Katjuša

Katjuša (Novi svet, 1952, letnik 7, številka 12) Janez Menart

Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Rdeč oblaček jadra po sinjini,
sonce tone med slemeni streli.
Mati plete. Kaj je ni edini sin
pobožal plaho po laseh?

Ne, on v grobu je. Le hči prepeva ob
pianinu pesem slavnih dni. Žalostno
od sten njen glas odmeva in v
zavesah težkih se gubi.

Mati vsa zasanjana posluša slavne
pesmi žalostni odjek ... ;. .. prišla je
na strmi breg Katjuša, prišla na visoki,
strmi breg ...«

,Sin, moj sin ... Kako sem si želela ...
Čakala ga je, on čakal njo... Zdaj, če ne
že lani, bi se vzela... Oh, ta leta!...
sedem jih že bo ...

Sin, moj sin... Ne! saj ga je ljubila ... Oh,
ta leta!... sedem jih že bo ... Pravijo, da
se je poročila ... Kaj pa bi! — Pustimo raje
to!...'

Tiho v sobici zveni pianino, stihi
tiho, žalostno zvene ... ¦»... naj
ohrani svojo domovino, jaz
ohranim svoje mu srce.«