Kar bodi za domače potrebe

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kar bodi za domače potrebe
Izdano: Slovenske večernice, „Izdala družba Sv. Mohora“, Celovec (1. zvezek), 1860; Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohora, Celovec (2. zvezek, 2. natis), 1861
Viri: dLib, dLib, dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Domače zdravila.[uredi]

Fige (smokve) dobro zdravilo, kedar si zapert. Pogostoma je slišati tožba, posebno med ljudmí, ki morajo veliko sedeti: „Ves zabuhnjen in napihnjen sem; kri mi zalega v persi in v glavo, da mi sapo zapira. Že dva — tri dni sem zapert; pa ne vem, kaj bi počél, da bi spet skoz mé prederlo.“ Obilno sprehajanje in gibanje pod milim nebom, zmivanje z merzló vodo in mečivna hrana: kislo mleko, kuhano sadje, merzla voda na tešče pita itd., so povsod znane zdravila. Pa še gotoviše zdravilo, ki so ga že mnoge skušnje poterdile, je tole: Kedar se spravljaš na večer v postelj, snej dve ali tri prav sočne fige (smokve), popij glažek merzle vode in — ne bo te goljufalo — na jutro bo tvoja odsebnica prav lahka, obilna in zdrava brez vsake bolečine.

Zdravilu zoper hitrico. Hitrica ali driska napada otroke in odraščene, posebno tedaj, kedar se premrazijo, kaj nevgodnega zavžijejo ali se drugači v življavi pregrešijo. Včasi se pa tudi primeri brez vsakega posebnega vzroka. Znano je, da se po hitrici marsiktera bolezen spravi iz našega trupla; zató je nikar ne ustavljaj koj obnam. Kedar pa le ne odleže, glej, da jo ustaviš po žlezastih pijačah in drugih primernih rečéh. Skerbi za gorkejše obuvalo in toplejše oblačila, pij pogreto jedrično mleko (Mandelmilch) in žlezaste juhe iz laškega (Reis), ječmenovega ali ovsenega pšena, pokladaj si tople pertiče in opeke (cigle) na trebuh in vse opusti, kar bi ti jo spet napeljali vtegnilo. Posebno se priporoča zoper hitrico čaj (tê) iz mete, melise in kamilic brez sladkora (cukra); zraven pa ostani, če ti je le mogoče, v gorki postelji.

Černa redkev dobro zdravilo. Černa redkev je kaj hasnjivo zdravilo zoper serčni kerč, zoper terganje po ušesih in po drugih telesnih udih in zoper skernino. Nasterži (naribaj) si černe redkve v dober jesih, zavij ožeto v tanko perténo cunjico in položi jo na bolni ud (pri terganju v glavi pa za uhó). Prepričal se boš, da ti bo odleglo.

Zdravilo zoper ozebljino. Kedar ozebeš na rokah ali na nogah, kopiji ozebljeni ud večkrat na dan po 3 — 4 minute v merzli vodi, v kteri se sneg ali led topí. Še gotoviše zdravilo pa je led, če ga obezuješ na bolni ud. „Domači zdravnik“ priporoča tole zdravilo, ki ozdravi, kakor pravijo, ozebljino v 24 urah: „Čern zriban kruh, jesih in galunova štupa se takó dolgo kuhajo, da iž njih kaša postane, ktera se na platno (pertnino) debelo namaže in, kolikor terpiš, vroča na ozebljino poklada. Kedar se okladek ohladí, vzemi spet drugega vročega in takó delaj neprenehoma kakih 8 ali clo 16 ur. Po odpravljenih okladkih se pa vari premrazenja.“ — Pri odpertih ozebljinah pa je naj boljše zdravilo prekajena slanina (špeh), ki jo v drobnih platičih na bolni del obezuješ.

Zdravila zoper opekljino. Če se opečeš, vzemi pavole in jo položi na opečeno mesto; naglo zdravilo v opeklini je tudi gosta žajfnica, v kteri cunjo namočiš in jo črez bolni ud pokladaš. Dalje se priporoča zoper opekljino tudi nariban sirov krompir in v vodi raztopljen galun. Kedar pa opekljina na globoko seže in se gnojili začne, pokladaj na-njo v olju namočene ali z lojem nakapane cunje in črez cunje še merzle okladke. Vendar v vseh hujših boleznih pokliči umnega zdravnika.

Gospodarske drobtine.[uredi]

Naj boljši pomočeh zoper gosenice in drug merčes po sadnem drevju. Kako škodljivo so gosenice sadnemu drevju, je znano vsakemu gospodarju. Zató naj si pa tudi na vso moč prizadeva, da za časa pokončá ta škodljivi merčes, preden se po vseh vejah ne razleze. Velik nemarnež bi bil in sam svoj sovražnik, ki bi tega perve spomladne dni storiti opustil. Pomanjkanje vsakega sadnega pečka in zguba velikega dobička bi bilo njegovo plačilo. Da bo pa vse to srečno opravil, naj si vzame že po zimi ljube tičke v najem. Vidim, kakó me debelo pogleduješ, pa — verjemi mi — to ni nobena žaltava, to jo prava resnica, kar sem ti rekel. Stori pa takóle: Kakor sam veš, najdejo tički po zimi le malo živeža, da se poživijo. Vsi stradani ferkajo od kozelca (stoga) do kozelca, od pota do potú, da bi našli kako zernice. Verzi jim vsako jutro perišče žitnega zmesú ali kak neomlačen snopič bornišega žita na svoj vert in vidil boš, kakó se bodo zbirali okoli pogernjene mize na snegu. Čedalje več jih bo prihajalo zobat in kmalo jih bo vse mergolelo po drevju na tvojem vertu. Drobne zernica, ki jim jih veržeš vsak dan ali vsaj večkrat v nedelji, ti bodo ptičice stokrat povernile s tim, da ti bodo pokončale na tavžente in tavžente škodljivega merčesa, ki bi ti bil na spomlad vse listje in s cvetjem tudi sadje pokončal. Stori to iz miloserčnosti do ubogih tičkov in zavoljo lastnega dobička in gotovo boš vesel na jesén.

Kaj storiti, da kure tudi po zimi nesó? Znano je vsaki gospodinji, da kure ali kokoši prenehajo nesti, kakor hitro pritisnejo jesenski mrazovi. Po tem takem je pomanjkanje potrebne toplote pervi vzrok, da kuretina ne nese po zimi. Ako hočeš od svojih kokoši, rac itd. tudi po zimi kaj okroglega dobiti, skerbi jim za toplejši kurnjak in ne dajaj jim celo zimo po snegu jajskati. Kurnjak jim pa takóle prestelji: Mesca novembra (listopada) natrosi v kurnjak za poldrugi črevelj visoko konjskega gnojá in na gnoj nekaj slame. Kak črevelj nad gnojem jim pa napravi 6 pavcov široke deščice (diljice) za sejo. Takó si jim poskerbel za potrebno gorkoto in kure bodo, če jim ne zmanjkuje primernega živeža, nesle skozi celo zimo in tudi veliko prej ploditi začele. V živež jim dajaj posebno kuhane in zmečkane krompirjeve ostanke, kterim primešaš tudi kake obloje in otrobi. Večkrat prikani tej kermi kislega mleka ali primešaj zmletih (stolčenih) jajčnih luščin, včasi tudi kaj malega gašenega apna. Kmalo ti bodo povernile kure z obilnim kupom jajc, ki se letašnjo zimo pri nas še vedno par po 10 krajcarjih prodajajo.

Kropiva koristna za ljudi in živino. Kropiva, ki jo kolne pri nas še kmet in gospod, je kaj koristna za ljudi in živino. V narborniši zemlji, brez vse človeške skerbi in prizadeve izraste kropiva 6—7 črevljev visoka in daje človeku, ki jo more kakor konoplje obdelati, tako imenovano kropivno platno (Nesseltuch), ki so drago prodaja. Dozori v drugi polovici mesca avgusta. Kedar začnó njene peresa suhleti in deblica rujaveti, poženji jo in razprostri po trati, da se v dveh — treh dneh posuší. Ko jej perje osmukaš, jo poveži v snopiče in jih položi za kakih 6—7 dni v potočno vodo ali v kak ribnjak, da se vgodijo. Dalje pa stori ž njimi kakor s konopljami. — Kropiva je pa tudi še za druge domače potrebe.

Ako veržeš včasi zrelega kropivnega semena svojim putam, ti bodo nesle tudi po zimi; tudi kuhano kropivno perje jim je zlo zlo koristno in dobro.

Kropiva je pa tudi zlo redivna in zdrava piča za govedino. Krave ti bodo obilno molzle in voli se kaj veselo redili.

Gnoj pervi pogoj srečnega kmetijstva. Brez gnoja gre vse polje pod nič; le osat in plevel boš žel, če ne boš skerbel za gnoj. Zató hodi vedno tvoja perva skerb, da z gnojem varčno ravnaš in z vsem skerbno obračaš, kar bi ti vtegnilo njivo posiliti. Ne daj svoji živini, da bi po občinskih spašnikih gnoj trosila, zraven pa še stradala; skerbno spravljaj na kupe vse, kar najdeš po potih blata ali raztresenega gnoja, zraven pa pobiraj tudi druge reči, ki jih moreš za gnoj porabiti: Poslušaj, kako ravnajo z gnojem Kitajci in posnemaj jih v njih skerbi za gnoj. Lani so povedale „Novice“ o Kitajcih tole: Ker Kitajci malo ali celo nič živine ne redé, toraj jim živinskega gnoja manjka; polja pa tudi zastran prevelikega števila prebivavcov v prahi puščati ne morejo. Tedaj vse pridno pobirajo in spravljajo, kar jim živinski gnoj le količkaj nadomestiti more, kakor: lasé, pepél, kosti, rogove, saje, posebno pa berke in lasé, ki si jih dajejo vsaki dan briti in striči; tudi luščine orehove, smetí, cestno blato in veliko druzih reči v globoke jame kidajo, da se sperstenijo. Ob primorju zbirajo ribje ostanjke in morske rastline, v mesnicah poberajo razne živinske odpadke, kostí, dlako, perje; kostí meljejo in ž njih moko njive gnojé. Na bolj samotnih ulicah se nahajajo iz slame, zemlje in zidovja napravljene stranišča (sekreti), da se le nič gnoja ne pogubí. Na polju so povsod v zemlji velike prazne posode, v kterih si Kitajci mnogoverstno godlo za gnoj pripravljajo. Plevel, slamo in vsako šaro skerbno naberajo in sožigajo, da si pepela napravijo, kterega na svoje polja trosijo, da jim bolje rodí; pa tudi gnojnico si napravljajo, v kteri seme namakovajo, preden ga sejejo ali pa sadé, ali pa ž njo rastline in sadike zalivajo.

Poglavitni gnoj jim je pa le človečjek, kterega Kitajci povsod skerbno naberajo in poberajo; vsaka hiša, vsaka ulica, vsaka steza ima v zemljo postavljene posode, kjer se človečjek nabera. Večidel so zidane in pokrite, da gnoj iz njih no moro puhteti. Če pa iz njih še tako močno smerdí, kitajski nos vse lahko prenese; bogatin ali revež, imeniten ali ne, je tega smradú vesel, ker njegovo korist spozná. „Kjer je dovelj smradú, jo tudi dovelj kruha“ — pravi Kitajec. V dolge in okorne čolniče, kteri se po uličnih vodotokih križem prepeljujejo, se omenjeni gnoj pobera in na polje spravlja. Vsaki kmet, ki zjutraj svoje pridelke na terg nese, prinese zvečer po dve kibli omenjenega gnoja s terga nazaj, s kterim njivi namesti, kar so ji pridelki povzeli.

Na Kitajskem se gnoja kar nič ne pogubí in ne pokvari; prerajtano imajo, da je blato od 5 ljudí okoli 120 fl. vredno. Mešajo ga Kitajci z mnogoverstnimi živalskimi in rastlinskimi rečmí, sušé ga in v prah tolčejo, ki ga okoli rastlin potresujejo. Kitajec ne gnojí nikdar polja, ampak le rastlinam gnojí, in vselej seme v redki gnojnici namoči, preden ga seje.

Za človečjekom pa čislajo tudi živinski gnoj, posebno pa svinjski. V Čusanu ga mešajo z neko ilovnato zemljo, napravljajo iž njega majhne hlebčiče, krajcarjem podobne, jih sušé in ž njimi po celi deželi kupčujejo. Napravljajo si tudi iz laporja in ilovce, apna in pepela itd. mnogoversten gnoj. Kitajci sc niso nikoli kemije učili, pa vendar nam kažejo, da so pravi mojstri v tem, kar se pravi, z gnojem umno gospodariti. Vsi naši grajšaki pa kmetje naj grejo v šolo k njim!

„Woch. d. p. oec. G.“

Maža, kedar konja komat odergne. Kedar konja komat odergne ali rani, pravijo gospodarske novice, naj se mehke cunje, v svinski žolč namočene, večkrat na dan na rano pokladajo. Kolikor starejši je žolč, toliko boljši je za mažo. Saj si ga kmet lahko priskerbí, kedar kolje prešiče.

Kakó mesó sušiti ali prekajati. Kedar sušiš mesó, ti jo treba paziti, da ne postane presuho in prepusto. Na Badenskem ravnajo ž njim, kakor priporočajo „Novice“ tudi našim gospodinjam takóle: „Mesó se ne suši zató, da bi se gnjilobe in smradljivosti obvarovalo, ampak zato, da dobí po prekajenju dober okus in slaj. Zlo prekajeno meso ne bo sicer nikdar gnjilo, ali ker je presuho, je pusto in ni dobrega okusa. Če se meso za prekajenje v dimnik obeša, kakor se navadno ravná, mora tedaj gospodar veliko skerb imeti, da mesa ne presuší, ampak da ostane mehko, rahlo in dobrega in prijetnega okusa. To se pa veliko lože doseže, ako se meso povalja ali zavije v kako rahlo reč, ktera meso varuje neprijetnega zakajenja, pa tudi sočnost v njem ohrani. Za tako prekajenje mesa so pa režene otrobi najbolje, ker otrobi maščobo na-se vlečejo, od druge strani pa tudi meso hladé.

Kdor bo po tem ravnal, smo mu porok, da bo dobro opravil. Takó-le se dela: Meso, ktero se hoče presušiti ali prekaditi djati, se še toplo od zaklanega živinčeta vzame, berž v slani zmesi povalja, ktera se napravi iz 1 dela v prah stolčenega solitarja in 32 delov kuhinske solí, potem pa s toliko otrobi potrese, kolikor se jih mesa deržati more; na to se meso ali naravnost v dimnik obesi ali pa poprej še v mehek papir zavije. Tako na to vižo prekajeno mesó je ravno tako, kakor močno posušeno losovo (Lachs), je prav prijetnega okusa, in se da več let brez škode hraniti.

Kakó s cepiči ravnati. Mnogokrat toži kak vertnar — razglašajo „Novice“ — da je prejel cepiče suhe in vele. Komur se kaj takega primeri, naj položi cepiče v vodo, pa tako, da v posodi voda čez in čez čez cepiče stojí, in tako naj ležijo 24 ur. Če je mogoče, naj se posoda s cepiči postavi na sonce, ali naj se saj postavijo na kakšen toplejši kraj. Čez 24 ur naj se potem cepiči vtaknejo v zemljo v kako senco. Ali so cepiči res suhi ali ne, se bo pokazalo v pervih dneh. Če se pa po 48 urah še frišni vidijo, le cepi ž njimi brez vse skerbí. S cepiči pa, ko si jih iz vode vzel, naravnost cepiti ni varno, ker koj takrat se še ne dá spoznati, ali so živi ali ne. Cepičev nikoli ne spravljaj v kak hram, pa tudi v pesek jih ne vtikaj. Najbolje se ohranijo v senci pod prostim nebom, če se v kako mastno zemljo ali ilovico vtaknejo; al treba je, perst ali ilovico dobro potlačiti okoli v zemljo vtaknjenih koncov. S tako spravljenimi cepiči sem cepil še drugo leto in dobro so se prijeli. Stara je navada, da vertnarji najraji cepijo, kedar mesec dorašča, ker takrat muzga kviško kipí in tudi meni se je zdelo, kakor da bi v tem času lub se bolje ločil za cepljenje.

Kako boljšo opeko ali cegel napravljati. Mnoge skušnje so poterdile, da je opeka ali cegel veliko boljša in terdniša, ako primešaš ilovci premogovega pepela ali pepela kamenitega oglja. Tako žgana opeka je veliko terša in veliko bolj terpežna.

Domače zdravila.[uredi]

(Kedar kri iz nosa teče.) Večkrat se prigodí, da ti kri iz nosa priteče. Dostikrat je to znamenje, da ti zalega kri v persi in glavo; včasi naznanuje mertud (božji žlak), ki te žuga pokopati, ali kako drugo nevarnost. Zato se nikar ne straší in tudi ne ustavljaj berž kervi, ki ti teče iz nosa, da si kake druge nevarne bolezni ne nakoplješ. Če pa vendar že predolgo kervaviš, da ti morebiti že slabo prihaja, tedaj pa le skerbi, da kri ustaviš.

Najboljše zdravilo v kervavenju je merzla voda. Merzla voda se jemlje v usta, merzli okladki se pokladajo na glavo, med pleče, na persi itd. Včasi se merzla voda v nos brizglja. V močnem kervavenju svetujejo zdravniki okladke s snegom ali z ledom na vso glavo; tudi potapljanje cele glave v škaf merzle vode je zlo koristno. Včasi boš kri naglo ustavil, če desno ali levo roko ali pa obé, kakor ti namreč kri le iz desne ali leve nosnice ali pa iz obeh nosnic teče, naravnost kviško (na viš) deržiš. Že večkrat je bilo po tem pomočku kervavenje ustavljeno, kakor nam kaže sledeča dogodba: Ko je leta 1855 belgiška vojska marširala, je vojaški zdravnik Journez osem in dvajset vojakov dobil v ozdravljanje, kterim je kri curkoma tekla iz nosa. Merzle vode ni bilo pri rokah, tudi je bila nevarnost že velika, kaj je bilo tedaj začeti? Ukazal je, naj se vsakemu puška vzame, komur je kri tekla; on naj pa z glavo po koncu in z vzdignjenima rokama naprej maršira; dihal je vsak skoz odperte usta. Večidel je že v dveh minutah nehala kri teči.

(Salo dobro zdravilo.) Salo ali špeh je prav dobro zdravilo v vročinskih boleznih. Novice pravijo o njem: Skušnje mnogih zdravnikov so poterdile v novejših časih veliko zdravilno moč sala ali špeha. Porok tega nam je slavni dunajski zdravnik dr. profesor Hauška, kteri salo priporoča zlasti pri nekterih boleznih na koži, kakor so ošpice (Masern), škerlatnica (Scharlach) in druge take bolezni. Če se pa v taki vročini celi život otroka ali pa tudi odraščenega človeka s salom namaže (vriba), bo huda vročina nehala in bolniku bo zlo odleglo. Pomaga sicer v takih vročinah tudi umivanje z merzlo vodo in zavijanje bolnika v rjuhe, ki so bile v merzlo vodo pomočene, ali kaj takega se more brez nevarnosti le pod očmi skušenega zdravnika zgoditi — mazila s salom pa so brez vse nevarnosti in vsaka mati more namazali svojega otroka, kterega huda vročina kuha, preden se ošpice, škerlatnica itd. po križu spustijo ali če so se že tudi spustile. Salo se vriba dvakrat, pa tudi trikrat na dan po celem životu, ali pa le po vratu in persih. — Naj si tedaj to mazilo dobro zapomnijo zlasti matere za svoje otročiče, ktere včasih taka vročina huha, da so res usmiljenja vredni. Salo tolaži vročino in prežene vse njene nasledke ali jih saj veliko zmanjša.

(Zdravilo zoper vnetje v gerlu.) Ni je za otroka nevarniše bolezni, kakor je vnetje v gerlu, ki ga zdravniki sploh „angina, häutige Bräune“ imenujejo. Marsiktera mati, zlasti na deželi, kjer ni berž zdravnikov dobiti, je mogla milo gledati, kakó jej je nagla bolezen ljubega otročiča zadavila, ker ni vedila prave pomoči. Berž ko mati zapazi, da otroku od znotraj vrat zateka in se sliši tisti hripav glas, ki je lasten tej bolezni, naj vzame glažek vode in naj pomeša v to vodo beljak enega jajca; te beljakove vode naj se otroku noč in dan vsako uro daje polna žlica piti. Zraven tega zdravila naj se otroku za navadno pijačo daje mlačne cukerne vode, ki se napravi, če raztopiš v poliču mlačne vode nekoliko cukra in ubiješ vanj celo jajce z rumenjakom in beljakom vred. Tako zagotovlja dohtar Billard na Francoskem. — Zlo hvali se tudi sledeča zmes: vzemi beljak enega jajca, prilij dobro žlico laškega olja in prideni nekaj stolčenega cukra; vse to se dobro zmeša, da postane pravi mizelj. To zmes dajaj otroku in ozdravil ga boš skorej gotovo. Ta zmes se pa tudi močno priporoča v vseh persnih in pljučnih boleznih.

Gospodarske drobtine.[uredi]

(Živino kopati.) Vsakemu kmetu je dobro znano, kako potrebna je po letu kopel za živino, posebno za konje, ker odverne marsikatero hudo bolezen, zoper katero ni lahko pomoči. Če se pa živina koplje, pravijo „Novice“ se mora to pametno goditi, zakaj živinski život je kakor človeški život, kateremu, če je prevroč in poten, kopanje ne tekne, marveč mu škoduje. Skušnje učé, da marsikater konj je pljučno bolezen že dobil v vodi, če so ga prevročega kopat gnali, marsikater je že za mertudom (božjim žlakom umerl.

Velika vročina slabi živino kakor človeka: merzla voda ga pa hladí in ga močnega stori, ako se pametno koplje v nji.

Treba je tedaj pri kopanju živine vedeti to-le:

1. Živina se ne sme nikoli v vodo gnati, kedar je ravno izprežena bila in je težko vozila ali hitro letala in je po delu zlo vroča in spotena.

2. Najpametnejše je živino zjutraj kopati; zvečer je vsaka delavna živina bolj vroča po gorkoti svojega lastnega trupla, pa tudi po unanji vročini.

3. Nikoli se ne sme živina predolgo kopati, ker predolgo kopanje v merzli vodi ji več moči vzame kakor ji je dá. Deset do petnajst minut je dosti.

4. Tudi berž potem, ko se je živina najedla, se ne sme v vodo gnati. S polnim vampom ne tekne kopanje za to ne, ker želodec neha v vodi prekuhovati ali prebavljati povžito jéd, in se za tega voljo lahko kakšna bolezen začne.

(Kako si zamore vsaka gospodinja lahko sama jesih napravljati.) Ker se dan današnji in po pravici zlo toži, da ni lahko zdravega jesiha dobiti, povémo našim gospodinjam, kako si lahko same napravljajo prav dober kup jesih, in sicer tako-Ie: Vzamejo naj 2 funta sterdí ali medu, ¾ funta ali 3 unče v prah zmletega vinskega kamna (Weinstein) in pa 2 bokala dobrega žitnega žganja; vse to naj se dene v sodček, ki derží četrt vedra, ki se potem z mlačno deževnico ali pa z zavreto studenčnico zalije in skozi 3 mesce na gorkem mirno stati pusti. Po preteklih 3 mescih se lahko vsaki mesec 7 bokalov najboljega jesiha iz sodca odtoči, potem pa spet z 1 bokalom žganja iz žita napravljenega in pa s potrebno mero mlačne deževnice zalije.

(Kdaj presajati drevesa?) O tem je sto misel. Eni terdijo, da v jeseni, drugi da spomladi. To pa so prazne besede. Kakor so okoljšine in zlasti kakoršna je zemlja, tako naj se presajajo drevesa tú v jeseni, tam spomlad. — Kjer je zemlja lahka, pešena, bolj suha kakor mokra, je bolje drevesa saditi v jeseni. Zakaj? — zató, ker se korenine potem lože od veče jesenske vlage (mokrote) napijó, zemlja se pozimi bolj vsede in se zimska vlaga večkratni pomladanski suši in tadajnim sušivnim vetrovom zoperstavlja. V taki zemlji v jeseni sajene drevesa začnejo spomladi koj rasti, namesto da šele spomladi presajene revno hirajo, dokler da k moči pridejo. Ker pa srež zemljo včasih zlo nategne in bi potem tudi korenine vsajenih dreves škodo terpele, je treba, da se jame, v ktere imajo drevesa v jeseni vsajene biti, že zgodaj skopljejo, da se more zemlja že pred mrazom dobro vsesti, da je srež potem ne vzdigne tako lahko. — Kjer pa je zemlja težka, debela in mokra, naj se presajajo drevesa vselej spomladi. Debela zemlja, če se je drevje presadilo v jeseni, se ne vleže tako hitro po koreninah; zato ostanejo tú in tam votline okoli korenin, kjer se moča nabira in čez zimo koreninice plesniti in gnjiti začnó. Spomladi se ni tega bati. Pa to je spomladi zoperno, da suša včasih rast zatiruje. — Kjer pa je veliko drevja na novo zasaditi ali presaditi, tam ni mogoče si vselej čaša zberati; naj je jesen ali spomlad, saditi se mora; v takih okoljšinah je treba vertnarjem pazljivim biti, da odvernejo vse, kar bi novim zasajencom škodovati utegnilo.

(Drevje saditi v slabo pešeno zemljo.) Kdor hoče drevesa v slabo zemljo saditi, v tako namreč, kjer vé, da se mu ne bodo po volji ponašale, naj napravi 15 pavcov globoko jamo in naj ji naredi iz cegla ali drugih škerli 3 čevlje široke tla, da se ne bodo mogle korenike v globočino spuščati, ampak da se bodo le v gornji boljši zemlji razprostirale. Ravno to se dá tudi napraviti, če je gornja zemlja slabá; to se pa napravi, če se poveršna zemlja od drevesa proč vzame in z rodovitno nadomesti. Akoravno to opravilo ni novo, vendar menda ni še veliko sadjorejcom znano; ako se ga bodo pogostoma poprijeli, se bodo kmali prepričali, da jim bo sadje od leta do leta njih trud z bogatim sadjem plačevalo.

(Kako Holandčani sadne drevesa gnojijo.) Holandčanje sadne drevesa tako-le gnojijo: Napravijo namreč okoli dreves z nekim nalaš zato pripravljenim svedrom po čevlji narazen po 3 pavce široke in po 18 pavcov globoke luknje, ter jih z gnojnico zalijejo. Po Lindley-evih skušnjah je zato opravilo najpripravniši čas sadne drevesa z gnojnico zalivati, kedar sadje svojo zeleno barvo premenjuje, to je, kedar začne se debeliti. Kedar se pa vidi, da začne zoreti, se ne smejo nič več zalivati, ker še sama voda, čeravno prihaja sad po nji debelejši, sadju prijetni okus jemlje.

(Poleg Novic in drugih listov.)

(Skerb za sadno drevje.) Sadno drevje je velika dobrota za vsako hišo, bodi si kmečka ali gosposka. Da ti bo pa veselo raslo in bogalo rodilo, ne pozabi v spomladi tole storiti: 1. poreži vse rogovile in suhe veje tik debla, da rana hitrejše obraste in zaceli: debelejše veje pa tudi zamazati ne zabi. Vselej je drevo boljše, če ni pregosto v vejah, da ga veter prepihavati môre; 2. potrebi in pokončaj vso goseničjo zalego, da ti sadja že s perjem in cvetjem ne požré; 3. osterži starikasto, z mahom zaraščeno skorjo; 4. kdor še ni okopal dreves, naj to berž stori; z okopovanjem se zrahlja zemlja nad koreninami; 5. ako vidiš kožo debla oderto ali ranjeno, da mu škoduje sapa in moča, izreži z nožem ves gnjili in bolni les noter do zdravega in zamaži rano z vertnim mazilom; 6. preglej mlade drevesca, ali so prav h kolu privezane, da se ob njem ne derzajo (ribajo), ker se jih sicer rad rak loti.

(Kteri cepiči so najbolji?) Za cepiče — pišejo naše neprecenljive Novice, kterih naj bi v nobeni soseski ne manjkalo! — naj se jemljejo enoletne mladike, ktere imajo veliko in tesno skupej stoječih očes. Cepiči taki morajo biti zreli, to je, ne smejo biti več tu pa tam zeleni, temuč na vseh stranéh lepo rujavi; steržen mora biti lepo bel. Verh tega mora biti drevo zdravo in rodovitno: najboljši so cepiči od verha ali krone, ktera je proti poldnu obernjena. — Ko si cepiče odrezal, jih vtakni na hladnem in senčnatem kraju v perst kake 3 ali 4 perste globoko ali pa v kleti (hramu) v vlažen pesek.

(Drevesom puščati.) Drevesom puščati je kaj dober pomoček, v dveh ali treh letih take drevesa rodovitne narediti, ktere so nerodovitne zavoljo starosti ali če mlade zavoljo preobilne muzge le na rast in les ženejo. Najboljši čas drevesom puščati je spomlad (vigred). Prerezati se morajo noter do lesa. Vsakemu sadnemu plemenu pomaga puščanje, le črešnjam ne.

(Da živina rajši jé.) Da se kakemu bravu ali konju spet stara jedičnost poverne, jej kislice ali kiselne polagaj, ki ti raste po vsakem vertu, po vsakem travniku. Kislica je prav dobra klaja za konje, govejo živino in tudi za drobnico, jim povikšuje jedičnost, pa živini tudi kri čisti. Najboljša je za kermo, ako se požanje, preden v cvetje gre; boljša je tudi sirova, kakor suha.

(Če krave malo molzejo.) Če kaka krava ob mleko prihaja in le malo molze, poskusi tole: Dajaj jej na tešče pol bokala toplega mleka, kteremu je primešano 3 lote zmletega janeža in 3 lote kumine. Tudi med pičo se zna ta zmes kravi dajali. Če krava v dveh dneh ne pridobí na mleku, jej daj to zmes še enkrat. Pomagala bo, če ni krava bolna.

(Saje za ušivo živino.) Čemerika, tobak, živo srebro in še marsiktere druge rečí, s kterimi se živini uší preganjajo, utegnejo večbarli škodljive biti. Veliko bolje so za to saje, ktere dimnikar z dimnikov nasterže; te preženó uši brez vse škode. V ta namen naberi saje v primeren sod in nanje vlij toliko vode, da napraviš gosto černkasto sajovico. S to sajovico spiraj ali češi ušivo žival. Potem jo operi s čisto vodo.

(Kako naj se semena hranijo.) Veliko veliko je na tem ležeče, kako se spravi seme, da rado kalí. V zapertih, vlažnih, zatuhlih shrambah zgubí nektero seme že v malo tednih svojo kaljivo moč. Če je hram premerzel, zmerznejo posebno take semena rade, ki imajo kaj vodenega v sebi. Tudi taki kraji niso pripravni, da se v njih seme hrani, ki se včasi netijo, da se seme potiti začne; potem pa so včasih spet taki, da v njih zmerzuje. Naj boljša shramba je taka, kjer je srednja enakomerna toplota. Ako se semena hranijo v luščinah, plevah, strokih, obderžijo svojo kaljivost še dalj časa.

(Kaj storiti, da usnje pri konjski opravi ne popoka?) Da ti usnje pri komatih in pri drugi konjski opravi ne postane rudečkasto in potem ne začne pokati, ga najprej z omlačno vodo zmoči, potlej pa s prav ostro kertačo železno černilo (Eisenschwärze) vribaj. Namesto železnega černila pa vtegneš vzeli tudi mazilo, ki si ga napraviš, ako se 1 funt braziljanskega lesa, 4 lote šišek (Galläpfel) in 1 lot zelenega vitriola v 4 bokalih vode tako dolgo kuha, da se je vkuha za polovico.

(Miši pregnati.) Miši lahko preženeš, če jih nekaj živih vjnmeš in jih v redko kolomazilo vtakneš, kteremu se je primešalo nekaj ribje masti; potem pa tako namazane miši izpusti. Ta smrad jim je tako zopern, da kakor morejo okoli letajo, dokler ne poginejo in preženejo vse druge miši, kjerkoli so ta smrad zapustile. Kmalo pridejo vse miši na dan in letajo vse zbegane okoli, da jih lahko s kako dilo vse pobiješ.

(Kako s kravami ravnati, ki slabo mleko dajejo.) Če ne moreš lahko iz smetane putra vmesti, je večidel skisani želodec tega kriv. Glej torej najpred to napako odpraviti, kar se najlože stori z nežgano ogeljnokislo magnezijo (ungebrannte kohlensaure Magnesia), ki jo v vsaki apoteci prav dober kup dobiš. Če ti je pa odročno do apoteke, moreš tudi krede vzeti ali pa jajčjih luščin, v štupo stolčenih, kterim se pridene še kalmeža ali ciana (enciana) in pa kumine. Stori pa takole: Vzemi za 2—3 žlice imenovane magnezije ali krede ali jajčjih luščin (karkoli hočeš, 1 lot kalmeža (ali ciana) in pa 1 lot kimeljna (čumine), vse to se stolče v štupo, dobro premeša in vsako jutro kravi tako dolgo daje, dokler se ne odpravi imenovana napaka.