Kata

Kata Zvonimir Kosem

Izdano:	Kres, 1/12 (1922), 194–198
Viri:	dLib 12
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I

Na njivi so poželi ajdo. Ko je bil voz naložen, je pobral Matija bič in pognal. Levi vranec, ki ni korakal s svojim desnim tovarišem, je dobil parkrat z besedo, ko pa to nič ni zaleglo, tudi z bičem opomin, da je stopil hitreje. Vegasti klanec bi bil visoki voz kmalu prevrnil po bregu navzdol, toda oče, ki je bil še krepak v rokah in v životu, se je uprl s hrbtom ob voz in tiščal tako stanovitno, da niti opazil ni, kdaj je bilo klanca konec. Konja sta veselo zaprhala po zeleni ravnici proti kozolcu. Matija pa je vprašal:

»Oče, kdo pa je tista maškara tam?«

»Kaj si rekel?«

»Tja na cesto poglejte!«

Šla je po cesti, visoka, z nekoliko nagnjeno glavo, v roki pompadurko^[1], kakor jih nosijo mestne gospodične. Popoldansko solnce je svetilo na čudno pisano obleko in na široki rumeni, nekoliko že zvehani slamnik.

Matija se je posmejal.

»Zdaj, ko je že hladno in bo kmalu potrkala zima, pa nosi še slamnik!«

Oče, gluh na desno uho, je pohitel za sinom.

»Kaj si rekel?«

»Saj jo vidite,« se je obrnil Matija, stisnil bič pod pazduho, pa ga zopet izvlekel. »Hi-i, ti leva mrha! Ali boš stopila ali ne?«

Oče se je zagledal proti cesti.

»Tako gosposke ženske pa še ni bilo v naši vasi,« je presodil naposled, potegnil iz žepa svoj velikanski rdeče pikasti robec, se useknil in kihnil vanj, da sta dvignila obadva konja preplašeno ušesa pokonci.

»Ampak ta je prišla gotovo iz Afrike,« je pripomnil Matija smehljaje, tudi sam obrnjen proti cesti.

»Kaj si rekel, Matija?«

»Da Afrika kima v našo vas. Saj niste tako gluhi, oče.«

»Na desno uho sem — kaj boš ti to meni pravil! Tisto pa tudi vem, kje je Afrika. Tam čez tistile hrib, naravnost mimo Nacetovega skednja.«

In starec je pokazal z roko.

»Ravno nasprotno je,« je odkimal Matija in švignil z bičem po levem vrancu. »Tam je sever, za Nacetovim skednjem, tam je pa jug in Afrika!«

»Pa naj bo po tvojem, Matija,« se je udal oče, vtikaje robec nazaj v žep. In je pristavil: »Saj vi mladi tako vse veste — kaj bi vam kdo ugovarjal!«

Matija, ki je že neštetokrat brez uspeha dokazoval očetu, da je zemlja okrogla in ne ploščata, se je vnovič ozrl na cesto.

»Počasi pa tudi hodi tako, da bi jo še polž dohitel. Le kaj išče ta stvar tukaj, to sem radoveden.«

Obadva sta gledala.

»Proti nama gre, na stezo je stopila!« se je oče skoraj prestrašil.

Tudi Matija se je nemirno zganil.

»Glej ga spaka — saj res! Počasi jo seka, pa jo bo že prisekala, kamor je namenjena. Pa menda ne, da bi —«

Glas je zamrl Matijcu na ustnah in lica so mu prebledela.

»Kaj si rekel?«

Prav do njegovih košatih brk je pristavil oče uho.

Matija pa je še vedno bistro gledal proti cesti, potem pa naenkrat z vso silo lopnil z bičem po bleščečih konjskih stegnih, da sta vranca skokoma shrumela z visokim vozom pod kozolec.

»Beživa, oče! Ona je ... Kata ... naša Kata ...«

II

Ženska v pisani obleki z rumenim, zvehanim slamnikom je prišla pod kozolec, ko je oče snopje že obešal in je Matija, široko razkoračen, stal sredi voza z dolgim podajačem v roki.

»Dober dan.«

Stopila je k vozu in iztegnila desnico v pozdrav, pa ne oče ne sin se nista ozrla nanjo.

»Kmalu bo že večer, če dober, pa ne vem,« je zagodel Matija kakor sam zase, nataknil na podajač težak snop in ga podal očetu, da ga obesi v kozolec. In ne da bi se obrnil, je mrmraje nadaljeval: »Odkod pa si prilezla vendar, duša izgubljena?«

Ženska je zastokala.

»Lepo pa ne govoriš, Matija. Tako me pozdravljate? Vsaj obrni se, Matičko, in roko mi podaj!«

Matija se je obrnil z bliskajočimi očmi in razjedenim smehljajem, potiskajoč skozi široko pest podajač z ostrino naprej proti iztegnjeni ženski roki.

»Tukaj moja roka, Kata! Nekoliko ostra je, pa še premalo.«

In nasadil je na podajač zopet snop.

»Ali je mogoče kaj takšnega?« je zaječalo pod slamnikom in pisana obleka z oprašenimi žoltimi čeveljčki je pocenila na klado kraj kozolca. »Mogoče, da brat tako sprejema sestro? Matičko!«

Matija je pljunil na tla.

»Ne bo ti pomagalo nič, Kata, pa če zaliješ "Matička" vsega z medom. Poznamo mi takšen med! Kdo te je klical? Brat ne, ker jaz nisem več tvoj brat — ker v naši hiši za vlačuge ni prostora ...«

Zvehani slamnik se je nagnil do pisane obleke, izpod katere sta molela samo konca žoltih čeveljčkov. Pod kozolcem pa se je razlegel tako presunljiv, do dna duše vrtajoč stok, da se je zganil visoko v kozolcu oče sam in mu je padel iz roke snop.

»Ne, Matija, to je pa preveč!«

Matija je trdo zasadil podajač v snop na tleh.

»Kar zagovarjajte jo, oče! Le jo!«

Oče je zakašljal in ko se je izpljunil, je poklical:

»Kata.«

Slamnik se ni odmaknil od obleke.

»Kata, no — ali slišiš?« se je prestopil na snopovju na vozu še Matija. »Oče te kličejo — oglasi se jim vendar.«

Kata je dvignila glavo. Njena izsušena lica so bila še mokra od solz.

»Zakaj pa nam nisi nikoli nič pisala? In to povej, kod si se toliko časa potikala po svetu. Deset let bo že, če se ne motim, kajne, Matija?«

»Bo tako nekako, bo,« se je oglasil Matija, potem pa nezaupno pogledal sestro. »Saj si bila v Trstu, ali ne? Sosedova Malči nam je nekoč pravila, da te je videla tamkaj.«

Kata si je brisala objokane oči.

»Kaj Trst! Bila sem še dalje, bila sem v Afriki, v Aleksandriji.«

Nje glas je podrhteval kakor grešniku, ki se mu težki grehi neradi trgajo z jezika pred mračno spovednico.

»Včasih si bila okrogla in debela, Kata, zdaj ti pa obleka kar visi z ramen kakor cunje, ki jih je razobesila tamle za kozolcem dekla. Dobro se ti ni moglo goditi po svetu.«

Kata je vstala.

»Ali sem zašla med gade? Kako znate pikati! Prav dobro mi je bilo, povsod.«

»Zato pa si zelena v obraz kakor kuščar,« jo je ogledoval Matija. »Pa da more človek kako stvar tako pogoditi! Prej, oče, sem se šalil, ko sem govoril o Afriki — na, zdaj jo pa imate Afriko tukaj pod kozolcem in ne za Nacetovim skednjem. Slišiš, Kata, če se ti je godilo dobro po svetu, kakor se hvališ, zakaj pa si prišla domov?«

Kata je zaječala.

»Ljudje božji, kristjani! Še domov da bi človek ne smel! Berača, tujca, ki pride kdovedi odkod, čaka v veži polna skleda in iv hlevu slama za posteljo, nihče ga ne bo izpraševal, zakaj je prišel — meni, sestri, pa: Zakaj si prišla domov? Vsaj to mi povej, kje so mati, Matija.«

»Na njivi žanjejo. Ampak bolje bo Kata, da se jim skriješ spred oči. To bo pa zopet tarnanja in jokanja ves večer in vso noč!«

»Ne zaradi tebe, Matija, zaradi nje sem prišla. Mati imajo srce, ti ga nimaš!«

Matija je prsknil.

»Imeli so zate srce, Kata, bolj kakor za nas vse druge — zdaj ga nimajo več.«

Voz je bil prazen, Matija je skočil na tla, oče je zlezel s kozolca.

»Midva greva zdaj na njivo — ti pa ostani tukaj, Kata! Vsaj do večera se ne prikaži materi pred oči, samo če jih imaš še količkaj rada!«

»Matičko —«

»Pa jo pusti, Matija, naj gre, kamor jo žene srce,« je prikalšljal do sina oče. »Trmasta je bila vedno, pa ji trme tudi v Afriki niso izbili iz glave.«

Kata si je zakrila oči.

»Oče —«

Starec je mrko pokašljeval okrog voza.

»Zdaj ne več, punčka moja.«

Matija je stopil pred voz in prijel za ojè.

»Samotež potegnem voziček na njivo. Vi, oče, boste pa malko držali zadaj, da me ne bo preveč potiskalo po klancu navzdol. Hi-i, konjiček!«

In vlekel je voz izpod kozolca.

Na njivi je izpustil Matija oje iz rok in se sklonil k materi.

»Mati, na obisk se pripravite.«

Mati, napol v ajdi skrita, je dvignila glavo in srp in se začudeno ozrla. Na vzboklini do polovice požete njive se je lesketal v solncu zvehani rumeni slamnik, pod slamnikom ohlapna, pisana obleka. Kata je zapazila mater, mahala ji z roko in pospešila počasno cincajoče korake.

»Bog se ti mene usmili! To je ona — Kata ...«

Materi se je izmuznil iz podrhtevajoče roke srp, sesedla se je na njivo in glava ji je omahnila na prsi.

»Bog, ti meni pomagaj!«

Solze, debele kakor jagode, so se ji usule izza žuljavih prstov in polzele po zmečkanem krilu — čez vso njivo pa se je razlilo ihtenje.

Kakor po žgočih žebljih se je približala Kata materi.

»Mati!«

Mati ni dvignila oči in je ihtela dalje.

»Jaz sem, mati — Kata — vaša Katica.«

Kup zrušene bridkosti, do katere ne seže nobena beseda.

»Vsaj roko mi podajte, mati, vsaj lepo me poglejte.«

Srce, zastrupljeno z žalostjo, je slišalo proseča usta, hotela je odgovoriti, pa ni moglo.

»Z jokom me pozdravljate, mati? Res nimate zame drugačnega pozdrava?«

Hčerina roka se je spustila starki na ramo in trkala na materino srce. Srce se ni odprlo — ključ zaklenjenih vrat je imela v rokah žalost.

»Torej niti prijazne besede nimate zame? Zbogom, mati! Zaradi vas sem prišla, zaradi vas odhajam. Zbogom vsi skupaj! Nikoli več se ne bomo videli.«

Kata se je obrnila. Za napeto vzboklino je utonila pisana obleka, se je skril zvehani slamnik. Tenkih nog se je opletalo materino ihtenje, pljuskajoče po vsej njivi. Kakor po gorki, zastrupljeni krvi so gazili žolti čeveljčki.

III

Kata je šla naravnost proti vasi. Ko je stopila sredi vasi v kremo, so se sence po dolini raztegnile, v jablanah je zašumel veter in solnce se je umaknilo iznad hriba plazeči se noči.

»Žganja!«

Široka in tolsta krčmarica se je dvignila z majhnega siolčka ob oknu, kjer je gledala na pratiko. Smehljaje se je ozrla na gosposko žensko, potem pa je stopila k omarici in natočila. Postavila je na mizo pred žensko čašico in hotela nazaj na stolček k svoji pratiki, toda Kata jo je ulovila za polno roko.

»Saj si to vendar ti, Olga! Kako si se zredila — saj se komaj giblješ, ti poskočna srnica nekdanja! Ali me nič ne poznaš, Olga?«

Krčmarica je izmaknila svojo roko, položila si jo na prsi in odprla oči nastežaj.

»Kata! Kaj si res ti? Glas se mi je zdel takoj od začetka nekako znan. Ampak kje je splahnela tvoja debelost, Katica?«

Kata je nagnila čašico in jo izpila v enem dušku.

»Ali te kaj močno ščegeta radovednost? Pa mi nalij še enega, Olga.«

Krčmarica se je zasukala in svetla gola laket je točila.

»Kako te je škoda, Olgica, da čepiš doma za pečjo,« je strmela za njenimi oblimi rameni Kata. »V svet bi šla, Olga, da bi kaj videla, da bi živela.«

»In se vrnila nekoč kakor ti, Kata, bolj okostenjaku kot pa živemu človeku podobna!« je potisnila pred njo Olga nalito čašico.

Kata se je zasmejala.

»Drugače si se mi včasih laskala, Olga! Pa če sem pljuvalnik vsemu svetu, lahko tudi ti brez vse skrbi pljuješ vame. Imaš cigarete, Olga?«

»Ti kadiš, Kata?«

»V Aleksandriji bi me morala videti, dušica moja! Od jutra do večera s cigareto v ustih.«

»V Aleksandriji si bila, Kata? Pa so pravili, da živiš v Trstu.«

»Kjer je boljša paša, tja silijo ovce.«

»In z ovcami jagnjeta, ha-ha.«

Noč se je prihuljeno stisnila k oknom, vrata so se potihoma odprla in Olgi je zakrilo dvoje lopatastih dlani oči.

»Nande!«

»Zdaj si se pa zmotila, ti lepi moj medeni srček!« se je posmejalo Olgi za hrbtom in dlani so se umaknile. »Jaz sem — Luka! Malo slivovke mi boš natočila.«

Olga se je dvignila izza mize.

»Počakaj, da napravim prej luč in zagrnem okna!«

»Pijem in objamem te tudi v temi lahko, Olgica.«

In Olge se je oklenila široka roka.

»Cmok sitni — ali misliš, da sva sama? Tu sedi raje k svoji nevesti, da ti pove kaj o Afriki, jaz bom pa prižgala luč.«

Krčmarica se je otresla Lukine roke in hitela prižigat svetiljko, iz razlivajoče se svetlobe pa je zrastla pred Kato krepka moška postava z rdečimi lici in živahnimi očmi, pred Luko pa je zaigral izpod rumenega slamnika tisti njemu dobro znani smehljaj lic in oči, smehljaj, nekoč bleščeč in sladek, sedaj zatemnel in popačen, a v bistvu vendar isti kakor nekdaj pred desetimi leti.

»Katica!«

Kata si je zapalila cigareto.

»Hej, ljubček moj, kaj me gledaš tako začudeno? Dolgo se nisva videla — oglejva se danes tem bolje. Nezvest si mi postal, videla sem, pa vseeno prisedi in pij.«

»Kaj tebi? Nezvest svoji ženi!« se je obrnila Olga s smejočimi očmi, zagrinjajoč okna in prsi so ji zakipele. »Kje je pa Nande nocoj, da ga še zdaj ni, Luka?«

Luka je požugal krčmarici s prstom:

»Ali ti je bolj obtičal v srcu kot jaz? Zdaj sem pa jezen nate, Olgica, nikoli več te ne bom lepo pogledal.«

Vstal je, se po prstih splazil krčmarici za hrbet, jo objel z obema rokama okrog vratu in nagnil njeno glavo k svojemu obrazu.

»Samo enkrat bi te še rad ugriznil v tvojo medeno potičko, Olga!«

In pritisnil je svoje ustne na njena lica.

»Copatnik, ali se mi pobereš takoj!« se mu je iztrgala iz rok in hitela k mizi. »Takšni so moški, Kata! Doma ima ženo, pa še lazi za menoj. Meni ni treba iskati fantov po svetu, še manj pa v Afriki.«

Luka je prisedel in se oprl s komolcema ob mizo.

»V Afriki da je bila? Kaj pa si iskala tam, Kata?«

Kata je puhnila dim iz ust, vrteč cigareto med prsti.

»Ti še izprašuješ? O tebi sem sanjala, Lukec moj, ti ljubček moj prvi, sladki, zvesti. Na, pij!«

Ponudila mu je svojo čašico in Luka je pil.

»Še natoči, Olga, še nalij strupa!« je dala prazno čašico krčmarici, s sovražnim pogledom zagrizena v Lukin zdravi, jasni obraz. »Da, pila bova, Lukec, pila vso noč do zore. Daj strupa, Olga — kaj se tako počasi gincaš kakor pitana gos! Pa kako je to, da je nocoj krčma tako prazna? Kje so moji drugi ljubčki, Peter, Ivan, Tomaž, Jernej? Včasih smo se vrteli in plesali, da so se stresala okna, da so pokala tla in strop —- ali še pomniš, Luka, ti moj prvi zapeljivček, golobček moj? Nocoj bomo pili — za vsakega, kdor pride, plačam jaz, ker vsak je moj ljubček. Tukaj moja denarnica — denarja kakor toče.«

Vrgla je nabasano denarnico na mizo, da so se posvetile oči obema, Luki in Olgi, in si je nažgala novo cigareto.

»Tudi ti kadiš, Luka? Še cigaret, Olga, za mojega ljubčka cigaret!«

Žganje jo je omamilo in jezik se ji je pričel zapletati.

»Postarala si se, Kata,« je umikal Luka svoj pogled pred njenimi žgočimi očmi in roka triu je zašla za Olgino blestečo laket.

Kati se je pozibal slamnik na glavi.

»In ti, lepi moj prešuštnik, ti si se pomladil, kakor vidim. Zakaj umikaš oči pred menoj? Nimaš mirne vesti? Udari ga po roki, Olga, pičil te bo, strup ima v pesti. Ej, ljubček moj, včasih se pa nisi umikal pred menoj. Kamorkoli sem se obrnila, kamorkoli sem stopila — povsod tvoje oči, tvoj smeh, tvoje roke. Ti si bil prvi, ki mi je nalil strupa v srce, za teboj so bili drugi, vsak s svojo zvrhano mero, potem mi je nalival svet, o, temeljito nalival, da je srce sedaj do vrha polno in da pljuska in brizga strup iz njega na vse strani. Zakaj se mi smejita, otroka? Nisem pijana, nikar ne misli tega, Luka, govorim trezno, pa če pijem vso noč.«

Luka se je dvigal izza mize, z upognjenim hrbtom in drhtečimi ustnicami.

»Kača! Zakaj si prišla semkaj pikat? V Afriki bi bila ostala.«

»Nikamor ne pojdeš — tu sedi in pij, še plesala bo nocoj ta kača s teboj, Luka!« ga je posadila nazaj na sedež njena koščena roka, še bolj njene oči. »Ostala bi bila v Afriki, da se mojemu srcu ne bi bilo zahotelo po svetlobi, kakor se objokanemu, zavrženemu otroku zahoče po prijazni besedi, po odvezi materinega pogleda. Res, bolje bi bilo, da bi bila ostala tamkaj! Prišla sem domov, pa odveze ni. Ne brat ne oče ne mati — nihče mi ni podaril prijazne besede — srce je ostalo brez svetlobe, brez odveze. Zdaj je vsega konec! Toči, Olga, pijmo, trči z menoj, Luka, ti me boš odvezal nocoj, ti plesal z menoj vso noč,-užival mojo ljubezen vso noč!«

Za okni se je razleglo vriskanje.

Olga se je zganila in planila pokonci. Vrata so se zamajala in v krčmo je privriskala gruča veselih fantov.

»Nande!«

Visok fant s košatimi brki je odložil harmoniko na klop k peči, objel krčmarico in se zavrtel ž njo po prostorni sobi.

»Vina na mizo, Olga, vina in žganja, kolikor ga imaš!« je poskočila Kata, slamnik se je zibal in koščena iztegnjena roka s cigareto med prsti je krožila kakor črna dolga perotnica nad mizo. »Semkaj k meni, fantje moji, ljubčki sladki, Peter, Ivan, Tomaž, Jernej — saj rne še poznate, Katico, svojo lepo Katico? Pili bomo, vse plačam jaz, pili in plesali vso noč!«

Debela denarnica, kakor kopica greha, se je zasmejala z mize žejnim očem, fantje so hrumeli, sedali, vstajali, vriskali, ukali.

»Kata! Kata!«

»Vina! Vina!«

»Žganja!«

»Zaplešimo!«

»Zaigraj, Nande!«

»Pijmo! Na zdravje, Kata!«

»Bog te živi, Ivan!«

»Trči z menoj, Kata!«

»S teboj, Peter!«

»Cigarete, Olga!«

»Meni viržinko, gos!«

Kata je vstala, vstala je miza, steklenice in kozarci na mizi, za mizo fantje, za fanti stoli, soba se je razmaknila, okna so zletela v daljavo, strop se je dvignil v nebo, od nekod je zaigrala harmonika, posmejali so se Nandetovi košati brki, posvetila se Olgina polna lica, potresle se Lukine odmikajoče roke — sredi sobe pa je zaplesalo srce, okrvavljeno čezinčez, visoko do stropa, se razklalo na dvoje in še razklano vriskalo v mlaki, da so se oči vseh kakor učarane zastrmele v vihrajoči rumeni slamnik, v iztegnjeno koščeno roko.

»Ta noč je moja noč, fantje moji, ženini moji nekdanji, noč slovesa zame. Komaj sem prišla, se moram že poslavljati. Zato pa mi za poj te za slovo, zavriskajte, zatikajte. Pijmo, zaplešimo — daj mi roko, Luka, zadnjikrat plešeš s Kato, svojo lepo nevesto, zadnjikrat ji piješ iz srca!«

IV

Opolnoči je stopila Kata iz krčme in prišla po ozki, z mesečino razsvetljeni cesti na nizek holm. Kjer je šepetala z nočjo samotna jablan, se je zleknila na trato in se zagledala podse v dolino, na tiho, med valovitimi griči v mesečini blestečo, v daljavo plazečo se reko.

Dolina ni spala. Srebrni trakovi so plapolali nad njo, nad njivami in travniki, plapolali nad belimi kmetskimi hišami, nad sivimi skednji in visokimi kozolci. Pomlad. Dolina kipi, v široko vas zgnetene hiše vriskajo, zvončki po zelenih bregovih zvončkljajo mlademu, veselemu solncu. Tam, za tisto napeto vzboklino njive, se belijo cvetoči vrhovi črešenj, zadaj za črešnjami trosi po zraku gorak pomladanski vetrič rožnate cvetove jablan, med jablanami, iz široko odprtega okna izza drevja pomežikavajoče hiše pa se smejo Matičkove žive oči, same ne vedo, komu bolj, ali cvetočim jablanam in črešnjam pod hišo ali žgolečim svetlim liščkom, utrinjajočim se med zelenim vejevjem, ali toplemu solncu ali porednostim nagajive Katice, ki ga tolče z abecednikom zadaj po glavi.

Pomlad, mladost!

Po travniku skaklja zlatolasa deklica; pa ni sama. Solnce je ž njo, s solncetn se pogovarja. Solnce ji svira, solnce ji razkazuje pisane cvetke med visoko travo, solnce ji odpira zlate gradove sredi šumečih gozdov, da vidi zaklete princezinje, kopajoče se v jutranji zarji, bleščeče črne konjiče, na njih kraljice z demantnimi kronami, solnce ji vlači iz reke povodne vile in zlate ribice s ključi do podvodnega kraljestva vil. Joj, rožica, kako si lepa! Lepša nisi od Katice. Škrjančki nad njivami, kako lepo pojete! Lepše kakor vi, škrjančki, žvrgoli Katica. Reka v daljavi, kako svetli s tvoji valovi! Svetlejši od tvojih valov, reka, so Katičini lasje.

Teci, reka, teci!

»Hribci ponižujte se,
tlolince, povišujte se,
da se bo storilo to ravno poljè,
da bom videla, kod — fantič moj gre.«

Po beli cesti skozi vas, pod visokimi topoli, stopa zlatolaso, kipeče dekle. Njene oči netijo iskre, njen smehljaj užiga ogenj, njeni pozdravi palijo kresove. Po vsej dolini gorijo že kresovi, rdeči in plamteči, po holmih se bliskajo in po hribih, po ravnicah in bregovih se vali njihov žar.

»Oblački, razkropite se,
meglice, razpršite se,
da se bodo videle te ravne cestè,
da bom videla, kod fantič moj gre.«

Do reke sega pesem. Pesem ljubezni. Pesem hrepenenja. Kam, reka, kam tvoji valovi? Blesteča je tukaj penenja. Kam, reka, kam tvoji valovi? Bleščeča je tukaj pomlad — še bolj bleščeča mora biti tam daleč. Vriskajoča je tukaj mladost — še bolj vriskajoča mora biti tam daleč. Tam daleč solnce vse lepše sije, rože vse slajše dehtè.

Teci, reka, teci!

Kata se je dvignila in šla s holma po bregu navzdol, preko požetih njiv in širokih, od mesečine posrebrenih travnikov, mimo sanjajočega drevja in sanjajočih belih hiš.

V

Kam je šla, kam je izginila? Ali je kdo videl pisano obleko in majhne žolte čeveljčke, ali je kdo srečal zvehani slamnik?

Čez nekaj dni so jo potegnili čolnarji iz reke.

Opombe

1. Torbica.