Kaznjena trdosrčnost

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kaznjena trdosrčnost.
anonimno
Izdano: Slovenski narod 26. junij 1891 (24/143)
Viri: dLib 143
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Jako bogati kupec Odeški šetal se je s svojo soprogo po glavni cesti, po kateri je stopal mlad dragonski častnik brzih korakov iz svojega stanovanja v vojašnico.

Ravno ko je prišel mimo omenjeno gospe, uzrl je na oknu nasprotne hiše mlado dekle, katera ga je pozdravila. Častnik pogledal ju je nežno in vojaški pozdravil ... V svoji radosti ni videl pred seboj nestvora, kateri moda imenuje »šlep« ... njegova ostroga zamota bo v nestvor in prsk! preluknjana je bila svilena obloka na »šlepu«.

»Stokrat prosim odpuščanja, milostiva!« vikne častnik. »Neutolažljiv sem nad storjeno škodo ... morda se pa da vender še popraviti ...«

»Ni mogoče,« upije gospa, »»šlep« je strgan, obleka uničena.«

»Vi morate Škodo poravnati,« dostavi soprog.

»Saj poplačam,« pravi poročnik, »tu je moja adresa!« Vzame svojo listnico in da svojo vizitnico, pa kupec odkloni list in pravi jezno: »Kar precej plačajte ... preje Vas ne spustimo.«

»Prosim Vas, služba me kliče. Če pridem prepozno, čaka me trda kazen ... Koliko znaša pravo za pravo škoda?«

»Obleka je nova,« pravi gospa resno, »prvikrat jo nosim in zatorej zahtevam čisto polno svoto: Dve sto rubljev.«

»Dvesto rubljev!« vikne presenečeno mladi vojak. »Moja letna plača znaša komaj toliko.«

Kopica radovednežev poslušala je že njih razgovor.

»Potem zahtevam, da idete z nama k sodniku,« pravi gospa.

»Ravno sedaj je seja,« pravi soprog.

»Vi me pripravite s svojo zahtevo v največo zadrego,« prosi nesrečni dragonec. Nekaj časa se še dogovarja, ali parček je neutolažljiv in neizprosen in preti z zaporom. Policist se jo tudi že približal. Lajtenantu ostane zadnja pot k policiji.

Sodnik ravno ni imel nikacega opravka. Stvar so mu hitro razjasnili in odločil je kratko in jasno: »Lajtenant ali plača ali mora v zapor.«

»Takoj plačati mi je nemogoče,« pravi lajtenant. »Ali ni tudi cena previsoka?«

»Vsak ceni po svoji volji svojo lastnino,« pravi sodnik. »Sicer bi tudi sam svetoval tožiteljema, naj delata človeško in ne pogube častnika.«

Tem besedam je živahno pritrjevalo zbrano občinstvo. Kupec pomenkuje se nekaj časa z ženo. On je bil pripravljen k temu, a ona nikakor ni hotela in odločno odmigovale z glavico.

»Pravica naj odloči dalje!« zaupije odločno gospa. »Sodnik, prosim, naj se moja zadeva nadaljuje.«

»Samo trenotek!« oglasi se globok bas in posestnik ogromnega basa, starec s sivo glavo v generalski opravi, vrsto križev na prsih, prikaže se pred sodskim stolom. »Gospod poročnik, ali sprejmete dve sto rubljev od mene kot posojilo? ... Saj mi je takoj lahko povrnete? Jaz sem upokojen general Soborov!«

Pri teh besedah pošepeta dragoncu nekaj besed na uho. Obraz zatoženca ujasnil se je takoj.

»Sprejmem posojilo,« odgovori on in poda bankovce starčeve dami. Ona jih sprejme in hoče zapustiti s soprogom dvorano.

»Samo nekaj še,« zakliče častnik. »Sedaj prosim sodnika, naj mi pripomore k moji lastnini.«

»Kako to?« upraša sodnik.

»Obleka je moja, plačal sem jo.«

»Še danes pošljem jo k Vam,« pripomni malomarno gospa, »ker Vam prijajo te cunje. Dajte nam svoj naslov!« 

– »Ne tako, milostiva! Tudi jaz imam pravico zahtevati, da se ta stvar takoj reši. Prosim, izročite mi takoj moje stvari. Mudi se mi!

Občinstvo se je komaj zadrževalo smeh.

»Vender ne morem tu v dvorani sudski sleči se!« zavpije, rudeča kakor puran jeze in sramote žena trgovčeva.

»Oho, pozabili ste, gospa, da je to sedaj moja obleka«, odvrne hladnokrvno oficir. Njen soprog še jedenkrat zatrjuje v zadregi, da se mu obleka precej posije, saj je vender le slaba šala, tako zahtevanje, naj se njegova soproga sleče tu kaj pred občinstvom.

– »Gospod, jaz to čisto resno zahtevam«, pravi častnik, »in prosim gosp. sodnika, naj stori daljne korake«.

»Zahteva je opravičena«, pritrdi suho sodnik. »Častnik lahko zahteva, da se mu takoj vroči lastnina. Ali se temu protivite?« 

»Gotovo!« hrešči žena. »Nikdar tu ne slečem svoje obleke.« 

Sodnik migne sodnijskemu slugi in bradati mož, odslužen vojak stopa mogočno in odločno proti dami.

Veselost v vrsti gledalcev narašča.

– »Stojte!« zavpije trgovec. »Jaz kupim obleko nazaj. Tu imate dve sto rubljev.« 

– »To ne zadostuje,« odgovori dragonec in odkloni ponujeno svoto. »Vsakdo ceni svojevoljno svojo last. Obleka stane me najbrž zapor zaradi zamujene službe, potem sodne stroške zaradi izgubljene pravde. Jaz zahtevam tisoč rubljev.« 

Občinstvo zasmeje se glasno, dokler sodnik odločno ne zapove mir. Njegov odlok bil je zopet čisto miren, stvaren:

»Zahteva je res neprimerno visoka, saj toženi stranki ni treba je vsprejeti. Dama lahko odkloni odkup obleke in jo lahko tukaj pusti.

– »Tisoč rubljev ... To je nesramno!« kriči dama srdito. »Nikakor«, odvrne galantno lajtenant. »Sicer pa ne mislim, okoristi sebe pri tem kupu. Ostali znesek naj dobe vojaške sirote zadnje vojne. Ozirom na to povišam ceno za svojo obleko na dvetisoč rubljev«. Trgovec odpre listnico: »Vi storite to, kar sem jaz menil že storiti, gospod poročnik ... tu imate dve tisoč rubljev. Draga je sicer ta lekcija ali ima dobre posledice. In važno, pravi sodnik: Obravnava je končana, ker so se stranke pobotale!«