Karikatura

Karikatura Marija Kmet

Izdano:	Slovenski narod 22. avgust 1912 (45/191)
Viri:	191
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Nemarnež, si že zopet pijan, da komaj laziš po dveh! –«

»Molči, ženska! – Ah molči – ha – da bi te ...! Poslušaj –! Da, pili smo, pa tako nekaj lepega je prišlo ... Lepo je bilo.«

Živ ogenj je posvetil iz razpaljenih oči.

»Lepo – ha-ha – pri pijači, seveda – o, razumem.«

»Sedi vendar, vrag te vzemi!«

Potisnil jo je na oguljeno zofo in krčevato stisnil njene koščene roke.

»Pusti me, pijanec!«

»Pijanka!«

»Tii – jaz te bom – veš na kosce te bom.«

Razkuštrani lasje so padali na čelo. Ustnice so se napele.

»Ah ti. Eh, pusti, nisem mislil tako. Čakaj, sanjalo se mi je ...«

»Vedno se ti sanja.«

Zlat žarek zahajajočega solnca je nalahno posvetil v razdejano sobo. Zablestel je in obstal ob mizi.

»Ne – bral sem. Poslušaj me!«

»Ne maram, pijanec pijani!«

»Ženska – ti – poslušaj, poslušaj!« Drhteče se je zazibal glas do višine.

»Bel metulj je nalahno frfotal nad belo rožo ...«

»Ha-ha – bel metulj –! Blede se ti!«

»Molči – molči, pravim!«

»No, no! Sicer pa, – grem!«

Vstala je. Siva bledota je gorela iz oči. Potisnil jo je spet na zofo – in se je oklenil. Grgrajoči glas je brnel v temnih odaliskah.

»Poslušaj, poslušaj ...«

»Ha-ha! No, in?«

»Torej – nad belo rožo –, in je hotel večje lepote, večje čistote.«

»Čistote? – Ti, pa čistota! – Pijanec, razuzdanec!«

»Molči – sicer –«

Zamahnil je – in svetel žar solnca je zašelestel na koncu prstov.

»– Večje čistote je hotel. Pa je ni našel pri nobeni roži. Iskal je in iskal, slednjič je sklenil, da pojde v višave ponjo.«

»Ha-ha!«

Zarezal je glas v luč.

»Vrag s teboj!«

»In s tvojim duhom!«

»Poslušaj me!«

Glava je klonila in solze so pripolzele izza trepalnic.

»Jokarica! – Zblebetaj – tiščim si ušesa!«

»In – da – dvigal se je višje in višje. Prosil je solnčne žarke, da ga spremljajo na poti. Prosil je metulje, pisane, rdeče, pikaste. Pa vse ga je zapuščalo.

In dvigal in dvigal se je frfotaje in trudoma iskal najčistešje rože.«

»Ha-ha-ha! Preneumno! Bo še dolgo?« Zarezal je smeh –: grohot odmevov. On je stiskal ustnice in peneče sikal v grenkem glasu:

»Prokleta!«

»Hvala! – Ničvrednež!«

»Ah – tii! –«

Oklenil se jo je, in spet pričel grgraje:

»Pa je pešal ob poti. Že je mislil, da je na višku, da je pri najčistejši roži, že je blestel zrak miru pred njim, – pa je onemogel, in –«

»Dosti je. Povej rajši, koliko si spet zapil!«

Kuštrave lase so padle na zatilnik. Prijel jo je tesneje in govoril drhteče tik njenega nakremženega obraza:

»Ti si hudič ... Beli metulj je onemogel in padel v blato. Kolo ga je povozilo ...«

»Konec?«

»Konec.«

Razpustil je roke in ves život je omahnil naprej.

»Usmiljenje –« je blebetaje drhtel v besedah.

»Šlapa.«

Porinila ga je, da je padel na tla. Zamolklo je zabobnelo.

Ona pa se je naenkrat stresla, široko odprla oči in šklepetaje govorila:

»Ah – in jaz – jaz sem ljubila – solnce ...«