Kar hrast šumi
| Kar hrast šumi Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Moj prapor.
[uredi]Moj prapor s tolpo ne vihra,
moj prapor trojnih barv ne nosi,
moj prapor pomoči ne prosi,
moj se besedam ne proda
Moj prapor se je čedi skril:
mar vržem naj pred trume glupe,
kar duh usod iz svoje kupe
je v struge mojih misli vlil?
Moj prapor so moje oči
in kdo ume, ta v njih na čita:
na dnu njih zmot je krona skrita,
kdor jo doseže, jo dobi!
V uri tesnobe.
[uredi]Čez polja se vihar vali,
čez divji gozd, čez plaho seč.
Bog skril je v temno dlan oči
in siplje bliske z ljutih pleč.
Vali se ploha čez ravan,
in jaz grem sredi tujih žit
in nimam, da bi šel vedrit ...
Pa bi se plašil? Poj, cigan!
Sonetje.
[uredi]I.
[uredi]Sejal sem stihe v svoje sive dni,
sejal sem jih med ure hrepenenja,
v bežečo srečo, v solnčni soj življenja,
moj smeh in moja solza so bili.
V ljubezni beli, v trepečoči sli
cveteli so iz tajnega drhtenja,
ki s krogi slutenj dušo vso prepenja
in venča greh in blaženost greni.
Razsipal stihe sem po geslu mer,
ki solnca jim zvenijo na oboku,
po taktu večnih sfernih harmonij.
Molitev moja so, brst mojih ver
in težki moj confiteor: v njih toku
kres s plamenečim Bogom govori.
II.
[uredi]Raj so mi čuda Mohameda, Krista
in kar prorokov božjih nam je slavé
pred ritmom, ki se radost in gorje
stopita vanj, da vznikne pesem čista!
Spet se rodita, ista vendar nista:
tako se črne rude oplode
s čarobno formulo pod čas temé
da vztli zlato v retorti alkimista.
Kdo vas jo zna? Nihče, le mi sami!
in to, ljudje, je vse strmenje vaše,
to skala, kje se slava verzov kreše.
Nabita s tikvami arena ždi,
a mi vam trosimo svetinje naše
za plosk dlani ... haha, bajazzo pleše!
III.
[uredi]Imel vas vrag, balade in sonetje,
in tebe, vso umetnost zvonkih rim,
in tebe sen lepote: vas dolžim,
da ne rodi mi filistejsko cvetje.
Moj pot gre vstran in strm je proklet je ...
Pravična kazen: dal sem zlat za dim!
V samoto me je pahnil Kerubim,
kjer kolnejo morilci in poetje.
Res, bridkih žrtev ste me pesmi stale;
izdal bi vas, da zlega sem srca,
na holandskem papirju, v svili beli:
v zvodnici vesni vi vas punčke brale,
namršil bi se kritik kraj morja
in listi naše gore bi šumeli.
Alkejska.
[uredi]Privedli k žrtvi belega bika so,
mogočnih prsi, silo sopečega,
svetlih rog, da z vencem na vratu
pade v odkup krvoločnim višnjim.
Stoji in sluti; gleda, ne splaši se,
ko v skalno čelo bije mu kladivo:
vsa svetost izdanega sije
v njega očeh in ukor brez srda.
Tak delež moj je. Padajo, treskajo
ukrepi sodbe, pisane v dedov kri,
čelo pa zveni in odmeva
z bronasto trmo mi jambe smrti.
Kondotir.
[uredi]Kakor se bitke v viharju
prapori klanjajo carju,
tebe pozdravljam jaz.
Kakor šumenje ravnine
vstaja k trepetu višine
v žejni poldanski čas,
pne se moj stih do tvojega lica,
nem, brez prošnjà, ponosen, brez klica:
ženska, ta, ki te ljubi, sem jaz!
A moj car je poginil,
preden je bil, je poginil,
če je živel, se ne ve;
solnce se moje ne vrne,
slepo je, madeže črne
sije na plan, na srce ...
jaz si mislim, da je to car,
jaz si mislim ta solnčni žar;
verz moj je meč, moj dom je Nikjer:
satanu služil bi kondotir!
Karkoli.
[uredi]Življenje nam je pismo sivo,
in piše ga srdit trinog,
oči ognjenih, krutih rok
in z dušo, nikdar milostljivo.
Če hočeš, padi na kolena;
če ne, zakliči: Stoj, pisar!
dovolj čečkaš, nehaj šušmar!
Tako! Zdaj, mož – pečat imena!
Vi drugi.
[uredi]Vi drugi imejte dekleta,
vi drugi žareče oči:
jaz ljubim napolnjeno čašo
kot vi ...
Vi drugi nalivajte kupe:
če vrag se pobabi nocoj,
in če se mi zljubi, da mignem,
je moj!
Vi drugi popijte vse vino,
vi drugo iščite nevest;
jaz ljubim solnce, jaz pijem
bolest.