Katjuša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Katjuša
(Novi svet, 1952, letnik 7, številka 12)
Janez Menart
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Rdeč oblaček jadra po sinjini,
sonce tone med slemeni streli.
Mati plete. Kaj je ni edini sin
pobožal plaho po laseh?

Ne, on v grobu je. Le hči prepeva ob
pianinu pesem slavnih dni. Žalostno
od sten njen glas odmeva in v
zavesah težkih se gubi.

Mati vsa zasanjana posluša slavne
pesmi žalostni odjek ... ;. .. prišla je
na strmi breg Katjuša, prišla na visoki,
strmi breg ...«

,Sin, moj sin ... Kako sem si želela ...
Čakala ga je, on čakal njo... Zdaj, če ne
že lani, bi se vzela... Oh, ta leta!...
sedem jih že bo ...

Sin, moj sin... Ne! saj ga je ljubila ... Oh,
ta leta!... sedem jih že bo ... Pravijo, da
se je poročila ... Kaj pa bi! — Pustimo raje
to!...'

Tiho v sobici zveni pianino, stihi
tiho, žalostno zvene ... ¦»... naj
ohrani svojo domovino, jaz
ohranim svoje mu srce.«