Kavalir brez podplatov
| Kavalir brez podplatov Rado Murnik |
| |||||||||||||
Tiste dni sem služil pri enoletnih prostovoljcih in ljubil odkritosrčno, iskreno, ljubil do blaznosti velelepo gospodično Zorano, vilinskonežno hčerko debelega plešastega odvetnika.
Seznanil naju je lawntennis v mičnem dolenjskem zakotju in zbližal najini mladi srci. Dasi sem občeval z gospodično Zorano malodane vsak dan, vendar nisem našel ugodne prilike, da bi ji napovedal ljubezen, kakor se spodobi. Iz njenega vedenja, iz njenih pogledov sem sklepal, da ne dobom košarice. V Ljubljani je najino znanstvo žalibog nekoliko zahiralo; videvala sva se redkeje nego na Dolenjskem.
Tedaj so oznanili prvi zimski ples v »Narodnem domu«. Veselil sem se ga že vnaprej, saj sem vedel, da pride tjakaj na vsak način tudi ona. Obetal sem si blaženih zlatih uric in bil prav židane volje. Pazil sem z vso pozornostjo, da ne bi raztogotil kateregakoli vojaškega mogočnika. Bal sem se zmiraj, da ga kod kaj ne polomim in da me ne zapro in da se mi ne izjalovijo moje sladke nade še poslednji trenotek. Toda moj strah je bil prazen; srečno sem se ognil vsem Scilam in Karibdam.
Napočil je veliki dan. Bil je že skrajni čas, ko mi je prinesel čevljarski vajenec elegantne nove čevlje. Pomeril sem jih, bili so mi prav. Le nekaj mi ni bilo po godu. Na čevljih so bile spredaj kapice, prepovedane vojakom. Klel sem pozabljivega mojstra, ki se ni bil ravnal po mojih željah. No, upal sem, da ne bo tam nobenega pustega častnika, ki bi prodajal sitnosti.
Ko sva stopila s prijateljem Dragom, absolviranim pravnikom, v plesno dvorano, moje obožavane Zorane še ni bilo ondi. Pač pa sem zagledal stotnika Moro. Nekako čudno mi je zagomezelo po hrbtu; njega se nisem bil nadejal tukaj. Stotnik Mora je bil neznansko natančen sitnež. Posebno hudo piko je imel na prostovoljce, kateri so nosili previsoke ovratnike ali predolge lase, ali podpetnice ali kaj takega, kar je bilo proti predpisom.
Komaj sem opazil nevarnega stotnika, sem že oddefiliral in potegnil prijatelja Draga s sabo na hodnik.
»Drago, duša božja, pomagaj mi!« sem ga jel rotiti. »Reši me prepovedanega obuvala!«
Drago me je pogledal debelo in me pomembno potrkal na čelo: »Vilko, Vilko!«
»Ne uganjaj neumnosti, Drago! Poslušaj me! Poglej kapice na mojih čevljih! Stotnik Mora je tukaj. Če me vidi takega, me takoj zapodi domov in me povabi še k raportu.«
»I kajpa!« se mi je rogal Drago in majal z glavo. »Ali si kavkast. Vilko?«
»Res, res, Drago, ti ga ne poznaš! Naš Mora je trinog, samosilnik, tiran, silovitež. V primeri z njim bi bil Neron krotak dojenček. Pomagaj mi, lepo te prosim! Sezujva se, menjajva čevlje!«
Drago se je vdal. Našla sva samoten kot in se preobula. Sicer sem lahko obul njegove čevlje, le preko grla so me tiščali že takoj početkoma. Drago mi je povedal, da jih je kupil na Dunaju v zalogi židovske tvornice. Svetoval mi je, naj ne plešem preveč, da mi ne razlezejo narazen. Nato se je izgubil preferansat.
Nekaj trenutkov pozneje sem stal pred Zorano, ki je pravkar došla s svojo materjo. Zagotovil sem si več plesov.
Pantalon ... Užival sem vso blaženost poštenega zaljubljenca, ki pleše kadriljo z izvoljenko. Zorana je bila čarobna, omamljiva, Dragovi čevlji so me sicer tiščali vedno močneje, toda čudoviti ogenj Zoraninih oči je manjšal in milil moje prozaične bolečine. Govorila sva malo; tem več so nama povedali pogledi in pritiski vročih rok.
Oh, na plesišču je bilo tudi mojih pet dražestnih sestričen. Moral sem plesati tudi z njimi, zakaj stricu nisem bil dolžan samo hvaležnega spoštovanja, ampak tudi trideset goldinarčkov, ki sem si jih izposodil od njega s trdnim namenom, da mu jih ne vrnem nikdar. Najhuje sem se pokoril pri galopu s sestrično Jolanto. To amazonko sem cenil na najmanj osemdeset kil. Galopirala je s težkim topotom dobro podkovanega topničarskega konja deloma po parketu, deloma pa tudi po mojem desnem čevlju. Že po prvih skokih sem čutil, da leze ob podplatu nekaj narazen. Natančneje pa nisem mogel preiskavati tega sumnega pojava, ker je hotela z mano plesati še teta Suzana, mama mojih pet nepreskrbljenih kuzinic. Tudi ona mi je stopila večkrat s težo polnoletnega mamuta na nogo, na levi čevelj in zopet sem čutil, da nekaj odnehava. O prvi priliki sem izginil v varen kot in videl, da sta se podplata Dragovih čevljev na notranjih robovih ločila od gorenjega usnja. Zanikrni čevlji so bili samo zlepljeni! Domov, domov!
Dame volijo ... Prihitela je Zorana, prihitele so sestrične in druge gospodične, priracala je tudi teta Suzana. Oprezno in lahko sem vzdigal noge, s pesnikom sem želel, da bil bi ptica, zakaj čutil sem, da so jeli prilepljeni podplati odnehavati tudi že na zunanjih robih. Zastonj sem iskal Draga, prejkone jo je pobrisal že spat.
Hvala Bogu, Zoranina mama je silila domov. Bil je skrajni čas, moji podplati so držali le še za silo. Njena mama mi je dovolila, da spremim dami do doma.
Zorana pa se nikakor ni hotela peljati, češ, da se hoji prehlajenja v mrzlem vozu, da na Stari trg ni tako daleč, da je krasna noč in tako dalje. Udarili smo jo peš. O jerum!
Šli smo skozi Zvezdo. Levi podplat se je le še malo držal čevlja. Pri Radeckega spomeniku je pa omagal popolnoma in mi padel z noge. Švedral sem polubos dalje po zamrzlem, umazanem snegu. Zeblo me je kakor ostriženega psa na severnem tečaju.
Desni podplat se je držal dobro, dasi je bil tudi že napol odluščen. Prišli smo do vrat odvetnikove hiše. Gospa mi je dala ključ. Odprl sem in se hotel lepo priporočiti in pokloniti. Kakor običajno sem udaril pete skupaj, tedajci pa mi je izpodrsnilo na oledenelem pločniku. Treščil sem znak na tla, kakor sem bi dolg in ozek. Obe moji nogi sta se vzdignili visoko v zrak, kakor človeku, ki uganja švedsko sobno gimnastiko. Nesramna luna pa je obsevala obe moji mokri, blatni nogavici, zakaj odpadel je tudi desni podplat. Naglo sem skočil zopet na noge, to se pravi na nogavice. Dami sta se smejali, da ne kmalu kaj takega.
»Lahko noč!« je dejala gospa doktorica, naenkrat za 99% hladnejša. »Pojdi, Zorana!«
Ključ je zarožljal, iz zaprte veže pa sem slišal Zoranino hihitanje in doktoričine besede: » ... kavalir brez podplatov!« — Z bogom, Zorana!
Hitel sem domov, kar sem le mogel in si kuhal čaj za čajem. Drugi dan, v nedeljo, pa sem plačal Dragu zanikrne čevlje in zdravil svoj nahod in zdravil srce, ubogo srce, ki je bilo še bolj razparano, kakor Dragovi škrpeti.