Povedal vam bom povestico novo,
ki zgodila se kaj davno je že,
ko drugi ljudje bilí so na sveti.
Povesti nihče sedanjih ne vé,
ko jez in Polona, mlinarca stara,
ki meni le-to povedala je:
Živela je dekla mlada in zala,
za jezero grabit listje je šla
o merzli jeseni, svetem Miheli.
Zlo deleč je šla, dve uri hodá,
čez kamne in skale, grape, potoke;
takrat je pač gerda bila stezá!
Ji ternje, kamnje nogé je ranilo,
jezila se je in klela hudó,
rotila Boga je, klicala vraga.
Zasliši jo vrag, dopade mu zlo;
prileze do nje, in misli, kako bi
povernil deklini kletev le-tó.
Preravno stezico pred njo začara
zgolj tratko gladko brez ternja robá,
deklina na-njo vesela zaíde,
da rane ozdravi, bosa skaklja.
Se čudno ji zdí, da gojzdov ne vidi
in hribov ne več, ne gór in vodá.
Zapelje jo zlodi deleč na góro,
kjer skale navpik čez skale molé,
al ona ne vidi ničesar ko trato,
ne vidi skalovja, v katero zdaj gré.
Le naglo, le naglo! vrag jo poganja.
Na enkrat izgine pot izpod nje.
Neznano zatuli, vraga zagleda,
na kviško moleči skali stojí;
globoko pod njo jezéro se peni,
visoko nad njo skalovje visi.
Odspred in odzad visoke so stene.
Nobene rešitve za njo več ni!
Pretekel je dan, in luna prisije,
bežala je noč, se jutro zori,
iskali so jo, nihče je ne naje.
Prašali povsod, pa vender je ni;
in maše so brali, za njo molili,
da Bog se je usmili, greh odpustí. –
Polona mi več od dekle ni djala,
kar zgodilo ž njo potem se je b'lo,
čeravno jo je tud ona iskala.
Potem me je pa svarila tako:
Ne kolni nikar, kadar si nevoljen,
da vrag te nikakor zmotil ne bo!
