Kdo hoče šnupati?
| ← Ubožen premožen | Kdo hoče šnupati? Val. Orožnovi spisi D. J. |
| Kot naslov je zapisano: Kdo hoče šnupati? Odgovor: Kdor šnupati hoče, naj čita poprej list mlade učiteljice D. J. pisan nemškim Drobtinicam v Pragi, kateri tu poslovenjen sledi. Pisatelj [Valentin Orožen]. Objavljeno tudi v Drobtinicah 1851.
| |||||||||
Oprostite, drage Drobtinice, da se priprosta učiteljica predrzne vam svoje otožno in nemirno srce razkriti, in se vam potožiti o reči, katera je za njo ravno tako žalostna, kakor ostudna.
Že je pet let minolo, kar sem s K–skim učiteljem, svojim možem, zaročena in nikdar bi ne bila verjela, da so bode moj mož v tako kratkem času tako daleč spozabil, druge reči više obrajtati, kakor mene. Oj, kdo prenese, kar jaz uboga prenašati moram! Moj mož šnupa tobak –! In še v najnih zarokah je on šnupavcem jako nasproten bil, mnogo smešnega o njih povedal, in meni, ki šnupavce po nobeni ceni trpeti ne morem, obljubil, da se tega nesrečnega praha nikdar lotil ne bo. Ali sošel se je nekolikrat s tovarši, ki so mu šnupke ponujali, in prej, kakor sem se sirota zavedla, že je tobačnica tu bila; od začetka še skrivaj med pisarijami, potem očitna na mizi. – Kaj sem od te dobe zavoljo tega šmentanega šnupanja že prestala, hočem vam od mnogovrstnih gospodov čitanim Drobtinicam sporočiti; zna vendar biti, da bode moja beseda pri mladenčih, ki se za učiteljstvo pripravljajo, toliko premogla, da se te gnjusobe ne lotijo, in tako sebi in svojim bodočim ženam življenje polajšajo.
Ne vzemite mi za zlo, ako bodem od tega ostudnega in negnjusnega šnupanja nekoliko govorila. Zato posluhnite šnupavci pazljivo, kaj tisti od šnupanja mislijo, ki v tej smrdljivi štupi svojega čuta še nijso umorili. Tobakajcem usta smrdijo, vendar temu se še lehko pomaga, ako se usta večkrat izperejo in izmijejo. Res, tudi tobakaja je prazna pija, in čudovitni vžitek veselja; vendar je le bolj zvunajno in dimnato, za telesno zdravje ne tako škodljivo razkošje, kakor šnupanje.
Ako se dva tobakajca snideta, ne pade nobenemu v misel, med seboj tobaček si zmenjavati, in se tako soznanjati. Ali pazimo dva šnupavca; ako se snideta, mahoma, kakor bi trenil, sta si po nosu in tobačnici znanca. Šnupke si ponudita in že sta si prijatla; sedaj tega priljudnega – preličnega – prekrasnega noslanja nij konca ne kraja, — da! ono zateglo srkanje in hargotanje po nosnicah je za nje, oj! presrečna in edina slast in veselje. –
Najprvo hočem popisati nadloge, katere šnupavci sami sebi delajo, potem pa tudi pokazati, kolike nadloge drugi ljudje poleg takih nesrečnih grdežev imajo; zakaj to, da je vsak šnupavec milovanja vreden, to pravi šnupavci sami spoznajo.
Šnupavci, ki so tako rekoč, bratje v bratovščini smrdljive tobačnice, imajo eno dačo več od drugih ljudi, in to ni malo rečeno v sedanjih slabih časih. Moj mož vsaki dan toliko zašnupa, kolikor moj najmlajši otrok za živež potrebnje, to je pet krajcarjev; ako bo tedaj moj za drugo dobri mož sedemdeset let doživel, bode, ker je sedaj v tridesetem letu, svojim otrokom 720 gold. brez obrestij s svojim umazanim nosom posrkal. Koliko denarja se pa še vrh tega pomete za tobačnice in rute! – Oj nesrečna kuga!
Šnupavec ne more ničesa delati brez tobačnega praha med prsti. Zjutra, komaj zbudivši se, mislite, da se spomni svojega Boga, svoje žene, svojih ljubih otročičev? – Oj ne! Hitro in naglo prime za tobačnico, in prva misel in molitva jutrna je šnupka, ki jo svojemu nosu daruje. Gorje meni in otrokom, ako zvečer pri zadnji šnupki tobačnico založi, da zjutraj hitro pri rokah nij! Po nobeni ceni ne more ne moliti, ne v učilišče iti, ne za orglje prijeti, dokler začarane tobačnice ne najde; le-ta mu edina, kakor sam veli, dobre misli obudi, ravno kakor da bi nešnupavci vsi bili brez glave in bi pred znajdbo vražjega tobaka možje vsi bili slamo v glavali nosili.
In kadar v časih v tobačnici tobaka zmankuje, kaka nevolja in sitnost se takrat prodaja! Nobeden še tako prijazen pogled od mene, nobeno milovanje od strani njegovih ljubih otročičev, ne zamore njegovega zgrbančenega lica pogladiti in njegovemu temnemu obrazu navadne prijetnosti in lepote podeliti.
Oj, kolikokrat okušamo to mi domači, in otroci v šoli! Kolikokrat se o taki priliki uboga tobačnica mora odpreti, kako se s vsakovrstnim orodjem po njej predragi prah postrguje in pometa, dokler se ne sveti, kakor čisto zrcalo, ravno kakor da bi kakov imenitni in častiti praznik za njo prihajal! Sedaj morajo vse suknje, vse hlače na svetlo, vsaki žepek se na robe obrne, in skrbno preišče, dokler se zadnji krajcar ne iztakne – in zdaj le hitro, hitro, da nos ne odpade, po tobaka! – In glej, kakor hitro nosnice zopet prvo šnupko posrkajo, kakošna nagla sprememba! – Njegov obraz se očividno razjasni, dobra volja in ljubi mir doma, kakor v šoli, se zopet povrne, ves je živ in vesel, kakor zemlja, kadar jo po grdem vremenu prijazno solnce posije.
Ako gre po svojih opravilih od doma, in pripeti se, da je tobačnico seboj vzeti pozabil, oj kolika nesreča in kakošno izdihovanje! Vendar, če ugleda soseda, še tako grdega umazanca, tobačnico iz žepa potegovati, rahlo na njo potrkovati, in počasi odpirati, – oj kako požmrkuje z očmi in nosom, kako mu krč prste natezuje, in oh, kako srečen je, če se tobaček njemu ponudi in šnupka obilna vlovi!
Če jaz svojega sicer snažnega in zdravega moža premišljujem, oj, kako je vendar nesrečen! Večkrat pravi, da nijma več ni voha, ni okusa, in dolži tega neko prehlajenje, in če mu velim, da je tega krivo edino le njegovo ostudno šnupanje, ga to razkači in razpali, in očita mi, da mu ničesa ne privoščim. Da bi on denar, ki ga za tobak izdaja, za kako drugo prijetniše razkošje obrnil, nič bi ne rekla; pa zavoljo tega negnjusnega praha svoje zdrave počutke v nevarnost postavljati, in sčasoma se vsem oslabiti, to je gola nespamet! Meni se čini, kakor da bi šnupavec ne imel več svoje volje in svojega lastnega duha v sebi, ker pri njem mora vse šentani tobačni duh storiti. Če ne šnupa, ne more delati, ne učiti, ne orgljati, tudi celo ne govoriti; ker gotovo je, da na vsako imenitneje prašanje odgovora poprej dati nij v stanu, dokler prav obilne šnupke posrkal nij. To večno draženje telesnih žilic človeške počutke umori, in šnupavca prerano v krtovo deželo spelja.
Sedaj hočem pa tudi dokazati, kolika sitna nadlega da je šnupavec drugim ljudem, posebno pa moj šnupavec meni. Kako sladko je za šnupavce, kadar s svojimi nosnicami srkajo tobak, in oh! kako nadležno in britko za druge! –
Šnupavcu lukajo, kakor črni črviči, izpod nosa mokre drobtine tobaka, ki prilezejo večkrat brez njegove volje na ustnice, na brado in belo srajco pod vratom, in so gotovo za vsakega nešnupavca stud in gab. Mene vselaj srce zaboli, ko vidim, kako šnupavci pri vsaki šnupki britko in grenko zapotegnejo in zgrbančijo svoj sicer lepokrasni, žlahni in moževni obraz! Oj kakošna muka še le za me, kadar me moj preljubi mož s poljubom razveseliti želi! Smejati se moram, pa tudi razjokala bi se, kadar vidim prijatele, katere moj mož poljubovati začenja, kako se zvijajo in odtegujejo, da se tej nevarnosti izmuznejo, in ako jim nij mogoče, kako se z grenkim obrazom in mežočimi očmi njegovej silni volji udajo. Oj kaj še le bode, če moj šnupavec veliko starost dočaka, oj preuboga sirota jaz!! –
In če si tudi vsako drugo uro novo oprano ruto vzame, vendar vidim, kako čudno se ljudem gabi, kadar on smrdljivo in črno onesnaženo bandero svojega nosa razgrne. –
Kako hudo vse to ženo žaliti mora, vsak nešnupavec lehko spoznade, in gotovo bode omiloval mene ubogo mučenico.
Čudno nelično in nedostojno je šnupanje za ženske, to se ploh priznava; ali ni za pikico lepše tudi pri možkih nij. Le navada izgovarja to nerodnost pri ljudeh, ki te nesreče nijmajo, s takim neugodnim šnupavcem v bližnej zavezi živeti. Sedaj še le vidim, kako preljubezniv je mož, ki ima snažen nos, snažna usta in snažno brado.
Gospé in žene, ki imajo može šnupavce in pijance, njih nebesa morajo biti tamkaj dvakrat lepša mimo drugih, ker trpijo tukaj dvakrat veči oj in joj!
Branite me, vas prosim! drage Drobtinice! zakaj zašnupana bratovsčina, katero moj mož kot vojvoda vodi, me bode zavolj tega lista smrtno preganjala; vzemite me slabo ženstvo v brambo in varstvo.
Očitno povem, da nijso moje želje, naj bi stari možje zavoljo mojih besed morali svojo ostudno šnupanje popustiti; oni so nepoboljšljivi, in ne zamorejo več te navade opustiti, ker moč njihovih počutkov je že preslaba, in glava od tobaka že strena; tudi kriva biti ne želim, da bi oni oslepeli, oglušali, pamet izgubili, mrtvoudni postali, ali prenagle smrti umrli, kar bi se znalo zgoditi, ker tako vsi gospodi šnupavci s besedo in dušo trdijo, ako bi naglo in za zmirom morali šnupanje pustiti; le samo mlade gospode, bodoče može in učitelje, bi rada prijazno in matrno posvarila, naj se te negude ne privajajo, katera prihodke manjša, slabi in mori telesne moči, krasne možé ostudne in drugim ljudem zoprne dela, zadnjič pa tudi večkrat lepo zastopnost pri hiši kali in ljubi mir razdira.