Kdo ve, čemu je kaj dobro
| Kdo ve, čemu je kaj dobro. Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Živel je na vasi vrvar, kupoval je predivo, predel, delal vrvi — vse sam s svojo družinico. Trdo jim je bilo delo, varčen jim je bil živež, pa jim le ni uspelo, da bi se otresli revščine — niti obleke niso imeli cele. Pa se je tolažil oče vrvar in je tolažil družinico: »Kdo ve, čemu je to dobro!«
Je čul o tej družinici sam presvetli kralj. Zanimal ga je vrvar, dal ga pripeljati pred se. »Sklenil sem, da ti pomagam — na, deset cekinov! Obrni jih tako, da zaležejo tebi in svojcem! Čez leto dni se zopet oglasi, da mi razložiš, kako si obrnil moj dar!«
Zavzeti vrvar je gledal kraljevo svetlost in gledal zlati denar — ne tega ni bil vajen, ne tega. Pa ko so mu dejali, naj se zahvali, se je zahvalil, in ko so mu dejali naj se pokloni, se je poklonil. Pokazali so mu pot iz gradu in je šel in stiskal cekine v pesti.
V pesti jih je stiskal, kajti ne en žep ni bil toliko cel, da bi mu lahko zaupal cekine.
Pa se je spomnil svoje družinice, ki je takisto raztrgana, in je stopil v trgovino. Izbral je blaga sebi in družinici za obleko in so mu blago naprtili na rame. Plačal je s cekinom in še so mu našteli toliko drobiža, da mu ni šel v pest. Pa so se smejali in povrhu mu dali robec, vanj je zavezal denar.
Še mimo mesarja je prišel, pa se je spomnil lačnih ust, ki ga čakajo doma, in mu ni dalo srce drugače: kupil je košček mesa in ga dal k denarju v robec.
Potem je zadovoljno ubral svojo pot proti domači vasi. Na ramah je nosil težko breme in pot je bila grapava. Zunaj pred mestom je rastlo bujno leščevje, dal je culo iz rok. da si odreže krepko palico.
Reže palico, tedaj iznenada prifrfoče velik gavran — meso ga je bilo privabilo v culici; popade culico in z njo odkraka v goščo.
Žalosten je vrvar pogledal za gavranom, ni ga bilo več in ni bilo več culice ne mesa ne cekinov.
Vzdihnil je: »Kdo ve, čemu bo to dobro!« Pa ko je prišel domov, ni bilo veselje nič manjše: »Vrnil se je ljubi oče; niso ga pridržali in še obleko dobimo vsak, celo, brez lukenj in zaplat!« —
Potekalo je leto in je poteklo, bogato je bilo truda in muke kakor vsa prejšnja in tudi nova obleka je šla pot vseh oblek, čas in delo sta jo raztrgala enako kakor prejšnje.
Pa je prišel dan, ko se je moral vrvar pokoriti kraljevemu ukazu in mu priti v grad zaradi poročila.
Kralj ga je že nestrpno pričakoval. Mikalo ga je videti in slišati, kako so mu cekini, kraljevi dar, obrnili srečo. Pa se je silno začudil, ko je predenj stopil vrvar in je bil razcapan nič manj nego prejšnje leto.
Poslušal je kralj vrvarjeve besede, zmračilo se mu je čelo. »Pazil nisi na kraljevi moj dar! Ali si ga pa zapravil brez haska in se mi sedaj lažeš! — Tako ali tako, še enkrat ti pomagam; še enkrat ti dam deset cekinov, naj ti bolje zaležejo nego lani! Boj se pa kraljeve moje nevolje! Čez leto dni pridi in poročaj!«
Vrvarja je bolela kraljeva graja. Toda si je skesano dejal: »Zaslužil sem jo! Čemu sem dal cekine iz pesti v culo, čemu sem dal culo iz rok, čemu sem se mudil po mestu in na poti!« Sprejel je svetle cekine, skrbno jih stisnil v pest, do tal se priklonil kralju in potepeno zapustil grad.
Ni se obotavljal ne po mestu ne na poti. Pekli so ga cekini v pesti, hitel je, da jih prinese domov. Doma jih nikomur ni pokazal; pod streho mu je stala vreča mekin, noter pod mekine jih je skril: ondu jih ne bo nikdo iskal, nikdo vzel, pa jih bo lahko čez leto dni pokazal kralju! Taka mu je bila okorna misel: cekini sami bodo najbolj jasno pričali kraljevi svetlosti, kako sem pazil nanje in jih nisem zapravil!
Pa so vrvarju in njegovi družinici naprej tekli delo in kruh in revščina, vse po stari navadi in v zvrhani meri. —
Zgodilo se je, da je šel vrvar okoli kmetov nakupovat prediva. Pa ko ga ni bilo doma, je mimo prišel Žid, kupec je bil za vsake vrste robo in je vprašal v hiši, ali imajo kaj naprodaj.
Odgovori žena: »Revščine imamo polno hišo, poceni vam jo dam, če jo marate, na vago ali na mero. In pod streho imamo vrečo mekin — dobili smo jih mesto denarja za vrvi; v napotje so nam zdaj, ko ne redimo živali.«
Pa sta se pogodila s Židom za vrečo mekin, prodala mu jih je, in ko je mož prišel domov, mu je veselo izročila denar.
Mož ji ni kaj očital, saj ni vedela, kaj je bilo skrito pod mekinami. Le sebi je očital, zakaj je ženi cekine utajil.
Bal se je pa kraljeve nevolje, vendar se je tolažil: »Kdo ve, čemu je to dobro!« Naprej je sukal svoje vrvi in ko je preteklo leto in je prišel čas, je s težkim srcem nastopil bridko pot v kraljevi grad.
Kralj je baš prihajal z lova, na dvorišču je stopil s konja. Vrvar mu je padel pred noge. Razodel mu je svojo nesrečo in ni prikril svoje krivde; prosil je odpuščanja in milosti.
Kralj se je razljutil: »Tebi dajati cekine in svinec metati v morje — isto je!« Pred kraljem v prahu je ležal košček svinca, z nogo ga je sunil kralj proti vrvarju: »Na, ta dar je zate! Ne pridi mi več pred oči!«
Obrnil se je kralj v grad. Pobral je vrvar kraljevi dar iz prahu, otepel si je kolena, tiho je krenil proti domu. Pa mu je v tolažbo bila vajena beseda: »Kdo ve, čemu bo to dobro!«
Ga pot pripelje mimo ribiča. Sedel je na pragu svoje koče in si krpal mrežo. Ob robu mreže so bili našiti koščki svinca, da so mrežo tiščali v vodo. En košček se mu je bil odtrgal v vodi, pa je ribič odzdravil vrvarju in mu dejal: »Svinec se mi je izgubil, kdo mi hitro da drugega?«
Mu vrvar pomoli pest in jo odpre: »Jaz ti ga dam!«
Pa se mu ribič smeje zahvali: »Postregel si mi s svincem, jaz ti postrežem s prvo ribo, ki jo bom ujel!«
Res, na vse zgodaj drugo jutro je prinesel ribič prelepo ščuko. Se je vrvar razveselil ribe: »Glej, zaničevani svinec iz prahu se mi je bolje obnesel, kakor svetlih cekinov deset!« Poklical je ženo in ji dal ribo, naj jo speče za južino.
Pa ko je žena ribo razparala, notri je bil kamen, tolikšen kakor lešnik — prelepo se je svetil. Ji reče vrvar: »Daj kamenček najmlajšemu, da se z njim poigra!«
Toda žena je bila čula praviti o dragih kamenih in je dejala: »Daj, stopi v mesto okoli trgovcev, koliko ga cenijo!«
Vrvar je ubogal. Spotoma se je oglasil pri ribiču, ki mu je bil podaril ščuko: »Ta kamen je bil v ščuki!«
Ribič ostrmi. »Drag kamen je, bogat boš za vse žive dni. Sreča je bila bolj mila tebi kakor meni. Toda tebi sem dal ribo in tvoj je kamen.«
Reče vrvar: »Ako si zadovoljen — ko ga bom prodal, si denar razdeliva!«
Pravi ribič: »Poštenega si srca. Dovolj bo za oba! S teboj grem. da ga prodava. Tebi v tvoji revni obleki bi kamen vzeli in še bi te kakor tatu vrgli v ječo!«
Oblekel se je praznično in sta šla v mesto. Ribiča so poznali, verjeli so mu in mu dajali odgovor. — In je prodal kamen za dve mošnji cekinov — eno je sebi obdržal, drugo je dal vrvarju.
Pa je bil vrvar silno vesel zaradi družine in je kupil v mestu oblačila za vse in še konja je kupil in voz za delo in kravo zaradi mleka in se je Židane volje vozil proti domu, kravo je imel zad privezano. Pa je spotoma še ovsa kupil in sena in mekin za žival in ko je z vsem vkupe dospel domov, se mu je radostno usula družina okoli nepričakovanega bogastva.
Žena je robo snemala z voza, pa je vzkliknila: »Baš tale vreča mekin je bila, ki sem jo prodala Židu!«
Vrvar je segel vreči v dno — res, na dnu pod mekinami je bilo deset cekinov!
Krava in konj sta bila potrebna strehe. Pa se je požuril vrvar, vzel je sekiro in stopil v šumo, da si podere drevo. Podrl ga je — v vrhu drevesa je imel gnezdo gavran, v gnezdu je ležalo devet zlatnikov in drobiž!
Domislil se je vrvar, pa ko je za silo stal hlev, se je živo lotil starega dela, družina mu je veselo pomagala in so hiteli, da so naredili vrv: tako je bila dolga, da bi devetkrat segala okoli kraljevega gradu.
Pa ko je bila vrv gotova, se je vsa družina čedno oblekla in so naložili vrv na voz in še so jo za vozom nosili vsi otroci in je bilo vrvi 333 klafter.
Baš tisti dan je kralj slavil svoj god. In so stopili vrvar in njegova družina pred kralja in se mu globoko poklonili in je vrvar razložil, kako in kaj, in se je kralju prisrčno zahvalil za oni košček svinca v prahu: ta košček svinca da mu je prinesel srečo — in so v zahvalo za ta košček svinca dali kralju prelepo vezilo: tristo tri in trideset klafter vrvi, in je tako vezilo za vezovanje najbolj prikladna reč.