Kdor se poslednji smeje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
(Elegantna soba pri gospe pl.Podgorske v nekem hotelu. Na levi in zadaj so vrata.)


PRVI PRIZOR
Henrijeta (sama pogleda na uro).

Uže tri je ura. Opoludanji spanec milostive gospe traja dolgo. Saj je pa tudi prisiljena prespati čas, kajti menj zanimljive druščine in slabšega vremena se nikdar nismo imeli v BadenBadnu. Nekoliko pustih, dolgočasnih, bolnih Angležev, nekoliko šopirnib Berolincev in vrhu tega se vedno deževje! 0 tem se ne da nič misliti! — Oh, gospa milostiva.


DRUGI PRIZOR
Henrijeta. Gospa pl. Podgorska (z leve, v elegantni domači obleki).

Podgorska. Henrijeta-koliko je ura? (Zeha se ji). Jeden njegovih netjakov, s katerim se imam kmalu seznaniti, izvoljen je, da me spravi na vrhunec sreče — in ob jednem podklobuk!

Henrijeta. Kako mu je ime?

Podgorska. Nomina sunt odiosa! pravijo Latinci! Strijc je zelo močeč. Dosle še nobeden njegovih ženitnih kandidatov ne pozna tekmeca svojega. Kar mi je strijc poročil o njem, ni mi baš nevšečno: bogat je, ima pet in trideset let in je baron. Danes mi pošlje strijc fotografijo meni namenjenega bodočega soproga. (Stopi k oknu.) Kakšni ljudje se vidijo! Baden-Baden se mi zdi letos shajališče abotnih obrazov! Najine sobe pak imajo sicer ugodno ležo, kajti ves "lepi svet" mora tod mimo. (Po odmoru, glede skozi okno.) Kakov drzen človek-to je vendar impertinentno!-Kaj?!-Še sedaj-?Henrijeta! (Stopi od okna.)

Henrijeta. Kaj pa je, gospa milostljiva?

Podgorska. Pod oknom se je ustavil nekov gospod in neprestano zija semkaj gori.

Henrijeta. Ali Vas je videl?

Podgorska. Videl-saj je zato obstal. (Gre zopet k oknu.) Res, še stoji tukaj!

Henrijeta. Gospa milostiva ste čisto obledeli.

Podgorska. (ošabno). Misliš li, da sem bedasta?- Imponirajmo mu! (Dene lornjeto na oči.) Drznost mi je gaslo! To pomaga! Obrnil se je strani.

Henrijeta. (je tudi stopila k oknu). Nikakor. Tudi on si je pripravil lornjeto.

Podgorska. Res! Gori gleda, skozi lornjeto gleda.

Henrijeta. Gospa milostiva, stopite rajši od okna!

Podgorska. Umaknem naj se? Jamais! -Sicer neka neprijetna postava- brado a ľanglais- ves comme il faut!

Henrijeta. Ni grd! Takšnega sem si zamislila Edvarda v Goethejevem romanu "Wahlverwandtschaften".

Podgorska. (nestrpljivo). Ali še ne bode šel? -Zasmehujvi ga! (Začne se na ves glas smijati.) Hahaha! aboten človek! Ne stoji li tu, kakor primrznen?! Smij se vsaj tudi Ti, Henrijeta! Hahaha! (Obe se smejeti.)

Henrijeta. Uže gre!

Podgorska. Glej, to je pomagalo! Vender gre! (Stopi od okna.) Moški so uže tako drzni, da se jim res moramo staviti po robu!

Henrijeta. (je še pri oknu). Gospa milostiva- v hišo gre!- Prišel bode gori!

Podgorska. (prestrašena). Ni mogoče!

Trnovski. Kako to?

Podgorska. Katero, ne bodi huje rečeno, zdi se mi jako nepristojno.

Trnovski. Zakaj?

Podgorska (burneji). Kdo Vam je dovolil vstopiti?

Trnovski. Nihče.

Podgorska. A čemu ste prišli semkaj?

Trnovski. Zaradi Vas.

Podgorska (vsa vzburjena). Gospod, Vi ste jako najiven.

Trnovski (z isto mirnostjo). Vi tudi! (Dene si lornjeto na oči in ogleduje Podgorsko.) Nečete li tudi Vi rabiti svojelornjete,gospa milostiva? Tako ljubko Vam pristoji!

Podgorska. Zdi se mi, da se radi šalite.

Trnovski. Zdi se mi, da Vi tudi.

Podgorska. Jaz?!

Trnovski(ima še lornjeto). Res, pred nekaterimi trenutki. Tam pri oknu!- Hahaha! Gospa milostiva, se li nečete več smijati? Vaš smeh je tako mičen. Hahaha!

Podgorska. A Vaše vedenje, gospod, je razžaljivo!

Trnovski. Razžaljivo? Nikakor ne! (Izpusti lornjeto.) Kaj sem storil? Kaj sem pregrešil? Poglediva to natančneje! Šel sem prej mimo Vašega okna - to je dovojeno, kaj ne da? - opazil sem v oknu damo, mlado, lepo, mikavno-da naravnost povem- Vas, milostiva gospa. Ta dama je tako nesrečna, da mi je po všeči; dovolim si torej še jeden pogled-oprezen, bojazljiv pogled, prisezam Vam! in vidim, kako dama naglo dene lornjeto na oči in me ostro ogleduje - (uljudno) mikavno ste, ko imate lornjeto na očeh, gospa milostiva! - Ali ne samo pozornsti, ne, bil sem tako srečen, da sem vzbudil tudi veselost gospe, kajti odprla je na hip rudeča ustna in prijeten, kakor zvon čist smeh zveni mi doli na uho! (Uljudno.) Preljubeznivi ste, ko se smejete, gospa milostiva!

Podgorska. Gospod-dovolj je!

Trnovski. Prestavite se v duhu v moje položje! Prva moje misel je bila, da bi šel dalje,kajti gotovo je vsaj nevšečno- če je človek zasmehovan! Ali sem pa smel predmet veselosti Vaši odstraniti tako hitro?- Ostati na mestu bi bilo še slabše, kajti, kajbi si mislili mimogredoči ljudje o preprostosti dame, ki tako glasno in brezobzirno zasmehuje tujega gospoda doli z okna? Zdelo se mi je torej najbolje, da se pri Vas oglasim in Vam rečem: "Gospa milostiva, rači se Vam, zasmehovati me- evo me! Ogledujte me, dokler se vam ljubi- (rine sedež k zofi,)jaz ne bom ničesa zamudil (sede na sedež) in utegnem do nedelje!-"

Henrijeta (strme). Sedel je!

Podgorska(po odmoru,precej mirno). Zahvaljujem se Vam, gospod! Morala, katero učite, zadostuje! Da, smejala sem se Vam- ker sem Vas hotela kaznovati za Vašo predrznost; zdeli ste se mi predrzni zato, ker ste dalje, nego se spodobi, gledali na moje okno, ter sem v prvem trenutku pozabila umakniti se od njega, kar bi bilo edino dostojno; vidite, da rada uvidevam;- prositi mi je odpuščanja- zo storim s tem! Dovolite, da Vam naznanim svoje ime-

Trnovski. Zvedel sem je uže pri vratarji: "Gospa pl. Podgorska, vdova"; "bogata", menil je vratar; "ljubezniva"- dostavljam jaz!

Podgorska(resno). Dobro! torej veste, kdo sem!- ali Vam je sedaj kaj opravičeno moje vedenje?

Trnovski. Srečnega se čutim, da sem bil predmet Vaše mikalne nagajivosti.

Podgorska. Dovolj zasmehovanja! (Da mu z roko znamenje, naj odide in se u prikloni.) Menim, da se zdaj nimava več razgovarjati.

Trnovski (vstane). To se pravi namreč: allezvous-en! Umejem! Zdravstvujte, gospa milostiva; naj bi oblaki , kateri sedaj mrače Vam čelo, kmalu izginili! Naj se Vam veselost hitro vrne, kajti Vaš smeh je tako ljubek- hahaha- in tako nalezljiv- hahaha- prezapeljiv-

Podgorska(jezna). Dovolj je, gospod! Zapustite me!

Trnovski (vedno smije se). Hahaha- A, Vi se več ne smejete? Oj, to je slabo! Torej se mi je samemu smijati? Bodi si! Saj veste, gospa milostiva: Kdor se poslednji smeje-ta se najbolje smeje. (Odide z uljudnim priklonom.)


ČETRTI PRIZOR
Podgorska. Henrijeta.

Podgorska(zelo razburjena hodi po sobi). Nesramno! Taka predrznost je neslišana! Kako se je mogel drzniti, da se mi je vrinil in se šalil z menoj!

Henrijeta. Kdor se poslednji smeje - se najbolje smeje! Kako prav pravi!

Podgorska. Pretožna zmaga! (Mirnejša.) Toda, ko bi le mogli maščevati se - jeziti se mi ne pomaga! Kdo bi li bil? Zapazila sem navzlic srdusvojemu, da ni bil prenapačen.

Henrijeta. Takove stvari se uže zapazijo.

Podgorska. Natakar nama bode uže vedel povedati, kdo je. (Zvoni.)

Natakar (pride). Gospa milostiva, velevate?

Podgorska. Ste li poznali gospoda, ki je bil sedaj tukaj?

Natakar. Jaz ne, a vsekako ga pozna vratar - vprašam ga. (Odide.)

Podgorska. Nedvojbeno mora biti iz višjih krogov in videl se mi je izobražen mož, ki pozna svet.

Natakar (vstopi). Vratar gospoda pač dobro pozna!

Podgorska. No?

Natakar. Fotograf je ter se imenuje Kajfež.

Podgorska (vzklikne). Kaj? Foto-

Natakar. -graf! - Ukazujete li, gospa milostiva, še kaj druzega?

Podgorska. Ne, imam čisto zadosti! (Natakar odide.) Ali si čula, Henrijeta?

Henrijeta. Padla sem iz devetih nebes - nego fotograf!

Podgorska. Dogodek s fotografom! Strašno! Kaj je fotograf? Stvar, ki dela podobe naše, ki spada k fotografskemu stroju, prav tako, kakor živo srebro, solitarna kislina in steklo! Nesramneža malo poučim! (Zvoni.) Da sem že toliko okolišajev imela z njim!

Natakar (pride). Kaj ukazujete, gospa milostiva?

Podgorska (razburjena). Pokličite mi gospoda Fotografa, hotela sem reči, naj pride še malo nazaj; prosim ga na malo besedij - ne more še daleč biti - (hiti k oknu). Res da, tam-le gre, čez šetališče! Podvizajte se - čakam! (Natakar odide.)

Henrijeta. Gospa milostiva, kaj ste se namenili?

Podgorska. Bodemo pač videli, kdo se bode poslednji smijal-! (Zvalí se nemarno na zofo.)

Henrijeta. Kaj li bode iz tega!

PETI PRIZOR
Natakar (odpre vrata). Trnovski (nastopi). Prejšnji.

Natakar. Izvolite le zopet vstopiti, milostiva gospa Vas pričakuje. (Odide.)

Trnovski. Hitim izpolnjevat milostivo povelje!

Podgorska (jako ponosno, obrne glavo le malo proti njemu). Oprostite, da ste na moj poziv še jedenkrat se k meni potrudili. Ivedela sem ravno sedaj, kdo ste!

Trnovski (se ji prikloni). Jako mi je prijetno!

Podgorska. Priporočili so mi Vas.

Trnovski. Preljubeznivo!

Podgorska. In hvalili delo Vaše!

Trnovski (osupne). Delo?

Podgorska (ne pazi nič kaj nanj). Sedela Vam bodem!

Trnovski. Meni sedela?

Podgorska. Če niste predragi.

Trnovski (strmi vedno bolj). Predrag?

Podgorska. Ali znate dobro zadeti?

Trnovski. Zadeti? Gospa milostiva, to vprašanje mi ni čisto jasno!

Podgorska (na stran). Kako je bedast! (Glasno.) Kdaj bodete utegnili? Kdaj smem priti k Vam?

Trnovski (zase). Kaj je to? Kakšen rendezvous? (Glasno, jako uljudno.) Gospa milostiva, jako prijetno sem iznenadjen - na razpolaganje sem Vam vsako uro.

Podgorska (kaže svojo obleko). Ali je Vam prilično to oblačilo? Negligé?

Trnovski (radosten). Prav izborno! (Zase.) Kakova koketa! (Glasno.) Torej smem pričakovati Vas?

Podgorska (mirno). Gotovo! Koliko računate dvanajstorko v navadni mali obliki?

Trnovski (strme). Kako? Kaj?

Podgorska. No - odgovorite vsaj!

Trnovski (zase). Sedaj pa res več ne vem, kaj naj si mislim!

Podgorska (nestrpljivo). Gospod, ali me ne umejete? Fotografovali me boste! Natakar Vas je hvalil, da ste najboljši fotograf!

Trnovski (vzklikne). Kaj? - Kdo? - Kdo sem jaz?!

Podgorska (ne pazi na to). Želim obiskalnih lističev, retuširanih in koloriranih. Tudi nekaj doprsnih podob. Kdaj morem dobiti podobe, in po čim dvanajst podob?

Trnovski (molči strmé).

Podgorska (obrne se proti njemu). No,gospod?

Trnovski (zase). Po čim računate dvanastorico! Baron Karel Trnovski - graščak - za koga me zmatrajo tu?!

Podgorska. No, gospod, pogoji Vaši?

Trnovski (upokojen). A tako, moji pogoji? (Zase.) Čuden dogodek! Privolimo vanj! (Glasno.) Gospa milostiva, vselej sem Vam na postrežbo, izkušal Vam bodem služiti, najtočneje in najceneje, kolikor je mogoče - popravljene - prebarvane - mala oblika - velika oblika - doprsna podoba - tudi na dvanajstorico.

Podgorska. Imate li atelier?

Trnovski. Dvanajst!

Podgorska. To je mnogo! -še nekaj! Ali bi ne mogli fotografovati kar tukaj? Ta izba je jako svetla!

Trnovski (uljudno). Jako svetla!

Podgorska. Ali se more Vaša kamera prenesti?

Trnovski. Da se prenesti!

Podgorska. Dobro! - Zovete se Kajfež?

Trnovski (vzklikne). Kajfež! Usmiljeni Bog! To je premično ime!

Podgorska. Kako li menite?

Trnovski. Oj, nič - ime mi je Kajfež! Na službo!

Podgorska (vstane). Dobro! Torej je vse dogovoriti se z vratarjem. Jutri zjutraj Vas pričakujem. Delajte čisto, kolikor emogoče, in ker pri napravljanji podob rabite vs lej jedke in ostre tekočine, prosim - ne polijte mi žametovih preprog. Na svidenje, gospod Kajfež! (Odide s ponosnimi koraki. Henrijeta za njo.)

Trnovski (sam). "Prosim, ne polijte mi žametovih preprog!" Kako zaničljivo, kako porogljivo se nosi ta gospa sedaj z menoj, ko me zmatra za fotografa! - A sedajme je še pustila, naj tukaj stojim! Za to trmo jo moram malo prekaniti - pa kako?! Igral bodem še dalje to burko. - Stoj! neka misel! Naglo! Evo ti papirja in črnila - predno bode prišla nazaj! Ali najprej natakarja! (Kliče skozi vrata.) Natakar!

Natakar (pride). Gospod milostivi!

Trnovski (mu da denar). Najprej to-le! a sedaj mi odgovarjajte! (Gre k mizi in piše mej naslednjim razgovorom:) Kdo Vam je dejal, da sem fotograf in se zovem Kajfež?

Natakar. Vratar! Njegova zmota pak se je uže razjasnila! Prosim tisočkrat, da mi oprostite! Gospod milostivi ste pa tudi za čudo podobni fotografu Kajfežu, ki je prišel semkaj pred nekimi dnevi.

Trnovski. Saj tudi sem fotograf Kajfež! Hočem sedaj biti! Ali me umejete?

Natakar (nasmihajoč se). A, to je druga! Torej pa ste, gospod milostivi - uže umejem!

Trnovski (piše). Kako se zove tukajšnji topliški zdravnik?

Natakar. Doktor Raba!

Trnovski. Dobro! Tega Rabo porabimo! Tako - evo listka! (Zgane ga ter ga da natakarju.) Izročite to, precej ko bodem odšel, gospe pl. Podgorski in dostavite: "Priporočilo gospoda doktorja Rabe!" Zaslužili bodete s tem jeden louisd'or.

Natakar. Prav, gospod milostivi! (Odide.)

Trnovski. V petih minutah bodem zopet tukaj! (Obrne se proti vratom na levi.) Varuj se, lepa žena! Tvoj nasprotnik je trdovraten in mora imeti poslednjo besedo! "Zadenem" nej te? Pač da, želim zadeti te - in sicer tja, kjer si najobčutljivejša - v živo tvoje srce! Zdravstvuj, Bog Amor! Morebiti se mi posreči, da se bodem vender poslednji smijal! (Odide naglo.)

SEDMI PRIZOR
Henrijeta. (Potem) Podgorska.

Henrijeta (pogleda oprezno skozi vrata). Gospa milostiva, šel je!

Podgorska (pride, smije se). Tako, dobro sem naredila! Če s takimi ljudmi zaničljivo ravnamo, vrnejo se sami v meje svojega stanu! - To fotografujoče strašilo pak se je vedlo sicer kakor plemenitaš.

Henrijeta. Gospa milostiva, mu bodete res sedeli?

Podgorska. Zakaj ne? C'est pour passer le temps!

Natakar (pride in izroči Podgorski listič). Priporočilo gospoda dr. Rabe. Jako nujno!

Podgorska. Kdo je ta dr. Raba?

Natakar. Topliški zdravnik? Česa li želi od mene? Saj sem čisto zdrava. (Bere.) "Gospa milostiva! Baš sem videl fotografa Kajfeža priti iz Vašega stanovanja. Zmatram v svojo dolžnost, poročati Vam o posebnostih omenjenega človeka!" - Za Boga! Posebnosti? (Čita dalje.) "Nesrečni, lepi in zanimivi človek je časih, dejal bi, nekako z uma zmaknen."" - To je grozno! - " Napečna čestilakomnost je neki uzrok njegove začasne blaznosti, katera pak se pokaže le tedaj, ko meni, da žali kdo umeteljniško dostojanstvo njegovo! Sicer pak je tih, nikomur nevaren ter mu vse dobro tekne. Ko bi zopet prišli v dotiko ž njim, varujte se dražiti ga z ugovarjanjem. Molčite mu vselej. Tukajšnji zdravnik štel sem si to poročilo v dolžnost! Udani Raba." - Za božjo voljo! Stvar se razvija vedno lepše!

OSMI PRIZOR
Trnovski (vrne se). Prejšnji.

Trnovski. Gospa milostiva -

Podgorska (glasno vzklikne). Oh,moj Bog! Evo ga!

Henrijeta. Sveto nebo! (Skrije se za zofo.)

Trnovski (zase). Pismo je imelo vspeh! (Glasno.) Odpustite, gospa milostiva, da Vas zopet nadlegujem; toda zaupanje, s katerim ste me dobrotno počestili -

Henrijeta (zelo naglo). Gospa milostiva nečejo več fotografovana biti!

Podgorska (tiho Henrjeti). Ne draži ga!

Trnovski (naglo izpremeni glas, kakor v nesvesti). Neče več fotografovana biti?

Podgorska. Oj, pač! Ali morebiti pozneje! Nenadejane okoliščine me za sedaj odvračajo - pozneje - pošljem Vam poročilo.

Trnovski (s srpim pogledom). Pošljem poročilo? -(Jako živahno.) Bon! Umejem! To je nezaupljivost - oj, zavrnili ste me! -To me grize! To hudo grize!

Podgorska. Gotovo da ne, gospod!

Henrijeta (plaho). Sedaj ga je prijelo!

Trnovski (vedno burnejši). Gospa! Jaz se nisem poganjal za Vas, sami ste se mi ponudili prostovoljno za obliko obiskovalnih listkov! Oh! tudi fotograf se zvija, če kdo hodi po njem!

Podgorska. Prosim, prosim! Umirite se, Kajfež ljubi; sedela Vam bodem!-

Trnovski (naglo, čisto pameten). Prav dobro! Doprsno podobo?

Podgorska. Doprsno podobo!

Trnovski. Tudi celo podobo?

Podgorska. Tudi celo podobo!

Trnovski (radosten). Tisočera hvala, gospa milostiva! Zadovoljni bodete! (Poljubi ji uljudno roko.) In da Vam precej pokažem svoje umeteljniške zmožnosti, prinese sem s seboj fotografijo (vzame iz žepa majhno fotografijo) - na ogled.

Podgorska. Čegavo?

Trnovski. Vašo!

Podgorska. Mojo?

Trnovski. Da - naredil sem jo baš sedaj v svojem atelierji.

Podgorska. Kako je to mogoče? Saj nisem bila navzočna!

Trnovski. Nič ne de. Izumil sem fotografovati tudi nenavzočne osebe.

Podgorska. Kako delate to?

Trnovski. V glavi svoji si mislim podobo onega, katerega želim fotografovati, in sicer prav živo, tako, da jo imam uprav pred očmi. Potem se ustavil pred kamero, katera torej dobila negativno podobo predmeta, ki sem ga imel v mislih. (Z mrtvaškim glasom.) Jaz fotografujem uprav misli svoje!

Podgorska (tiho). Saj je res blazen! (Glasno.) Ali je to gola neumnost!

Trnovski. Gospa!

Podgorska (naglo). Odpustite, gospod, hotela sem le reči: obogatili ste svojo umeteljnost po bistroumji svojem! Ne bi li mogla videti te čudovite podobe?

Trnovski. Dovolite, gospa milostiva, da jo prej dopolnim z nekaterimi potezami! Bodite tako dobri, sedite na sofo! (Vzame črtalo iz žepa).

Podgorska. Kako?

Trnovski (jako burno). Prosim, sedite mi! (Rahleje.) Bodem to-le retuširal!

Podgorska (sede na zofo).

Trnovski (zopet jako ljubeznivo). Gospa milostiva ste čarobno lepi! Dovolite mi samo obleko Vašo malo mikalneje prirediti! (Gre k nji, popravlja ji kodre itd.)

Podgorska (nekoliko nejevoljna, nekoliko udana). Ali, gospod -

Henrijeta (pošepeta ji tiho). Udajte se mu vselej! Res ne bode Vam ničesar storil!

Trnovski. Nič ne pristoji lepše nego li čedno domače oblačilo - ta kras vse noše - za vsakim zgibom sedi bog Amor! (Jako fino šepeta ji na uho.) Ste li še hudi name?

Podgorska. Ali gospod -

Trnovski (nasmihaje se). Kaj mislite sedaj o meni?

Podgorska (razmotava ga pazljivo). Priznavam, da uže sama več ne vem!- (Zase.) Zdi se mi kar ves izpremenjen - ves drug - kdo pa je? Ali me vara?

Trnovski. Boljši sem nego li se vidim! (Hitro zopet s slovesnim glasom.) Začnimo sedaj popravljanje!-(Sede za mizico na drugem konci odra, Podgorski nasproti.) Smem li sedaj prositi, da se mi pokažete od strani?

Podgorska (obrne se, da ji vidi profil; dolgo in pazno je Trnovski ogleduje).

Trnovski. Tako!- Sedaj pa prosim en face!

Podgorska (obrne se proti njemu navspredaj; zopet jo dolgo in z veseljem ogleduje).

Trnovski. Še jedenkrat od strani! (Ogleduje jo.) Hvala! (Zase.) Krasna je!

Podgorska (tiho). Henrijeta, kaj praviš o tem?

Henrijeta. Jela sem nekaj misliti!

Trnovski (črta fotografijo). Gospa milostiva, ste torej vdova?

Podgorska. Vdova-da! Ali tudi uže na pol nevesta!

Trnovski. Vi nevesta? (Skoči k višku.) Oj, usoda, zakaj me tako tepeš?

Podgorska (zaničljivo). Gospod Kajfež, kaj Vas to skrbi? -vzeti mi je nekega sorodnika, nekega netjaka-

Trnovski. Netjaka? - (Naglo.) Gospa milostiva, ni dobro omožiti se s tako bližnjim sorodcem!

Podgorska (skoči k višku). Gospod! - sedaj je čas, da končate pohod svoj! Zapustite me- Henrijeta, naroči kavo mojo! (Henrijeta odide.)

Trnovski (sede zopet za mizo). Jaz popravljam!

Henrijeta (priteče). Gospa milostiva! Pismo iz Berolina, od strijca Ramnika! Dotična fotografija!

Podgorska. Kaži!- Ali me bodete sedaj vender zapustili? Nestrpljivo!

Podgorska (čita list.) "Netjaka ljuba! Baš sem zvedel, da netjak moj, kateremu sem Te snubil, biva uže nekaj dnij v Baden-Badnu. Tako Ti bode prilika, seznaniti se ž njim. Ta je baron Karel pl. Trnovski, Tebi strinič v tretjem kolenu. Pismu prilagam njegovo fotografijo. Ob jednem sem tudi njemu naznanil Tvoje ime in ga pozval, naj Te poišče!"- Oh, fotografija! (Vzame fotografijo, ki je bila v listu, in jo ogleduje.) Za Boga! Kaj je to? Saj ni mogoče! (Ogleduje sedaj fotografijo, a sedaj Trnovskega.) Henrijeta, je li res on?- On je!

Henrijeta (pristopi). Kaj pa je?

Podgorska. Hočeš li videti fotografijo bodočega mojega soproga? Glej je! (Kaže fotografijo.)

Henrijeta (zavzeta). Za Boga! Saj to je Kajfež.

Podgorska (tiho). Tiho, prevaril je naju! Drznil se je šaliti se! Idi - preskrbi kavo, pusti naju sama.

Henrijeta (odide).

Podgorska (zase). Sedaj sem spregledala vse! Vratar je podkupljen, ali pak se je zmotil!- Zdravnikovo pismo je bilo ponarejeno! Toda le potrpite, gospod fotograf, le potrpite! Vaše retuširanje Vas ima drago veljati.

Trnovski (zase). Kaj je neki bilo v pismo?

Podgorska (tiho). Maščevanje ne bode izostalo! (Glasno.) Ako Vam je prav, gospod, začniva zopet zasedanje svoje.

Trnovski. Kakor velite, gospa milostiva! (Zase.) Kaj li namerava?

Podgorska. Veste li tudi - da sem odločna protivnica Vašega spola?

Trnovski. Zakaj neki?

Podgorska. Nič več ni ljubeznivih mož!

Trnovski. Obrekovali so Vam ljudje moj spol!

Podgorska. Vsi ste lažnjivci, licemerci in sleparji! Zato se ustavljam tako krepko drugi možitvi, ki so mi jo svetovali.

Trnovski (živo). Res, prav govorite, gospa milostiva! Le ustavljajte se!

Podgorska. Strinič, katerega mi je vzeti,- ta je nekov gospod pl. Trnovski.

Trnovski (poskoči po konci). Karel pl. Trnovski?

Podgorska. Karel pl. Trnovski. Morebiti ga slučajno poznate?

Trnovski. Če ga poznam - kakor samega sebe! Jedno vprašanje: Ali ste vi netjaka barona pl. Ramnika?

Podgorska (nasmihaje se). Saj je ta blagi moj strijc, ki me hoče po vsi sili omožiti!

Trnovski (ves zmešan od zavzetja; zase). Mila nebesa! To je dušica, katero moram vzeti na vsak način! Zdaj sem lepo v zadregi- ali naj ostanem še fotograf- naj se ji odkrijem?- Premikalna je!

Podgorska. Gospod pl. Trnovski je neki prav oduren človek!

Trnovski (postavi se ponosno po konci). To ni res!

Podgorska. Krivook je!

Trnovski (vedno burnejši). Dovolite, to je obrekovanje!- On je lep, mlad mož, cvetočih let in poln moči! (Jako žarno.) Gospa milostiva, snubim Vas zanj! Sreča njegova je sreča moja! (Poklekne pred njo.)

Podgorska. A vendar njegova soproga ne tudi Vaša!

Trnovski (kleče). Midva imava vse zajedno!

Podgorska (razsrjena). Gospod!-

Trnovski. Dovolite, da se tu pred Vami na kolenih vsega izpovem!- Jaz nisem niti fotograf - niti Kajfež - ne znam niti retuširati - niti kolorirati - jaz sem Karel pl. Trnovski, namenjeni Vam ženin, Vaš osramočeni, kakor grešnik skesani strinič v tretjem kolenu!-

Podgorska (zelo mirno). Vem to uže četrtinko ure!

Trnovski (skoči po konci). Kaj?

Podgorska (vzame fotografijo z mize in mu jo pokaže). Poznate li to podobo?

Trnovski (osupel). Moja slika!

Podgorska. In ta je res zadeta! Ni li res?

Trnovski Dobro zadeta - grozno neumen obraz-! Čisto blamiran!

Podgorska. A sedaj, gospod, prišla sva do kraja - (z ljubeznivim priklonom) evo - primite spet fotografije svoje!

Trnovski (vzame jo ter jo vtakne zadaj v žep). Hvala!

Podgorska. Ne ostaja Vam torej ničesa druzega nego li, da poročate strijcu Ramniku, da o najini ženitvi ne more več biti govorjenja!

Trnovski. A zakaj ne?

Podgorska. Ker jaz nečem.

Trnovski (malodušno). Sem li krivook?

Podgorska. Na Vas še nisem pogledala!

Trnovski (žarno). Ali jaz Vas ljubim - molim Vas! Gospa milostiva vprašajte srce svoje! Kaj čutite zame?

Podgorska. Usmiljenje!

Trnovski (odvažno). Na to se ne morete omožiti!

Podgorska (jako humoristično, s finim zasmehovanjem). Vaša igra je torej tukaj doigrana! Zahvaljujem pak se Vam za kratek čas, ki ste mi ga delali, gospod bivši fotograf! Morali bi nadarjenost svojo za komedijo bolje v prid obračati, v nizko komični stroki bi bili izvrstni! -Hahaha!- Vselej se Vam bodo smijali! Prekomičen ste-! Moram se sama smijati! Imejte se dobro, gospod strinič - Kajfež! Sedaj pač vidite, kdo se poslednji smeje! Hahaha! (Odide s smehom skozi leva vrata.)

Trnovski. Zemlja, pogoltni me! (Pokrije klobuk, kratko.) Z Bogom! (Odide skozi srednja vrata.)

Podgorska (zase). Bode li res šel? (Glasno.) Kam hočete iti?

Trnovski. V igralnico!

Podgorska (zavzeta). Kaj bodete tam?

Trnovski (z mrtvaškim glasom). Umrl, požrl bodem vse roulette-krogljice!

Henrijeta (pride s kavino posodo). Kava!

Trnovski (se vrne). Gospa milostiva, jedno prošnjo še, in potem slovo - na večno!

Podgorska (se tudi vrne). No?

Trnovski. Smem li prositi Vas čašice kave! V krepilo - na blamažo!

Podgorska (nasmihaje se). Naročila sem je le za jedno samo osebo!

Trnovski. Nič ne de - pil bodem mleko! -Mleko potolaži blamažo!

Podgorska (zase). Jako mi godi - menim, da bi mu odpustila! (Natoči na mizi čašico kave ter mu jo poda.) No, za čašico kave mi ni toliko - na blamažo! Za slovo!

Trnovski (pade s čašico v roki pred njo na koleni). Ne, odpustite! Ljubljena stričina! Nevesta draga!

Podgorska. Stojte, stojte, gospod fotograf! Tako daleč še ne bova kmalu -

Trnovski (nežno). A konečno vender prideva tako daleč!

Podgorska. Kdo Vam to pravi?

Trnovski. Vaše nasmihanje! Vaše oči, lepa stričina! Mi fotografi poznamo obraze! Naposled pa vender le zadenemo!

Podgorska. Če je taka, torej pak uže moram udati se!

Trnovski. Viktorija! (Da čašico Henrijeti.) Udajte se - a meni dajte nežen, zaročni poljub! (Poljubo jo.)

Henrijeta (zase). Dajte se uže poljubljati - o tem si človek res lehko misli vse!-

(Zastor pade.)
(Konec se mora igrati jako hitro.)