Kastalski

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

TO se je zgodilo kmalu po prihodu z letovišča.

»Od jutri nadalje morate vstajati vedno ob isti zgodnji uri, la pridete do osme v šolo,« nam je dejal oče med tem, ko nam je voščil lahko noč. »Treba je skrbeti za vašo izobrazbo, kaj pa drugega?« 

Vstali smo ob sedmih zjutraj. Ni bilo mogoče drugače. Zajtrkovali smo toplo mleko s svežim kruhom, nato smo se podali v šolo »s celo družino«.

»Treba je iti. Tu ni ugovora!« je dejal oče materi, ki nam je vsakemu posebej ogrnila plašček in ga zapela pod vratom, slednjič je še enkrat prismolila vsakemu po en krepak, uraden poljub na čelo.

Ko smo stopili skozi vrata nam je oče pokazal s palico na veliko, črno štirikotno ploščo ure na stolpu mestne hiše. Konica debelega, pozlačenega kazalca je bila blizu osmice, mali kazalec je kazal približno isto uro.

»Vsak dan morate oditi ob tej uri od doma. Ne smete zamujati.« 

To je dejal, nato smo odkorakali proti Brakovi ulici.

Šli smo cela družina kot eden, zakaj moral sem napraviti sprejemni izpit za prvi razred. Bal sem se le pisanja črke f, zakaj nikoli nisem vedel, na katero mesto naj pritrdim repič sredi črke. V ostalem je bilo vse v redu. Z nove šolske table je visela na vrvico obešena nova, neomadeževana goba; kreda se je deviško bela lesketala v svoji škatli ...

Bil sem majhen, a Kastalski je bil pravi velikan v primeri z menoj. Stala sva vštric pri tabli. Moji starši so sedeli v prvi klopi. Očetu so zveneli ključi v žepu, materi je šumela svilena obleka.

Mnogo bolj zadaj, skoraj v zadnji klopi, sta sedela neki vratar in vratarica. Pozneje smo spoznali, da so to starši Kastalskega. Do tedaj si nisem mislil, da morejo biti starši »na splošno« tako ubogi.

Polagal sem izpit skupno z velikanom Kastalskim; ali bolje: Kastalski je delal izpit, jaz sem bil poleg za pomoč. Začelo se je s stopnicami.

Gospod učitelj je dejal Kastalskemu, naj nariše stopnice na veliko šolsko tablo. Ne vem, če se je Kastalski bal ali ne.

Prav v kotu table je naškrbljal s kredo nekaj, ne vem kaj, a brez pomena.

»Dobro, a ti?« se je obrnil gospod učitelj name.

Z naglo kretnjo sem narisal dve vsporedni črti, nato sem začel risati stopnice od spodaj navzgor. Eno, dve, tri: ni se bilo mogoče zmotiti. Nehote sem gledal v Kastalskega. Ta je nosil prevelike čevlje, zakrpan jopič, stal je z odprtimi usti, roko je iztezal po kredi.

Niti ene minute nisem hotel izgubiti, nisem mu dal krede. Risal sem stopnice čimdalje više. Kastalskemu bi bilo treba le iti po njih.

Dejali so nama, naj štejeva do dvajset. Kastalski je znal šteti samo do štirinajst. Po številki štirinajst se mu je zataknilo, zmešal je vse. Njegova mati je spustila ruto z ramen, se dvignila s klopi in pošepnila:

»Petnajst!« 

Gospod učitelj je omenil, da prišepetavanje ni dovoljeno. Ne vem, morda se motim, a zdi se mi, da se je celo moj oče ozrl po ženi v ruti in jo premeril z nevoljnim pogledom.

Gospod učitelj se je okrenil do mene in rekel:

»In ti?« 

Začel sem šteti, kot da bi plezal nekam navzgor, kakor da se je po tistih številkah dvigalo moje srce. Štel sem do dvajset, do trideset, do štirideset. Ne vem, zakaj, ali od trideset dalje nisem štel obrnjen proti gospodu učitelju, ampak proti Kastalskemu, ki je postal rdeč rdeč in se je zdel kot okamenel, ko je poslušal moje brbljanje neskončnega štetja.

Ko sem doštel do »eden in osemdeset«, se je glava Kastalskega povesila na prsi.

Sledilo je prištevanje in odštevanje do dvajset.

Prvi je odgovarjal Kastalski. Videti je bilo, kakor da je slednje vprašanje najprvo požrl. Pogoltnjeno vprašanje pa ga je tako prevzelo, da ni vedel več kaj odgovoriti.

Spočetka sem čakal mirno. Toda komaj me je gospod učitelj, ki je bil obrnjen h Kastalskemu, le pogledal, nisem čakal niti minute. Gledaje v suhi vrat Kastalskega, ki je bil pravkar požrl vprašanje, sem odgovoril.

Moji starši in učitelj so poslušali z razumevanjem in zadovoljstvom, a jaz sem meril z uživajočim pogledom obraz Kastalskega v zavesti, da on ne zna odgovoriti.

In jaz sem povedal vse, kar sem znal.

Smejal sem se, preden je Kastalski dvignil svoj potrti obraz.

Nisem mu pustil niti ust odpreti, zakaj vse sem znal. Znal sem vse zase in zanj, nevednega kot je bil. Znal sem tako naglo, s tako visokim glasom, da gospod učitelj ni gledal več nikogar drugega razen mene. Znal sem tako dobro, da sem Kastalskemu celo tedaj, ko je začel odgovarjati, iztrgal besede iz ust.

Znal sem vse tako naglo, tako glasno, tako sijajno, tako izvrstno, da si je Kastalski pokril oči z rokavom jopiča. Njegov oče je prekladal čepico iz ene roke v drugo.

Gospod učitelj me je pobožal rahlo po obrazu in dejal očetu:

»No, naravno!« 

Kastalski je glasno zaplakal.

Kaj takega se pač ne sme dopustiti v šoli.

***

Danes te iščem, dragi Kastalski; povedal bi ti rad, da se ti je bila zgodila velika krivica. Nihče bi ne bil smel odpreti ust pred tisto tablo, na katero sem bil narisal stopnice, nihče, razen tvoje matere, ti je s solzo v očeh prišepetala:

»Petnajst!« 

Povedal bi ti rad, da smo ti vsi, ki smo bili navzočni, škodovali; pomagati bi ti bili morali, a ne uživati tvojo potrtost.

Ne vem, če še živiš; ne vem, če se še spominjaš rdečeličnega dečka v mornarskem jopiču, ki ti je trgal besede iz ust, gledajoč v učitelja, da bi te potlačil. Ta deček, Kastalski, sem bil jaz. Če se nahajaš v kakem kraju na zemlji, bogat in mogočen, vedi, da mi tvoja uničenost, ki sem ti jo pripravil, nikoli ni prinesla dobrega na svetu, zakaj ničesar velikega nisem doslej storil.

Če nisi mogočen niti slaven, če si navaden smrtnik, vedi, da sem jaz še manj kot ti, ki sem tvoj večni dolžnik. Odkoderkoli, kadarkoli, pridi; če te ne bom spoznal, reci:

»Tisti Kastalski sem, ki mu takrat v šoli nisi pustil misliti ne govoriti. Tisti Kastalski sem, ki mu je mama prišepnila: »petnajst«.

Tebi, Kastalski, gre polovica mojega dela. Mislim, da še več: polovica mojega srca.