rožle, globoko se je zamislil v svoje misli. — A kar hipoma je dvignil glavo, pa je pričel poslušati. Od Špikove strani je prihajalo razločno vriskanje in prepevanje, ki je odmevalo glasno od belih, strmih sten. — »Beštica!« se je začudil pastirček Rožle in je vstal s kamena. »Pa kdo vriska že spet na oni strani? Saj tam ni pastirjev, pa tudi drugih ljudi ni tam. Glej, glej ...«

Čudil se je pastirček Rožle, da je kar zmajeval z glavo. A nenadoma se je zganil in se je prestrašil. Zagledal je svojo živinico, ki se je podila vsa plaha po senožeti. Ovce so beketale, koze meketale, a krave so mukale na ves glas. Divjala je živinica na vso sapo mimo njega, in pastirček Rožle jo je zaman poizkušal zadržati s svojo palico in z glasnimi klici. Živinica se še zmenila ni zanj, ampak je dirjala mimo njega dalje po širni senožeti. Rožletu se je zdelo čudno vse to. A tudi njega je pograbil divji strah. Zagledal je hipoma strašno zver, ki je skočila blizu od njega iz gostega rušja. V prvem trenutku je mislil, da je to velik pes. A ko je pogledal natančneje tisto zver, so mu kar mravljinci zagomazeli po hrbtu. Kolena so mu klecnila, in palica mu je zdrknila iz rok. — »Ojoj! Pomagajte! Volk je — strašen volk me hoče požreti!« je zavpil v svojem divjem strahu in se je zaprašil za svojo živino.

A tedaj je pa tudi že obstal, ker je nekdo zaklical blizu od njega in se je zasmejal: »Pa zakaj bežiš, Rožle? O, ne boj se, le nikar se ne boj!«

Rožle se je stresnil. Spoznal je Kekčev glas in se je okrenil ves osupel. Resnično — tam kraj rušja je stal Kekec in se mu je smejal. A kraj njega je stal volk in se je težko oddihoval. Še bolj se je začudil Rožle in ni vedel, ali bi šel naprej ali nazaj. Toda tedaj se mu je Kekec že približal. Z roko ga je potrepljal po rami, pa mu je govoril: »Kaj me ne poznaš nič več, Rožle? Čemu se me bojiš in hočeš zbežati pred menoj? Ej, Rožle, Rožle! Vesel bodi, da sem se vrnil!«

»Saj se ne bojim tebe,« je odvrnil Rožle ves prepadel. »Le strašnega volka se bojim. Kraj tebe stoji in mi kaže ostre zobe ... Oj, Kekec! Lepo te prosim — zapodi strašnega volka, da me ne požre! Bojim se ga, bojim ...«

Kekec se mu je posmejal in mu je odgovoril: »Le nikar se ga ne boj! Rečem ti, da je krotak kot psiček in da se lahko igraš z njim. Ugrabil sem ga Pehti in ga vodim zdaj domov, da bo stražil hišo ... Oj, Rožle, povej, kako je pri vas doma? Ali ste se kaj bali za mene? Hm, dolgo me ni bilo nazaj, ker me je bila ugrabila Pehta. Hm, pa sem jo nasukal in prekanil, da še nihče tako. In še volka sem ji odvedel, da mora zdaj sirota proč iz naših krajev. Ali bi ti zmogel kaj takega? Ha, te vprašam, Rožle?«

Pastirček ga je gledal in je strmel. Skoro samemu sebi ni mogel verjeti, da stoji pred njim Kekec. Pa še bolj je strmel, ko je pričel Kekec pripovedovati, kako je bilo pri Pehti. Pozabil je na strašnega volka in se ga ni več bal, pa je poslušal, samo poslušal in se čudil. Oj, ta Kekec! Kdo bi si mislil, da je tako pretkan in pogumen? Glej, nasukal je Pehto in ji je nazadnje še celo korenček strgal ... Ne, nikdar bi si ne bil Rožle mislil, da se more na svetu dogoditi kaj takega. Zato pa se je čudil, da niti govoriti ni mogel. Šele ko je umolknil Kekec, je sklenil roke, pa je vprašal: »Pa zdravilo neseš naši Mojci, da bo izpregledala in ne bo več slepa? Ali je res to? Daj, povej mi še enkrat, Kekec!«

Kekec mu je pokazal stekleničico, in Rožle mu je zdaj moral verjeti. »Oj, Kekec, Kekec!« je govoril in je skakal v velikem veselju z noge na nogo. »Oj, kakšna radost bo zdaj pri nas doma! To bo prepevala naša Mojca in bo tako vesela! Pa vse si napravil ti, samo ti! Kekec, ti pretkani Kekec!«

A Kekec mu ni dal dalje govoriti. Zamahnil je z roko in je rekel: »Kaj tisto! To ni nič ... A jaz moram v dolino. Predolgo sem se zamudil pri tebi. V nedeljo pridi domov, pa boš videl, da Mojca ne bo nič več slepa. Ali prideš?«

»Pridem,« je odvrnil Rožle ves vesel. In tedaj se je obrnil Kekec, pa je odšel prepevaje s svojim volkom s senožeti. Tam ob rušju je še enkrat zamahnil z roko Rožletu — potem pa je izginil v goščavi. Rožle pa je tekel v stajo, kamor je bila pobegnila živina pred volkom. Napodil jo je nazaj na senožet in je prepeval in vpil v velikem veselju. Tu in tam je utihnil za trenutek in se je zamislil. Toda že v naslednjem hipu je poskočil in je tlesknil z rokami. »Hej, Kekec, ta Kekec!« je izpregovoril na glas. »Kdo bi si mislil, oj, kdo bi si mislil? ... Hej, Kekec, ta Kekec!« —

Kekec je pa hitel medtem skozi zagorski gozd proti dolini. Vso pot je vriskal in prepeval, da se je slišalo daleč po pogorju. Kraj njega je veselo skakal volk in ga ni zapustil niti za trenutek. Globoko sta že dospela v dolino. Bližala sta se že zelenemu gozdiču kraj polja. Tedaj pa je volk hipoma obstal in je glasno zarenčal. »Kaj ti je, volkec?« ga je vprašal Kekec ves začuden. »Zakaj si se splašil in se razjezil?«

A volk je samo zarenčal še enkrat, potem pa je zdrvel skokoma naprej po poti. In že čez dva trenutka je zaslišal Kekec glasno vpitje tam v goščavi. Deset glasov je vpilo na pomoč, in ti glasovi so bili tako obupni, da se je Kekec prestrašil. Tekel je naglo doli in je obstal tam na ovinku. Zagledal je volka, ki je sedel sredi pota na zadnjih nogah in je gledal za tropo vaških paglavcev, ki so bežali na vso sapo skozi gozdič in so kričali, da je bilo strah in groza. Zagledal je Kekec paglavce, pa se je zasmejal na glas. »O, glej jih, kako bežé!« je rekel. »Pa so hoteli na gore, da si natrgajo tolarjev in cekinov, pa si jih preplašil ti, hudobni volkec! Že drugič jih vidim, kako znajo bežati. Oj, to so junaki, volkec, to so junaki. Hoj, hoj!«

Še enkrat se je Kekec zasmejal, potem pa je šel naprej. Vpitje je prihajalo vedno tiše, dokler ni utihnilo onkraj gozdiča. Kekec je dospel kraj gozdiča in je obstal tam za trenutek. Ozrl se je na zeleno polje, ozrl se je na Koroščevo hišo, in v srcu se mu je zbudila velika radost. Zavihtel je klobuček, pa je zavriskal na ves glas: »Juhuhu!«  — Potem pa je šel naprej preko polja in je prepeval, da se je slišalo v samo zagorsko vas:

»Na nebu škrjanček,
pod nebom pomlad ...
Oj, drobni škrjanček,
kaj pel bi ti rad?«

Na pragu Koroščeve hiše je sedela mala Mojca. Z roko si je podpirala glavico in je mislila svoje misli. Poslušala je kosa, ki je pel nekje tam gori ob gozdu, in je bila žalostna, jako žalostna. Saj ni imela nikogar, da bi prepevala z njim. Rožle je visoko nekje v gorah, a ubogega Kekca je pograbila hudobna Pehta. Saj mamica pravi tako, in sirota Mojca ji mora verjeti, ker mamica se pač ne bo nikdar zlagala. Zaradi tega je pa bila Mojca žalostna, ko je poslušala kosa, ki je pel tako milo in lepo. Vzdihnila je bridko in je že hotela vstati, da bi šla k mamici v kuhinjo.

A tedaj je zaslišala vesel vrisk, in Mojca je dvignila glavo, pa je posluhnila. Vrisk je utihnil, in tudi kos v goščavi je utihnil. Za trenutek je bilo vse tiho krog in krog. A hipoma se je oglasila vesela pesem, in Mojca je spoznala glas, ki je prepeval tisto pesem. Naglo se je dvignila in je tlesknila z rokami. Obrazek ji je zažarel od veselja, in nasmejala se je na glas. Zaklicala je v vežo, na ves glas je zaklicala: »Mamica, oj mamica! Pridite, hitro pridite!«

Prišla je mati iz kuhinje, in Mojca jo je zgrabila za roko. — »Ali vam nisem rekla, mamica?« je govorila kar v eni sapi. »Kekec prihaja ... Pa ste dejali, da ga je ugrabila hudobna Pehta. A šel je samo k Vili Škrlatici, da prinese zdravilo za moje oči ... Ali ga slišite, mamica? Ali slišite Kekca, ki prepeva tako veselo, ker se vrača k nam? Ali ga slišite, mamica?«

Mati se je začudila, pa si je zasenčila z roko oči. Pogledala je na polje in je resnično zagledala Kekca, ki je bil že jako blizu. — »Glej no — saj je res Kekec,« je dejala in se je razveselila. »Kdo bi si mislil? Skoro gotovo ga je izpustila Pehta, ali pa ji je pobegnil.«

Tedaj pa je že pridirjal Kekec do praga. »No, ali me vidite, teta?« je govoril ves zasopel. »Mislili ste pač, da me ne bo več nazaj. Ha, teta? — Pa sem le prišel, vesel in zdrav, kakor nisem bil še nikoli. Prekanil sem Pehto in jo spodil iz naših krajev, da nas ne bo strašila nikoli več. Glejte volka! Pehtin je bil še včeraj, a danes je moj. Odvedel sem ga Pehti in sem ji zato še celo strgal korenček. Pa mislite, da se je Pehta kaj jezila? O, samo s prstom mi je zažugala in se je smejala ...«

Mati se je čudila in je gledala volka, ki je sedel na prag in je težko sopel. Tedaj pa je prišel tudi Korošec domov in je sklepal z rokami, ko je zagledal Kekca in krotkega volka. Šli so v izbo in so posedli krog mize. Kekec je moral na široko pripovedovati, kako je bilo pri Pehti tam pod Špikom. Pripovedoval je pa tako lepo in veselo, da so se mu smejali vsi. Naposled pa je izvlekel iz žepa stekleničico. Pokazal jo je vsem, pa je rekel: »Ali jo vidite? Izmaknil sem jo teti Pehti, a nisem je ukradel, ker sem že davi povedal Pehti, da sem ji jo izmaknil. Dajte, teta, namažite s to vodo Mojci oči, pa boste videli, da bo Mojca že jutri izpregledala. Dajte, teta, pa meni verjemite!«

Materi so stopile solze v oči. Pobožala je Kekca po laseh in mu je rekla: »Kekec, oj, Kekec! Ti si dečko, da ga ni takega na svetu ... Pa kako naj ti povrnem to? Ali bo res izpregledala sirota Mojca? Ali bo res?« — S tresočo roko je odprla stekleničico in je narahlo pomazala s tekočino Mojci slepe oči. Deklica se je kar tresla v veliki radosti in se je smehljala, samo smehljala zaradi lepe sreče, ki jo je zadela vendarle enkrat.

Ves dan je pravil Kekec o svojih zgodbah in o zvijači, ki je z njo prekanil Pehto. Volk je ležal zleknjen pod mizo in je spal. A nihče se ga ni bal, ker so vedeli vsi, da je krotak kot psiček. Zvečer pa so šli na vrt, in tam je Kekec zacitral lepo pesem, da je bilo vsem veselo pri srcu. Mojca je pela kakor škrjanček nad pomladno njivo in kar skakala je od veselja. Saj je bila prepričana, da bo v jutru izpregledala. Oj, videla bo očeta in mamico, pa tudi Kekca bo videla, Kekca, ki ji je prinesel čudotvorno zdravilo od Pehte. Širno polje bo videla in jasno nebo in bele snežnike. Zasmejala se ji bo hipoma vsa radost, ki hodi iz kraja v kraj po veselem zagorskem svetu ... Oj, to bo veselje, to bo veselje!

Tako si je mislila mala, slepa Mojca in od same radosti ni mogla zaspati tisti večer. A ko je prišlo jutro, je bila še vedno slepa. Prišlo je drugo, prišlo je tretje jutro, a Mojca še vedno ni izpregledala. Žalostno je povešala zaradi tega svojo glavico in je zdihovala tam na vrtu. Kekec jo je tolažil; a tudi Kekec sam je že obupal in je mislil, da se je prevaral. Zato pa je bil jezen in je že hotel nazaj k Pehti, da jo pošteno ošteje.

Četrto jutro je bila Mojca še vedno slepa. V svoji žalosti se je napotila proti gozdiču in je sedla kraj porobja v travo. Zakrila si je obrazek z rokami, pa je žalostno zajokala. Oj, prevaral jo je Kekec, prav grdo jo je prevaral! Saj ji ni prinesel zdravila — samo nalagal jo je, in nespametna Mojca mu je verjela v brezumnosti. Nikoli ne bo izpregledala, o, nikoli! Videla bo pred sabo samo črno temo, a solnca ne bo videla nikdar ... Mojca je jokala vedno huje in niti slišala ni kosa, ki je drobolel tam v goščavi. Prišel je k njej Kekec in se je ustavil pred njo. Gledal jo je ves žalosten, in v grlu ga je pričelo dušiti. Molčal je dolgo; a nazadnje je vendarle izpregovoril in je vprašal Mojco: »Slišiš, Mojca? Zakaj jočeš, ko ti ni treba? Poslušaj, poslušaj, kako lepo poje kos tam v goščavi! O, lepše poje nego škrjanček nad njivo. Ali ga slišiš, Mojca?«

Deklica je zaihtela še huje in je govorila pretrgano: »Zakaj si me nalagal? O, Kekec, zakaj si me nalagal? Saj mi nisi prinesel zdravila — samo za norico si me imel, Kekec ...«

Kekec je zamahnil z roko, a ni odgovoril ničesar. Molčal je in je čakal, kdaj bo Mojca sama prenehala ihteti. A čakal je dolgo. Naposled pa je Mojca vendarle utihnila. Z roko je šinila preko solznega lica, a že v naslednjem trenutku je zaklicala začudeno. Dvignila se je in se je ozirala na vse strani s široko odprtimi očmi. »Kaj je to? Kekec, kaj je to?« je izpraševala in se je čudila. Tlesknila je z rokami in je zaklicala na ves glas: »Izpregledala sem ... Oj, Kekec, polje vidim in nebo. Pa tudi tebe vidim, Kekec ... Nisem več slepa Kekec, o, nisem več slepa ... nisem slepa ...«

V svoji veliki sreči je pričela Mojca skakati po travi in je venomer ploskala z rokami in ponavljala venomer: »Nisem več slepa ... nisem več slepa ...«

Kekcu se je razjasnil obraz. Skočil je k Mojci in ji je pogledal v oči. Oj, Mojcine oči niso bile več mrtve, ampak so se smejale v veliki sreči. Saj so videle prvič prostrano, zeleno polje in visoke, bele snežnike. Solnce so videle in modro nebo in videle so vso to brezmejno krasoto na božjem svetu. Zato pa, so se smejale oči, in mala Mojca je bila srečna, da si ni želela ničesar več na svetu.

»No, ali ti nisem rekel, da potrpi?« je govoril Kekec ves razveseljen. »Glej, pa si izpregledala, in moje zdravilo ti je pomoglo. Saj sem vedel, da bo tako. Že gori pri Pehti sem vedel, da bo tako. Zato pa sem ji izmaknil zdravilo ... Oj, Mojca, zdaj bo pa veselje, da nikjer tako na svetu. Oj, Mojca!«

Mojca se je smejala venomer in je gledala v božji svet, ki ga še ni bila videla nikoli. Skakala je in je sklepala roke. Kekec je pa vpil od samega veselja in je prevračal kozolce po travi. Nato pa sta stekla proti domu, da tudi oče in mati zvesta veselo novost.

Nedelja je bil tisti dan. Veliko veselje je vladalo na Koroščevem domu. Tudi Rožle je prišel z zagorske senožeti in se je veselil z drugimi. Izredno vesel je bil Kekec tisti dan. To je pravil o Pehti, da so se mu smejali vsi in so ga hvalili čez mero. A Kekec se ni prevzel, ampak je samo zamahnil z roko. »Kaj tisto!« je dejal in se je namuznil. Saj to vse skupaj ni nič. Samo to me veseli, da sem prekanil Pehto in sem ji nazadnje še celo korenček strgal. Samo to je, vam pravim, samo to ...«

In veselili so se do večera. A še zvečer so šli na vrt, pa so prepevali tam najlepše pesmi. Ravno so peli tisto Kekčevo pesem o Pehti, kar se prikaže hipoma visoko tam gori pod Špikom krvavordeč žar, ki je svetil daleč naokrog. »Kaj je to?« so se izpraševali vsi začudeni in so gledali na visoki Špik, ki ga je obsvetljevala tista krvavordeča zarja. A nihče si ni vedel razložiti, odkod prihaja tisti čudni ogenj.

A tedaj se je oglasil Kekec. »Hm, jaz vem, kaj pomeni tisti ogenj,« je rekel. »Glejte, nocoj zapušča Pehta naše kraje. Odvedel sem ji volka in sem ga naščuval nanjo. Zato pa mora odtod. Zažgala je svoje domovanje, ki gori zdaj z velikim plamenom ... Saj pravim — skoro žal mi je, da gre odtod. Saj ni bila hudobna. Lepo je ravnala z mano, in skoro se kesam, da sem ji strgal korenček ... Pa gre nocoj v daljne kraje in nemara ji je hudo, ker mora iz naših krajev. Pa kaj morem jaz za to? Čemu me je pa ugrabila? Da me je pustila v miru, pa bi še danes lahko domovala tam pod Špikom. Resnično — jaz nisem kriv. Pehta sama je kriva. Saj je vedela, da Kekec ni muren, ki samo sedi pred luknjico in gleda neumno v svet: čri — čri — čri — zakaj pa solnce gori? — Oj, Kekec ve, zakaj solnce gori, in Kekec ve še kaj drugega. Hm, hm ...«

Krvavi žar pod Špikom je pričel pojemati, dokler ni ugasnil popolnoma. Stemnilo se je, in samo zvezde so gorele po visokem nebu. Tišina je vladala po zagorskem svetu, in to tišino je motil le Pehtin volk, ki je lajal hripavo tam na Koroščevem dvoru ...

* * *

Veselo so se igrale snežinke po ozračju in so plesale v rahlem vetru, ki je vel nad zagorsko dolino. Čez noč je bilo padlo snega za tri pedi, a še vedno so ga usipale megle z zakritega neba. Žive duše ni bilo na cesti širom okrog. Samo Kekec je stopal po cesti, za njim pa je stopal volk počasi in umerjeno. Ustavil se je Kekec na pragu Mežnarčevega doma. Sneg si je obtrkal s svojih črevljev in je stopil v vežo. »Oj, oče; oj, mati! Oj, Jerica; oj, Tinka!« je zaklical na glas. »Domov sem se povrnil, ker sem odslužil Koroščevim. Ali me slišite? Sneg je zapadel, in zato sem se povrnil, ker nimam pri Korošcu nobenega dela več. Hej, hej!«

Izbina vrata so se naglo odprla, in na pragu se je prikazala mala Tinka. Zavpila je od veselja, ko je zagledala bratca. Toda hipoma se je preplašila in se je skrila materi za predpasnik. »Joj, joj!« je zavrisnila v svojem strahu. Divjo zver je privedel Kekec s sabo ... Zmaj je, zmaj, ki je pri njem Kekec služil za kuharja ... Mamica, branite me! O, mamica!«

Kekec se je zagrohotal na ves glas. »Glej jo no — Tinkaro!« je dejal potem in se je še vedno smejal. »Kako se boji te krotke živalce! Saj ni zmaj, Tinkara! Pač sem ti bil obljubil, da privedem zmaja s seboj. Pa ga nisem, Tinkara! Oj, zmaj je predaleč, da bi hodil z menoj samo zaradi tebe. To je le volk, ki sem ga ukradel Pehti. Pa ni hudoben, Tinkara! Z njim se boš lahko igrala, in le meni verjemi, da ga boš imela čez dva dni še rajša nego svojo muciko. Mucika je zvita in te prekani vsakokrat, kadar te le hoče. A volk je pošten, ti rečem, Tinkara! Niti ugriznil te ne bo, ampak te bo imel rad in te bo čuval. Le meni verjemi, Tinkara!«

A mala Tinka se je bala strašnega Pehtinega volka in se ni upala izza materinega predpasnika. Kar tresla se je ves tisti dan, ko je pripovedoval Kekec v sobi o svojih zgodbah tam doli v Rovtih. A polagoma se je privadila volka in se ga ni več bala. Tretji dan pa so se že podili po prostorni izbi — Tinka spredaj, volk za Tinko, mucika za volkom. In bil je krik in vik in smeh, da se je potresala vsa hiša. Kekec pa je sedel za pečjo in se je neprestano muzal. Vzel je citre, pa je zacitral lepo pesem. Pa se je tedaj zavrtela Tinka z volkom, prav lepo se je zavrtela. Mucika pa je prasnila na klop. Rep je dvignila, pa je mijavkala od samega veselja.

KONEC