Kaznovana posurovelost

← Bom tako rajal, da bodo cokle drobne

Narodne pripovedke iz Mežiške doline Kaznovana posurovelost Vinko Möderndorfer (1894)

Kazen za kletev →

Izdano:	COBBIS 2830133
Viri:	COBBIS 2830133
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V rov Marije Terezije na Peci je hodilo na delo več sto rudarjev. Razen enega samega so bili vsi brezsrčni suroveži. Poštene zabave niso poznali. Kakor hitro so si prislužili nekaj tolarjev, so jih zapravili, v svoji pijanosti pa počenjali različna zverinstva. Kadar so bili pijani, ni bil nihče varen življenja, če jim je prišel blizu. Njih otroci in žene se tedaj ves dan niso upale prestopiti praga svojih kočic.

Nekoč so se rudarji zopet napili do nezavesti. Blizu kraja, kjer so popivali, se je pasel bik sosednjega kmeta. Pijanci so privezali bika med dvoje smrek in živemu odrli kožo. Nato so ga spustili v gozd. Bik je strašno rjovel in končno skočil v prepad. Drugič so v svoji podivjanosti pograbili nezakonskega dečka, ki je nesel svoji materi, ki je bila dekla, vodo na polje. Odtrgali so mu glavo in noge. Glavo so porabili za kroglo, noge pa za keglje pri kegljanju.

Ko so se drugega dne iztreznili, so šli v rov na delo. Ž njimi je delal tudi rudar, ki je bil gluh, zato ga kot trepa niso nikoli povabili k svojim razuzdanim gostijam. Komaj so zečeli delati, je priletel gluhi rudar k pazniku in mu povedal, da sliši klic »Šihtkraj« (delopust). Paznik ga je napodil, češ, gluhi slišijo in trepi postanejo pametni, kadar se naveličajo delati. Nekaj trenutkov kasneje je zopet prišel glušec in zatrjeval, da sliši klic »Šihtkraj« in šumenje vode. Paznik mu tudi drugič ni verjel. Glušec je prišel še tretjič, nato pa je odhitel k rudarjem ter jih silil, naj gredo iz rova. Nobeden pa ga ni hotel poslušati, vsak ga je le osorno podil iz sobe, češ, da je popolnoma znorel. Glušec je nato sam zbežal iz rova. Komaj pa je bil zunaj, je voda zalila ves rov in potopila vse rudarje, da je bilo v Podpeci osemdeset vdov.