Kdaj so bili otroci prvič tepeni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Pravijo, da je bila nekoč huda draginja in da so si oče Ananse, pajek, in njegova žena Azo in njuni sinovi Ntikuma, Njivankonfvea (Suhokrak), Afudotvedotve (Vampež) in Tikonokono (Bučman) postavili majhne vasico in tam živeli. Oče je vsak dan odhajal z doma in prinašal živeža — divjega krompirja — in to so si kuhal; in jedli. Nekega dne je odšel oče Ananse v gozd in zagledal tam lepo skodelico. Dejal je: »Ta skodelica je pa lepa.« Skodelica je odvrnila: »Ni mi ime ,Lepa'.« Pajek je tedaj vprašal: »Kako ti je pa ime ?« Odvrnila je: »Ime mi je ,Postrezi-in-jej'.« Pajek je rekel: »Tak mi pa postrezi, da bom imel kaj jesti.« Skodelica se je napolnila z juho iz palmovega oh in Ananse jo je vso posrebal. Ko je končal, je vprašal skodelico: »Česa ne preneseš ?« Skodelica je odgovorila: »Sovražim petelina na puški in skodelo iz buče.« Pajek je odnesel skodelico domov in jo spravil pod streho. Vrnil se je v hosto in prinesel živeža. Ko je Azo skuhala kosilo, je poklicala Ananseja. Dejal je: »Oh, ti sijedi bolj potrebna kakor jaz. Jaz sem že star. Kaj bi še z jedačo? Ti in otroci morate jesti. Če ste vi siti, mi vsaj ni treba poslušati vašega tarnanja.« Ko so poobedovali, je šel pajek Ananse za kočo in splezal pod streho, kjer je imel spravljeno skodelico. Rekel je: »Ta skodelica je lepa.« Odvrnila mu je: »Ni mi ime ,Lepa'.« Rekel je; »Kako ti je ime?« Odgovorila je: »Ime mi je ,Postrezi-in-jej'.« Ananse je dejal: »Tak mi pa postrezi, da bom imel kaj jesti.« In skodelica se je napolnila z juho iz arašidov in Ananse se je najedel. Vsak dan je bilo tako, kadar je vstal od mize. Toda Ntikuma je opazil, da oče ne hujša, čeprav ne je več z družino. Tako je očeta opazoval, da bi videl, kaj ima za bregom. Ko je oče odšel v hosto, je Ntikuma splezal na podstrešje in zagledal skodelico. Ntikuma je rekel: , »Ta skodelica je lepa.« Skodelica je odgovorila: »Ni mi ime ,Lepa',« Dejal je: »Kako ti je torej ime ?« Odvrnila je: »Ime mi je ,Postrezi-in-jej'.« Rekel je: »Tak mi pa postrezi, da bom imel kaj jesti.« In skodelica se je napolnila z juho iz palmovega olja. In tedaj je vprašal Ntikuma skodelico: »Česa ne preneseš ?« Skodelica je odgovorila: »Sovražim petelina na puški in skodelico iz buče.« Ntikuma je rekel Afudotvedotveju: »Prinesi mi oboje!« Brat je ubogal in Ntikuma je vzel petelina in se z njim dotaknil skodelice, nato pa je vzel še skodelico in se dotaknil skledice še z njo. Potem sta zlezla izpod pod¬strešja. Oče Pajek pa se je vrnil ta čas iz hoste in prinesel s seboj divjega krompirja. Azo ga je skuhala. Poklicali sc Ananseja. Odgovoril je: »Mogoče nisi slišala, kar sem ti rekel. Rekel sem. da si živež, ki ga prinesem domov, lepo razdelite, ker ste ga potrebni vi, ne jaz.« Azo in sinovi so poobedovali; Oče pajek se je vzdignil in nato splezal na podstrešje Spregovoril je: »Ta skodelica je lepa.« Vse tiho! »Ta skodelica je lepa.« Vse tiho! Oče Pajek je rekel: »Ah, nemara ta obleka ni zadosti lepa. Grem in si oblečem tisto vezeno, ki jo nosim pri shodih Ovokove družbe.« In je zlezel dol in si nadel vezeno Ovokovo obleko. Nataknil sije sandale in spet zlezel na podstrešje. Rekel je: »Ta skodelica je lepa.« Vse tiho! »Ta skodelica je lepa.« Vse tiho. Ozrl se je naokoli in zagledal zraven pe¬telina s puške in skodelico iz buče. Ananse je rekel: »Že vem, kdo je zadaj. Ntikuma mi jo je zagodel.« Ananse je stri skodelico in zlezel dol. Slekel je vezeno Ovokovo obleko in jo spravil. In je odšel v gozd. Spotoma je zagledal nekaj prelepega. Viselo je z drevesa, bil je mpere, bič. Rekel je: »Kakšna lepota! Tole je še lepše od onega. Ta bič je lep.« Bič je odgovoril: »Saj mi ni ime ,Lep'.« Pajek je rekel: »Kako ti je torej ime ?« Bič je dejal: »Ime mi je Abiridiabrada ali ,Bij-in-pusti-sled'.« In Ananse je rekel: »Pa daj no, da bom videl, kaj znaš!« In bič je jel padati po njem, lop, lop, lop! Oče Pajek je tulil: »Av, av!« Ptič, ki je čepel tam blizu, je rekel Ananseju: »Reci: Advobere, nehaj!« In bič je nehal padati. In Ananse je odnesel bič domov. In spravil ga je na podstrešje. Azo je skuhala kosilo in rekla :x »Ananse, pridi jest!« Ta je odgovoril: »Ker si še na zemlji, nemara nimaš luknje v ušesih in slišiš, kar ti pravim: ,Jaz ne bom jedel !« Ananse je splezal na podstreho. Tam je sedel in miroval. Kmalu je zlezel spet na tla in odšel pa se nekam skril. Tedaj je Ntikuma splezal pod streho. Rekel je: »Oho, naš preljubi oče je prinesel spet nekaj novega domov!« Zaklical je: »Mati, Njivankonfvea, Afudotve-dotve, pridite sem, zakaj to, kar je oče prinesel domov, je še vse bolj imenitno kakor prejšnje!« Tedaj so vsi zlezli na podstrešje. Ntikuma je dejal: »Ta reč je lepa.« Bič je odgovoril: »Ni mi tako ime.« Ntikuma je vprašal: »Kako ti je ime ?« Bič je odvrnil: »Ime mije, ,Bij-in-pusti-sled'.« Ntikuma je vzkliknil: »Pa daj no, da bom videl, kaj znaš!« In bič je jel padati po vseh treh in je mlatil, da se je kar kresalo. Ananse je stal ob strani in je vpil:

»Le še, le še! Posebno Ntikumo, le po njem!« Ko je nekaj časa gledal in je videl, da so krepko dobili svoj delež, je rekel: »Advobere, nehaj!« Ananse je nato pristopil, vzel bič, ga zlomil na koščke in ga razmetal na vse strani. Tako se je bič udomačil v našem rodu. In zato na¬biješ sina, če mu kaj rečeš, pa te noče ubogati.


Črnska pravljica