Kedaj je g. nadlogar največ prestal
| Kedaj je g. nadlogar največ prestal. Pankracij Gregorc |
Dogodek iz lovskega življenja, zapisal y. [Šifra y. morda označuje avtorja Pankracija Gregorca. Zadnje nadaljevanje najbrž pomotoma obljublja konec prihodnjič, saj v naslednjih številkah nadaljevanja ni.]
| |||||||||||||
Naš g. nadlogar praznoval je štiridesetletnico svojega službovanja. Ko je bil njegov god, povabil je na zmerno kosilce vsako leto svoje prijatelje logarje in podlogarje. Posebno je še rad videl, ako so ga ta dan pohodili tudi g. župnik z g. kapelanom in g. nadučitelj. Če ti niso mogli priti precej opoludne, pričakoval jih jo na vsak način na „malo južino“. Ko je par dni poprej vabil goste v svojo hišico, izgovarjal se je ta ali oni, da nima časa, da šolo težko pusti itd.; tedaj ga je g. nadlogar precej zavrnil: „O že prav! Saj ne silim tako, pa popoludne o peti uri gotovo, takrat ni izgovora. Da bo gospòda prej v naši družbi, čaka jo z vozom moj strežaj. Vem, kaj se pravi dolžnost. Že dolgo let sam jem druzih kruh, in skušnja me uči, da naši gospodarji strogo gledajo na to, da se vse točno izvrši, zato tudi Vam ne delam nadlege. Pa ko boste gospodje vse opravili, bo Vam in meni še tolikanj prijetneje, saj pravi pregovor, da po prestanem delu se sladko počiva, ali kakor bi jaz pristavil, še kratkočasneje se zabava“.
Na tako vabljenje sem bil tudi jaz pripravljen. Pravili so mi že njegovi večletni gostje, da se takrat zberemo od vseh štirih vetrov, da je takrat prav prijeten dan, naj ne izostanem. Letos pa bo celó štiridesetletnica njegovega službovanja, in g. nadlogarja bi zeló žalilo, ko bi v polnem številu ne imel svojih stalnih letnih gostov okoli sebe.
Da smo mogli vsi priti, odločeno bilo je godovanje na četrtek v šolskih počitnicah.
Zbrali smo se res tisti dan že opoludne na prijaznem holmci blizo gozda v g. nadlogarjevi hiši. Kosilo bilo je res logarsko-lovsko, ne kakor je drugod navada, da se kopičijo razna jedila in je treba zadnje čakati štiri ali pet ur. Točno opoludne smo so vsedli, in ko je kazalec na uri kazal polu dveh, predlagal je godovnjak, ko je ravno kratek prenehljej nastal v živahnem pogovoru: „Gospoda, če drago, pa vstanemo.“
Po kratki zahvalni molitvi ima gosp. nadlogar zopet prvi besedo: „Sedaj pa na vrt v hladno uto!“ Poznali so že gostje njegovo navado, zato ni nobeden oporekal; vzamemo svoja pokrivala in hajdi na prosto.
Utica je bila danes lepo ozaljšana. Vse je kazalo, da je naš starina spreten lovec in izvrsten strelec. Rogovje raznih zveri, zraven letna številka, kedaj je to dobil, razna darila ali premije pri tej ali oni strelski skušnji itd., lepšali so male prostore. Sredi ute mala mizica, na njej različne pipe in smodke, okoli priprosti stoli.
„Tako gospoda! Sedaj naj si pa vsak izvoli prostor zbrati, kjer mu drago. Tù je duhan, kar kedo hoče, ali smodke, ali pa lulo. Jaz se smodk privaditi ne morem, a brez pipe bi pa živeti ne mogel. Ko grem v gozd s puško na rami, bi prej pozabil doma smodnik in lovski nož, nego pipo in duhan. Vam pa, posebno mlajšim, bodo skoraj gotovo smodke bolj dišale. Vzemite, ktere vrste Vam drago! Zagotovim Vas, roba je fina, največ je to darilo našega kneza. Njegovo največje veselje je lov. Včasih kar nenadoma prijaha tù sem. Ko ga zagledam, precej vem, kaj bo. Že s konja doli mi kliče: „Bova dobila kakega srnjaka danes?“
To so ve, da imam vedno take prostore nalašč odločene za kneza ali kakega njegovega prijatelja, kjer se bolj drži zverjad. Ko se z lova zopet vračamo v to hišo s srnjakom, ponudi mi pred odhodom vselej nekaj smodk. Ker jih sam ne kadim, prihranil sem jih Vam prijatelji. Tedaj le vzemite, izpraznite vse prostore! V štirinajstih dneh bo gotovo zopet kaj enacega v teh posodah. Knez je namreč ta teden došel na svoje posestvo in morda že jutri iz enacega namena sem dojde. Ker vem že, kje dobiva srnjaka, sem gotov, da tudi darilo — smodke — ne izostane.“
Kaj pa, da na tako prijazno ponudbo eden za drugim sežemo po smodkah, saj človek vsak dan kaj tacega ne dobi med zobe. Vsi posedemo, le stol zraven g. nadlogarja je še prazen, njegove prijazne gospe ni še v naši družbi.
„Kaj neki počenja moja ženka? Najbrž skrbi za črno kavo. Ona hoče vedno vse sama pregledati, brez njene vednosti se ne dovrši v gospodinjstvu nobena reč.“
Ni dolgo trajalo, pride že postarana hišna gospodinja z malim jerbasom v roki. Ni pa kaj lahko, kar donaša. Roka ji hoče omahovati, in vsa razvneta je. Ko dospe k mizi, postavi jerbas pred g. nadlogarja. „Glej no, kaj ti pošilja stari znanec s krasa. Njegov sluga prinesel je to. Gospodar bi bil sam najraje prišel sem, pa nujna opravila ga kličejo ravno danes v Trst, zato pa Tebi in Tvojim to-le pošilja“.
„Prav lepo od njega, da me še ni pozabil, a veliko ljubše bi mi bil on sam tù v družbi, kakor njegova pošiljatev na mizi. Pa kar ni, pa ni. Tedaj odpri ženka in pokaži gostom, kaj smo dobili.“
„O kaj še! Danes si Ti prvi, danes jo Tvoj dan, toraj le sam odpri!“ — Vsi se zasmejemo.
„Glejte gospodje, takole je, če je človek oženjen. Štiri in šestdeset let že imam, pa sem le en dan gospodar, ko slučajno štiridesetletnico praznujem. Kaj pa, da druge dneve je samo ona v hiši gospodar“.
Občna veselost. Gospa je v zadregi, rudečica jo oblije, ne vé si drugače pomagati, kakor da svojo roko položi možu na usta. — „Tako na stara leta, pa ta tako laskav poklon dobim?“
„G. nadlogar! Pa Vi pokažite, da jo danes res Vaš dan!“ oglasi se bližji sosed, g. župnik. „Odstranite pokrov, da vsaj vidimo, kaj da je.“
„No sedaj, ko sem se v naslonjači ravno dobro popravil, naj bi zopet vstajal, pipo odlagal in se trudil z odpiranjem? — Pa naj bode Vam na ljubo gospodje.“
„Pa le pazite g. nadlogar! Bog vé, kaka žival je v jerbasu skrita. Ako neprevidno ravnate, nam še lahko uide“, opomni nekdo šaljivo.
Vsi smo pa radovedni čakali, kaj jo tako skrbno zaprtega. Pristopili smo bližje k godovnjaku.
„O kaj tako strašnega menda no bo tù notri. Divjačina sedaj raje leta na prostem, kakor bi se v jerbas skrivala. No, pa vse eno, gotovost je le dobra. Kastor! Filaks! Apport!“ — Ozre se nazaj po svojih lovskih psih, ki so ležali v senci na vrtu. Ne mudi se mu pa še čisto nič posodo odpreti.
„Toraj vendar že enkrat odprite!“ oglasita se dva mlada logarja.
„Gospodje ne tako hitro! Potrpljenje je lepa čednost.“
Polagoma vendar odpré. Eden je bolj radoveden od drugega; vsak bi rad prvi videl, kaj je poslal prijatelj za god. Pa nič živega ne skoči iz jerbasa, le deset steklenic stoji po konci in okoli njih so vije svež venec samih zlatic.
„Vaš prijatelj pa razume, kaj taki družbi pristoja“, oglasi se jeden gostov. „Kako lepe zlatice so to, gotovo še le danes v jutro natrgane“, pristavljajo drugi. — Hvalili so zlatičen venec, pa le preveč poželjivo ogledovali vratove steklenic. Samo naš godovnjak in njegova žena sta dlje časa kakor zamaknena opazovala zlatice. Na zadnje pa naš starina pomenljivo pogleda svojo soprogo, a ta je imela solzne oči. Pa tudi njega je moral poseben čut prešiniti, ker stresel se je po vsem životu, pa se zopet osrčil, potegnil z roko po čelu, kakor bi hotel vse slabe spomine zbrisati. „Zlatice! zlatice! Res lep dar za god, pa vendar zlatice! zlatice!“
Vsi smo osupnili, pogledovali sedaj logarja in njegovo ženo, sedaj ozirali se v jerbas, kaj je tam tako posebnega, da je naš godovnjak naenkrat ves zmeden in zamišljen postal.
„Kaj pa Ti je, g. tovariš“, oglasi se prvi starejši nadlogar. „Kaj pa imaš tako posebnega s zlaticami?“
„No, le pustimo venec na stran in steklenice hitro na mizo!“
Več rok poseže in vseh deset steklenic jo naglo na mizi.
„Ženka, prinesi kozarce, pokusimo precej, kaj nam prijatelj s krasa pošilja!“
Ne dolgo potem imeli smo vsak svoj kozarec natočen s teranom.
„Na zdar! Vašemu prijatelju!“ oglasi so zopet najstarejši nadlogar. „Živel! Bog ga ohrani še za leto osorej, da nam zopet kaj enacega pošlje“, pristavi mlad logar, g. M.
Nočem preiskovati, je bilo res toliko navdušenje za našega odsotnega gosta, ali je bilo vino res tako izvrstno, dovolj — ko postavimo kozarčke zopet na mizo, bili so vsi do dna izpraznjeni.
„Sedaj gospôda pa še enkrat na zdravje našemu slavljencu! Bil nam je dolgo vrsto let mil prijatelj, izvrsten svetovalec v naši težki službi, naj nam ostane še na dalje tako naklonjen! Bog ga živi!“
„Na zdravje!“ vskliknemo vsi.
„Hvala lepa Vam gospodje! No ženka, trči tudi Ti, danes hočemo biti le veseli in ne ločimo se prej, dokler teh steklenic 110 ne izpraznimo. Zakaj bi enkrat človek v pošteni družbi ne bil tudi pošteno vesel?“
To besede godovnjaku niso prišle iz srca. Nekako pomenljivo zamišljeno je pogledal svojo gospo, ta pa je imela svojo oči še vedno v zlatični venec uprte.
„Kaj pa imate s tem vencem, da ga tako resno pogledujete ?“ vpraša nas več. „Zlatice so pač navadne cvetlice, ki rade na močvirnih krajih rastó.“
„Pač res, gospodje! Na močvirnih krajih, da, da, po močvirnih krajih. Vidite, ne govorim rad o tem dogodku. Pa naj bo danes, saj prestrašil Vas s tem ne bom. Nezgoda je srečno prestana, to naj Vam bo v tolažbo, če slišite za mene nekaj prav groznega. Poprej pa, ženka, prinesi one tri zlatice iz moje spalne sobe!“
Gospa odide v hišo.
„Sedaj pa, gospodje, sédite zopet, vzemite nove smodke, stojé se kaj tacega lahko ne posluša!“
Gospa pride nazaj, v roki nese nekaj z robcem pokritega. Ko postavi na mizo in odgrne, zagledamo v mali stekleni posodi tri vele zlatice bolj prahu, kakor cvetlicam podobne.
„Glejte gospodje; to so moje zlatice. Kedar jih zagledam, pretrese me nehoté po vsem životu. Obudijo v meni žalosten spomin predrznega lovskega življenja. — Ženka sédi tù sem, saj Ti imaš tudi svoj oddelek v naši dogodbi!“
Vsi smo radovedno čakali, kaj nam stari gosp. nadlogar pové.
„Znano Vam je gospodje, da sem prva leta svojega logarskega življenja prebil na Češkem pri grofu M. Bil sem takrat še zelo mlad, zdrav, veselega značaja; dobil sem pridno, mlado gospodinjo v hišo, pomanjkanja nisem poznal, tudi toliko sitnosti v logarski službi še ni bilo, kakor jih imamo dan danes. Ljudje so imeli takrat še nekaj pravic do gozda. Drv in druzega potrebnega lesa dobivali so kmetje iz grajščinskih gozdov zastonj. Le logarju je naznanil posestnik, koliko in za kaj potrebuje, in ta mu jo odkazal toliko, da jo bil kmet prav zadovoljen. Ljudje bili so pošteni, niso več jemali, kakor se jim je odkazalo. Da bi bili les prodajali, ni se splačalo. Cena bila je zeló nizka, železnic ali velike vode daleč ni bilo zraven. Tako glejte, sem z ljudmi prav lahko izhajal, ne vem, če sem imel enega nasprotnika. Moj gospodar je bil z menoj prav zadovoljen. Za posestvo se ni veliko brigal, živel je le v mestu. Prišel je le redko na svoj grad in takrat v večji družbi na velik lov. Divjačine moralo je biti tisti dan veliko pobite, ker rad se je izkazal, kako prostorno ima posestvo. Za to sem pa že poskrbel. Posebni oddelki gozda bili so za tako love odločeni. Ker tje celo leto lovci nismo zahajali, bivala je zverjad rada v takih mirnih krajih. Ni čuda toraj, da je začelo pokati iz pušek, kakor v mali vojski, ko smo tak oddelek obstopili in pse spustili na sled. Ker sem kolikor toliko poznal družbo, vedel sem spretnejše lovce razvrstiti na dobra čakališča. Če je kaj tem ušlo, bila sva še dva logarja z našimi pomočniki zadej, da smo prodrli. Na večer se je lov končal, in nikoli se nismo sramovali pokazati svojega plena. Tako sem imel takrat res prijetno dneve. Kako ne? Da, še enkrat ponovim: Gospodar je bil z menoj zadovoljen, ljudje so me imeli radi, da sem moral biti pri vsaki njihovi veselici, in doma ste moja žena in mati prav dobro in vestno gospodinjili.
Minulo je že petintrideset let, kar imam te zlatice shranjene. Po zunanji obliki so jim pozna, da niso ravno letos vtrgane. Bilo je takrat konec julija. Rž je bila že požéta, sploh je letina veliko obetala in tudi divjačine ni bila zima preveč pokončala. Mlade divjo race so ravno začele poletovati okrog, in te sem jaz najraje zalezoval. So lovci, ki imajo radi le veliko love, ko jo cela tropa psov in lajanja, da človeka že kar ušesa bolé; pa tega jaz nikoli nisem bil vesel. Le kedar me jo dolžnost klicala, ko je grof tak lov napovedal, bilo je drugače. Dolžnost je dolžnost, kaj hočemo! Moje največje veselje jo bilo, da sem sam hodil na lov. Tiho priplaziti se tje, kamor so hodile srno na pašo ali k vodi, s svojim psom zalezovati v močvirji divje race, ali v hudi zimi po sledu iti za zajcem, to je nekaj mikavnega še dandanes za me. Se vé, da včasih človek trapa ves božji dan zastonj, pa lovec tudi take težave prenese. Da ima le kos črnega kruha in steklenico dobre slivovke v torbi, dovolj je za zajtrk in kosilo.
Bilo je tedaj leta 52, ko sem bil naprošen priti s svojo ženo za botra v dve uri oddaljeno selo k nekemu znancu. — „No, kako mu je bilo že ime? Žena, Ti imaš boljši spomin za take reči!“
„Lepa reč, da prijatelja tako hitro pozabiš! Jakob Poljanec je bil. Njegova žena je bila po polu sestra moje matere in njegov brat Vaclav je vzel mojo najboljšo prijateljico Malko Zakrajškovo in ...“
Že dovolj že! Naj vsi še dolgo živé, če že niso pomrli. Tedaj Jakob Poljanec klical me je za botra svojemu tretjemu sinčku. Kaj pa, da mu nisem odrekel. Imel sem dva čila konjiča doma, in dve uri tudi ni taka daljava. Povabljenih je bilo več znancev in sosedov na obed. V prijateljskem razgovoru tekle so nam ure le prehitro. Bilo je že krog šeste ure popoludne, ko me žena spomni, da je čas domu. Sinčka sem namreč imel leto starega, in ta se do danes še za ves dan ni ločil od mame. Taka dolga ločitev je bila menda materi hujša, kakor otroku. Moja žena je bila že par ur pred odhodom vsa nemirna, vedno me je pogledovala in hotela dajati znamenje za odhod, a jaz nalašč nisem hotel tega opaziti.“
„Kaj moraš vedno mene vpletati v svoj govor. Saj brez tega bi se tudi lahko pripovedovalo in ...“
„Le tiho! Le, saj ni tako hudo, in naš sin Karlo je pravi korenjak, ki nama je delal še vselej veselje, le škoda da je danes zadržan sem priti. — Okoli šestih popoludne tedaj je bilo, ko smo so razšli. Pred nočjo smo tako lahko doma, si mislim. Imel sem dobra konja, po ravnini smo jo pihali, kaker sedaj z brzovlakom iz Ljubljano do Borovnice. Moj pes Turko nas je komaj dohajal. Privezan je bil sicer ostal doma. Ko pa je videl, da sem na voz prinesel tudi puško in lovsko torbo, trgal je toliko časa na verigi, da se je res na zadnje oprostil, nas za vozom sledil in došel. Zdelo se mi je, da pridem še prenaglo domu, in tudi Turko je bil ves pregret. Večer bil je za lov, kakor nalašč, in ravno dobre pol ure od doma bilo je neko močvirje, kjer so race imele svoj dom. Rečem toraj hlapcu, naj vozi le bolj počasi domu, da se konja malo ohladita, potolažim ženo, da sem v dobri uri že za njimi doma, da me ni treba nič čakati, naj se le vležejo k počitku, če malo dlje časa izostanemo itd. Vzamem puško in torbo, pokličem psa in grem nekoliko stran od ceste blizo močvirja. Solnce je ravno zahajalo, pol uro bo še svetlo, toraj lahko natanko merim, in rac mora biti nocoj precéj tù. Le urno in previdno naprej, da kaj prehitro ne spodim, in se race preveč ne prestrašijo.“
Tù obstane g. nadlogar, potegne parkrat močno iz svoje pipe in pristavi kozarec k ustom, kakor bi ga bilo pripovedovanje že utrudilo. Ta presledek izpolni njegova zgovorna žena, ker namesto njega začne dalje pripovedovati.
„Od nagle vožnje na slabi cesti sem bila zeló trudna. Ko smo dospeli na gladko pot in smo bolj počasi vozili, bila sem že zadremala na vozu. Tako mi je bilo prav všeč, ko sem domu bolj pozno prišedši dobila svojo staro mater že spečo in zraven njene postelje tudi sinčka v trdem spanji. Prekrižala in poljubila sem ga; pa Karlu to ni bilo kaj ljubo, še globokeje je zlezel pod odejo. Ker sem se zanesla na svojega moža, da pride kmalo domu in pregleda, ali so konji opravljeni in drugo vse v redu, podam so tudi jaz k počitku. Kmalo sem prav trdno zaspala, koliko časa ne vem. Kar naenkrat me nekdo po imeni kliče in trese za ramo. Prestrašena so zbudim misleč, da gori hiša, ali da so nas roparji napadli. Pa ko se popolnoma zavem, vidim svojo mater pri postelji z lučjo v roki.
„Ni še Jankota domu? Kje je ostal? Kam je šel Tvoj mož?“ vprašuje me prestrašena.
Zdaj še le zapazim, da je moževa postelja prazna.
„Šel je od tù pol ure stran v močvirje. Na vsak način hotel je še nekaj rac nastreliti in v dobri uri biti doma. Koliko je ura?“
„Polunoči je ravnokar odbila. Ana, Tvojemu možu se je moralo kaj hudega pripetiti.“
„Kaj? Že polunoči?“ Skočim iz postelje ter se začnem napravljati. „Ana, imela sem čudne sanje,“ nadaljuje mati. „Videla sem Jankota na visokem drevesu, pa ni mogel na tla. Stegoval je svoji roki proseč pomoči in klical je naji po imenu. Jaz ne vem, kaj bi bilo storiti.“
„Naglo mama! pokličite deklo, zbudite hlapca in lovskega pomočnika. Urno naj napreže, mi gremo k močvirju. Tam mora Janko še biti, ker ga ni domu.“
„Četrt ure pozneje bili smo že vsi za odhod pripravljeni. Dekla je ostala za varuha hiši in mojemu sinčku doma, drugi odpeljali smo so brzo proti močvirju. Dirjali smo tako naglo po cesti, da smo se morali trdo držati za lestvo, ker drugače bi pali iz voza. In kaka noč je bila v gozdu!“
„Luna je sicer svetila prav svetlo, pa smreke in hoje so temno senco razprostirale na okrog, kakor bi bili sami strahovi poleg pota. Zdaj nam skoči nekaj črnega nasproti ter se spenja proti vozu. Strahú zaupijem, bila bi kmalu omedlela, ko bi ne bila spoznala našega Turka. Zalajal je namreč in to tako bolestno, da sem se popolnoma zdramila. In v kakšnem stanu je bil! Ves moker, od mraza se tresel, po vsem životu držala se ga je črna mlakuža. Hlapcu ukažem, naj ustavi. Kličemo: Janko! Janko! pa nobenega odgovora. Dospemo blizo močvirja. Pes skoči naprej, teče nekaj korakov, ustavi se in pogleduje nazaj, ali mu sledimo. Voz šel je počasi za nami po cesti, da bi se ne zgrešili, ali pozneje brez potrebe ne iskali.“
Zdaj poprime besedo zopet g. nadlogar. „Zapustil sem voz ter se počasi približal močvirju. Turko je kmalu obstal. To je znamenje za lovca: pazi, tu blizo je divjačina. Ko nekoliko opazujem, res zagledam sredi dolzega bičja zvedavo pogledovati eno raco. Petelin bil je že prej napet, urno puško na lice, sprožim in debela raca se prevrne in znak obleži. Drugih pet odleti, ter so komaj dvesto korakov od meno vsede zopet na tla. Eno raco sem tako že imel, lovska strast me poprime. Zakaj bi še onih ktere ne prinesel domu? Res so mi pozneje posreči še dve ustreliti. Dovolj je za danes, mislim si, mračiti se je že začelo, sedaj se ne vidi in ne zadene več tako dobro. Vendar sem pa še dvocevko z nova nabil, da bi bil tako za vsak slučaj pripravljen. Zašel sem bil že precej daleč v močvirje, vdiral sem se do členkov, pa kaj to briga lovca, ki ima že nekaj plena, da se lahko skaže doma.
Noč je bila že nastopila, luna je sicer svetila, pa tako slabo, da se ni dalo natanko razločiti, in iz močvirja se je vzdigovala tanka meglica. Počasi in oprezno korakam nazaj. Toda kaj je to? Nad mano plapola kakih osem rac kar skupaj proti globoki vodi. Naglo se sklonim v gosto bičevje. Saj bi ne škodovalo, ako tudi teh ktero dobim. Začnem jih posnemati, da jih tako privabim blizo sebe. Res v polukrogu poletavajo, prvi pot še bolj daleč, vendar se mi čedalje bolj bližajo. Komaj štirideset korakov sedaj leté nad menoj. Priložnost je preveč zapeljiva. Vzdignem puško in kar dvakrat zapored ustrelim. Prva raca pade tik mene, druga je bila premalo zadeta. Pomaga si naprej, pa vendar okoli petdeset korakov od mene cepno v lužo. Pokličem Turka, naj jo gre iskat, pa se daleč ne upa. Vdira se mu, odskoči nazaj in se mi dobrika, naj ne bom hud, ker povelja izpolniti ne more. No, si mislim, če se ti ne upaš, bom pa jaz poskusil. Pustim je pa le ne.
Grem naprej, pa čedalje bolj se vdiram. Komaj dvajset korakov imam šo do tje, kjer je morala obtičati. Tù je bil mal prekop. Na drugi strani so tako lepe zlatice rastle in cvetele. Poskočim na prvo grudo čez prekop, pa vdrl sem se skoraj do kolena. Hitro si pomagam, poskočim na druge zlatice misleč, tù dobim bolj trda tla. Pa varal sem se. Še enkrat se mi posreči izkobacati se iz močvirja. Storim dolg korak, pa sedaj se vdere mi pol života v mlakužo. Hočem nogo potegniti iz blata, pa ne gre. Pomagam si z rokama, pa nič ne izdá; kakor bi imel svinec na nogah, vdiram so počasi vedno globokeje.“
Tù si g. nadlogar malo oddahne in krepko potegne iz kozarca; njegova gospa si zakrije obraz. Nobeden izmed nas si pa ne upa s kakim vprašanjem pripovedovalca motiti.
„Čedalje bolj sem se pogrezoval v močvirje. Sklonil sem se naprej, da bi tako zlezel na površje, vležem so nazaj, pa nič ne pomaga; maham z rokama na desno in levo, pa nič ne koristi.
Čutim predobro, kako se polagoma pogrezujem vedno globokeje. Okoli sebe vidim le močvirni mah in biček, sem pa tje kako zlatico; vso to je pa preslabo, da bi se človek poprijel. Pokličem Turka. On si sicer pomaga priti blizo mene, pa ko malo zagazi v močvirje, odskoči nazaj in le krčevito zalaja; njegove oči se svetijo, kakor dve svetli luči, a k meni le noče priti. Toraj nobene pomoči, grem vedno navzdol! Prepričan sem, da me tù čaka počasna smrt. Uboga žena! ubogi moj Karlo, tako zgodaj bosta brez varuha, brez zaslombe! Moj Bog, tako še mlad in tako žalostno umreti! Zdaj čutim pod nogami nekaj trdega. Vse moči zberem in hočem preskočiti na drugo grudo, kjer so se tri zlatice tako prijazno majale v večerni sapi. Pa bilo je to še huje. Ko si z eno nogo pomagam kvišku, prišla je vsa teža mojega života na drugo nogo. Predobro čutim, kako se nekaj vlomi pod njo. Bila je rahla, trohljiva veja, ki me je še držala, a zdaj pogrezujem se zopet globokeje. Črna mlakuža obdaja me od vseh strani, le še roki in glava so proste. Kako mi prsi tišči skupaj, da mi kar dihati ne pusti, v glavo prihaja neznosna vročina, noge so popolnoma mrzle, skoraj ne čutim jih več. Spomin in pamet me zapuščata, pred očmi se mi temni, zdi se mi, kakor bi luna, zvezde in vse okoli mene se vrtilo. Zaprem oči. A ko zopet spregledam, plešejo bičevje in tri zlatice pred menoj. Z Bogom žena! srečno Karlo! vskliknem nehoté.“