Kazen za »junaštvo«
| Kazen za »junaštvo«. (Resnična zgodba.) Tone Podklanšek |
| |||||||||||||
| Poglavja | I II III IV V VI • dno |
I.
[uredi]»Ju-ju-juhu-hu!«
Dan nabora je. Veseli klici naborcev done po vasi. Iz gostilne sredi vasi vre razvpiti glas obrabljene harmonike, po katerem se vrte mladi fantje in pribijajo s podkovanimi petami. Razposajeno veselje, veseli obrazi, bučen smeh, dovtipi in šale, – z vsem je napolnjena gostilniška soba. Polne steklenice romajo na mizo; vino vre čez kozarce na mizo in teče v curkih na tla. Kdo pazi danes na to, saj je dan nabora, edini dan v letu, za prvo-potrjence edini v življenju. Le vina na mizo, danes se ne gleda na krajcar, juhu!
Število naborcev ni majhno, a malo je telesno močno razvitih, le par je krepkih, kar so že sami skušali dokazati in bodo še dokazali. Z močjo pride hrabrost, in hrabrost rodi junaštvo. Izmed močnih je najmočnejši Alfonz Mrak. On je voditelj naborcev; kar on predlaga, je soglasno sprejeto, zakaj ne trpi ugovorov.
Pred gostilno stoji okrašen voz; pred njim bijeta s kopiti ob tla iskra konja in že težko pričakujeta povelja, da odpeljeta voz in z njim vesele nabornike v trg. Bilo je v zgodnjem jutru; solnce je jedva dobivalo svetlobo, ko so se mladeniči naložili na voz in vriskaje odpeljali iz vasi.
II.
[uredi]Dan se nagiblje k zatonu, mrak se približuje zemlji in polagoma razgrinja svoje mehke peroti po nizkih vaških kočah. Tiho leži vas, noben preglasen klic ne moti svečane tišine. A čuj: iz daljave se čuje hripavo ukanje vračajočih se nabornikov. Klici se približujejo in kmalu zaropočejo kolesa voza po vasi, na njem pa se blišče umetni šopki, zataknjeni za klobuki potrjenih fantov, in pripeti na prsih. Pred gostilno ustavijo. Gostilničar jih že težko pričakujoč radostno sprejme in gorko stisne roko potrjenim, najgorkejše Alfonzu in mu čestita: »Sedaj si šele pravi fant, Alfonz!«
»Mi smo fantje, mi!« se potrka Alfonz po prsih, »a oni, oni so vsi za nič. Juhu!« poskuša vriskati. »Vina daj, ni še vsega konec!«
»Le noter fantje, le noter,« vabi vljudno gostilničar in hiti, da postreže »žejnim« s »štefanom« najboljšega.
Razglašena harmonika zavrešči pod prsti opitega nepotrjenca, a ti, četudi divji glasovi, tako prijetno vplivajo na vrtoglave glave, da se kmalu zavrte v plesu.
»Sviraj, zgaga; za kaj te pa imamo,« je kričal Alfonz na godca. »Kam pa zijaš, škarta ničvredna,« je sunil pod rebra slabotnega mladeniča, ki je že med plesom dremal, »pleši, pleši«!
A godec je končal in leno položil svoj meh na klop.
»Zaspanci vsi skupaj!« je kričal Alfonz. »Danes, ko je vendar naš veliki dan, pa se drže, kakor da so ves dan pili repnico. Ali jih vidiš?« se je obrnil h gostilničarju. »Vsi jokajo, ker so zanič.«
»Kdo joka?« je užaljeno vprašal eden izmed nepotrjenih.
»Vsi, vsi! – Jaz te vprašam, Žonta,« je tiščal v krčmarja, »ali je vredno, da so tukaj? še nas, ki smo veseli, čeprav nas je malo – na prste ene roke jih nimaš kaj dejati – bodo napravili žalostne. Spat naj gredo, spat!«
»Eh, kaj bi –,« je zamahnil z roko Žonta. »Naj ostanejo; vsi ne morejo biti taki, kakor si ti.«
»Ne, ne, tudi ne bodo nikoli. Žonta, takih, kot sem jaz, ne dobiš za vsakim plotom, no ... saj ti že veš ...« je tiščal vanj.
Nepotrjeni fantje so vrgli vsak par dinarjev na mizo in vstali.
»Alfonz!« je zaklical eden, »le sam bodi vesel, ker smo ti mi na poti. Ves dan že zmerjaš in zaničuješ, pa bodi sam, ker si vse le ti.« Obrnili so se in zapustili sobo.
»Pojdite, kamor hočete. Nihče vas ne bo pogrešal. Lahko noč, lahko noč!« je vpil Alfonz za njimi in stopil na prag.
Na vasi je stalo mnogo fantov, ki so se smejali odhajajočim.
»Poglejte jih, škarte so spodili spat. Alfonz, kaj pa je to? Kaj se te vsi boje?«
»Vsi, vsi! To se pravi, jaz se nikogar ne bojim, pa če bi bil sam vrag.«
»Kaj, da bi se tudi vraga ne bal, Alfonz?«
»Ne, tudi tega se ne bojim. Kar sem naj pride, pa ga zgrabim za roge in ga namlatim po grbi.«
»Oho, sedajle, in tukajle! Kaj pa Alfonz, ko bi se srečala kje na samem in sama – to bi šel v dir, kaj?«
»Nikoli! – Kaj mislite vi, da sem jaz strahopetec? Nikdar bi ne bežal, tudi če bi srečal smrt samo.«
»To se govori tukaj med nami,« ga je še vedno dražil krepak mladenič, ki je že odslužil vojake in se rad zabaval z jezico mlajših. »Tukaj doma imaš seveda pogum.«
»Nikjer nimam strahu. Če ne verjamete, pa poskusite. Jaz sem vedno na razpolago, ampak ... tukaj se ne bomo pričkali, pojdite noter, tam se pogovorimo. Vina je še dovolj, da se lahko vsi napijete, mene pa tudi ni strah dati še za en štefan.«
Le malo se jih je odzvalo njegovemu vabilu in stopilo za njim v gostilno.«
»Na pij! – Sedaj pa povej, kam je mene iti strah in koga se jaz bojim?«
»E, Alfonz, – korajžen si, ampak če ti rečem jaz sedaj, da pojdi v ... ali veš kam?«
»No reci, kam?«
»Ali greš ti v mrtvašnico?«
»Kaj si misliš: srce je Alfonzu v hlače padlo, kaj ne?«
»Dosti drugače ni.«
»Oho, France! Kaj misliš, da sem ti. Mrtvašnica! To je zate – čeprav si že nekaj skusil, kakor praviš – najstrašnejši kraj, ali ne? Vidiš, zame je pa toliko kakor tale.« In je izlil kozarec vina v grlo.
»Dobro, dobro, Alfonz. Ako ti ni večje skrbi iti v mrtvašnico, kakor izpiti kozarec vina, pa pojdi. Jaz pa stavim nekaj, da ne greš.«
»Koliko staviš? Daj roko!«
»Na, tu je roka. A kdaj ideš?«
»Kadar hočeš!«
»Torej opolnoči?«
»Da, opolnoči. Koliko staviš, reci!«
»Stavim sto dinarjev, da ne ideš. Če pojdeš, dobiš denar, ako pa ne, plačaš ti meni sto dinarjev. Za dokaz, da si vresnici bil tam, pa prinesi – da bo le nekaj – en svečnik. Si razumel?«
»Razumel; svečnik.«
Pogodba je bila sklenjena in potrjena; nestrpno so pričakovali polnoči. Alfonz je bil že prej močno vinjen, pa se je še vseeno zalival z vinom, tako da so vsi menili, da ne pojde, ker ga omaga vino. Toda Alfonzu ni bilo mnogo hudega. Četudi še mlad, je bil vajen vina, ker je bil njegov očo premehak in je tudi zanemarjal vzgojo svojih otrok. Sina ni nikdar ostro prijel, kvečjemu ga je včasih pokaral za njegovo hudobijo. Zategadelj je postal sin že v mladih letih trmast in svojeglav. Sedaj dela v tovarni, a svoj zaslužek navadno lahkomiselno zapravlja.
Med pogovarjanjem, ki pa je bilo bolj podobno prepiru, je potekel čas in Alfonz se je odpravil, da izvrši svoje »junaško« delo.
»Kmalu bodete videli, koliko me je strah,« je pristavil med durmi, a nato izginil v temno noč.
III.
[uredi]Hitrih korakov je stopal po znani mu poti proti cerkvi, katera je bila oddaljena kakih deset minut od poslednjih vaških koč. Krog cerkve je tiho snivalo pokopališče in v grobovih toliko rajncih vaščanov, katerih veliko je Alfonz poznal tudi osebno. A njega niso v tem trenutku motili spomini na pokojne. Vino je zmešalo zdravo razsodnost, misli so se motale kakor niti na klopčiču. Vedel je edino tisto glavno, po kaj je šel, vse drugo je šlo mimo njega. Sto dinarjev v pol uri – to je nekaj – in kar je glavno – pokazati pogum in neustrašenost; to je šumelo v njegovi glavi…
Na samotno znamenje, ki je stalo ob poti, se še ozrl ni in kmalu je stal pred železnimi vrati pokopališča. Tedaj se mu je pa bližnja okolica vendar pokazala v nekoliko drugačni luči, kakor si jo je preje predstavljal. Belina zvonika se je strahotno črtala v temi, in križ in kamen, s katerim je bilo na gosto posejano pokopališče, je nehote vsiljeval neprijetne misli v glavo pogumnega Alfonza. Nekoliko je pomislil, zakaj pijanost je v tem trenutku precej popustila. Toda misel, kako bi se osmešil, ako bi pokazal strahopetnost, ga je bodrila in odprl je vrata ter vstopil.
Dolgo je iskal med orodjem svečnik; vse drugo je otipal z rokami, le svečnika ni našel ne enega. Takoj mu je padlo na um: »France je vedel, da ni svečnikov tu, zato je stavil. A, kaj to!« je zamahnil z rokami, »stave bi itak ne plačal ... šel sem pa vendarle.«
Kaj naj nese sedaj? Lopato? Vrv? Oho, to se pa najde pod vsakim skednjem! Nosilnice? Da, male nosilnice so najpripravnejše. Pograbi le-te in hajdi ž njimi.
Do znamenja je šlo brez ovir; prijetno si je prepeval pesmico in naglo hodil, a pred znamenjem – glej spaka – stoji nekaj beli ženi podobnega. Alfonza je obšla groza in korak mu je zastal. Čudna prikazen stoji in molči, ne gane z udom, strmi nanj, a Alfonz vidi, da ima prikazen mesto oči le globoke temne jame, a ušes in nosa sploh nima. Kaj je to? Že je hotel Alfonz popustiti nosilnice in steči, pa se spomni zasmeha. ki bo šel kakor senca za njim.
»Če si vrag ali smrt, bodi kar hočeš ... jaz grem naprej,« si je mislil Alfonz in stopal. Korak pa, kakor je bil počasen, je le prehitro približeval junaka k pošasti. In zdaj, ko je bil že čisto blizu, je razločil, da drži roko dvignjeno nad glavo, in ta koščena roka je vsa črna kakor od zemlje. To ni živa pozemska stvar to je ... Bog si ga vedi kaj!
»Da bi se prikazen vsaj zgenila,« je šepetal v mislih ... da bi vedel, ali je človek ali kaj ...«
Prikazen pa je le nemo strmela vanj.
»Ne oplašiš me pa ne,« je kriknil skoro divje. »Ne izognem se ti, ampak ti mi pojdeš s poti, pa če te ...«
Odločno je stopil proti zagonetnemu bitju, dvignil lahke nosilnice nad glavo in kriknil z divjim glasom:
»Če si človek ali duh, jaz te udarim!« Obenem je loputnil z vso silo po prikazni.
Nekako čudno je zaropotalo, kakor da se je sesul okostnjak; vsaj Alfonzu se je tako zdelo, ali zmenil se ni zato, četudi se je belo oblačilo prečudnega »bitja« omotalo okrog nosilnic, in ž njim vred tudi koščeno grodje. Zadel je nosilnice na rame in odhitel naglih korakov proti gostilni.
»Na, tu imate dokaz in vaše strašilo,« je zaklical Alfonz, in vrgel vse skupaj na tla. »Žonta, daj vina!«
Bučen smeh se je razlegnii po sobi na njegov prihod.
»Ampak to ni svečnik, Alfonz!« je hudomušno opomnil France. »Ne dobiš stave: jaz sem stavil na svečnik.«
»Pojdi se solit, ti in tvoj svečnik in stava!« je zakričal jezno Alfonz. »Ti si vedel, da ni svečnikov ... toda sel sem pa.«
»Ha ha, Alfonz, pa si trepetal pred rjuho, ha ha!«
»Kdo je trepetal? Ti, zgaga grbasta, si trepetal!«
»Že dobro, Alfonz, sedaj verjamem, da si pogumen, zato pa nesi »pare« nazaj; tako čudno je, ker je to tukaj ...«
Alfonz je pil, nato pa pograbil nosilnice in jih zanesel v mrtvašnico.
IV.
[uredi]Minilo je nekaj dni in prišla je nedelja. O tistem dogodku so govorili po vsi vasi in se hudomušno smejali na račun Alfonza. Dasiravno je bilo to nekaj surovega in neobičajnega, kar se ni zgodilo do sedaj, vendar ni nikdo rekel žal besede o storilcu. Alfonzu je bilo še prijetno slišati kako zbadljivko, češ, govore pa vendarle o meni. Zato je sklenil svojo »slavo« še povečati, in to takoj, da ljudje ne pozabijo nanj.
Proti večeru se je vrnil od nekod že zelo opit; z njim je bil tudi eden njegovih najboljših prijateljev. Sedla sta v domačo gostilno in dolgo ponavljala svoj posel, da dobita dovolj trdno podlago za izvršitev svojega tajnega namena. Nekoliko pred desetimi podreza Alfonz svojega tovariša in oba zapustita gostilno.
Na vasi je bilo veliko število fantov, ki so stali v krogu in se pogovarjali. Ne meneč se zanje sta odšla po poti, ki je držala proti cerkvi.
Kakih deset korakov od poti, po kateri sta pravkar odšla naša znanca, sta ležala na vrtu v prijetnem hladu dva fanta. Bila sta soseda in prijatelja že od mladih nog, vedno bolj samosvoja, za hrupno družbo hladna, zato tudi nocoj, četudi je bil nedeljski večer, nista šla med svoje sovrstnike na vas in sta rajši kramljala sama med seboj. Alfonz in njegov prijatelj Maks ju nista opazila, a ta dva, ležeča skoro tik poti, sta ju videla. Ker je bil Alfonzov »junaški« čin še vedno najnovejše novo v vasi, sta tudi ta dva imela tisti dogodek baš v mislih. Sedaj sta takoj uganila, kam ju vede pot in Tone, ki je veljal in tudi v resnici bil bistroumnejši od Matevža, takoj opomni:
»Novo neumnost napravita.«
»Zakaj? Saj ne veš, kam sta namenjena.«
»Stavim, da gresta v mrtvašnico in tudi, da prazna ne prideta nazaj. Malo potrpi, boš videl.«
»Tako neumna menda nista,« je menil Matevž.
»Toliko sta! Posebno sedaj, ki jima vino meša glave. Za Alfonza bi bilo mnogo bolje, da ni šel v mesto.«
Alfonz se je namreč učil svoje obrti v mestu, kjer je zašel v slabo družbo, ki mu je izpodrinila iz srca mnogo lepih naukov, tako da sedaj večina vaščanov – posebno starejših – ni soglašalo z njegovimi narozi. Dokaj mladeničev se je navzelo njegovega duha, najbolj pa je vplival na Maksa. Prej tako dober in pošten fant, je kmalu postal drugačnih misli in povsem sličil Alfonzu. Istih let sta bila, oba to leto pri naboru in oba tudi sposobna za vojaški stan.
»Pravijo, da je bil mojster predober in premehak z njim,« je opomnil Matevž.
»Morda. Toda jaz pravim, da mojster ni popolnoma nič kriv pri tem. Ako ni imel pred očetom nikdar strahu, ga bo pozneje kdo drugi tem manj strahoval. Svojeglav in trmast je bil še mlad; ne misli, da bo sedaj boljši.«
»Škoda fanta, ker je tak.«
»No da. Sicer pa ne smemo soditi, sedaj je še mlad, mogoče ga leta spobrnejo in – če dobi ženo, ki bi ga znala držati v primernih mejah.«
A dolgo jima ni bilo dano tako pogovarjati se. Alfonz in Maks sta se vrnila in s svojo surovo šalo vzbudila nemir in ogorčenje med vasovalci. Trdo sta stopala po ne gladki poti, v rokah noseč velike mrtvaške nosilnice in na njih nepobarvano veliko krsto, katera je bila vedno pripravljena za morebitno naglo smrt. Nesla sta oboje proti gostilni ne meneč se za nevoljne opazke navzočih fantov.
Prišedšima v gostilno je zdrknilo Maksu iz rok in rakev je z velikim ropotom padla na tla.
»Razbij se!« je kriknil Maks in se opotekel za mizo.
»Na, tu imate!« reče Alfonz in se ozre po navzočih v prepričanju, da ga vse občuduje. Gotovo je pričakoval občega odobravanja in hvale za svojo iznajdljivost, s katero je menil, da je napravil najboljši dovtip.
Tu pa ga je čakalo razočaranje. Gostilničar Žonta je postal resen in nevoljen. Alfonz pa je menil, da te poteze na obrazu Žonte povzroča le zadržan smeh, zato veselo stopi proti njemu.
»Mi smo fantje, kaj!« zakliče, misleč, da je vsaj v njem našel človeka, ki soglaša ž njim.
»Vi ste fantje, da,« reče Žonta s poniževalnim očitkom v glasu. »Še bolje pa: ti si fantič – Kaj pomeni to tukaj?«
»Kaj pomeni! ...«
»Veš, Alfonz, teh komedij je dovolj. Jaz ne pustim tega, da bi se take reči nosile v mojo hišo; dovolj je bilo zadnjič. Ti morda misliš sedaj vsako noč nositi to na vas, ko vendar vidiš, da to ni umestno in da naj bodo reči na mestu, kamor spadajo. Poglej, pokrov je že pokvarjen.«
»Kaj te to briga? Naj bo pokvarjen! Kar razbije naj se!« je kričal in v podkrepitev svojih besedi sunil parkrat z nogo v pokrov, ki je ležal na tleh. »Na, tu imaš, na!«
Tedaj je pritekla v sobo tudi gostilničarka, katero je pogled na krsto in Alfonzovo ravnanje tako razburilo, da je obsula storilca z besedami, kakršne so ji ravno prišle na jezik. Alfonz je bil užaljen v svojem ponosu. Pograbil je nosilnice in jih nesel pred hišo, kamor je sledila tudi rakev.
»Čakaj, Žonta in tvoja baba! Kesala se še bosta.«
Vprašal je po Maksu. Ko pa je izvedel, da je tega njegov brat skoraj nesel domov spat, se je obrnil od fantov, v katerih je videl le svoje protivnike in nasprotnike, ter lezel počasi nekam po temnem vrtu, zadevaje se v temi ob drevje.
V.
[uredi]Naša znanca, Tone in Matevž, sta ves ta čas ležala v travi in poslušala. Tudi potem se nista menila podati v družbo, ko je Alfonz odšel, ker se jima je celo studilo to, kar sta storila fanta.
»Sedaj si videl komedijo?« spregovori Tone.
»To pa ni lepo!« vzklikne Matevž ogorčen.
»Vidiš, kaj sem ti pravil!«
»Kaj bo sedaj s krstom!« vpraša čez trenutek. »Ta dva je gotovo ne poneseta nazaj.«
»Naj bo pa tukaj! Sploh je pa meni malo mar.« reče Matevž.
»Veš kaj!« vzklikne Tone in skoči na noge. »Pojdiva gledat za Alfonzom!«
»In kaj potem?«
»No le z mano pojdi! Brž!« veli Tone.
Oba odhitita po temnem vrtu.
»Tam-le je,« pošepeta Tone in pokaže na senco, ki se je počasi premikala med drevjem. »Tiho bodi, ! da naju ne opazi;« reče Matevžu.
Alfonz je počasi koračil po temi, mrmral nekaj sam zase, krenil na desno in prišel do skednja, ki je bil precej oddaljen od poti. Tu se mu je zdel dovolj samoten kraj, kjer ga ne bo nihče nadlegoval. Legel je na mehko travo in kmalu zaspal. Tako je večkrat ležal ob gorkih poletnih večerih na prostem in včasih prespal vso noč. Nocoj se mu je temmanj ljubilo iti domov, ker si ni bil popolnoma gotov, da srečno prispe po lestvi na hlev.
»Dobro, zaspal je.« reče zadovoljen Tone. Na njegovem licu bi tedaj Matevž lahko opazil hudomušen nasmeh, da je bilo malo svetlejše, tako pa mu je bilo še vedno uganka, kaj Tone namerava.
»No, sedaj bo spal. Kaj pa hočeš z njim?«
»Počakaj, Matevž! Jaz imam imenitno misel. Pomisli: ali ni to grdo in neprimerno, da razkopavajo in ne puste pri miru cerkvenih stvari? In to ni bilo zadnjič! Veš, jaz mislim – seveda, če si tudi ti takih misli, da to izvršiva –, da se jima napravi nekaj za kazen. Ako ne obema, pa vsaj temu, ki ga imava tu. Sram bo že itak oba, kadar se iztreznita, in zvedo ljudje za to, ali meni se to zdi vse premalo. Zato pa bi bilo po mojem umestnejše, da se spravi rakev nazaj v mrtvašnico – ker drugače bo umazana vsa vas – Alfonzu pa naloži za spomin na njegovo neumno ravnanje nekoliko kazni. Kaj bi ne bilo tako najbolje?«
»Že res, tako bi bilo najbolje. Toda, kako ga pa hočeš kaznovati? Kaj ga kaniš pretepsti v spanju?«
»Neumnost! Saj ni treba batin; to se napravi tudi drugače. Poslušaj!« In razložil mu je svojo nakano.
»Naj spi!« reče Tone zadovoljen, ko sta bila gotova in oba enih misli. »Pojdiva na vas, da vidiva, kje so fantje.«
Odšla sta.
Nekaj vasovavcev je kmalu po nenavadnem dogodku zapustilo glavni krog. Ti so bili večinoma Alfonzovi prijatelji, ki zato niso ostali v družbi, ker se je preveč čezenj govorilo: splošnemu mnenju se ni bilo mogoče upirati – posebno, ker je bilo število prijateljev zelo pičlo – proti svojemu mišljenju pa niso hoteli govoriti.
Tone in Matevž sta legla na prejšnje mesto in čakala, da gredo fantje spat. Tem pa se ni mnogo, zato je bilo treba čakati.
»Le potrpi,« je šepetal Tone, »čez čas že pojdejo. Videti pa naju ne smejo – niti eden ne – to mora ostati tajno in sicer za vedno.
»Gotovo!«
»Midva sva prijatelja, odkar sva na svetu, zato ti zaupam, a samo tebi! Drugemu bi ne upal nobenemu. Prijateljstvo pa, kakor veš, tudi ni večno, in najboljša prijatelja si lahko radi kake malenkosti postaneta sovražnika, zato ti rečem, Matevž: ako si kaj moža, naj ostane to za vekomaj med nama. Tu je moja roka, Matevž!«
»Ne boj se, Tone!«
»Ko storiva, poskusiva pozabiti.«
Fantje so tedaj zapeli neko pesem in odkorakali na nasprotni konec vasi; to je bilo navadno, če so kmalu potem odšli spat…
»Že gredo!« je veselo vzliknil Tone. »Sedaj pa takoj greva.«
»Pojdiva!«
Opreznih korakov in vedno prežeč da li ni kje v bližini še kakega vasovavca, ki bi ju opazil, sta se približala gostilničarjevi hiši, kjer je ležala rakev.
»Le oprezno, Matevž!« je pošepetal Tone in previdno dvignil lahek pokrov ter ga položil rahlo na tla.
Postavila sta nosilnico na noge, uravnala nanje krsto in tiho odnesla oboje iz vasi. Neopaženo sta prispela na cilj.
»Ali še spi?« je vprašal Matevž, ko sta prišla do ležečegla Alfonza.
»Kaj bo delal drugega!« odgovori Tone in položi prednji del krste na tla. Pri tem pa je zdrsnil pokrov s krste in povzročil malo ropota, ki je za hip pretrgal nočno tišino.
»No, postavi na tla, kaj pa držiš kvišku?« je prestrašen radi ropota vzkliknil Tone. »Saj ga bova še zbudila!«
»Že dobro. Da se le ni zbudil,« se tolaži Matevž in položi pokrov v travo.
»Tako ga ne spraviva noter,« pripomni Matevž; »previsoko je.«
»Pa deniva rakev na tla.«
Položila sta krsto poleg spečega Alfonza.
»Toda, sedaj previdno, Matevž!« poveljuje Tone.
»Ti ga primi z eno roko pod koleni, z drugo pa pomagaj meni; tu je težji. Počasi!« je zaklical skoraj na glas, ker je Matevž naglo pograbil za noge in jih dvignil.
»Nič se ne boj!« polglasno zamrmra ta, »saj je pijan kot klada.«
Končno sta ga položila v krsto, ki mu je bila ob ramah nekoliko tesna, toda prijatelja sta poskrbela, da je ležal kolikor mogoče udobno. Oblance, ki jih običajno pusti mizar v rakvi, sta mu podložila za vzglavje, roke stegnila ob životu, noge pa so imele dovolj prostora, da so ležale stegnjene, zakaj rakev je bila dolga, ker mizar ni vedel, da bo za Alfonza, ki ni bil zelo visoke postave. Položila sta rakev na nosilnico, in Tone, ki je vzdignil pri glavi, si ni mogel kaj, da bi ne vzkliknil: »Uf, kako je težak!«
»Konec vrvi bo treba, Matevž,« se je domislil Tone, ko sta položila pokrov na rakev.
»Čemu pa vendar?« se začudi Matevž.
»Zabiti ga vendar ne smema! Alfonz bo pa skušal priti iz rakve. Ali misliš, da bo miren, ko se zbudi?«
»Saj res! Čakaj no, stečem jaz domov, ker imam bliže.«
Matevžev dom ni bil daleč in kmalu se je vrnil.
»No, sedaj pa kar poveživa!« je ukazal Tone »Ti priveži za pare in potem zategni čez pokrov. – Tako!« je poveljeval. – »Ampak – čakaj!« ustavi Matevža, ki je potegnil vrv, da se je pokrov tesno pritisnil na rakev. Tipal je z rokama po tleh, dokler ni našel za prst debelega klina, katerega je vtaknil med pokrov in krsto pri Alfonzovem vzglavju. »Drugače se še zaduši,« je pojasnil Matevž. »Tako, sedaj!«
Matevž je pritegnil kratko vrv parkrat sem in tja črez pokrov in privezal konec za nosilnico.
»Dobro je! Sedaj pa nesiva živega mrliča na pokopališče!«
Dvignila sta nosilnico in nesla, kakor da neseta gnoj iz hleva, držeč vsak pri enem koncu. Za na rame so bile nosilnice preširoke. Nesla sta po stezi za vrtovi; na pot sta krenila šele pri zadnji hiši. Brez ovir, molče sta hodila, toda breme je bilo težko in Tone, noseč pri glavnem koncu, je jel pešati.
»Hudimana, ali je pijan človek težak!« je nenadoma tiho zaklical in naglo postavil na tla. »Boš ti šel, Matevž, nekaj časa na ta konec.«
»Na, kar pojdi sem! Kaj misliš, da je tukaj kaj lažje?«
Premenila sta svoji mesti in zopet nesla spečega Alfonza dalje. Sedaj pa je Matevž omagal v še krajšem času. Že po kakih dve sto korakih je položil krsto na tla.
»Težak je ko vol!« je skoro zavpil.
Malo sta počila, nato pa zopet zgrabila za nosilnico. Tako sta se po nekaj odmorih približala pokopališču, odprla vrata ter krenila proti mrtvašnici.
»Tukaj boš spal nekaj časa za pokoro,« reče Tone, ko postavita nosilnico na tla v mrtvašnici.
»Ampak vrvi ne pustim tukaj,« opomni Matevž.
»Kar proč jo vzemi, ga bova povezala še močneje s temi vrvmi, ki so tukaj.«
Trdno sta zvezala krsto, zaprla vrata v mrtvašnico in zapustila pokopališče.
»Mirno spavaj, dragi Alfonz! V taki postelji in na takem prostoru doslej še nisi spal. Lahko noč!«
Med smehom sta se prijatelja vračala domov.
VI.
[uredi]Gosta, bela megla leži po dolini. Pokrajina tiho sniva v poltemi. Zadnji krajec s svojimi koničastimi rožički le slabo sveti na zemljo. Vsepovsod vlada tišina, le okrog cerkve kratijo mir nočne ptice, ki iščoč hrane neprestano skovikajo s svojimi mrtvaškimi glasovi in prhutajo s krili.
Ob štirih zjutraj je, v zgodnji jeseni, in v tem letnem času so jutra kljub gorkemu popoldnevu že mrzla. Alfonza je zbudil svež zrak. Zasukal se je nekoliko v svojem ozkem prostoru, pokašljal, zazdehal, se pretegnil in zopet zaspal.
Na vzhodu je začelo rdeti nebo. Male, raztresene meglice, plavajoče sorazmerno druga od druge, so pokrivale ves vzhodni obok neba in žarele v mnogobrojnih barvah, obsevane od solnčnih žarkov vzhajajočega solnca. Po grmovju in drevju so se oglašali prvi ptičji glasovi. Cerkovnikov petelin je od časa do časa zagnal svoj presunljivi klic v mlado jutro, kakor da hoče ž njim prebuditi gospodarja ter ga dvigniti na noge. A cerkovniku se še ni hotelo vstati, obrnil se je v postelji ter na novo zaspal.
Alfonz je spal in sanjal. Kaj je sanjal? Mogoče lepe in prijetne sanje, mogoče tudi težke in mučne, ali sanjal je gotovo, zakaj večkrat je poskušal zamahniti z rokama, težko je sopel in mrmral nerazumljive besede. Po neuspešnih poskusih, da dvigne roke kvišku, se je končno zbudil, naglo dvignil glavo in zadel ž njo ob trdi pokrov. Ni se menil za to. Neskončno mu je moralo biti ustreženo s tem, da se je zbudil, kajti prva beseda je bila, ki jo je zašepetal: »Samo, da ni bilo res!« Malo je poležal, kakor navadno, nato pa se hotel naglo zasukati na drugo stran. Toda glej zapreko! Tako leži v ozkem prostoru, od vseh strani ga obdajajo trde stene; še rok ne more skrčiti!
»Hudimana, kam pa sem zašel?« se vpraša nejevoljen in se z veliko težavo nekoliko preokrene. »Pa res čudno to,« godrnja in skuša skrčiti noge, pri tem pa zaropoče s čevlji ob krsto.
»Tema je še, pa še malo poležim, da se razvidi. Potem že spoznam, kje sem, kam sem zašel in ...« Alfonza je objel prijeten sen.
Tišina je vladala v še vedno temni mrtvašnici, le krepko dihanje spečega je rahlo motilo grobno tišino. Danilo se je že. Cerkovnik je vstal in prišel v nočnih čevljih na dvorišče. Ozrl se je površno na nebo, opazil znake lepega vremena, pogledal proti cerkvi, na beli stolp in stopil v hlev.
Alfonza je zdramil iz spanja jasni, čvrsti glas zvona, ki je zvonil juternico. Tedaj mu je padlo v zavest, da bi moral o tem času že biti v tovarni.
»Vsekakor bo treba vstati,« svetuje sam sebi Alfonz. »Torej: ena, dve.. eh, še malo, tako prijetno je ležati, sanjati in premišljati dogodke nedeljskega dneva,« si misli in se ne dvigne.
»Hm, dobro sva jih lomila s Maksom,« si pritrdi; »imajo vsaj kako zabavo ti pusteži.«
»To ni nič!« vzklikne čez trenutek. »Ena, dve,.. tri!« zakliče odločno in – majka mila – z vso silo buti s glavo ob pokrov, da v tem trenutku vidi tisoč zvezd, četudi je že prijadralo svetlo solnce na nebo.
»O tristo! ... Kaj pa je prav za prav? Čakaj, te pa otipljem, ko je še vedno tema.«
Tipal je okrog sebe: nič drugega kakor gladka lesena stena!
»Kaj sem v zaboju? – Uf, glava, glava! – Ampak, vraga, če sem v zaboju, pa naj bom! In ti oblaci? – Že prav; zaboj, oblanci ... Ha, ti moj dragi! Čakaj, čakaj, razletiš se, da bo veselje.«
Zasukal se je in legel na trebuh. Napel je moči in dvignil, da je zaškripala deska.
»Trden pa je ta vrag!« zakliče nejevoljen nad neuspehom. »Kaj pa, ko bi bilo to ...?« Prestrašil se je ob misli. »Ampak vendar bo res…, popolnoma enako, in oblanci ...«
Temna slutnja ga je obdala. Sedaj je bil prepričan, da leži v rakvi, toda kje leži rakev, še vedno ni vedel.
»Kaj sem mogoče pokopan? Norci so menili, da sem umrl. – E, ne boš! V zemlji pa nisem, ne, ne. Ha, to bobni! Pod zemljo bi ne bilo tega.« Navdal ga je kljubujoč pogum.
»Le čakajte, smrdljivci! Ko pride Alfonz iz ječe, kamor ste ga zaprli, to vam pokaže, le potrpite! – Najbrže so to naredili tiste ničvredne škarte iz jeze; ker sem jih spodil spat. Pripravite svoje grbe in svoje puhle glave, da bodo vajene sprejemati udarce, kajti Alfonz ne bo štedil gorjače!«
Zopet je napel moči in skušal odtrgati pokrov s krste.
»Kaj pa je tole?« je otipal klin pod pokrovom. »Baje se pa zame, lej, lej!«
Privzdignil je s pleči ter izruval s pleči klin s špranje. »Sedaj bo pa druga pela!« je vzkliknil zveseljen, a začudenje, da pade pokrov svobodno na krsto, mu vrine v glavo novo uganko.
»Saj ni zabita. Hm! Zdi se mi, da so se vsi vragi spravili na trugo in jo drže. Vražji svet! – No potrpimo, časa je še dovolj ves dan. Ampak, kaj še vedno ni dan? Zdavnaj je že zvonilo.«
Skušal je skozi špranjo, razgledati in se prepričati, kje leži. Slabo se mu je posrečilo, ker mrtvašnica je vedno temna, če so zaprla vrata. Dvoje zelo malih oken tiči v zidu, ali puščata bore malo svetlobe na znotraj. Preko enega raste stara brinja ter ga docela zakriva, preko drugega pa je vedno zaprto še dobro ohranjeno polkno, za kar se ima zahvaliti le svojemu nedostopnemu mestu. Na vzhodni strani cerkve je namreč visok kamenit zid, na katerem stoji v oglu mrtvašnica in je zategadelj s te strani nedostopna.
»Nenavaden kraj mora to biti, modruje Alfonz, »ker je še ob tej uri temno. Da bi vsaj to vedel.
Privzdigoval je pokrov, kolikor so to dopuščale vrvi ter delal s tem ropot, da je odmevalo po malem prostoru.
»Čudno doni, na prostem nisem,« je spoznal. »Majhen prostor bo, kaka klet,« ugiblje polagoma. Čez kratek čas se mu pa zasveti v glavi. »Jaz neumnež, da nisem tega že poprej spoznal! No, v lepem kraju se nahajam, prav res!« je vzkliknil. »Celo noč sem torej spal tukaj? Na tem pustem kraju, jaz, in to radi nore misli teh mojih prijateljev!: je zakričal, naglašujoč besedo »prijateljev« z glasom največjega zaničevanja.
Sedaj ga je obšla groza ob misli, kje je prenočil. Alfonz v resnici ni bil tako pogumen in junaški, kakor se je tako rad kazal pred ljudmi, posebno med svojimi sovrstniki; v srcu je še vedno nosil ostanke tistega prirojenega, ali bolje, vcepljenega strahu, ki se jo ohranil od mladih let, in kadar je zašel v neprijetne okolščine, kjer ni videl izhoda, je tudi to, četudi »junaško« srce, zatrepetalo v tihi grozi. Tudi sedaj, ko je vedel, da sije že svitlo solnce od zunaj, ga je spreletelo mrzlo po hrbtu. Dejstvo, da leži v mrtvašnic in – kar je najhuje – zaprt v temno rakev iz katere ni upanja na rešitev, ga je navdalo s strahom. Polagoma je zrčel čutiti neznosno žejo. Usta suha in lepljiva, da se je jezik prijemal na nebo, neblagi vonj sline nikjer… isti hip si je zaželel vode. A kje jo dobiti?
Kakor besen je butal ob pokrov, bil z nogami ob stranice in suval z rokami na vse mogoče načine. Toda močne vrvi so nemo opravljale svoj posel in že čez kratek čas umirile nemirnega razsajalca.
»Nič in nič!« jo siknil v srdu, ker rakev jo držala neomajno. »Tako se mučim, a drugega ni kakor ropot, Saj še kdo sliši in pride pogledati. To bi bilo lepo! Ne nobeden ne sme vedeti, da sem tukaj. Kakšna sramota bi bila zame!« se je zdrznil ob tej misli. »A tisti, ki so me spravili semkaj, naj si drznejo komu povedati o tem, gorje jim! – Uf, te trde deske!« je vzkliknil in se obrnil na trdi postelji; vse kosti so ga bolele. Že potrpim, časa je še dovolj za premišljevanje«
Zaglobil se je v svoj mučni položaj in ga premislil. Da dobrega konca ne bo iz tega, je slutil že takoj v začetku, sedaj pa je to izprevidel za gotovo. To dejstvo ga je napolnjevalo z vedno večjm srdom. Mislil je na osveto, a tembolj na svojo sramoto, v kateri tiči in katera ga še čaka. Oče ga bo pikro zmerjal, brat se posmehoval, posmehoval s tistim pomilovalno ponižujočim smehom, ki zbada v srce. In sploh vaško mnenje. Šepetajo za hrbtom, opazke, hudomušno posmehovanje, zavijanje izrazov, prikrivanje resnice, a to na tako neolikan način, da se je Alfonzu že vnaprej gnusilo: prikriva, kakor da noče niti namigniti, a vendar mu žilica ne da miru, dokler ne podreza v skelečo rano, sicer z majhno opazko, toda tako, ki pove vse in ki tako mučno boli! Ob taki misli, ki mil je predvidevala te neljube prizore, ga je stisnilo v grlu, nohti so se zapičili v les in zobje so zaškrtali v onemogli jezi.
»Iz te vražje truge se pa tudi spravim, ni šment!«
Toda vsi napori, vsa togota in vse obljube na maščevanje ga niso rešili iz rakve. Čimbolj je napenjal moči, temmanj je imel upanja na rešitev, zakaj udje so boleli čezdalje bolj, tako, da je slednjič omagal ter se udal v usodo.
Počasi so tekle ure. Prešlo je pol dneva in solnce so je nižalo k zatonu. Cerkovnik se je vračal s polja s težkim vozom, naloženim z različnimi poljskimi pridelki. Poganjal je utrujene kravice, ki so počasi vlekle težki voz in jih neprestano opominjal k hitrejši hoji.
Baš ko je imel zaviti s ceste na kolovozno pot, držečo proti cerkvi, ga sreča vaščan, zgovoren in vesel, že nekoliko osivel mož, ga nagovori in se zaeno ustavi.
»Le poženi, da boš preje doma,« mu reče.
»Nič hudega, če ne bom,« odgovori cerkovnik Janez.
»Ti, ali že veš?« mu hiti pripovedovati najnovejšo novico, ki se je zgodila v vasi, »Alfonz je izginil čez noč, nikjer ga ne morejo najti.«
»Alfonz ...?«
»Alfonz, da. Kaj še ne veš? Sinoči sta zopet prinesla na vas pare in rakev, z onim… onegavim ... Maksom. V gostilno sta jo nesla, Ženta pa ju je, ali prav za prav njegova žena ju je vrgla na cesto. Danes pa ni Alfonza nikjer, ne doma ne v tovarni, nekateri pravijo, da jo je popihal čez mejo. Maks pa doma spi. To so nepridipravi, kaj! Sedaj ti bodo zmiraj razkopavali doli pri cerkvi.«
Zgovorni mož bi še nadalje razkladal, ko bi ga imel cerkovnik čas poslušati. Toda temu se je mudilo za živino, a tudi sicer ga ni novica mnogo zanimala, le nevoljo mu je vzbudila, ker ne puste cerkvenih stvari v miru.
»To bo treba preprečiti,« je rekel sam sebi in sklenil, da preišče ključavnico pri vratih mrtvašnice.
Prišedši domov je izpregel in spravil živino v hlev; mrak se je gostil čedalje bolj. Pri Fari je zazvonilo Ave Marijo.
Cerkovnik je stopil iz hleva, se ozrl proti farni cerkvi, in ko je slišal glas zvona, je vzel klobuk in se podal gor k cerkvi.
Kmalu je zadonel čisti glas bronastega zvona iz lin. Cerkovnik je zvonil in tiho molil svojo večerno molitev, ki je bila mnogo obširnejša nego običajno angelovo češčenje. Ko je odzvornil se je pokrižal in pokril s klobukom, nato pa krenil po drugi strani derkve k mrtvašnici.
»Pogledam, če so spravili vse nazaj,« je rekel polglasno. Tisti hip pa mu zastane korak. Iz mrtvašnice prihaja straohtno ropotanje in udušeno klicanje. Cerkovniku se je zdelo, da ta glas prihaja izpod zemlje in da kliče njegovo ime: Janez, JaneZ!
Cerkovnik je bil jako pogumen mož; cerkev in nje bližnja okolica mu je bila toliko kakor kak drug kraj, nobena nočna ura bi ga ne strašila iti kamorkoli, a ta trenutek ga je obšel strah, ko je čul ta nenavadni ropot in klic. Vendar je stopil do mrtvašnice, češ, pogledam pa le, kakšna božja stvar je to.
Počasi je pritisnil na kljuko, ki je zaškripala ter pahnil z vso močjo vrata od sobe, da so se odprla na stežaj. Tedaj pa se je zoper ponovil ropot. Cerkovnik Janez je opazil v polni temi belo rakev na črnih nosilnicah, vso povezano s pogrebnimi vrvmi. Pokrov se je naglo privzdigoval in padal, ko pa je to preostalo, se je začul zopet tisti glas, ki je bil spremenjen in nič več človeški. »Janez, ali si ti tukaj, Janez! Slišiš, Janez, reši me!«
Janezu so kljub pogumu in prisotnosti duha vstajali lasje na glavi. »To je pa čudno, nenavadno čudno!« je vzkliknil in odstopil za par korakov nazaj. Krsta je tedaj mirovala, kar pa je navdalo cerkovnika še z večjim strahom. »Ne, sam pa ne grem odpirat!« reče zase, se naglo obrne in steče proti svoji hiši.
Kakih deset minut je preteklo, preden se je vrnil, toda ne sam. Skoro cela družina je spremljala očeta: žea, trije sinovi, dve hčeri, še celo en samosrajčnik je kobacal za njimi in jokal od strahu, ker so pozabili nanj. Nobenemu ni šlo na smeh, vsem je stiskala prsa neznosna groza, ko so se bližali mrtvašnici. Oče je držal v roki svetiljko in si svetil stezo. Pred vrati so obstali in oče je pokazal na rakev. Tisti hip je zopet zabobnela in oživila. Plašni hčeri sta zakričali in se stisnili k materi.
»Nikar ne kričite, je totažil oče, »odvezal bom vrv, pa bo.«
»Eh, ne bo me požrlo!« Pogumno je vstopil skozi vrata. »Ne drži mi luč, je rekel ženi, sam pa prijel s s tresočo se roko za velik vozel vrhu krste ter ga odvezal.
Vrvi so popustile; z lahkoto jih je odstranil. Toda komaj se je to zgodilo, je odletel pokrov s krste, v njej pa se je zvijalo telo Alfona.
Cerkovnik je odskočil ves bled in prepaden ter se lovil z rokami ob steno. Žena je izgubila ob tem prizoru prisotnost duha, roka ji je omahnila, da je svetilka zdrknila izmed prstov ter padla na kamenit prag, kjer se je zdrobila v kosce ter ugasnila. Hčeri sta kriknili v grozi ter zbežali proti domu; takoj za njima so jo pobrali vsi trije bratci, katerim je sledila tudi mati. Oče pa je bil prepuščen na milost in nemilost.
»Nikar se ne bojte,« je zdaj spregovoril Alfonz.
»Kaj me ne poznaš, Janez?« je prijel tresočega se cerkovnika za roko. Jaz sem, jaz, Alfonz!«
»Alfonz ...?« se je izvilo tedaj iz Janezovih ust.
»Da, Alfonz. Vidiš, kako je dandanes! – Uh, moje kosti! Da bi ti vedel, kaj sem jaz pretrpel danes, ah!
»Kako za božjo voljo pa si prišel semkaj?« začudeno vpraša Janez.
»Ne bom ti povedal, ker sam ne vem, ampak – izvedel boš v kratkem času – Brrr moje noge, roke! Kako to boli, saj še koraka ne naredim ...«
»Čakaj, ti pa pomagam,« se je ponudil cerkovnik.
»Ne, le pusti me, Janez! Dovolj je te sramote!«
Z veliko težavo je prestavljal noge, ter se vlekel po pokopališču.
»Hodi, kakor hočeš!« si je mislil Janez. »Dovolj strahu sem užil jaz in vsi moji, zaradi tega tepca k je rekel glasno, ko se je Alfonz že oddaljil. »Še ob luč sem prišel. – Ampak, imenitno bo pa še!« je vzkliknil veselo.
Kako naglo se je razširila novica po vasi, si lahko mislimo. Cerkovnik bi sicer ne izdal tako naglo med ljudi, kje je bil Alfonz ves tisti dan in prejšnjo noč, toda njegovi in hčere so se hoteli oškodovati za prebiti strah, ki so ga prestali, in so takoj razklepetali vsakomer to novico. Vaščani so jo sprejeli in jo uporabili nekoliko tako, kot si je Alfonz že predstavljal. Njegovi prijatelji so se skoro prestrašili, se vpraševali in ugibali, kdo neki bi bil oni, ki je spravil tega veselega fanta v tako neljub položaj. A zvedeli ali uganili niso ničesar. Tisti pa, ki so ga v srcu sovražili radi njegovih »junaštev« in mu že prej privoščili kaj enakega, so sprejeli novico z radostjo in so bili hvaležni tistim, ki so ga kaznovali.