Kdor hoče živeti

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Prvi honorar
Frančišek Ločniškar
Izdano: Slovenski narod 16. april 1903, (36/85), 1–2
Viri: dlib 85
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po temnih ulicah se je delalo blato. Gosta megla je legala nad mesto in dež je rosil na zemljo.

Le semtertja je brlela kaka svetilka. Ropotanje vozov je malo prenehalo. A iz gostilniških kotov so se čuli zamolkli glasovi ter se gubili v temni noči.

Prodajalci so zapirali prodajalne, ter odhajali domov.

Predmestna pekarna pa je bila še odprta. Slabo brleča svetilka je obsevala zaduhle kote in bledi, umirajoči žarki so padali na droben obrazek mlade deve, ki je sedela v kotu in zrla zamišljeno pred se.

Ravnokar je nehala brati. Branje jo je razburilo, da je vrgla knjigo po mizi ter začela misliti . . .

»Ne, ne, on ne bo nikdar tak! On bi ne mogel biti!«

To jo je malo potolažilo. Saj ga je poznala z dušo in telesom.

»Ne, ne, on ne bo nikdar tak! To je nemogoče!«

Potem pa je bilo zopet vse tiho. Le ura je enakomerno tiktakala in zaspani kanarček je včasi vztrepetal s perutnicami.

Prišel je semtertja pozni kupec in spet odšel.

Že je mislila zapreti, kar pride njen gospodar. O tem času ga ni bilo še nikdar.

»Dober večer želim!« reče tiho dekle.

»Dober večer, dober večer! Ah, to vreme! Človek ne ve, kam bi šel! A tu je toplo. Malo pogrejem se.«

Na to se vsede poleg nje in začne nosljaje : »Ah, tu je toplo! Bolj toplo, kot ne vem kje ... To se vam vidi na licu, kjer vam cveto sedaj v največji zimi pomladanske rožice! Ni-li res tako?« Rekši jo je pobožal po licu.

»Prosim vas, opustite šale! Oprostite, iti moram. Čas je že, doma imam mater, bolno mater ...«

»Bolno mater! A, to je hudo! Ne mudi se vam, bolniki imajo pač radi mir!«

Zopet je sedla za mizo in vzela knjigo v roko.

»No,« začne on, »zadnjič ste me prosili, da bi vam povišal plačo, češ, da z materjo ne moreta živeti ob tako pičlem zaslužku.«

»To bi vas tudi še sedaj prosila. Drugače ne morem preživeti sebe in matere. Vam se ne bo poznalo nič, a nama veliko. Vedno sem bila pridna pri delu, a poslej bom še pridnejša, samo, da bom mogla pošteno živeti.

»Da, da, to se še vse lahko zgodi! Seveda pridna, zelo pridkana, ubogljiva in poslušna, pa bo boljša plača!«

Pomaknil se je popolnoma k nji, jo pogladil v obraz in prijel za roko.

»Prosim vas, gospod, pustite šale in ne dražite me!«

Vstala je in stopila parkrat po sobi.

Prišla je stara ženica po kruha in naredila molk.

Ko odide, začne zopet on: »No, pa pustimo šalo! Če hočete še kaj posebej zaslužiti, vem za službo. Ni daleč. Pripravna bo ravno za vas. Trpljenja bo malo ali pa nič, a plača ne bo slaba ...

Danes je šla moja postrežnica domov. Namesto nje lahko vstopite vi.

Dela bo malo. Zjutraj ob osmih pomedete sobo in naredite red. Ravno tako zvečer.

No, tiste pol ure, ki jo zamudite, je lahko vajenec tu v pekarni.

Poleg tega imam prostor, kjer bi lahko prenočili ... Vam saj ne bo treba hoditi tako daleč domov ...q Zvečer greste k materi, ji poveste, kako in kaj — potem pa k meni ...

No, no, in poleg tega ... Saj veste kaj ... Škoda bi bilo, škoda teh cvetk, da zmrznejo. Ni res tako? Vidite, tako-le bova slonela skupaj in prijetno nama bo ...«

Kakor strela iz jasnega neba so jo zadele te besede. Skočila je na noge, ga pahnila v stran in pomerila zaničljivo od nog do glave.

Prsi so se ji burno dvigale in tresla se je po vsem životu.

»Nesramnež! Sram vas bodi! Pojdite — ali grem pa jaz!«

Ukazujoče je rekla te besede. On je pa vstal, jo pogledal in vprašal: »Kdo ste neki vi? » — »Pošteno dekle!« — »Torej iščite jutri druge službe, pošteno dekle jo lahko dobi! Kje je današnji denar?«

Dekle odpre predal, prešteje in mu da.

»Tu imate! Jutri pa pridite po knjižico, če vam je drago.

Če vas pa mine ta mladostna trma — no potem lahko ostanete!« — »Nikdar ne, z Bogom!«

Pograbila je ogrinjalo in odbežala po temni ulici težkih korakov, a lahke duše ...

Drugi dan je šla po knjižico. Gospodarja ni bilo doma. Dobila jo je pri kuharici. Ves dan je potem begala po mestu od hiše do hiše in vpraševala po službah.

Zvečer se je vrnila domov prazna, obupana. Doma je zakurila, kjer je postalo mraz ter napravila bolni materi večerjo.

Ko je bolnica zaspala, je ugasnila luč in šla tiho po stopnicah na ulico.

Krasna noč je bila. Mrzel veter je bril od severa po sneženih poljanah, a na lazurnem nebu je trepetalo nebroj zvezd.

Zavila se je tesneje v obleko in odhitela po ulici. Pri mali hiši koncu ulice pa je obstala in čakala nekaj časa.

Kmalu pride iz stranske ulice mlad človek. Spoznala ga je že od daleč in mu hitela nasproti.

»Zakaj te ni tako dolgo? Kako težko sem te čakala!« — »Srček, bodi miren in ne zameri mi! Saj veš, kako težko odidem od doma!«

Prijel jo je pod pazduho in odšla sta po stranski ulici. Črez nekaj časa začne zopet dekle: »Ti ne veš Albin, kaj se mi je pripetilo. Ne vem, kaj bi storila, vsa sem obupana.« — »Kaj se je zgodilo; ali je materi slabše?«

»Ne!«

»No kaj pa je?« Dekle globoko vzdihne in reče: »Službo sem izgubila! Sedaj moram biti doma pri bolni materi. Stanovanje bom morala kmalu plačati, a denarja imava komaj toliko, da lahko živiva par tednov.«

»Ubožica! Kaj pa je bilo, da si odšla?«

Nekaj časa je molčala. Ko je pa le vanjo silil z vprašanji, je povedala vse od kraja, kaj se ji je zgodilo prejšnji večer.

Dolgo časa sta hodila semintja ter tiho šepetala med seboj.

Ko sta se že mislila ločiti, stopi nenadoma on k nji, jo tesno privije k sebi in ji nekaj zašepeta na uho.

A ona se mu izvije iz objema in stopi korak nazaj. On pa ponovi: »No, ali bi hotel srček?«

Kakor ogenj so jo spekle te besede. Pogledala ga je v obraz. Luna se je ravno pokazala izza meglenega oblaka in posvetila v njegov razoran obraz in demonsko oko.

»Ne«, je odgovorila kratko in povesila pogled.

Kakor uničujoč plamen se je ozrl po nji in zaničljiv nasmehljaj se mu je zazibal okrog ustnic.

Podala sta si roki, voščila kratko lahko noč in odhitela vsak v svojo stran.

Ona ni vedela, ali je resnica, ali se ji sanja. To se ji je dozdevalo tako čudno, tako nenavadno ...

Hitela je po temnem predmestju, kakor bi hotela pustiti za seboj temne slutnje, a ni jih mogla ...

Drugi večer ga je šla zopet čakat. Obljubil ji je, da pride in ji prinese denarno pomoč.

Toda v njeno srce se je takoj po onem razstanku vselil dvom, ki jo je razjedal cel dan. Sedaj je pričakovala, kaj bo. Pripravljena je bila na vse ...

Dolgo časa je hodila semintja. Mraz ji je bilo in že je hotela oditi. A nekaj ji je govorilo: »Ne hodi, ne hodi!«

Ura je odbila devet, a ni ga še bilo. Začele so ugašati svetilke, a ona je še čakala.

Črez kake pol ure zasliši od daleč pijane glasove. Posluškuje natančneje. Zdelo se ji je, da ji je en glas znan.

Kmalu pride do nje pijana tolpa — med njo tudi on.

Bili so trije moški in tri ženske. —

Vstopila se je v temen kot, da bi je ne videl. A slučajno je zašel ravno k nji, jo pogledal v obraz, se zarezal in šel mimo brez ogovora.

Zadnji glasovi so izginjali, a ona je stala še vedno v temnem kotu in zrla za njimi ...

Zamrli so zamolkli glasovi pijanih grl, a v njenih prsih je bilo srce vedno močneje in nemirneje ...

Odpravila se je domov.

Težka je bila ta pot, a še težje njeno srce, njeno mlado hrepeneče srce.

A solze ni bilo v njenem očesu. Na azurnem nebu so pa trepetale svetle, brezčutne zvezde ...