Kar ni bilo in nikdar ne bo
| Kar ni bilo in nikdar ne bo. Po narodni snovi. Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Naj je res ali ne: živeli so trije bratje, silno bogati, prvi brez srajce, drugi brez kape, tretji brez črevljev.
In so bili lačni — kar pelo jim je v želodcih in odmevalo po trebuhih, da so postajali ljudje in poslušali, odkod prihaja godba.
Toda ni prihajala godba, nego so bili trije bratje in jim ni bilo kaj za godbo, le mesa so bili lačni in so šli na lov.
Sklenili so, da ustrele zajca in ga spekó. In da ga ne bi kateri spekel in snedel sam, je prvi nosil jeklo, drugi kremen, tretji gobo, da bodo vsi trije vkupe ukresali ogenj. In so bili imenitni lovci, le puške niso imeli.
Hodili so in lovili od zore do mraka — žalostna jim majka, ne konca repa, ne kraja kljuna niso uzrli, kam li ujeli! Preglasno so jim pač godli lačni želodci in je ta godba že od daleč svarila gozdno žival.
Že so obupali in se potrti hoteli vrniti, kar se zgodi: najmlajšemu, ki je bil bos, je nenadoma stopila noga na zajca. Veselo je zavriskal: »Ga že imam!«
Ta zajec pa ni bil zajec, nego je bila mačka, in je že tri dni smrdela na potu. Toda so bili vsi trije lačni in vidijo lačne oči tudi mačko za zajca, pa sta še ona dva veselo zavriskala: »Ga že imamo!« in so zajca slekli in ga nataknili na palico, da ga speko.
Segli so v žepe, prvi po jeklo, drugi po kremen, tretji po gobo, da zanetijo ogenj. O jojmine in jejata! — žepi so bili raztrgani in prazni!
Se ozre najstarejši in reče: »Tamle sredi šume se sveti ogenj, tjakaj stopim, vidva pa čuvajta zajca!«
Ogenj sredi šume pa je bil divjega moža. Sedel je na votli skali, večerja se mu je hvaležno pehala in zobe si je trebil s polenom. Pa ko je prišel brat in vprašal za ogenj, mu je divji mož dejal: »Hup, zahvali Boga, da sem sit, drugače bi te snedel! Dolg mi je čas, pa ti bom dal ogenj, če znaš in poveš kaj takega, kar ni bilo in nikdar ne bo.«
Najstarejši brat je ugibal in poizkušal — ni mu šlo. Pa se je divji mož razhudil: »Kušter klobušter, marš v kurnik!« in ga je potisnil v skalo podse.
Ona dva sta čakala in čakala — težko je lačnemu čakati vpričo pečenke — slednjič se je napotil srednji brat gledat za starejšim.
Tudi njemu ni bila sreča bolj mila in je moral — kušter klobušter — v votlo skalo.
Ko obeh bratov ni bilo od nikoder, si je tretji, najmlajši, dejal: »Ali se jima tako dobro godi ali tako slabo, da ju ni nazaj?« Pa še on v šumo in kamor je kazal ogenj.
Ob ognju je sedel divji mož, pehala se mu je večerja »hup«. Zobe si je trebil s polenom, v skali pod njim sta stokala brata.
»Glej ga,« se je zarežal divji mož, »še en petelinček za moj kurnik! Kaj bi rado?«
Mu odgovori najmlajši:
»Dober večer! Malo ognja bi prosil in da onala dva izpustite iz kurnika, moja brata sta!«
»Hohoj!« se je zasmejal divji mož. Roko je stegnil za najmlajšim, ujel ga je za hlače in si ga posadil na kolena. »Naj bo, ker sem sit! Dam ti in dobiš ogenj in brata, če znaš in mi poveš, kar ni bilo in nikdar ne bo.«
Pa se mlajši ni kaj pomišljal, nego je pogumno pričel:
»To je bilo one dni, ko sem bil še čisto mlad, star komaj pet in sedemdeset let. Takrat se mi je rodil oče. Tega je davno, nad šestdeset let; zdaj sem jih star že dvanajst — kmalu jih ne bom nič in bo treba umreti. Pa ko sem bil star let šele sedemdeset in pet in se mi je rodil oče, sem bil v silnih skrbeh, kdo bo očetu za botra.
Očetu je bilo ime Peter, pa sem se spomnil: za botra naj mu bo sveti Peter, da bo očetu ime po botru.
Pa se dobro založim za pot: tri bobova zrna smo imeli v kašči, vse tri sem zbasal v torbo, pa torbo na ramo, palico v roko in noge podse in hajdi iskat svetega Petra. Sveti Peter je v nebesih, pa sem stopil po svetu, da bi prišel do one lestve, ki pelje v nebesa.
Hodim, hodim, lačen sem, žejen, truden, komaj se me je še držala duša. Ne morem naprej, ležem pod hrast, en bob izpijem za žejo, enega snem za lakoto in zaspim. Pa se mi je med spanjem izmuznil iz torbe še tretji bob, se zakotalil v rahlo zemljo in je vzklil. Vzklil je in rastel in ko sem se zbudil, že je segel noter v nebo.
Kdo je bil bolj vesel od mene? Kakor veverica sem smuknil po steblu kvišku in v nebesa. Po sreči mi je šlo — koj pri vratih sem naletel na svetega Petra. Veliko skledo je imel pred sabo, močnik z mlekom, in ga je marljivo zajemal, meni pa še žlice ni ponudil, da bi jo obliznil.
Ponižno pozdravim in prosim tako in tako in da bi šel za botra. Reče sveti Peter: »Prav, prav! Kar domov beži in po fajmoštra, koj pridem za teboj — le brado si bom še malo obrisal!«
Res jo uberem nazaj po bobu, z roko hitim pod roko, z nogo hitim pod nogo — od kolenca do kolenca, od grane do grane — mudilo se mi je domov, da očetu dam piti, da ne bo vekal pri krstu. Holaj, sredi pota mi pod nogo zmanjka stebla: se je bila zjutraj pod hrast pritepla svinja in je bila nemarna žival odžrla spodnji del boba!
Kaj naj storim nesrečnež!
Pa sem bobu vrh zavihal navzdol in se spuščal po njem, dokler ga je bilo kaj. Ko ga je pa zmanjkalo, sem korajžno zamižal in padel in nisem mogel pasti bolj srečno, kakor sem: padel sem na gnoj. Udrl sem se vanj tri zvrhane klaftre globoko. Toda so za hlevnimi duri slonele vile, ročno sem skočil ponje in se odkidal iz gnoja.
Sedaj sem vzel noge kar pod pazduho in hitel in ko sem dospel domov, že so za mizo sedeli sveti Peter in gospod fajmošter in oče, metali so kvarte in čakali name in so me bili neusmiljeno veseli.
Oče me je prisrčno stisnil med koleni, za omaro je segel po šibo in mi pričel iztepati gnoj s hlač. Fajmošter so pobožno sklepali roke in vzdihovali: »Oh, le ga dajte!« Sveti Peter pa je molče delil svoje blagoslove. In se je oče silno znašal nad menoj, kako se drznem tako nemarno lagati po svetu; take laži da niso za nikamor, kvečjemu za divjega moža, ta jih bo verjel!« —
Pa se je divji mož zasmejal: »Nak, tudi divji mož jih ne verjame! To ni nikdar bilo in nikoli ne bo!«
Pa je posadil dečka s kolena zopet na tla, izpustil brate iz kurnika in jim dal ognja.
In so bili bratje vsi trije zelo veseli. Spekli so si zajca in se ga tako najedli, da jih je navdušenje kar razganjalo, in so se od samega navdušenja stepli, kajti so bili Kranjci. In so se stepli tako, da so enemu možgani pogledali iz komolca, drugemu se je spahnil jezik, tretjemu pa se je pričelo blesti in vam je povedal to povest.