Katalenca iz studenca
| Katalenca iz studenca Svetlana Makarovič |
| |||||||||||
Globoko v gozdu, ob majhni jasi, rase stara, košata bukev. Izpod njenih korenin tiho žubori vesel, ledeno mrzel studenček in se izteka v plitvo jezerce, obraslo z visoko gozdno travo, praprotmi, mahom in lapuhovimi listi. V hladnem somraku med bukovimi koreninami stanuje drobna, zelenolasa palčica. Nekoliko je podobna zeleni žabici, saj ji med prstki rase prava plavalna kožica. Čisto gola je, pa je nikoli ne zebe in tudi nikoli se ne prehladi, čeprav po ves ljubi dan čofota po vodi, se potaplja in se meče v tolmun z bukove veje. Ogrinjajo jo dolgi, mokri, svileno gladki lasje, ki so čisto take barve kot vodne alge na dnu tolmunčka, tako da je sploh ne moreš opaziti, kadar se potuhne pod vodno gladino in njeni lasje skupaj z algami valovijo v vodnem toku.
Vsako jutro, še preden je sonce vzšlo, so prihajale k njenemu studencu gozdne živali pit. Tu so se zbirali zajci, veverice, podlasice, ježi, belouške, ruševci, jazbeci, srne, miši, lisice – ampak takrat še nihče izmed njih ni vedel, da se med koreninami skriva drobna, previdna palčica, Katalenca iz studenca, in se neznansko zabava, ko jih opazuje pri pitju. Le včasih se je zaslišalo njeno tiho hihitanje, kadar se je kakšnemu zajčku zaletel požirek v grlu, da je kihal in kašljal in smešno mrdal z gobčkom, drugi zajci pa so ga tolkli po hrbtu in se mu smejali.
Med pitjem se niso živali nikoli prepirale ali motile druga druge. Samo lisica je včasih malce preveč poželjivo ošinila s pogledom kakšno veverico ali zajčka. Ampak kadar je Katalenca opazila v lisičjih očeh kakšno sumljivo poželjivo iskrico, je brž zajela vodo v plavutkasto dlan in jo – pljusk! – brizgnila lisici v obraz. Lisica je potem še dolgo osuplo otresala mokri gobec in se spraševala, kaj naj to pomeni.
Čez dan se je Katalenca razposajeno igrala, čofotala, se gugala na vejah in na veliko škropila naokrog. Nekoč pa ji je nekega poznega popoldneva od strahu zamrlo drobno srce, ko je na lepem zaslišala težke korake, namenjene prav k njenemu studencu. Skrila se je globoko med bukove korenine in plaho opazovala dve človeški, zavaljeni postavi, ki sta lomastili skozi grmovje.
Joj, to sta bila lovca! Joj, to sta bila Cuzelj in Guzelj, strah vseh gozdnih živali! To sta bila dva krvoločna debeluha, ki sta komaj čakala, da bi upihnila lučko življenja kakšnemu živemu bitju! Sedla sta na podrto drevo sredi jase, izvlekla vsak svojo čutaro z žganjem, naredila globok požirek, se oddahnila in krepko zaklela. Potem sta se začela pogovarjati, in to same grde reči. O tem, kako bosta pojutrišnjem zjutraj uplenila najmanj dva srnjaka pa še nekaj zajcev povrh. Pa o tem, kako bosta gospa Cuzljeva in gospa Guzljeva zadovoljni, ko bosta lahko gostom postavili na mizo svežo divjačino.
Katalenca iz studenca je tiho ždela v svojem skrivališču in napenjala ušesa. Vse je slišala. Slišala je, kako nameravata že pojutrišnjem pred svitom priti semle, se skriti za grmovjem in čakati. In ko bodo prišle živali pit, bosta vsak počila najmanj dva zajca in eno srno ali srnjaka, pa še kaj. In kakšno razkošno požrtijo bodo potem imeli doma in koga vse bodo povabili in kako bodo srnjakovi rogovi prišli prav za obešalnik v predsobi gospe Cuzljeve in za svetilko v dnevni sobi gospe Guzljeve. Izpraznila sta vsak svojo čutaro, potlej pa odkolovratila proti domu.
Katalenca je prilezla na breg. Sedla je na mahovnato blazino, si podprla glavico z dlanmi in žalostno razmišljala. Predstavljala si je strašni prizor, ko bo pojutrišnjem zjutraj njen tolmunček rdeč od prelite krvi. Trava in mah in praprot, vse bo krvavo, ptičje petje bo obmolknilo, njen studenec pa se bo imenoval Studenec smrti. Tiho je zajokala. Kaj naj stori?
Naenkrat pa ji je šinila v glavo imenitna misel. Živali je treba odvrniti od studenca. Jutri zarana! Še dobro, da nameravata jagrski surovini priti ubijat šele pojutrišnjem!
Naslednje jutro je bila Katalenca že ob jutranjem somraku na preži. Zajček je bil prvi pri izviru. Nagnil je smrček nad vodo, da bi se odžejal, takrat pa pljusk! – ga je zadel vodni curek naravnost med oči. Prestrašen je poskočil visoko v zrak in zbežal. Vsem drugim zajcem se je zgodilo enako. Katalenca, skrita za lapuhom, je s plavutkasto ročico zajemala vodo in jo z vso silo brizgala živalim v smrčke. Lisica je imela v hipu čisto moker kožuh in brke in uhlje in gobec in za trenutek ni ničesar videla, ker ji je voda zalila oči. Pa to se ni zgodilo samo lisici, o ne, tudi veverici je na lepem šinil curek v smrček, ko si je med pitjem hotela oddahniti, pa tudi jazbec je dobil svoje, pa gozdne grlice, pa podlasica, ki je od presenečenja kar čofnila v tolmun, ko je dobila krepak pljusk v glavo. Srna z mladiči se je spustila od strahu v brezglav dir, srnjaki niso utegnili niti jezika pomočiti v studenec – Katalenca je z vso silo zajemala vodo in jo brizgala v živali, tako da so se prestrašene razbežale. Daleč daleč proč so si poiskale druge studence, Katalenčinega pa so se izogibale v velikem loku.
Katalenca je preživela tih dan. Bala se je naslednjega jutra, a je vendarle upala, da se je med živalmi dodobra razvedelo, kako je z njenim studencem nekaj hudo narobe.
Naslednje jutro je Katalenca pričakala neprespana in zaskrbljena med koreninami. Videla je Cuzeljna in Guzeljna, ki sta se pritihotapila na jaso, pripravila puški za strel in se potuhnila za grmovje.
Vse je bilo tiho. Niti ptič ni čivknil. Studenec je tiho žuborel, gladina jezerca se ni premaknila. Nobene živali ni bilo blizu. Oba zavaljenca v zelenih oblekah je začelo zebsti. Vedno glasneje sta šepetala, kmalu pa sta začela kar na glas robantiti in preklinjati. Nazadnje sta, čisto premražena, sklenila, da se odpravita v gostilno, v pijači utopit razočaranje. Tedaj se je Katalenca zadovoljno zahihitala v svojem skrivališču. Lovca sta se spogledala in se radovedno sklonila nad tolmun.
Katalenca se je spet zahihitala. Cuzelj se je sklonil še niže, pa mu je spodrsnilo na gladkem mahovnatem bregu. Guzelj ga je hotel ujeti za suknjič – tedaj pa je Katalenca oberoč zajela vodo in jima jo pljusknila v obraz. Od presenečenja sta obadva čofnila v tolmun. Zarjovela sta na pomoč, čeprav je bil tolmunček čisto plitev. Poskušala sta splezati na breg, pa jima je vedno znova spodrsnilo na mokri ilovici. Končno sta le nekako prikobalila na breg, do gat premočena, pokrita z algami, vodno travo in blatom. Glasno šklepetaje z zobmi sta se vsa prestrašena spogledovala in ugotovila, da mora biti studenec kratkomalo začaran in da bo najbolje, če jo čimprej pobrišeta odtod in se nikoli več ne vrneta. Kot mokri kuri sta se odvlekla vsak s svojo puško.
Ko ju ni bilo več ne videti ne slišati, se je Katalenca prav imenitne volje zagugala na veji in kar vriskala od veselja. Tolmunček se je kmalu zbistril in spet je bilo vse krasno in v redu.
Živali so čez nekaj dni že pozabile na neprijetnosti, ki so jih bile doživele pri studencu. Spet so vsako jutro prihajale pit, saj nikjer v gozdu ni bila voda tako bistra in dobra kot tukaj.
Ampak v gozdu se zgodi zelo malo stvari, ki jih poštarica sraka ne bi opazila in razklepetala daleč naokrog. Tako se je tudi ta zgodba razvedela in odtlej se Katalenca brez strahu pokaže na svetlo. Med živalmi je postala tako priljubljena, da lahko jaha na zajčjih hrbtih, cuka veverico za brke in se guga na srnjakovem rogovju. Včasih si pa tudi ne more kaj, da ne bi kdaj pa kdaj, ko si kakšna stroga lisica s priprtimi očmi gasi žejo, zajela prgišče vode in ... Flop!
Uh, kako gre to lisici na živce!