Karica

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Karica.
Slika iz ameriškega življenja.

Bret Harte
Po Bret Harte-u J. C.
Izdano: Slovenski narod, 24/90, 92, 94–96, 98, 101, 103, 105–107, 109, 111–114 (1891).
Viri: dLib 90, 92, 94, 95, 96, 98, 101, 103, 105, 106, 107, 109, 111, 112, 113, 114
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. dno

I.[uredi]

Leta 1858. opazil si v Fiddletownu uprav krasno žensko. Imela je v preobilji svetlih kostanjevih vlas, lepo vitko rast, blesteče-belo polt in neko hladno ljubkost, katero si lahko smatral ponositostjo. Opravljala se je dan na dan ukusno, po najnovejši modi Fiddletownskej. Samo dvoje jo je kazilo: jedno njenih žametastih očij zrlo je nalahko navzkriž, (a to si opazil le od blizu), in njeno levo lice nosilo je neizbrisno brazgotino od kaplje vitrijola, po srečnem zaključji jedne same iz polne stekleničice, koja bi imela porositi lepo lice. Ljubosumna roka hotela je je ogrditi za vedno. — Vender pa ni mogel opazovalec, če je po dolgem občevanji odkril to nepravilnost, izreči v obče najmanjše graje; nekateri so celo trdili, da dela lisa na obrazu njen smeh pikantnejši. Jack Prince, mladi urednik in Šef „Le Avalancha“ v Fiddletownu, trdil je še celo, da se pretirava velikost lise; polkovnika Starbottla spominjala je ljubkih oblizkov za kraljice Ane, potem še neke kreolke, katero je poveličeval kot najlepšo žensko in katera si je bila, (pravil je tako) sama napravila brazgotino od desnega očesa do podbradka.

Doskora vsi oni, kateri so sestavljali moško družbo v Fiddletownu, bili so njeni čestilci; v tem številu verovala je približno polovica, da se jim istotako vrača ljubezen, izvzemši morebiti njenega moža; jedino on dvomil je o tem. Ime te osebe ločene (od prve žene) bilo je Tretherick. Zapustil je bil izborno soprogo, premenivši jo za čarovnico Fiddletownsko, katera je tudi sama v razporočenji našla zavetje. Na tihem govorilo se je, da pri svoji prvi skušnji ni gledala na postavno formaliteto. A vsakdo naj se čuva sklepati po tem, da ni imela nikacih lepših čutstev, da, odlikovala se je vedno v tem izražati jih.

V istini malo ljudij moglo je brati stihe nazvane „lnfelicissimus“, začenjajoče se z besedami: „Zakaj cipresa temna njega čelo ne krasi?“ in podpisane „lady Clare“, ne da bi jim porosila solza sočutja lice. L’ lntelligencer v Dutch Flatu osmelil se je stvarno ugovarjati, da je cipresa rastlina eksotična, nepoznata v Fiddletownu; pa to usmiljenja vredno kvakanje vzbudilo je samo nevoljo. Ravno ta navada Klarina dajati metrično obliko svojim težnjam, katere je izdihnila po časopisih, vzbudila je pozornost Trethericka. Nekaj pesni, katere so dobro slikale učinek kalifornskih običajev sočutjem in brezmejne težnje po neskončnosti, katere prouzroča natančno opazovanje kalifornske družbe, utisnilo se je gospodu Tretheriku globoko v dušo. Tedaj je še vozil tovorne vozove s sedmimi mulami mej Knight’s Ferry in Stocktonom. Napravil se je poiskati neznano muzo. I Trotherik domneval je, da se v njem oglaša skrivno čustvo, katero pa nikdar ni imelo priložnosti razliti se mej kupčijo z whyskijem in tobakom, katero je imel z mnogimi rudokopskimi šotori. Prihajal in odhajal je vedno po prašni in zapuščeni cesti in to ni moglo zadoščati zahtevam njegove domišljije, po nerazumnem čustvu našle so težnje v njem nedoločen odmev. Ko jej je potem nekaj časa dvoril, vzel jo je kakor hitro so dovolili to sodnijski ukrepi.

Njun zakon ni bil srečen. Malo časa potreboval je g. Tretherick in spoznal je, da njegove sanje, v katerih se je zibal goneč svoje mule, niso imele ničesar skupnega s temi njegove žene. To je bil tudi uzrok, da jo je, nikakor ne odlikovajoč se po svoji logiki, tepel. Vračala je to početje s srednjim spoštovanjem do zaprisežene zvestobe zakonske. Tedaj udal se je pijači Tretherik in gospa sodelovati je jela živahneje, kot le kedaj pri L’ Avalanchu. Ravno v tisti dobi je bilo, da je polkovnik odkril čudovito sličnost mej genijem madame Tretherickove in Sapphinem; sličnost, katero je označil svojim someščanom s kritičnim člankom podpisanim A. S., katerega je L’ Avalanche objavil poudarjajoč to z dolgim citatom. Pa ker ni imel časopis grških črk, bil je izdajatelj prisiljen safične stihe donesti z navadnimi rimskimi črkami pisane na veliko jezo polkovniku in na veliko veselje vsemu Fiddletownu. Občinstvo njegovo vsprejelo je citat kot izborno posnemanje choctawa, indijanskega jezika, katerega je polkovnik, nekdaj živeč v indijanskih pokrajinah, po njihovem mnenji dobro poznal. Drugi teden imel je L’ Inteligencer Dutcher Flata ugovor proti trem knjigam pesnij Fiddletownske Sapphe, ugovor, kateri so prisojali soprogi indijanskega šefa za izgozdovanje. Bil je podpisan A. S. S. in potem naudušenega hvalisanja. Konec temu prepiru objavljen je bil v drugi številki L’ Avalancha.

Nesrečen dvoboj bil se je zadnji ponedeljek mej spoštovanim Jacksonom Flashom, urednikom „Inteligencerja“ v Dutch Hatu, in polkovnikom Starbottlom pred salonom Eureka: dva strela vršala sta, nihče nasprotnikov ni bil zadet, zagotavlja se pa, da je Kinez v istem trenotku memo idoč prejel kroglo v pleča iz polkovnikovega karabina, darilce, katero ni bilo usojeno njemu. John (ime John daje se priseljenim Kinezom. Dost. prev.) opozarja se s tem, naj se nadalje giblje izven strelne daljave. Vzrok temu dvoboju ni znan, govori se samo, da je neka dama v ozadji afere. Govorica, katera dobiva več in več tal, drzne si celo zaznamenovati prouzročiteljem damo, dobro poznato po svojem talentu in lepoti, katera je že čestokrat počastila naš list s svojimi pesniškimi umotvori. Pasivnost, katero je opažal Tretherik v tej skušnji, cenila se je po možnosti v rudokopih. „Starec je na višini svojega stališča,“ blebetal je filozof v visokih črevljih; „če bi polkovnik usmrtil Flasha, bila bi maščevana madama Tretherik; ako bi Flash ubil polkovnika, potem je dobro to za Tretherika. V vsakem slučaji je on na Dobrem.“ Ta tako kočljiva razpravljanja odločila so venderle madamo Tretherik, zapustiti moževo hišo in bežati v hotel, samo z obleko, katero je imela na sebi. Več tednov ostala je tu in priznati moramo popravici, da se je mej tem časom obnašala kolikor mogoče dostojno.

Jasnega pomladanskega jutra šla je mlada ženska sama iz hotela in stopala po ozki cesti nizdolu v temni smrečji gozdek, skrajni meji Fiddletowna. Potniki so bili redki zaradi rane ure in še ti čakali so na odhod pošte Wingdamske na drugem konci ceste. Gospa Tretherik prišla je tedaj neopažena do predmestij; potem izbrala si je počezno stezo, katera je delala pravokotnik z glavno potjo in katera se je zgubila v zelenoobrobljenem gozdu. To je bil brezdvojbeno aristokratski drevored mestni. Malo je bilo stanovanj, a bila so ukusno zidana in brez prodajalnic. Tukaj došel jo je polkovnik Starbottle. Akopram je galantni oberst po strani obračal svoja pleča, akopram se je obleka prijemala njegove postave kakor nekdaj, akopram Bso delali ozki črevlji njegovo nogo ožjo še kakor po navadi, akopram je vrtil bič oblastno v svojej roki, vender galantni oberst, pravim, ni bil dobre volje. — Navzlic temu vsprejela ga je gospa Tretherik z ljubeznjivim smehljanjem, prijazno ga pogledala; s svojim čarobnim očesom, mej tem, ko je on malo zadušeno pokašljeval, pripravljajoč se spremljati jo. — „Ne bojte se, deje, Tretherik šel se je zabavat v Dutsh Hat in Kinez, ki čuva hišo, vam pusti ustopiti brez zapreke Sicer bom čuvat — njegove prsi uzdigale so se ponosno, da bi kmalu odletel gumb — sicer bom čuval nad vašo varnostjo, dokler ne udobite, kar je vašega.“

„Kako naj Vas zahvalim na tolikej uljudnosti in nesebičnosti?“ vprašala ga je dama smehljaje se; srečen si, da naletiš na sočutnega človeka, (tacega) kateri Vas vender razume v tej deželi brezčutni kov, kjer bivamo. — ln gospa Tretherik je povesila oči, pa samo ko so že učinile običajni upliv na spremljevalcu, ki je korakal poleg nje.

— „Gotovo, gotovo“, govoril je polkovnik z nemirnim pogledom na nižino ceste, da, gotovo“. — Prepričan, da ga nihče ne vidi in ne čuje, nadaljeval je brez prehoda praviti gospej Tretherikovi, da vse trpljenje njegovega žitja izvira le po njega srčni rahločutnosti. Mnogo žensk, naj mu dovoli ne imenovati jih, mnogo prav krasnih žensk iskalo je njegove družbe; ali nedostajalo jim je te lastnosti, in on jim ni mogel kazati svoje ljubeznivosti, mej tem, ko dva, združena po isti niti simpatiji, zaničujeta v istoj meri pomilovanja vredne predsodke profanega in licemerskega človešta, če se dve duši v sé vzrasli potope v tako poetično vez, potem...

Razgovor polkovnikov, kateri je bil do tukaj dolžan svojo zgovorljivost vinskim močem, postal je bolj in bolj neskladen in nejasen. Morebiti da je g. Tretherik že čula kaj sličnega in je njen spomin popolnjeval nezadostnost tega dokazovanja, v obeh slučajih ona ni jenjala zarudevati, dokler ni končala svoje poti. Pred njo stala je prijetna hiša na novo pobeljena, katera se je dvigala izza zelenih smrek. Prve vrste so bili posekali, da je bilo več prostora za njo. V solnčnih žarkih, v tej tišini blestelo je nasproti poslopje novo, in prazno, kakor da bi jo ravnokar zapustili tesarji in slikarji. Na jednem konci pristave razkopaval je Kitajec zemljo; ničesar ni kazalo na to, da bi bil prisoten še kak drug stanovalec. Pot je bila prosta, kakor je bil dejal polkovnik.

Gospa Tretherik obstala je pred durmi; polkovnik bi jo bil rad spremljal, ona mu je pa prepovedala z migljajem. — „Pridite me poiskat v dveh urah, vse bode pripravljeno“, dejala je in podala mu roko. — Polkovnik prijel je nje belo roko in jo stisnil mej svoji. Morebiti, da mu je vrnila stiskanje na lahno, kajti odšel je s tako zmagovalnim korakom, kakoršnega so dopuščale visoke pete njegovih preveč ozkih črevljev.

Ko je odšel, odpre gospa Tretherik vrata, uastavi ušesa, potem stopa uruo po stopnicah, katere so držale v njeno sobo.

Vse je ležalo tako, kakor na večer njenega bega. Na obleki visel je še karton. Spomnila se je, da ga je pustila tukaj, ko je vzela svoj klobuk, na ognjišči ležala je rokovica pozabljena zaradi naglice pri odhodu. Dva znotranja ormara njene komode bila sta na pol odprta, ona je pozabila, zapreti ju, — in na njej ležala je nje bucika za pajčalon in raztrgana manšeta. Kaki spomini se jej porajajo v tem trenutki? Jaz ne vem, ali ona je obledela in roko na dverih poslušala je še jedenkrat trepetajočim srcem; potem se je približala omari in mej strahom in radovednostjo razpela je kite svojih vlas okolu malega rožnega ušesa, dokler ni zapazila komaj zaprto rano. Ko jo je dolgo ogledovala, dvignila je odločno glavico in pogled njenih žametastih očij izražal je skoro čudno divjost; potem se smehom, smelim in odločnim, obrnila se je, letela v kabinet, kjer je imela nakopičene obleke, in ogledovala jih. Zazrevša, da njene najljubše obleke nedostaja na običajnem msstu, mislila je mlada žena omedleti, a dobivši jo trenotek pozneje v kovčegu, v kateri jo je bila vrgla, zahvalila se je prvič iskreno višjemu bitju, kateri čuje nad sirotami. Dogodilo se je celo, da ni mogla gospa Tretherik v tako kočljivem položaji, kakor se je nahajala tedaj, ubraniti se želji, poskusiti učinek lavendljivega šopka. Nakrat začuje otročji glas čisto blizu sebe in obstane. Zopet se je začul šibki glas: — „ali je mama?“

Gospa Tretherik obrnila je obraz. Pred dvermi stalo je malo dekletce šestih do sedmih let; njena obleka bila je nadavno elegantna, sedaj pa je bila raztrgana, umazana, in njeni vlasje močno rudečkasti vstvarjali so v tem neredu čudno pokrivalo. Tako našemljeno bilo je malo čudovito bitje, koje divjost je porodila v njej to samosvest, kakoršno radi imajo otroci preveč, sami sebi prepuščeni. Pod svojo roko držala je punčiko iz cunj, do skora tako veliko, kakor ona in katera je očitno naredila sama, punčiko z valjasto glavo, poteze bile so naznačene z debelimi črtami z ogljem. Dolg ovoj, kateri je bil gotovo preje zraščene osobe, padal je od njenih ramen in se vlačil po podu. Ta prizor ni nikakor oveselil gospe Tretherikove. Ko je otrok, vedno še stoječ na pragu, uprašal z nova: „Ali je mama?“ — odgovorila je suho: „Ne, to ni ona,“ — s pogledom osornim. Dekletce stopilo je korak nazaj in potem, kakor da bi jej oddaljenost povrnilu nekaj poguma, dejala je z ljubkim sešlanjem mladine: — „Potem pa pojdi! Zakaj pa ne greš?“

Guspa Tretherik pogleda ovoj; strga ga z ramen otročjih in peneča se jeze zaupije: — „Kako se drznete dotakniti se mojih stvarij?“

— „To je tvoje? Potem si ti mama? Ni li res, ti si mama?“ nadaljuje veselo malo dekletce; predno jej je mogla gospa Tretberick braniti, spustila je punčico na tla, prijela obleko tujkino v svoji roki in počela skakati.

„Kako se zovete?“ daje gospa Tretherik hladno oprostivši oblekine gube malih precej umazanih rok, katere so se je krčevito oklenile.

— „Karica?“

— „Karica?“

— „Da, da, Karica, Karolina.“

— „Karolina?“

— „Da, Karolina Tretherik.“

— „Čegava hči ste?“ nadaljuje g. Tretherik hladneje ko preje, da bi zakrila brezmejno tesnobo.

— „Ah, tvoja,“ pravi smeje se Karica, „jaz sem tvoja hči. Ti si mama, moja nova mama. Ti znaš, da je moja prejšnja mama odpotovala za vedno. Jaz ne stanujem več pri svojej prejšnji mami, jaz stanujem pri tebi in atu.“

— „Kako dolgo ste že tukaj?“ povpraša g. Tretherik presenečena.

— „Menim da tri dni,“ deje mala stvarca brez premišljevanja.

— „Vi mislite? Vi ne veste tega? In od kodi dohajate torej?“

To suhoparno povpraševauje jelo je mešati Karico. Njen obraz skremžil se je malo, kakor da bi hotela plakati; z veliko težkočo odgovorila je komaj dušeča jok: — „Papa.... papa me je prišel iskat v penzijo, ... v Sakramento, pretekli teden...“

— „Pretekli teden? Rekli ste pred tremi dnevi!“ oglasila se je ostra sodnica.

— „Hotela sem reči jeden mesec,“ odgovori Karica, v kateri sta vedno bolj naraščala notranji nemir in zmešanost.

— „Vi ne veste torej več kaj govorite?“ pravi pikro gospa Tretherik, pripravljena da jo strese, samo da poizve resnico, pa mala zbegana glavica zginola je precej v gubah svoje obleke, kakor da bi hotela zakriti blesteče solze.

— „Dalje, dalje, ne brkajte tako, končajmo!“ dejala je gospa Tretherik, katera je skrbela samo zato, da obvaruje svojo obleko mokrih otrokovih objemov. „Končajmo, in ne mešajte mi več glave. Čuj!“ pristavi odhajajočej, „kje je tvoj papa?“

— „Odšel je tudi. Bolan je; njega ni več doma dva ali tri dni.“

— „Kedo skrbi zate?“ vpraša mlada žena, zroč jo z nenavadno radovednostjo.

— „John, naš Kinez. Stanujem sama; John mi kuha in postilja.“

— „No dobro! pojdi in dobro se vedi;“ reče gospa Tretherik, spomnivši se namena svojega obiska. „Poslušaj še nekaj. Kam ideš?“ vpraša jo, ko se je otrok namenil oditi po stopnicah za sabo vlačeč svojo dolgo punčiko za zadnjo nogo.

— „Igrati se grem gori in pridna bom, in ne jeziti mame.“

— „Jedenkrat za vselej, jaz nisem tvoja mama,“ zakričala je g. Tretherik; potem je ustopila v sobo in zatvorila vrata trdo za sabo. Tedaj je privlekla velik kovčeg iz kabineta in jela je nervozno razburjena pospravljati svojo obleko. Ko si je ranila roke na sponkah in bucikah, premišljevala je nevoljno o dogodkih zadnjih minut. Vse jej je bilo jasno. Tretherik dal je dovesti dete svojega prvega zakona, otroka, o katerem očitno nikdar ničesar ni omenil in katerega bitja se ni spomnil do tedaj še nikdar, dal ga je dovesti njej v sramoto in mesto nje same. Brez dvoma ne bode i njegova prva žena odlašala priti, samo da nima že tretje. Razumejo se, ta Karolina mora biti slična svojej materi in s svojimi rudečimi lasmi ni bila nič manj kot lepa. Morebiti je bilo tudi vse to pripravljeno že dolgo časa; to dete, slika svoje matere, ostalo je v primernej oddaljenosti, v Sakramentu, da počaka trenotka, ko se je potrebuje. Gospa Tretherik spomnila se je obiskov svojega moža v tem mestu, obiskov radi kupčije, trdil je sam. Kdo bi mogel reči, da ni bila mati že tam?.. Pa ne, ona je odpotovala na vzhod. Vkljub temu določila je gospa Tretherik v svojej razburjenosti, da je morala biti tamo. Gotovo ni bila nijedna ženska kedaj tako nesramno razžaljena! Naslikala si je romantično podobo o sebi, videla se je samo in zapuščeno, sedečo ob solčnem zapadu mej podrtinami, v gracijoznem položaji, akopram melanholična, mej tem, ko se vozi njen mož (na sprehod) v blestečej ekvipaži z žensko rudečih vlas. Namesti stola sede na kovčeg, kateri je hotela napolniti, zložila je nekaj stihov elegije, katera je odkrivala njene boli, njeno revščino, in kazala je slednjič mročo na sušici, še vedno dosti lepo, da očara oči urednika L’ Avalancha in polkovnika Starbottla. Da, res, kje je bil Starbottle cel ta čas? Zakaj se ni povrnil? On jo je vsaj razumel, on... Jela se je zopet smejati smehom smelim in lahkomišljenim; pa trenotek pozneje postalo je obličje njeno resno kakor bi ne bilo prejšnje.

In kaj jej je učinil od druge strani ta mali, rudeče vlasi vražek. Zakaj je bil tako miren? Ona odpre nalahko vrata, posluša in zdi se jej, da sliši mej mnogo nerazložnimi vrišči, mej škripanjem in hrščanjem samotne hiše, nek mlad glas pojoč v zgornjem nadstropji. Tam je bil, kakor se je ona spominjala samo pod, kateri je rabil za shranjevanje. Doskora sramujoča se samo sebe, stopala je gospa Tretherik tiho po stopnicah, odprla na pol vrata in pogledala v podstrešje. Dolgo sobo podstrešno razdelil je solučni žarek počez, kateri je, napolnjen blestečimi atomi, predrl ozke oknice in razsvetlil samo na pol prazno in zapuščeno sobico. V tem času videla je otroka čudovite kite blesteti se slično zlatemu žaru, sedečega na tleh, svojo punčiko mej koleni. Govorila je ž njo s čudno mimiko. Gospa Tretherik opazila je takoj, da ona ponavlja sestanek, kateri se je preje vršil. Otrok zmerjal je punčico, izpitajoč jo kakor kaznenca, kako dolgo že traja njeno bivanje v hiši in o dolgosti časa v obče. Posnemala je vso z izborno natančnostjo sledeča ves razgovor, kateri je doslovno isti, samo s to premembo: razložila je sicer punčiki, da ni njena mati, dostavila pa je h koncu milejšim glasom, da, če bode punčika uljudna, zelo uljudna, morebiti zamore postati njena mama in jo zelo ljubiti.

Gospa Tretherik počutila se je mej vsem tem prizorom jako nepovoljno in sklep prisilil jej je kri v lici. Žalobna polutema tega podstrešja, skoro ganeč prizor, kateri je podelil nemosti velike punčike nekaj neznanega sočutja, mala postava, očividna slabost jedinega čutečega bitja, katero je bilo v sredini vse slike, vse to ganilo je več ali manj živo sočutnost ženske in poeta v njej. Ni se mogla zadržavati, ne porabiti to ganotje, sama pri sebi deje, da bi bila to snov krasnim verzom, če naslika prizor malo temnejše in dete sedeče v naročji matere svoje mej bajnim pihljanjem vetriča; ali v istem trenutku začuje na stopnicah ropot polkovnikovih čevljev, leti z vso silo nizdoli in sreča polkovnika v preddvoru. Tamo mu jadikuje o svojem zadnjem odkritji in o novih mukah svojega moža. — „Nu recite mi, da to ni namerjen meni udarec, jaz vem, kaj imam držati o tem“, kričala je ona. „Kako malo mora imeti srca, da pusti svojo lastno jedino dete v tem stanji!“

„Sramotno,“ jadikoval je polkovnik ne da bi bi vedel, kaj govori. — Dvignil se je, zresnilo se mu je lice, na lahko, galantno kakor mestni gizdalin in gospa Tretherik prisiljena se je videla dvomiti, da bi moglo v dveh srcih bivati popolna skupnost. — „To je nepotrebno,“ siknila je trdo v odgovor na neartikulirano opazko polkovnika, odtegnivši mu roko, „to je nepotrebno... Storila sem svoj načrt; vi mi lahko pošljete moj kovčeg, kadar vas je volja; jaz, jaz sem tu, da osramotim tega človeka, da mu v obraz pokažem njegovo sramoto!“

Ne vem, če je Starbottle prav do cela razumel, v čem je bil Tretherik nesramen, ker je vzel svoje dete v svoje lastno hišo; razumel je vender, da se je nepričakovana ovira dvignila mej njim in popolnim uresničenjem njegovih želja. — Predno bi bil mogel odgovoriti besedo, prikazala se je na stopnicah za njima Karica in ga zrla s pogledom, kateri ni bil nič manj motreč, dasi plašen.

„Ona je“ deje gospa Tretherik.

„Ah!“ pričel je polkovnik s hipnim ganotjem očetovske ljubeznivosti, katera je presenetila žensko in otroka po absurdnej prisiljenosti, „ah! lepo dekletce! Kako se Vam godi, hčerka? Dobro se Vam godi, kaj ne, milica?“ Tedaj je obrnil polkovnik ramena igral se s palčico, dokler se ni bil spomnil, da taka zapeljiva sredstva le slabo uplivajo na dekletce šestih, sedmih let. V istini ni Karica prav nič pazila na njegova kretanja in ga zadnjič popolnem zmedla poletovši k g. Tretherikovej. Iskala je zavetja v gubah njene obleke. Nastala je za trenotek dokaj tesnobna tišina. Potem pokazala je g. Tretherik z roko na otroka, deje: — „Na svidenje, ne pridite več tu sem, ... a to noč v hôtel!“

Ponudila mu je roko, na katero se je galantno pripognil. Trenotek pozneje je odšel.

— „Ali meniš ti“, deje madama Tretherikova ginenim glasom in povešenimi očmi, kakor da bi jih obrnila na rudeče kodre mahajoče težko po gubah njene obleke, „ali misliš biti pametna, če ti dovolim ostati tu pri meni?“

— „In zvati te mamo?“ povpraša Karica vzdignivša glavo.

— „In mene zvati mamo,“ panavlja gospa Tretherik smeje se zmočeno.

— „Da“, pravi živahno Karica.

Ustupile sta skupaj v spalno sobo. Pazno oko Karice opazilo je precej kovčeg.

— „Ti odideš vender, mama?“ deje nemirnim obrazom pritiskajoč se obleke, katero je držala.

— „Ne,“ dejala je g. Tretherik in zrla skozi okno.

— „Ti delaš samo tako? Ti se igraš „potovanje?“ Jaz se hočem tudi igrati.“

Gospa Tretherik jej je pritrdila. Karica poleti v sosedno sobo in se zopet prikaže z malo skrinjico, v katero jame resnim licem metati svoje drobnarije. G. Tretherik je opazila, da jih nima veliko. Nekaj uprašanj na to stvarico prouzročilo je odgovore, ki so začudili g. Tretherik premotravajočo njeno celo zgodovino. Da pridobi njeno popolno zaupanje, vzame jo v naročje. Tako sedita dolgo časa, potem ko je g. Tretherik že nehala razmotrivati Karičina odkritja. Utopljena v svoja premišljavanja ni vender nehala kramljati z dekletcem, gladeč jo s prsti po žarečih vlaseh, razpetih na njej. — „Ti me ne držiš dobro, mama,“ dejala je slednjič Karica, premenivši nekolikorati svoj položaj.

„Kako naj te držim?“

„Takole,“ deje Karica, ovije ruko okoli vratu svoje nove mame pritiskajoč lice na njene prsi, „tako le!“ Kakor mačica skočila je k njej, zaprla oči in zaspala.

Nekaj trenotkov molčala je madama Tretherik, komaj si je upala dihati; potem se je Bog ve kaka fantazija porodila v njej. Spomnila se je boli, katero je odločila pozabiti; spomnila se je, da bi lahko imela otroka, i ona, in kateri bi bil sedaj iste starosti kakor Karica. Mehko sklenjene roke okolu zaspalega dekletca pričele so se tresti, močneje so stiskale objeto dete, krčevito ihtenje dvigalo jej je grudi, in potok solza se jej udre iz očij. Nekoliko kapelj palo je na kite Karičine, katera se je stresla v spanji; pa mlada žena jo pomiri, — odslej jej je bilo to tako lahko — in ostale sta tu mirne ne da bi ju kdo vznemirjal, tako mirne, da bi kdo mislil, da sta se izselile iz zapuščene hiše. Zastonj čakal je polkovnik Starbottle celo noč v hotelu Fiddletownskem. Drugo jutro, ko je gospod Tretherik prišel v svojo hišo, našel ju je prazno, brez druzih prebivalcev nò muh in žarkov solčnih.

II.[uredi]

Ko se je zvedelo, da je ubežala gospa Tretherik, vzemši dete svojega moža, prouzročil je ta beg velik vrišč v Fiddletownu. Sodili so ga jako različno. „L’ Intelligence“ v Dutch Flatu obsodil je tatvino otroka z isto strogostjo, kakor je preje storil v presojanji verzov tatice. Vse osebe ženskega spola pritrjevale so sodbi Intelligencerja, večina pa je obžalovala mej tem zgubo dražestne zločinke in čutila je veliko bolj njen odhod kot njeno krivdo. Člani te večine izražali so opravičene dame o iskrenosti žalosti žaljenega soproga, neutolažnega očeta in so hranili svoja ironična pomilovanja za polkovnika Starbottla. Nadlegovali so ga izražajoč mu prisiljeno sočustvo v kavarnah in igralnih salonih. — „Nikdar se ni odlikovala po zvestobi, polkovnik“, vzdihnil je jeden teh nadležencev s prisiljeno žalostjo, „in dokaj naravno je, da se je oslobodila tacega norca kakor je bil njen mož, pa da se je z vami tako obnašala, z Vami, g. polkovnik, tega si ne morem misliti! In govori se, da ste Vi postopali celo noč okolu hotela, pokazavali se na mostovžih, hodili po stopnicah, motali se po trgu, vse to zaman!“ ... Drug duhovitež dolil je olja in vina na te rane Starbottla dostavljajoč: — „Mislite si, da se pripoveduje, gospa Tretherik udobila je po vašej uljudnosti prenos mimoidočih kovčega in otroka do voza, in da je ljubček, kateri je potoval ž njo, Vas zahvalil, ponudil celo dve smodke, obljubljevaje Vas prositi pri prvej priložnosti Vaše uljudnosti. Vi pravite, da ni res, in jaz sem pri volji, jaz bi lahko odgovarjal onim, kateri si zmišljajo take pravljice.“

Po sreči za dobro ime g. Tretherikove zatrdil je kitajski sluga, jedina priča bega, da jo je spremljal samo otrok. Dostavil je, da je po njenem povelji vzel dva prostora v pošti od Sakramenta na S. Francisko. Pričavanje Ah-Feja, — tako je bilo ime Johnu g. Tretherika, — ni imelo postavne veljave; vender ni nihče dvomil o tem. Celo oni, kateri bi bili sodili tega nevernika nezmožnega razumeti moč prisege, zaupali so takrat neovržno Kitajcu.

Šest mesecev približno po njenem odhodu na govorilo je Ah-Feja, kopajo čega zemljo, par druzih Kinezov. Bila sta rudarja iz rudokopov, oborožena z dolgimi drogi in jerbasi za običajna prevažanja. Živ razgovor pričel se je mej Ah-Fejem in njegovimi rojaki, jeden onih karakterističnih razgovorov, kateri so vedno slični prepihu in katerih prodirljiva žlobodravost je slaba zabava za višja bitja, katera ne razumejo ni besede. G. Tretherik, na svojej verandi in polkovnik Starbottle na cesti ustavila sta njih barbarsko klepetanje, jeden sunivši v nje z nogo, drugi poslal jim kamen s kletvico v nje; pa kopica se ni razpršila predno niso pobrali nekaj koščkov riznega popirja zaznamenovanega s pisanimi hieroglifi in dokler niso stisnili malega zavitka Ah-Feju v roke. Ko je ta v samotnej kuhinji svojoj odprl zavitek, našel je tu sliko male deklice snažno umite in očešane, v kotu slike stale so inicijale C. T. — Kinez skril jo je v svojo obleko in dalje umival mizno opravo zadovoljnim smehom. Dva dni pozneje predstavil se je pri svojem gospodarji.

— „Jaz ne ljubiti več Fiddlelowna, jaz bolan, jaz iti proč.“ — Gospod Tretherik poslal ga je vragu. John pogledal ga je z običajno zadovoljnostjo in odšel.

— Predno je v tem zapustil Fiddletown, srečal je polkovnika in ponavljaval nekaj nevezanih fraz, katere so očividno zanimale to osobo. Ko je končal, dal mu je polkovnik pismo in zlat za dvajset dolarjev. — „Če mi prineseš odgovor, podvojim to svoto, razumeš li?“ — Ah-Fe zamigal je z glavo. Drug sestanek istotako slučajen in kateri se je končal takinto, vršil se je mej Johnom in mladim urednikom L’ Avalancha. Obžalujem biti dolžan povedati, da je Ah-Ke precej v pričetku svoje poti nalahno odtrgal pečat obeh pisem in ko jih je poskušal brati narobe, potem postrani, razdelil ju je slednjič v štirikotne kose. Te je potem odstopil svojim bratom nebeškega cesarstva, katere je srečal na potu. Starbottle bil je smrtno ponižan, opazivši, da je bilo tedensko znamenje njegovega perila zapisano na drugej strani enega teh koscev in zvedevši, da ostalo njegovo pismo ravno takisto potuje k različnim meščanom Fiddletownskim, klijentom perice Fang-Ti. Sicer pa je bil Ah-Fe dovolj kaznovan na svojem nadaljnem potovanji zaradite nedelikatnosti. Na potu v Sakramento vrgel ga je dvakrat raz voz nek vinjen Kavkazec, kojego visokorodje se ni moglo sprijazniti z družbo kadivca opija. V Hangtownu nabil ga je popotnik, kateri je hotel pokazati nadvladje krščansko. V Dutchtlatu so ga okrali; v Sakramentu bil je zaprt mesto druzega in odpuščen sè strogo grajo, brezdvojbeno vsled tega, ker ni bil tisti, kakor se je domnevalo in je tako zakasnil tek pravice. V San Franciscu sledila ga je s kamenjem šolska mladina, ali skrbno se ogibajoč takih javnih dokazov prosvete in napredka dostignil je slednjič „kinežki kvartir“ oziroma še zdrav in trden, kjer je vsaj slabo ravnanje nadzirala policija. Drugo jutro ustopil je kot pomočnik v perilnici Chy-Fouk, in prihodnji petek poslali so ga v mesto s košem čistega perila.

Popoludne bilo je kakor navadno megleno, ko je Ah-Fe lezel po strmej, dolgej cesti Kalifornskej. Da bi veroval na poletje, trebal bi frančiškanske domišljije. Ni vročine, ni solnca, nobene izrecne barve na nebu, povsod razprostrla se je ista brezbojna jednoličnost. Mrzlična delavnost gospodarila je na ulicah bičanih od vetra, in temni mir v sivkastih hišah. Predno je prišel vrh hriba, misijonski hribi odtegnili so se že očesu; mrzli sever stresal ga je. Ah-Fe odložil je svoj jerbas, da si opočije; v njegove neverske oči, kar mi radi imenujemo obnebje „dobrega Boga“, razlilo se je samo malo mehkobe; morebiti je i on premišljal ledeno dobo z onimi učenci, kateri so ga zasledovali hujše kakor kedaj ob tem česu. Bil je ravno isti čas, kakor tedaj, ko je odšel iz ječe. Naglo se je vzdignil, zavil okolu ogla, ustavil se slednjič pred malo hišo, večno jednako stavbo predmestno v San Francisku z ozkim zelenim vrtičem, s prazno verando in zadaj balkon, na katerem ni nihče posedal. Ah-Fe pozvoni; služnica se prikaže, pogleda njegov jerbas in ga nevoljno izpusti, kakor da bi imela opraviti z neko neprijetno, a koristno domačo živaljo. Ah-Fe stopa tiho po stopnicah, odloži svoj jerbas na prag prve odprte sobe in čaka, da se mu kaj pove. Neko žensko bitje sedelo je v medlej svetlobi okna, otroka v naročaji; dvigne se in Kinez, spozna precej gospo Tretherikovo; vender ni mišica ni trenila na njega brezčutnem obrazu in škileče oči niso izražale ničesar, ko je srečal svojce. On pri njej ni vzbudil očividno nikacega spomina; ona jela je šteti perilo; pa otrok, ki ga je radovedno opazoval vskliknil je veselo: „John je! mama, to je naš stari John, katerega smo imeli v Fiddletownu.“

— Kineza je hotel zadeti elektriški udarec, čuden svit mu je bliskal iz očij; to vse trajalo je samo minuto. Potem reče otroku, kateri ga je tolkel po obrokah in skakal njegovoj suknji: — „Jaz biti John ali Ah-Fe, ... to vso jedno, ... jaz Vas dobro poznati. Kako gre?.. — Gospa Tretherik je bila spustila perilo v velikem strahu in stalno gledala na Kineza. Ta ženska ni imela kakor Karica preroškega duha prijateljstva, da bi ga razločila mej sličnimi rojaki. S predčutjem bodoče nesreče, (kakšne, sama ni vedela,) vpraša ga, kedaj je bil zapustil Fiddletown.

— „Od tega je dolgo časa. Jaz ne ljubiti Tiddletown, ne ljubiti Tretherik. Ljubiti San Frisco, ljubiti prati, ljubiti Karico.“

Lakonizem Kitajca ugajal je gospej Tretherikovej; dostavila je vender: — „Ne povejte nikomur, da ste me videli“, — in z vlekla listnico iz žepa. Ne da bi jo pogledal, videl je Ah-Fe, da je precej prazna, ravno tako, kakor ne da bi ogledaval sobo, je opazil, da je hišna opravu ubožna in redka in kakor je, čisto zijaje v strop, opazil, kako slabo oblečene sta g. Thretherik in Karica. Kaj pač to njega briga! Dolgi njegovi prsti sklenili so se hlastno na pol-dolarji, kateri mu je uročila ; potem ga je zakopal v svojo prteno haljo neobično namrdivši se. Po nekoliko trenotjih dobil je v suknji, ne vemo kje, sličino otroka, katero je položil na jerbas ravnodušno se izjavljajo: — „pozabljena reč“ — potem pa je pričel preiskavati in namrdovati se, dokler ni našel z velikim trudom kepo sivega popirja, katera je, zdi se mi, romala v obližje negogovega desnega ušesa. Šiloma razvije zavitek in prinese slednjič na dan dva zlata po dvajset dolarjev, katere ponudi g. Tretherikovej.

— „Vi pustiti denar na komoda v Fiddletown, jaz ga najti, jaz ga prinesti.“

— „Ali jaz nisem ničesar pustila na komodi, John, to je pomota. Ta denar je kake druge osebe. Ponesite ga nazaj!“

Omračilo se je čelo Ah-Feju. Odstopi in poprime svoj jerbas. — „Jaz ne vzeti nazaj, ne, ne. Morebiti prijeti „policeman“ me in reči: „Prokleti tat, v ječo!“ Vi pustiti štirideset dolarjev na komoda v Fiddletown, jaz prinesti, jaz ne vzeti nazaj.“

G. Tretherik obotavljala se je. V razmišljenosti pri ubegu je lahko pozabila denar, kakor je on trdil. V vsakem slučaji ni imela pravice spraviti sè svojo odklonitvijo v nevarnost poštenega kitajca. Reče mu tedaj: — „Prav, John, hočem ga čuvati, pa obiskati me morate.“ — Prvikrat jo je obšla misel, da kedo more želeti drugo razven nje in pristavi: — „Naju obiskati, mene in Karico!“

Iz nova razsvetilo se je lice Ah-Feju, i njemu izvil se je, ne da bi mignil z ustnicami, tih smehljaj z obraza; z jerbasom na plečih zlezel je po visečih stopnicah. V veži pa se mu je prikazala nepričakovana težkota pri odpretji vhoda. Ko je dvakrat ali trikrat obrnil ključ, pogledal je okolu sebe, brezdvomno, da bi mu kedo pomogel; pa irska služkinja, katera ga je dovedla, se ni pokazala. Potem dogodil se je skrivnosten slučaj, katerega povem brez razlage. Na mizi v veži ležal je trak, last Irke. Z eno roko mučeč ključavnico, podprl je drugo na lahko na mizo. Hipno in brezdvomno prostovoljno približal se je trak kitajčevi roki. Od njegove roke priplazil se je lagotno na njegov vrat, vijoč se kakor kača, in izginil nekam v gube prtene halje. Brez najmanjšega ganotja zroč to prikazen je Ah-Fe dalje vrtel ključ. Trenotek pozneje valila se je namizna ruta iz rudečega damasta, gnana po isti skrivni moči, na lahko pod prsti Ah-Feja in se izgubila po istem kanalu. Morebiti bi bile sledile še druge magične operacije, da ni bil Ah-Fe odkril skrivnost ključavnice v trenutku, ko so koraki odmevali na stopnicah od kuhinje semkaj. On ni kar nič hitel, ampak skrbno nastavil si koš na pleča, zaprl duri za sabo in izginil v gosti megli, katera je tvorila mrtvaški prt na zemlji in na nebu. Sè svojega okna sledila ga je g. Tretherik z očmi, dokler se ni izgubil v tem žalobnem mraku. Osamljena kakor je bila, čutila je revna žena živo hvaležnost do njega in pripisovala brezdvojbeno čustvom njegovega plemenitega srca nenavadno razkipenje prsij, katere sta napolnjevala le trak in tepih, kajti g. Tretherik bila je vedno čuteča, vedno poetična. Čim bolj je otemneval megleni zastor, znanec noč, tembolj pritiskala je Karico k sebi in ne poslušajoč nje klepetanja, razplakala se je v spominih sentimentalnih ob jednem grenkih in sladkih. Nepričakovana prikazen Ah-Feja spomnila jo je nekdajnega življenja v Fiddletownu; v času, ki je pretekel, odkar se je odpovedala takemu življenju, bila je pot zelo trda, mučna, neprehodna, toliko trna in ovir vsakojakih zastopalo jej je pot: čuditi se tudi ne smemo, da je Karica nakrat ustavila svoje otroške pomenke in ovila svoje male roke okolu vratu svoje rediteljice, proseč jo, naj ne joka.

Nebo mi brani rabiti pero, katero mora biti posvečeno interesom čiste morale, rabiti ga, pravim, da napišem tu na videz lepe teorije, s pomočjo kojih drznila si je g. Tretherik opravičevati, pokriti vsaj to dobo svojo eksistence, in pripoznali se mora, da je imela nekaj izgovorov. Tisto malo denarja, kar ga je imela, izgubilo se je kmalu; v Sakramentu spoznala je, da poezija ne donese zadostnih virov, da preživi ob njej sami ženo in otroka. Potem se je poskušala pri gledišči, in njen poraz bil je popoln; morebiti ni znata izražati strastij po volji ljudstva v Sakramentu; često gotovo njena lepota, očarujoča od blizu, pri luči ni bila dosti označena. V tej zadregi zavedla se je po sreči, da ima glas, kateri bi jej lahko donašal koristi, globok alt, srednje obširen in jako malo izobražen, a čudovito ganeč; ustopila je v cerkveni zbor. Tri mesece pela je slavospeve Gospodu za precejšno plačo in na veliko veselje vernikom druzega spola, kateri so jo lahko opazovali sè svojih klopij. Popolnem se jo spominjam v tej dobi! Svetloba, katera jo vrela skozi obok kora Saint-Divskega, božala je nežno goste spletene kope svetlih vlas, lok črnih obrvij in svilnate trepalnice, katere so obrobljale njene oči. Dražestno je bilo gledati ta mala ustna odpirati se in zapirati, odgrinjajoča tedaj zaklad bisernih zob, (najraje bi jih človek odnesel), in zreti hipno rdečico, katera je bliskoma zardela nežno kožo njenega obraza, kajti g. Tretherik bila je občutna za občudovanje; kakor večina lepih žensk vspela se je pod vašim pogledom, kakor konj, tekoč pod ostrogami. Potem razumevno prišla je doba nevolje. Zvedel sem od sopranistinje, male osobe, katera je naravno nepristranost svojega spola še prekašala, da je obnašanje g. Tretherikove bilo čisto naravnost nesramno, njena ničemernost nestrpna, da so njene koketerije z basistom o Velikej noči pohujševale celo zbrano občinstvo, tako da je doktor Cope dvakrat svoje oči povzdignil mej sv. opravilom — da, kar se tiče nje, njeni prijatelji so jo opomnili, naj ne poje več na koru z osebo, katera je že igrala na odru, — da se je zvedelo iz gotovega vira, da je ta stvar ušla svojemu možu in da otrok z rudečimi lasmi, kateri ju spremlja časih, ni njen. Tenorist, kateri je bil mej tednom pomočnik v dobro obiskanem skladišču modnega blaga, imel je pač razloge podpirati obrekovanja sopranistinje. Edini basist, velik Nemec z votlim glasom, osmelil se je ziniti, da so druge zavidne g. Tretherikovi, ker je lepa. Prišlo je do očitne pritožbe in pri tej priložnosti rabila je g. Tretherik svoj jezik tako dobro, da je dobila sopranistinja živčni mrtvoud in da sta jo odnesla iz kora nje mož in tenorist. G. Tretherik vrnila se je domov vesela svoje zmage; a uzrši Karico pričela se je topiti v solzah kesanja, obtožujoča se, da jej je odtrgala kruh iz ust, ona sama, njena mati! — V takih okoliščinah javila je služkinja nekaga delavca iz tovarne, kateri je bil pri godbenem komiteju. Gospa Tretherik obrisala si je oči, pripela na svoj vrat rudeč trak in šla v salon. Obisk bil je precej dolg, tako da bi se lahko slabo govorilo, da ni bil odposlanec iz tovarne že oženjen mož, oče velicih otrok. Vrnivša se, pripela je gospa Tretherik v sobo in občudovala se v ogledalu, brez uzroka oštevajoč Karico. Ali ona je vender obdržala svojo službo na koru, pa ne dolgo. Njeni sovražniki dobili so mogočno zaslombo v osobi soproge zaslepljenega pooblaščenca. Ta dama obiskala je več članov cerkvenih in družino doktorja Copa. Učinek njenih potov je bil, da se je spoznal glas g. Trotherikove v prihodnji seji pevskega komiteja preslabim za cerkvene prostore, zaradi tega odpovedali so jej službo.

Že dva meseca iskala je druge službe in njeni mali prihranki pošli so že do malega, ko jej je nepričakovano pal v roko zaklad Ah-Fejev.


III.[uredi]

Čisto popolna tema je že bila, svetilnice cestne jele so svetiti, in g. Tretherik je bila še utopljena v svojih sanjarijah pred odprtim oknom. Komaj je bila opazila, da jo je zapustila dekle; njena hrupna vrnitev opomnila jo je precej sedanjih težav. Malica prinesla je časopis, v katerem je običajno g. Tretherik pregledala površno notice, v slabej nadi, najti kak posel, sama ni vedela kakega, prikladen njenim potrebam. Ko je mehanično zatvorila okno in užgala svečo, odprla je časnik še od včeraj čisto razmočen in njene oči obstale so po naključji na odstavku telegramov: „Fiddletown 7. Gospod James Tretherik umrl preteklo noč na „delirium tremens“. G. Tretberik bil je podvržen nezmernemu pitju, žalosten konec, zagotavlja se, zaradi rodbinskih razporov.“ Gospa Tretherik se ni stresla; obrnila se je v stran, pogledala hitro na Karico, pogrezneno v čisto drugo berilo. Ves ostali večer bila je nenavadno molčeča; pa, ko se je Karica vlegla, pala je nenavadno na kolena zraven postelje in prijemši malo rudečo glavico mej svoji roci, vprašala jo: — „Ali bi bila zadovoljna, imeti druzega papa, ljubka?“

— „Ne,“ deje Karica po trenotku premišljevanja.

— „Ali papa, kateri bi podpiral tvojo mamico skrbeti za te, ljubiti te in ti dajati lepe obleke, kateri bi storil gospo iz tebe, kadar bodeš večja?“

Karica obrnila je proti njej zaspane oči: — „Ali bi bila ti zadovoljna, ti, mama?“

G. Tretherik zardela je do ušes. — „Pojdimo, spavaj,“ — rekla je hripavo in se obrnila v stran. Proti polunoči čutil je otrok dvoje rok, katere so ga stiskale k prsim dvigajočim se ihtenja. — „Ne plakaj,“ mrmrala je na tihem, kakor da bi se malo še spominjala zadnjega razgovora, „ne plakaj. Menim, da bi ljubila novega ateja, če tebe močno ljubi, ... pa zelo ljubi.“

Mesec pozneje, na občno presenečenje, bila je g. Tretberik omožena. Srečni soprog bil je polkovnik Starbottle, nedavno izvoljen, da zastopa v zakonodavskem zboru grofije de Calaveras. Ne morem Vam tega dogodka v lepšem jeziku podati kakor ga je podal nek dopisovalec v „Sacramento Globe“. „Neizprosne pušice zlega Amorja provzročile so zopet nesrečo mej našimi galantnimi Soloni. Tu eo jeden nesrečneš več. Ta zadnja žrtev je častiti A. Starbottle iz Calaveras. Čarovnica je krasna vdova, nedavno posvečena Tespijevej umetnosti in potem posnemalka svete Cicilije v neki cerkvi „a la mode“ v San Franciscu, kjer je služila precej plače.“

L’ Intelligencer v Dutch Flatu tolmačil je ta čin po svoje in s karakteristično nesramnostjo proste „preše“ zasramoval je novega bojevalca (bojnega konja) demokratov Calavere zaradi srčnosti, s katero je h konci žalovanja premenil neko Ttretherik v Starbottle, v dokaz, da se ne boji duhov. Da smo pravični nasproti g. Tretherickovej, priznati moramo, da ni bila zmaga polkovniku nič manj lahka. Sramežljivemu obotavljanju dame prišla je druga ovira v osobi tekmeca, bogatega podjetnika pogrebnih sprevodov v Sacramentu, kateri je videl g. Tretherikovo samo v gledišči in v cerkvi, a dosti, da se je zaljubil. Ko si je bil nabral pri žrtvah strašne epidemije precej premoženja, zmatral ga je polkovnik nevarnim tekmecem. Po srečnem naključji pozvan bil je podjetnik opraviti dolžnosti svojega obrta proti svojemu tovarišu svetniku, kateri je bil ustreljen v dvoboju po kroglji polkovnikovej in, bodisi da ga je ta junaški čin ostrašil, bodisi da je pametno uvažal, da mu njegov tekmec more priskrbeti klijentov, odstopil je s prizorišča.

Medeni tedni so bili kratki in končali se s katastrofo. Mej ženitovanjskem potovanjem zaupali so Karico sestri polkovnikovej. Pri povratku bila je prva beseda gospe Starbottlove, da gre iskat otroka. Starbottle, kateri se je nekaj dni dozdevno proti trdovratnej nevolji, bojeval z močnimi likeri, je vselej, kadar se je govorilo o Karici, dobil izgovor. Zapenjaje svojo vrbno suknjo, hodil je nekolikrati na dolgo in široko in se ustavil pred svojo ženo. — „Odlašal sem,“ dejal je s pretirano oblastnim kretanjem in glasom, ki se je tresel skrivne bojazni, „čakal sem do zadnjega trenutka,“ — in njegov jezik zadiral se je vedno močneje in češče, „z odkritjem, katero objaviti danes je moja dolžnost. Da bal sem se, da se stemni zakonsko nebo s prenagljeno izpovedjo. Vender mora se, madama, moram; otroka ni več tu.“

— „Nje ni več tu?“ ponavila je g. Starbottle kakor odmev.

V njenem naglasu, v hipnem in silnem približanji očij bilo je, ne vem kaj, kar je streznilo polkovnika. Njegove obokane prsi vzdigale so se zdaj pa zdaj. — „Razložim Vam vse,“ jecal je prosečim pogledom, „in Vi me budete umeli. Ta čin, kakor razžaljiv se Vam vidi prvi hip, potreben je za najino srečo. Previdnost božja Vas oslobodi otroka in njega oslobodi Vas... ali ni to jasno?.. oslobodi vaju obe. Po smrti Tretherika zamrla so vsa prava, katera ste imeli po njem na otroka z očetom. Zakon hoče to. Čegavo je dete? Tretherikovo. No, dobro! Tretherik je mrtev... Otrok ne more biti mrtvečev. Ali je Vaš? Ne. Čegav je potem? Njegove matere, pri moji veri? Razumejete li?“

— „Kje je Karica?“ deje g. Starbottle zelo bleda in z glasom zamolklim.

— „Hočem Vam razložiti postavo; pravnik sem in ameriški državljan, moja dolžnost kot ameriškega državljana in poznatelja postav je vrniti otroka užaljenej materi, naj velja, kar hoče, ... naj velja kar hoče...“

„Kje je ona?“ ponovila je g. Starbottle, svoje začudene oči vedno uprte v polkovnikove.

— „Pri njenej materi, odpotovala proti vzhodu z včerajšnjim brodom, odnesena po blagodejnih vetrovih k svojej zapuščenej materi. Tam je!“

Gospa Starbottle se ni ganila. Polkovnik, naslonjen na stol, drznil se je gledati jo z uradniško strogostjo ne brez nekake viteške dvorljivosti. — „Vaša čutila, gospa, delajo čast Vašemu spolu, pa premislite položaj, računjajte s čutili matere, z mojimi...“ — Polkovnik je prenehal in raztegnivši ruto, dejal jo je hladno na svoje prsi smehljaje se, kakor kavalir stare dobe, nad poprsnico obrobljeno z zobci. — „Čemu bi senca motila harmonijo dveh src, ki bijeta skupno? Lep otrok je bil, dober otrok, priznavam, ali otrok druge vender-le. On je šel, Klara, ali ostalo Vam je še toliko stvarij! Premislite, draga duša, da mene imate vedno!“

Gospa Starbottle je odskočila in, dvignivša se v vsej svoji velikosti, zaupila je: — „Vas!“ — zaupila je iz celih prsij, da so se potresle šipe, — „Vas, katerega sem vzela, da moja dušica ne zamre gladu, Vas, psa, katerega sem zaničevala sama, vzela sem, da se znebim druzih!... Vas!...“ —

Dušilo jo je. Planila je v sobo, katera je bila preje Karičina in od tu v svojo lastno izbo, kmalu prikazala se je zopet ravna kot sveča, preteča, razžarjenima licema, obrvi bile so sklenjene, stisnene ustni. Zdela se je polkovniku, da je glava njena ploščata kakor kačina. — „Poslušajte!“ dejala je s trdim glasom, slušajte me! Če me hočete videti še kedaj, poiščite preje otroka. Če se Vi nadejete, kedaj govoriti me, ganiti me, privedite mi jo tu sem, kajti, kamor pojde ona, pojdem jaz... Iščite me vedno pri njej!“

Potem odide memo njega, vrne se v svojo sobo z licem izraznim, do cela ženskim, kakor da bi jo vlekla sè silo proč nevidezna vez in zaklenena vrata. — Akopram polkovnik ni bil bojazljivec, imel je vender vražen strah pred razsrjenimi ženskami. Umaknil se je, ko je mahala njena obleka poleg njega, izgubil skoro ravnotežje, katero je običajno kazal in se vlegel na zofo. Tam ostal je kakor uničen, mrmrajoč od časa do časa nerazumne ugovore, pomešane s kletvami, dokler ni slednjič do dobra zaspal, uničen po svojem ganotji in uspavaječem učinku opojnih pijač. Mej tem pospravljala je g. Starbottle v naglici svoje stvari in urejala kovčege, kakor v Fiddletownu. Morebiti se je spomnila onega dne, kajti pri večkratnem poravnanji prenehala je, da je podprla goreče lice na svojo roko, kakor da bi jo vnovič iznenadila prikazen Karice, kakor da bi jo slišala sesljati še enkrat: — „Ali je mama?“ — Pa edino misel na to tako ljubo ime spekla jo je živo in debela solza porušila jej je trepalnice. Dogodilo se je, da je premetaje v svojih predalih našla črevljiček podoben sandalom, kateremu je Karica strgala zaponko. Močno je zakričala, ko ga je spoznala, pritisnila ga k prsim, strastno ga objela, zibala ga na desno in levo z ganotjem materinim, ženskam lastnim. Približa se oknu, da bi bolje videla to malo, ubožno relikvijo skozi solze svoje, katere so jej tedaj lile kakor obilen dež. Nakrat posilil jo je močen kašelj, katerega je zastonj skušala zadušiti v svojoj ruti. Obšla jo je velika slabost. Okno, kamor se je naslonila, zdelo se jej je, da se ruši in podmaja pod nogami; omahuje pride do postelje in tam se zgrudi, sandalo in ruto tiščeč na mrzlične ustni. Strašno je bila bleda, oči temno obrobljene. Na ruti bila je kaplja krvi in druga na tepihu iz belega muselina. Pripihal je veter, stresal zavese in fantastično majal preprogo, potem se je dvignila megla na strehe, zavijoča vsa bitja v neko polutemo, v brezmejno tišino. Ležala je še vedno nepremično, navzlic vsemu krasna nova poročenka, na onem konci zaprtih dveh pa je smrčal na svojem nepri čakovanem ležišči nje soprog v miru.


IV.[uredi]

Teden pred Božičem l. 1870. dalo je malo mesto Genes, v državi New York, svojim ustanoviteljem in botrom jako ironičen „dementi“. Hud snežen zamet pobelil je bil v smeri vetra vse ulice, vse grmiče, vsa zidovja, vse brzojavske kole, divjal okolu te takozvane italijanske naselbine, pobelivši hiše z zelenimi okni, brul mej velicimi doriškimi lesenimi stolpi pošte in hôtela. S ceste dvigale so se štiri glavne cerkve, ravne in temne, njih slabo zidane zvonike uničil je vihar; zraven železnične postaje zdelo se ti je, da čaka nova cerkev metodistov, katera je bila podobna neznanskemu vlaku, du upreže še nekaj hiš več, da nadaljuje svojo pot v kraj manj neprijeten; pa ponos Genesa, velik zavod Crammer za gospice, kraljeval je še nadalje v glavnem drevoredu z vsem veličastvom dolgega pročelja in svoje kupole. Ni dvomiti precej od pričetka, da bi bil zavod Crammer javno poslopje; obiskovalec na peronu, lep obraz na oknu, vidijo se lahko prostim očesom iz celega mesta.

Žvižgajoč tovorni vlak ob štirih je dovel samo jednega potnika. Vsprejel ga je voz hotela. Ta pisk, oster in prodiren, stresel je tri gojenke zavoda Crammer, katero so ravno nameravate gostiti se pri slaščičarji, kajti hvalevreden red in uprava spolnjevale ste se samo očitno; mej urami počitka te gospice niso nikakor zametavale malih protirednih obedov, kakor so celo koketirale na način, ki se je jako slabo strinjal s pravili, z moško mladino mesta mej svetim opravilom, kamor bi morale iti vrh tega s spodbudno pobožnostjo, kakor so tudi, dasi so v razredu dobivale najboljše nauke, vender iskale zlobne v prepovedanih romanih. Posledica te dvojne izreje bila je zveza veselih deklet, katere so se dobro razumele in bile v občo plemenite. Ta zveza je delala največjo čast zavodu. Celo slaščičarica, katerej so dolgovali nekaj denarja, slavila je njih dobro srce in rekla, da jej pogled na tako mladino razveseli dušo, in da je vedno brez premisleka pripravljena podpirati „divjaško“ šolo, katero imajo.

„Štiri je, drage gospice! Če se ne vrnemo ob petih k molitvam, bodemo zaprte!“ deje največja lahkoživih devic in ustane. Nje energični obrazi n[nejasno] istotako hladno kakor odločni obnašanje sta odkrile gospodarja. „Ali imaš knjige, Addy?“

Gospica Addy pokazala je z nezadovoljnim obrazom tri knjige, skrite pod suknjo.

— „In zalogo, Karica?“ Gosp. Karica odprla je na pol svoj žep napolnjen s poticami.

— „Vse dobro. Naprej drage, na pot! Pridenite k zaznamku“, dejala je slaščičarici s hladno uljudnostjo; „plačala bom, kadar dobim svoj „trimester“.

— „Ne Katica“, opomnila je Karica, odpiraje listnico, „pustite mene plačati, name je vrsta!“

— „Nikdar,“ zavpije Katica, dvigaje svoje kraljevske trepalnice, „nikdar! Ko bi ti poslali vse zlato Kalifornije. Naprej, marš!“

Ko je odprla dveri, bi jih skoro podrl piš. Mehko srce slaščičarice bilo je ganeno. — „Bog mi odpusti, otroci, vi ne morete oditi v takem vremenu! Dovolite mi, da raje obvestim zavod in pripravim za Vas ležišče za to noč s svojem salonu.“ — Pa njeno uljudno ponudbo preupil je zbor slabih, zadušenih krikov, mej tem, ko so deklice, roka v roki, nadaljevale skozi vihar svojo pot.

Ta kratki decemberski dan, katerega ni obsevalo zahajajoče solnee, bližal se je svojemu koncu; noč se je že delala, in zrak bil je zgoščen snežnimi kolobarji. Nekaj poti zmagovale sta jih mladost in veselje; ko so pa skušale prehoditi polje, da bi prerezale ovinke glavne ceste, upal jim je pogum in vedno redkeje se je čul njih smeh. Ko so prišle zopet na cesto, niso mogle več.

„Ustavimo se v prvi hiši“, omeni Karica.

— „Ker je prva hiša“, deje Addy s porednim pogledom, kateri je zardil tovaršico, katera bi jo izdala že poprej, da bi se videla v rastočej temi, „ker je prva hiša gospoda Robinsona.“

— „Da,“ poprime ironično velika Kati, „ti bi rada bila spremljevana od svojegu dražega M. Harryja, da naj nas opraviči, seveda, vimenu starišev, kateri naj bi imeli pravico zahtevati našo zahvalnost. Kakor hočeš! Jaz grem nazaj, kakor sem odšla, skozi okno ali pa nikakor ne!“

Planila je kakor sokol na Karico, katera se je hotela usesti, pripravljena na jok, na rob jarka, trdo jo potresla in rekla na kratko: — „Vi bodete takoj zaspali!.. Tiho, kaj je to?..“

Začuli so se zvončki sanij. V temi bližale so se sani proti njim. — „Povesite glave, drage, če nas kdo spozna, smo zgubljene!“

A glas čisto neznan, prijetno tresoč se in inače dobrohoten, vprašal je, če ni sredstva, pomoči tej očito v snegu zgubljeni družbi. Nejasno razločile so dekleta človeka zavitega v kožuh in obraz na pol skrit pod kučmo istotako iz kožuhovine, kateri je dal videti samo par dolzih brk in dva živa očesa. Te gospice verujoč na nebeško pomoč, vsprejele so radostno ponudbo stopiti v voz. — „Kam Vas naj peljem?“ vpraša neznanec.

Posvetovale so se tiho, potem reče Kati odločno: „V zavod!“

Sani so begale tiho do vrh hriba. Ko so se dolgi zidovi iz opek slikali v senci, ustavi tujec konje. — „Vi poznate bolje cesto ko jaz“, deje, „kje morate vstopiti?“

„Skozi zadnje okno“, odgovori Kati s karakteristično prostodušnostjo. „Razumejem“, odgovori tujec, skoči na tla in priveze zvonce pri konjih. — „Sedaj se lahko približamo kolikor hočete.“

Poleg zidovja prišli so slednjič nekoliko metrov od napominanega okna. Neznanec pomore dekletom izstopiti. Komaj razločen odsev snega dovolil mu je vender razločiti od blizu vsako izmej njih, in tudi one opažale so ga istotako dostojno ali pazno. Ko jim je ponudil pomoč pri kočljivem uplazenji, šepetali so trije ljubi glasovi: — „Hvala, lahko noč!“ dve mračni podobi iginili sta, jedna sama ostala je zadi, da bi to videl, prižgal si je tujec ogenj, da užge smodko. V trenotku, ko je gorela luč, videl je rjavokodro glavo Katice, ukusno obrobljeno, skozi okno. Počasi je gorela žveplenka mej njegovimi prsti, ali prehitro po njegovem mnenji. Katica smejala se je poredno; ona je spoznala slabo zvijačo; saj vender ni bila zastonj prva v svojem razredu?

Vihar se je polegel, solnee je veselo obsevalo učno dvorano drugo jutro, ko je gospica Kati van Corlear, katere prostor je bil pri oknu, dela roko na svoje srce zelo patetično. — „On je prišel“ pošepetala je tiho in vshičeno na uho Karici, svojej sosedi.

— „Kdo pa?“ vpraša Karica, ki ni vedela nikdar, ako ona govori resno.

— „Kdo neki? Naš rešitelj od sinoči! Obstati hoče pred vratmi. Molči... Precej mi bode bolje.“ — Dela si je roko na čelo s tragičnim obrazom in dihala težko.

— „Kaj hoče tu?“ upraša Karica.

— „Kdo ve? Morebiti dati hčer v zavod.“

— „On je še mlad in nima še obraza oženjenca,“ umeša se Addy.

— „Uboga hči!“ vzdihne Kati skeptično, „to ne dokazuje ničesar; ljudje so vsi umetniki ; ali tiho, tu govori mis Walter.“

— „Gospica Karica se pozivlje v govornico,“ reče podučiteljica.

Mej tem časom šetal se je M. Jack Prince nestrpno v prostoru nazvanem v obče „govornica“ in v posebnih slučajih poznale so ga gojenke pod imenom „vice“. Oddal je svojo karto z različnimi priporočili častitemu gospodu Crammerju. Njegovo pazno oko pregledalo je najmanjšo stvar od peči, katera je grela najskrajnejše dele sobine do spomenskega kipu doktorja Crammerja, zmrzujočega na drugem konci, nadalje lepopisne uzorce, nabite na steno, do slike mesta Genes, katero je po naravi posnel profesor risanja iz tega zavoda tako, da mesta ni nihče spoznal, potem nravnostne knjige za mladino do fotografije gojenk iz višjih razredov, na kateri so zelo lepe deklice kakor Etijopke sedele dozdevno druga drugej na glavi. Njegova domišljija slikala si je vse žalostne in ganeče prizore slovesa in sestanka, kar je vse zrla ta govornica, in začudil se je, da ni v njej ničesar izražalo najmanjšega naravskega čustva; morebiti je jel pazabljati namen svojega obiska, ko so se odprla vrata, da so pustila ustopiti Karico Tretherik.

Bil je to jeden obrazov, katere je sinoči površno videl; nevede zakaj, občutil je nedoločeno, neprijetno presenečenje. Vender ni mogel nadejati se, najti jo lepšo: njeni obilni valoviti lasje imeli so zlat blesk, njena polt bila je rožnata; njene rujave oči kazale so redko nuanco morske trave, plavajoče v globini. Ne tako razburljivi kot on, bit je Karici ta sestanek jako nepriličen. Človek, kateri je stal kakor kip pred njo, spadal je v vrsto ljudij, katere imenujejo ženske navadno lepe samce, to je, bil je korektno opravljen in njegova obleka pristojala je njegovim korakom in kretanju; ali imel je vrh tega lastnost, katera ni imela ničesar banalnega in občnega: nikomur ni bil podoben. Na vzlic temu ni bila Karica do cela zmočena.

— „Drznem si komaj upati,“ pričel je mladi človek se smehom, „da se spominjate Jacka Princa. Vi ste bili pred osmimi leti malo dekletce; ali jaz sem dobro poznal Vašo mater, uredoval sem L’ Avalancha v Fiddletownu, ko Vas je odvela v San Francisco.“

— „Vi hočete reči mojo mačeho?“ prekine ga Karica živo.

G Prince pogleda jo začuden. — „Da, govorim o Vaši mačehi, gospica,“ odgovori resno „Jaz še nikdar nisem imel časti sniti se z drugo gospo Tretherik.

— „Moja mačeha se je zopet omožila, mesec po smrti mojega očeta, in me je poslala sem,“ deje Karica, spremljajoča ta odgovor s precej odločnim gibanjem glavice.

— „Vaša mačeha,“ dejal je zopet g. Prince smeje se, „sešla se je potem z Vašo gospo materjo, da jej pomore pri troških za Vašo odgojo do dneva, ko boste dopolnili osemnajsto leto; potem si morate sama izvoliti, da živite pri njej, rediteljici, katera Vam je ugajala. Ta dan napočil je, če se ne motim, dvajsetega tega meseca.“

Karica je umolknila.

— „Ne mislite pa, prosim Vas, da sem prišel obvestiti se o Vašej odločbi, ker mislim, da ste se že odločili. Hotel sem Vas opomniti, da bode Vaša mačeha, gospa Starbottle, jutri prišla v Genes in se nekaj dni mudila v hotelu. Če jo želite videti, predno se odločite, bode srečna; nikakor ne misli uplivati na Vas.“

— „Ve moja mati, da pride?“

— „Ne vem. Vem samo, da, če Vi obiščete gospo Starbottle, zgodi se tu, samo ob sebi se razume, z dovoljenjem Vaše matere. G. Starbottle držala bo v tem oziru, kakor v vseh drugih, obljubo, katero je dala; ona je zelo bolehna in premena zraka, dušni mir, jej morebiti koristita; zaradi tega pride v Genes.“

G. Prince uprl je svoje ostre oči na dekle in tiščal sapo nase, dokler ni odgovorila: — „Moja mati mora priti danes ali jutri.“

— „Ah!“

— „Ali je polkovnik Starbottle tudi v Genesu?“

— „Polkovnika ni več; Vaša mačeha je drugič udova.“

— „Ni ga več?“ ponovi Karica.

— „Ne, doživel je žalost preživeti vsa svoja čustva,“ odgovori g. Prince.

Zdi se, da Karica ni razumela, kaj je hotel reči s tem, kajti gledala ga je, ne da bi nastojala pozvedeti več; potem je jela plakati.

Gospod Prince se jej je približal.

— „Bojim se,“ dejal je vijoč si velike brke, „da Vi sodite vse prehudo, gospica. Vi imate nekaj dni premisleka! Govorimo o druzih stvareh. Upam, da se niste včeraj premrazili?“

Vsa milina pikantnega obraza Karice pojavila se je v njenem smehu. — „Vi ste nas morali srečati na tako nenavadnem potu! Me smo Vam prouzročile toliko truda!“

— „Nikakor, zagotavljam Vas; žalil bi se sicer moj čut za dostojnost, da bi me tri gospice prosile pomagati jim oditi čez okno; a ker je bilo na tem, da se vrnete, sem nasprotno...“

Glas zvonca ustavil ga je in naznanili so jima prihod gospe Tretherik in gospoda Robinsona, tako da Karica ni čula zadnjih besed Princa: „Porabite svoj čas in premislite, predno volite!“


V.[uredi]

Popoludanski vlak pričel je ugovarjat s piskom, polnim običajne nevolje proti času, mej katerim ostane v mestu Genesu, (ta postanek trajal bi samo jedno minuto), ko je v istem hipu Jack Prince prestopil prag svojega hotela. Videl se jw utrujen in slabo voljen; rad bi se izognil pogovoru s hišnim gospodarjem, da ga ni ta opazil na stopnicah: „Neka dama Vas čaka v salonu, gospod!“

Prince poletel je na povedano mesto; v istem trenotku dvigne se tudi gospa Starbottle, da ga vsprejme. Mnogo se je spremenila v desetih letih. Njen stas zgubil je zapeljivo nekdajno bujnost, njeni tako okrogli roki shujšali sta tako, da so nadete male zlate zapestnice skoro ušle raz roki, ko sta se roki krčevito oklenili Jackovih. Njeni tako slavljeni jamici pokopani sta bili za vedno v udrtih licah, katere je barvala mrzlična rdečica. Samo oči ostale so lepe, akopram čisto udrte v očesnej globini, in usta obdržala so nekaj čarobnosti nekdajnega smeha, akopram jih je morala držati zaradi dihanja na pol odprta nad malo dolgimi zobmi. Ničesar pa ni zgubila na blestečem diademu las, kateri so bile bolj svileni, kakor se govori, bolj eterični, vender pa niso bili tako gosti, da bi zakrivali udrta, zgubana senca, preprežena z modrimi žilami.

— „Klara!“ rekel je Prince očitaje.

— „Odpustite mi,“ šepetala je spustivši se na naslonjač, „odpubtite mi, dragi, nisem mogla več čakati, mrtva bi že bila do jutri. Prenašajte moje bedarije še nekaj časa, dolgo ne bode! ... Pustite me tu. Vem, da je morebiti ne vidim več, da ne bodem mogla več govoriti ž njo; pa tako sladko je čutiti se vsaj blizu nje, dihati isti zrak. Boljše mi je že, Jack, vi vidite, da mi je boljše. Ali ste jo videli? Kakšna je? Kaj Vam je rekla? Povejte mi kar vse. Ali je postala lepa, kakor se govori? Ali je zrasla? Ali ste jo spoznali zopet? Pride li, Jack? Morebiti je že prišla?“ — drhté se je dvignila in kazala proti durim — „morebiti je tu! Zakaj ne govorite? Jaz hočem vedeti vse!“

Oči mladega moža, uprte v njene, bile so polne brezmejne mehkobe, o katerih dosedaj nihče, razven te ženske, ne bi bil veroval, da bi jo sploh mogle izražati. — „Klara,“ dejal je prisiljeno veselo, „trudite se biti mirnejša; utrudljivost in razburljivost vožnje provzročili sta, da se čisto tresete. Videl sem Karico. Počuti se dobro, lepa je, kar Vam naj zadostuje.“

Ta nežna odločnost pomirila jo je, kakor jo je že večkrat. Njeno bledo roko vzel je mej svoje in jo vprašal : — „Ali Vam je Karica kedaj pisala?“

„Dvakrat. Zahvalila so mi je na poslanih darilcih. Pisma penzijonarke, veste,“ odgovorila je in nestrpno pogledala vprašalca.

„Ali je zvedela kdaj, kaj ste trpeli za njo, kdaj zvedela Vašo revščino, žrtve, katere ste doprinašali, da ste plačali njeno penzijo, in da ste celo zato žrtvovali Vaše dragocenosti, Vašo obleko?“

— „Ne, ne, kako naj bi bila vse to doznala? Nimam toko neusmiljenega sovražnika, da bi jej to povedal?

— „Če bi gospa Tretherik te reči bila zvedela in bi jih bila njej ne skrivala, če bi Karica mislila, da ste vi revni in Vam je nemožno preskrbeti jej prijetno eksistenco, uplivalo bi to lahko na njeno odločbo. Dekleta ljubijo tega, kdor jim da novce. Ona ima morebiti bogate prijatelje in kdo ve? ljubimca! ...“

Gospa Starbottle stresla se je pri zadnjih besedah. — „Ali,“ rekla je tesnobno stiskaje roko Jackovo, ko ste me Vi našli bolno in brez pomoči v Sacramentu, ko ste mi Vi obljubili, Bog Vam naj plati, Jack, dovesti me na vzhod, dejali ste mi, da Vi poznate sredstvo zagotoviti nama prosto eksistenco, Karici in meni?“

„Da,“ pravi Jack, zasukavši govor „a vi morate biti preje krepki in zdravi. Sedaj, ko ste se že bolj umirili, hočem Vam povedati moj obisk v penzijonatu.“

In Jack Prince pričel je povest sestanka nam znanega.

Ne da bi premenil česa, ne da bi pozabil niti besede niti najmanjšega dogodka, posrečilo se mu je vender zaviti prozaično epizodo v ovoj poezije, naličiti junakinjo s čarom ganečim, katerega je nekdaj znal udihniti bralcem L’ Avanlancha. Tedaj stoprav, ko je videl obličje bedne ženske čisto obviselo na njega besedah, zardeti se, ko jo zapazil, da veselje vshiča hropeče dihanje, umolkne omočen skrivne bojazni. — „Da bi jej pomagal Bog in meni odpustil, da jo varam,“ mrmral je mej stisnenimi zobmi, „pa kako naj jej povem vse?“

Ono noč, ko je položila gospa Starbottle na blazino svojo zmučeno glavo, skušala je predstavljati si Karico v njeni mali postelji, in edino misel, da ju loči tako majhen prostor, utolaži jo neizrecno; ravno takrat sedela je Karica čisto zbujena v spalnici zavoda, lepi ustni uporno vzdigneni, premetuje zamišljena dolge uhance mej prsti, mej tem, ko je gospica Kati van Corlear, odeta v velik bel pokrivač, z razžarjenimi očmi in nosnicami orlovskega nosu, kateri je bil, kakor jo rada povedala, v rodbini, pihajočimi srditosti, stala pri njej kakor razsrjen duh. Karica zaupala je ono noč svoje težnje gospici Kati in ta ekscentrična osoba, mesto da bi jo prijateljski tolažila, razhudila se je nad nehvaležnostjo Karice in zagovarjala ovrgljive pravice gospe Starbottlove. — „Če je polovica tega resnična, kar ste mi povedala, gospica, igrajo Vam Vaša mati in njeni svetovalci Robinsoni neprijetno ulogo. Pogodbe, pri moji veri! tu gre ravno za pogodbe! Moja rodbina ima, nihče ne dvomi o tem, nekaj stoletij več kot Vi Tretheriki, a če bi moja rodbina z mano ravnala tako, kakor je z Vami ravnala Vaša, prepuščajoč me v nadlogo tujki in potem pregovarjati me, da obrnem hrbet najboljši prijateljici, poslala bi jo...“ — Gospica Kati van Corlear umolknila je in pokala s prsti z oblastnim obrazom, z divjim pogledom namenjenim spridenemu van Corlearu, katerega je menda iskala okolu dvorane.

— „Bah, Vi govorite tako, ker ste se zaljubili v tega gospoda Princa,“ deje Karica hladno.

Mis Kati bi jej kmalu planila na vrat. Ponosno je dvignila glavo, razpustila črne kite na jedno ramo, vrgla na drugo rob odeje kakor gube obleke in postavila se pred neprevidnico, katera se je bila osmelila dotakniti se tako kočljive stvari. — „In kedaj bi bilo to, gospica? Kako zlo bi to bilo, na prvi hip razločiti plemenitega človeka? Kako zlo bi bilo to spoznati, da se ne najde mej tisoč ljudmi sličnik drug drugemu v tem gnezdu, kakor g. Harry Robinson, ni jednega izvirnega bitja, bitja neodvisnega, individuvelnega, kakor Vaš Prince? Lahko noč, gospica, in prosite Boga, da dopusti, da postane Prince Vaš v istini. Trudite se obdržati strto dušo, zahvalite nebo posebno, da Vam je poslal tako prijateljico, kakor je Kati van Corlear.“ — Komaj je bila ta tirada končana, že je prijela glavo Karice, poljubila jo silno na čelo in se vrgla na posteljo.

Drugi dan zdel se je dolg Jacku Princu. V globini svoje dušo bil je prepričan, da Karica ne bode prišla in skrivati to prepričanje gospe Starbottle ni bilo nič manj kot lehko. Da bi jo zamotil, ponudil jej je peljati se na sprehod; ali bala se je preveč, da ne bi prišla Karica mej njeno odsotnostjo in potem bila je tako slaba! Čim bolj jo je opažal, tem bolj je spoznal, da bi tuka iznenada kakor ta, katera jej skoro gotovo ne odide, zadoščala upihniti se tisto malo življenja, kar ga je bilo v njej in jel si je očitati, domišljal si je istinito, prešedši v duhu ves sestanek s Karico, da je brezuspešnost njegovega pota samo krivda njegova. Z druge strani zaupala mu je g. Starbottle tako popolnem, da je to zaupanje omajalo vero Jackovo v lastno sodbo. Ko se je čutila dovolj močno, usedla še je k oknu, da bi ob jednem videla zavod in uhod v hotel. Mej tem delala je ona načrte za bodočnost, katero bi morala uživati na deželi, kajti hrepenela je po miru. Kmalu bi bila potem boljša, ona bila je že sedaj veliko manj bolna in njeno okrevanje napredovalo bi potem gotovo hitreje. Ko je tako govorila, poletalje Jack Prince napolu blazen po javnej dvorani, zahteval vina, katerega ni pil, prižgal smodko, katero je pozabljal kaditi, pričel razgovore, ne poslušavši odgovorov, skratka, obnašal se je, kakor se obnaša moški spol navadno v odločilnih trenotkih. Koncem dneva je hudo snežilo in bril je strašen vihar. Z nočjo razteplo se je sneženo ivje po zraku. Nikdar ni plavala gospa Starbottle v tako mirnej sreči. Ko je Jack odvlekel njen naslonjač od okna k peči, razlagala mu je, kakor najpriprostejšo stvar, da Karica, skoro gotovo zadržana ves dan zaradi pouka, ne more priti stoprv zvečer. Nadalje preživela je dol večera, da si je česala svojo lepe lase in se naličila, kolikor jej je dovolil njen tužen položaj. — „Mi ne smemo ostrašiti dekleta, Jack,“ dejala je, kakor da bi se izgovarjala. Povrnilo se jej je nekaj stare koketnosti.

Jack utešil se je, ko so ga okolu desetih obvestili, da ga pozivlje lečnik doli. Ni se mogel držati več. V slabo razsvetljenem salonu razločile so njega oči začetkom samo sedeče žensko bitje, kapuco potisneno čez obraz; on se je hotel umakniti, misleč, da so se zmotili, ko mu je glas, na katerega ga je vezal zelo prijeten spomin, dejal hlastno: — „Vse je dobro, jaz sem zdravnik.“ — Kapuca je vzletela nazaj in odkrila temni in prostodušni obraz Katice van Corlear.

— „Nikacih vprašanj, gospod. Zdravnik sem in tu moje zdravilo“, dejala je, pokazaje s prstom Karico, ki se je tresla v kotu. „Vzemite jo.“

— „Potem je dovolila gospa Tretherik?“ — „Če dobro poznam čutila te dame, smo storili bolje, da smo jo pustili“, odgovorila je Kati brezskrbno.

— „Kako sta mogli uiti?“

— „Skozi okno.“

— Ko ju je Prince spremil in spustil Karico v roke njene mačehe: — „Ona ostane. Vi ostanete tudi tu, upam?“

— „ Dokler še nimam osemnajst let, dokler ne postanem svoja gospodinja in dokler nimam še mačehe, odidem.

— „Potem mi dovolite, da Vam pomorem, da zdravi in brez škode pridete skozi okno?“ vpraša Prince dostojno.

Ko se jo vrnil uro pozneje, sedela je Karica na pručici pri nogah gospe Starbottlove; skrivala je mej koleni svoj objokan obrazek. Gospa Starbottle dela je prst na ustnice. — „Saj sem Vam vender rekla, da bode prišla! Naj Vas Bog blagoslovi, Jack! lahko noč!“

Drugo jutro predstavila se je gospa Tretherik, spremljana od častivrednega Crammerja, vodje zavoda in od svojega prijatelja gospoda Robinsona, jako nevoljna pri Jack Princu. Prepir bil je viharen, zahtevali so oblastno Karico.

— „Mi ne moremo vsprejeti tega posredovanja,“ reče g. Tretherik. „Nekaj dni nas še loči, da poteče pogodba, in mi nismo nikakor voljni privoliti najmanjšega gospej Starbottlovej.“

— „Dokler ni oficijelno šla iz naše hiše, gospica Tretherik pokoriti se mora upravi in redu“, nadaljeval je doktor Crammer.

— „Ta budalost je taka, da lahko kazi njeno bodočnost in družbinsk položaj,“ dodene gospod Robinson, kateri je mislil na nade svojega sina.

Zastonj je Prince dostavil, da je gospa Starbottle blizu smrti, da je ona pri begu Karice nedolžna, da je dekle iz lastnega nagiba, nagiba ljubezni in hvaležnosti pobegnila, da je popolnem prostovoljno spolnila svoj prvi nagib. Ko je spoznal, da jih ne more prepričati, dostavil jo ponosnim pogledom, vender čudno hladnokrvno: — „Še jedno besedo. Dolžnost moja je seznaniti Vas z okoliščino, katera me pooblašča, mene kot izvrševalca oporoke pokojnega Tretherika, prav nikakor v poštev jemati vaših želj. Nekaj mesecev po smrti gospoda Tretherika, odkril nam je nek Kinez, preje služabnik v njegovi hiši, da se nahaja nekaka oporoka, katero smo potem našli mej njegovimi listi. Neznatna vrednost zemlje ovirala je izvrševatelje oporoke ozirati se na to oporoko. Dali smo jo torej samo sodiščno potrditi ali spoznali smo, kakšna je. Tako je bilo do teh dveh let ali treh, dokler ni ta lastnina kar nakrat zadobila večjo vrednost. Določila tega akta so priprosta in neovržna. Lastnina je razdeljena mej Karico in mačeho nje, z izrecnim pogojem, da ta zadnja postane postavna varuhinja, da prevzame nje odgojo in da ona prevzame gospodinjstvo v vseh ozirih.

— „Koliko znaša vrednost volila ?“ vpraša Robinson hlastno.

— „Blizu pol milijona.“

— „V tem slučaji moram Vam kot prijatelj gospice Tretherik izreči, da je Vaše ravnanje popolnem hvalno in opravičeno v mojih očeh.“

— „No dovoljujem si soditi želje pokojnega moža in najmanj ovirati jih,“ dostavi gospa Tretherik pomirjena. — Razgovor bil je končan. Ko so o tem obvestili gospo Starbottle, pritisnila je Jackovo roko na ustni, šepetaje: — „Ničesar več ne treba mojej sreči; pa povejte mi, zakaj ste vse to prikrili Karici?“

Smehljal se je ne da bi odgovoril in ne da bi se potrudil razodeti skušnjo, katero je naložil mlademu srcu.

V jednem tednu so bile končane zakonske formalitete in Karica bila je za vedno puščena mačehi. Najeli so malo hišo zraven mesta, da tu počakajo spomladi, katera je bila jako pozna ono leto, in okrevanja gospe Starbottlove, katero ni prišlo več. Vender je obdržala srečno vero, da okreva. S svojega okna zrla je drevje poganjajoče popke, kar ni nikdar bila videla v Kaliforniji in ni nehala vpraševati Karico za ime vsakega drevesa z otroško radovednostjo. Za poletje načrtavala je dolge sprehode s Karico po gozdih, kateri so se jej kazali še sivkasti in uveli ob straneh hriba. Čutila je v sebi moč pesen zlagati o tem in nekde hrani iz teh ostalih pesniških del sočutno drobno pesnico tako radostno in toli naivno, da bi se lahko primerjala popevku taščice, katera je hodila vedno trkat na okno. Kar nakrat namreč, komaj je zbežala zima, zašije iz neba dan toli ljubek, toli vlažen, toli krasen, toli poln veselega, jasnega življenja, da nas nehote spominja, da nam nehote toli prepričalno govori o zbujenji in vstajenji, povsodi prižiga žareče solnce sveče poročne. Dolgo časa ležala je tako, raztopljena v sreči blizu večne blaženosti. Na njenej strani zaspala je Karica utrujena po prečutih nočeh in dolgi suhi prstje gospe Starbottle počivali so trudno na nje glavi kakor blagoslavljajo. Zaman je klicala Jacka. —

— „Kedo je ravno sedaj prišel?“ vprašala je precej tiho.

„Gospica van Corlear,“ dejal je Jack Prince, prostodušno zroč v njo velike vprašajoče oči.

„Ona zelo često prihaja,“ mrmrala je umirajoča. „Jack,“ pričela je znova, „usedite se tu sem, moj dragi Jack nekaj imam Vam povedati. Če sem se Vam zdela nekdaj mrzla, koketna in lahkomišljena, bilo je to, ker sem ljubila Vas, Jack, ljubila Vas preveč, da bi Vašo bodočnost zjedinila s svojo. Vedno sem Vas ljubila, celo tedaj, ko sem bila Vas najmanj vredna. Sedaj je končano; pa čujte! Imela sem zadnjič sen, radosten sen... Sanjala sem,“ — in njen pogled božal je s kipečo ljubavjo zaspalo dekle, — „da bodete našli v njej, kar nisem imela jaz, da bodete njo ljubili, kakor ste Vi ljubili mene. Ali to ne sme biti, govorite?“ vprašala je in gledala ga s pogledom, ki je postajal plašen. — Jack stisnil je mehko njeno na pol že mrzlo roko in ni odgovoril. Čez nekoliko minut tišine pristavil je: — „Morebiti imate prav v vašej volitvi. Dobro dekle je, ... ... samo malo preodločno...

Zadnji svit življenjenja odplul je iz te revne duše, slabe in blazno do konca; bleda usta niso govorila več. Ko se je približal trenotek pozneje, odfrčala je veša, katera se je bila usela na njene prsi, in roka katero je dvignila nad glavo Karice, upala je brez življenja.