Kdo kakor Bog?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kdo kakor Bog?
Zgodovinska povestica.

Anonimno
Izdano: Domoljub 4. september 1890 (3/17), 190—196
Viri: dLib 17
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. dno

I.[uredi]

V tihi postranski ulici — bilo je v nekem mestu na Laškem koncem meseca februvarija l. 1868 — kamor ni segal šum predpustnih veselic, stala je hiša, ki se je po svoji zidavi ločila od drugih; nad vhodom svetila se je velika pozlačena zvezda; nekateri ljudje so hvalili gospodarjevo domoljubje, drugi pa so si šepetali, da je hišni gospodar »freimaurer« ali prostozidar, in da je njegova hiša prostozidarska loža, kjer se zbirajo njegovi prijatelji prostozidarji v posvet.

Res je bilo tako; možje, ki so vstanavljali mlado italijansko kraljestvo, pred vsemi zloglasni Mazini, imeli so tukaj svoje zbirališče. Oni večer jih je bilo zbranih nenavadno veliko; med drugimi prišel je »častitljiv brat« iz Genove z važnimi novicami; posvetovati se jim je bilo, kako zadati smrtni udarec katoliški cerkvi in nje poglavarju papežu. Kar so tedaj sklenili, izvršili so dve leti pozneje 20. sept. 1870 l., ko so vzeli papežu rimsko mesto. Prišel je pa ta častiti brat tudi za to, da se maščuje nad gorečim duhovnom patrom Avguštinom, ki je v različnih spisih odkrival svetu zlobne nakane prostozidarjev ter si s tem sevéda nakopal njih smrtno sovraštvo.

»Zadnji čas je,« začel je častiti brat iz Genove, »da se maščujemo nad patrom Avguštinom; on je namreč v zadnjem času raztrosil med ljudi novico, da mi skrunimo pri svojih shodih posvečeno hostije, katere nevedna druhal po božje časti; taka poročila zamorejo ljudstvo razburiti zoper nas, zato bi bilo prav, da v pravem času odstranimo to nevarnost.«

Predsednik zboru prekine govornika in pravi:

»To bo težko izvršiti; zakaj župnik Avguštin ima za svojo trditev tako tehtne dokaze, da jih skoro ni mogoče ovreči. Pripoveduje namreč, da dajemo spridenim vlačugam denar, da gredó k sv. obhajilu, da shranijo hostije in jih nam izročajo; mi pa, da pri svojih shodih vanje pljujemo, jih zasmehujemo, z bodali prebadamo in v ognju satanu darujemo. Dokaze za to, da se je to nekaterikrat v resnici zgodilo, podal je Grenobelski škof Fava v svojem pastirskem pismu.«

»Vendar je treba vse to ovreči,« pravi čast. brat iz Genove.

»Sevéda treba, vendar je težko, vzlasti odkar nam je ves račun zmedla znana Marjeta Bezocijeva,« pojasnjuje predsednik.

»Kdo je ta ženska? Neznana mi je popolnoma.«

»Ona je,« nadaljuje predsednik, »na smrtni postelji patru Avguštinu o tej zadevi vse izpovedala in mu v dokaz zato izročila táko oskrunjeno hostijo. In to gre kakor ogenj od mesta do mesta in nevedno ljudstvo se s studom odvrača od nas.«

»Kaj vraga, in mi vse to mirno gledamo?« rotii brat iz Genove, »tukaj kakor vidim ne pomaga nič dokazovati in govoriti; tukaj treba delati, ako se ne moremo oprati za preteklost, si moramo vsaj zagotoviti prihodnost. Usta, ki take reči trosijo med svet, naj obmolknejo za vselej in roka, ki je to pisala, naj zastane na veke!« — »Častiti brat Vincento torej misli, da treba s pota spraviti takega kričača?« »Da! Umreti mora!« reče Vincento z zamolklo besedo, vstane, dvigne bodalce kvišku ter nadaljuje s slovesnim glasom:

»S polno oblastjo, ki mi je izročena obsodim v smrt patra Avguština, izdajalca naših skrivnosti!«

Vsi pričujoči vstanejo in potrdijo to obsodbo s tem, da trikrat pred-se potegnejo levo roko.

»Kdo bo to nalogo prevzel? Ali naj izsrečkam ime onega brata?« vpraša predsednik.

»Ne,« reče brat Vincento, »jaz hočem prevzeti ta nalog. Lepo priliko imam, da se zmaščujem nad duhovnikom in njegovim bogom v hostiji, ha, ha!«

II.[uredi]

V majhni cerkvi Marijnega oznanjenja, ki je bila podružnica fare, katero je oskrboval župnik Avguštin, bila je pustni torek zvečer posebna slovesnost. Veliki altar je bil krasno ozaljšan z zelenjem in cvetjem, brez števila sveč in lučic gorelo je okoli altarja, v sredi pa je stala monštranca z Najsvetejšim. Tam kraljuje Kralj večnosti v podobi kruha, da ga časte in molijo njegovi podložni. Prišlo je mnogo ljudstva, zakaj prvikrat se je v tej cerkvici pustni dan obhajala ta pobožnost. Posebno je pa vleklo ljudi v cerkev, ker so zvedeli, da ima pater Avguštin poseben vzrok za to slovesnost, da hoče s tem zadostiti za silno nečast, ki se je v tem mestu zgodila Najsvetejšemu.

Župnik Avguštin kleči nepremakljiv pred altarjem; to je mož v najboljših letih, visoke postave, na obrazu mu je poznati prestane bridkosti in to pričajo tudi pred časom osiveli lasje. Njegove oči, ki se obračajo proti Najsvetejšemu, žaré ognjene navdušenosti za Boga. Ko je cerkev polna, vstane duhovnik od altarja ter gre na prižnico. Mehak in tresoč je bil njegov glas, ko je pričel svoj govor:

»Predragi! Zbral sem vas nocoj okrog sebe, da žalujete v cerkvi z menoj zaradi zločina, ki se je izvršil v tej cerkvi, da zadostujete za nečast, s katero so sovražniki krščanskega imena oskrunili Najsvetejše. Tje k obhajilni mizi, kjer se vi tolikrat zbirate k vrednemu sv. obhajilu, drznile so se nesramnice brez opravljene spovedi, prejele so sv. hostijo, jo vzele iz ust, zavile v svojo rutico in jo za denar izročile najhujšim zopernikom katoliške cerkve — freimaurerjem. Ti so hostije oskrunili, z bodali prebadali, vrgli jih v nesnažno posodo in jih poslednjič sožgali. O strašna zloba! O peklensko hudodelstvo! Zakaj se ni odprla zemlja, da bi bila zlobneža požrla? Zakaj ni v trenutku neskončno sveti Bog v svoji pravični jezik končal teh zlobnežev? — Toda Bog je usmiljen, ker je večen in ima čas, da kaznuje sovražnike ob svojem času. Mi pa ne smemo klicati obsodbe nadnje, pač pa nam je sveta dolžnost, da zadostujemo za toliko nečast. Zato sem vas zbral nocoj okrog sebe, zato goré sveče, zato je izpostavljeno Najsvetejše ...«

Z vedno silnejšo navdušenostjo je duhovnik govoril in ko je končal, ni bilo suho nobeno oko. Tedaj pa se oglasi orgije v milodonečih otožno-resnih glasovih in izbranih pevcev vbrani glasovi pričeli so s pretresljivimi žalostinkami, ki se prepevajo veliki petek:

»Ljudstvo moje, kaj sem ti storil, ali s čem sem te razžalil? Odgovori mi!« To so glasovi večno zveste, a od ljudi vedno zaničevane ljubezni božje, ki segajo človeku do dna srca in pretresajo njegovo dušo. — Za sklep pa je odgovarjaje pelo vse ljudstvo psalm: Miserere! in lepa slovesnost se je sklenila z vrstico: Zanesi Gospod, zanesi svojemu ljudstvu, katero si odrešil s svojo dragoceno krvjo!

Blizo vrat stal je lepo oblečen gospod, zaničljivo je gledal po ljudeh, ki so klečali po cerkvi, on je bil edin, ki ni upognil svojih kolen pred Najsvetejšim. Pazljivo je poslušal duhovnika, večkrat zmajal z glavo in na polglasno zamrmral. Predno je slovesnost končana, zapusti cerkev z besedami:

»Maščevati se hočem; prilika je lepa!«

Tega človeka že poznamo; on je brat Vincento, ki je v zboru prostozidarjev vsprejel povelje, da odstrani župnika Avguština.

III.[uredi]

Obmolknili so glasovi orgelj in potihnilo je petje v cerkvici Marijnega oznanjenja. Ljudstvo je že davno zapustilo svetišče, sveče je cerkvenik pogasil, le večna luč še skrivnostno plapolá pred velikim altarjem, kjer še vedno kleči pater Avguštin, šepetajoč besede: Zanesi, Gospod, zanesi svojemu ljudstvu! Pozno v noč se podá tudi on domu; ko pride na ogel ceste, zagleda pod lopo nasprotne hiše človeka, zavitega v plašč; gotovo čaka na koga, si misli duhovnik in jo zavije okoli vogla dalje. Toda v tem trenotku začuje strel, in krogla mu zabrenči ravno memo obraza. Precej zasliši duhovnik tek urnih nog; človek izpod lope je bežal, kolikor so ga nesle noge. — Komu je bila pač namenjena krogla? Gotovo le duhovniku. In kdo ga je napadel? Tat ali ropar ne; zakaj tak bi bil od blizo izvršil svoje hudodelstvo in vprašal po denarju. Take misli so rojile duhovniku po glavi. Hitro se mu je vse zjasnilo: To so storili prostozidarji iz maščevanja, vedel je, da jim je trn v peti; ta večer je zopet odkril njih zlobo in zato ga hočejo s pota spraviti.

Razburjen je prišel domu in solze zahvale so mu rosile lice, ko je pokleknil doma pred križem v znamenje hvaležnosti, da je tako čudovito rešen iz smrtne nevarnosti. — V sredi mesta pa je med tem v veliki kavarni vse živo ljudi. Pri neki mizici sedita dva gospoda ter se živahno razgovarjata. — »No, ali se ti je posrečilo? Ali je mrzel?« vpraša prvi natihoma svojega tovariša.

»Ni, — vrag vedi kako, da mi je ušel, zbral sem pripraven kraj, meril dobro in vstrelil v najugodnejšem trenotku, a nisem zadel.«

»Zakaj pa nisi drugič streljal?«

»Bal sem se ljudi, katere sem začutil, zato sem jo urno popihal.«

»Slabo si se držal, take lepe prilike ne boš več imel,« govoril je tovariš, »ti si bojazljiv kakor zajec. Zakaj nisi tega ničvrednega človeka podrl kakor psa z vsemi šesterimi kroglami, ki jih hraniš v revolverju? Sedaj sevéda bo pazljiv in če policija zvé, zna vse priti na dan.«

»Tega se ni bati, saj pater ne vé, odkod je prišla krogla, ki ga je imela zadeti.«

»Kako ne bo vedel? Zelo nespameten bi moral biti, ko bi ne slutil svojih nasprotnikov in njih naklepov. Sedaj bo še huje deloval proti nam, sedaj pride nam še policija na sled, ako on naznani nocojšen dogodek. Ne on mora umreti, in sicer brez odlašanja, kolikor prej, toliko bolje.«

»To bo težko izvršiti.«

»Težko ali lahko, mora biti; jaz to prevzamem, pojdiva v ložo.«

Po teh pogovorih sta odšla tovariša; načrti, ki sta jih kovala s potoma, bili so črni kakor noč, ki ju je obdajala.

IV.[uredi]

Drugi dan je bila pepelnična sreda. Župnik Avguštin je že opravil cerkvena opravila, tudi svoje duhovniške molitve in vtrujen od dogodkov prejšnjega dne nameni se zvečer kmalu k počitku. V mraku pa nekdo potrka na vrata. Njemu neznana ženska mu pride povedat, da leži v ulici N. št. 3 nevarno bolan mož, družinski oče, ki najbrže ne preživi noči in želi ž njim govoriti in previden biti. Duhovnik jo vpraša, zakaj da ni šla k domačemu župniku, kamor spadajo hiše dotične ulice; ženska odgovori, da duhovnika ni doma in da, ker je nevarnost velika, ni upala čakati in je hitela po najbližnjega.

Neki strah je prevzel župnika, toda zdelo se mu je vse tako naravno in verjetno, da je precej se napravil na pot k nevarno bolnemu, klicala ga je pastirska dolžnost. — Urno gre v cerkev, vzame sveto popotnico ter skrito kakor je v onem mestu žalostna navada, gre v svoji navadni obleki brez spremljevanja s sv. popotnico za žensko. Po dolgem potu prideta v naznanjeno ulico ter se ustavita pred visoko hišo. Dekla pozvoni. Več lepo oblečenih gospodov sprejme pri vratih duhovnika, ki ga peljejo v prostorno sobo.

Pater Avguštin se strese strahu, ko vstopi v dvorano. Obrazi spremljajočih gospodov so se mu zdeli sumljivi; čudno se mu je zdelo, da ni nikjer nobene ženske, nobenega otroka pri bolnem očetu, in ta velika dvorana pač ni pripravna za bolnika. Tisoč misli mu je rojilo po glavi, nič dobrega ni slutil, a nazaj ni bilo več mogoče. Spremljevalci zapusté sobo in ključi se zasučejo v vratih, duhovnik je bil v dvorani zaprt. Nikjer ne vidi nobene postelje; le velik zastor visel je na eni strani dvorane. Za zastorom, si misli duhovnik, počiva bolnik, zato odgrne nekaj zastora ter nagovori bolnika: »Gospod, klicali ste me, da bi radi z menoj govorili. Kaj želite?«

Nobenega glasu, nič odgovora. Duhovnik še enkrat vpraša. Vse tiho. Duhovnik posluša, a niti sape bolnikove ne čuje. Tedaj vzame z mize svečo, posveti na posteljo, a skoro bi bil omedlel od groze. Pred njim je ležal mrtev človek, ne bolan; najbrže tudi nič bolan ni bil, ker je popolno napravljen ležal na postelji; najbrže ga je zadel mrtvoud. Obraz je bil silno spačen, oči izbuknjene; pri desni roki pa je ležal revolver, vseh šest krogelj je bilo še nabasanih in kazalec umrlega se je še skoro dotikal petelina.

S strahom spozna duhovnik v umrlem onega človeka, ki se je pustni torek tako nespodobno vedel v cerkvi za vratmi. Vse se je duhovniku pojasnilo. Nastavili so mu past in ta, ki se je bolnega delal, imel ga je usmrtiti, drugi bratje pa so prevzeli skrb njegovo truplo odstraniti.

Poln raznih čutil sklone se duhovnik k mrličevi postelji ter začne prositi Boga milosti za umrlega. — Zunaj pa težko čakajo zarotniki, čudno se jim zdi, da ne slišijo nobenega strela; zato odpro vrata in radovedni pogledajo, kaj da se vrši v dvorani. Tedaj pa se dvigne duhovnik v vsem svojem mašniškem ponosu in dostojanstvu, stopi proti vratom ter reče s slovesnim glasom :

»Gospodje, tukaj je že Bog razsodil! — Vaš tovariš je mrtev! — Mene torej tukaj ni več potreba. — Z Bogom!« S temi besedami je odšel župnik Avguštin. Tuji gospodje so bili iznenadeni, nihče se ni zmenil za duhovnika, vsi hité k postelji, tam tresejo mrliča in ga prosijo, naj konča svojo šalo. Toda mrlič se ne gane; z grozo se prepričajo, da je mrtev. »Mrtvoud ga je zadel« so rekli in ostali so kakoršni so bili. »Roka božja ga je zadela,« govoril je mej potoma domu župnik Avguštin, hvaležno občudujoč pota božje previdnosti, ki ga je tako očitno obvarovala dvakrat gotove smrti. — Pač res: Kdor v Gospoda zaupa, ne bo nikoli osramočen!