Kar Bog stori, vse prav stori

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kar Bog stori, vse prav stori. Spodnještajerska povest.
J. Vuk
Izdano: Slovenske večernice, Izdala družba Sv. Mohorja, Celovec (64. zvezek), 1910, 147–202
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III. IV. V. VI. VII. VIII.dno

I.[uredi]

Ob cesti, ki pelje iz Radgone k sv. Jurju in od tam v Ljutomer, če zaviješ na levo, ali pa v Ptuj, če ideš naravnost, je stala ponosna hiša, tako nekako sredi vasi, hiša gospodarja Mohorja. Mohor je bil trden kmet, kakor jih je še mnogo po Murskem polju, in zato tudi nekoliko bahat, kakor vsi, ki so vedeli, da so svobodni gospodarji na svoji zemlji. Pred hišo je stala košata jablana, raztežaje svoje debele veje široko na okoli, nudeč prijetno senco ob vročih dnevih.

Pod to jablano je stala kmetska miza s klopmi in gospodar je sedel s svojo družino ravno pri obedu.

„Bog blagoslovi in vas odslovi,“ je zdajci pozdravil mož bolj postarnih let, majhen in čokat, z gosto črno brado in živahnimi, rjavimi očmi, ki so se vedno smejale.

Vsi se ogledajo in gospodar, dasi resen in molčeč mož, dé veselo:

„Lej ga, Marka piskroveza! Pa še živiš?“

„Še, še, hvala Bogu, kakor vidiš. Smrt me še ne mara, ima posla dovolj drugje. Za piskroveza je še čas. Kaj pa tudi naj delam na onem svetu? Dolgočasil se ne bi rad, posod in ponv pa menda nimajo, da bi jih vezal in popravljal.“

„Pa bi v peklu krpal kotlje! Gotovo se morajo obrabiti,“ pripomni hlapec, velik, zagorel fant in zine široko.

„Če jih je notri kaj tebi podobnih, na vsak način,“ odvrne Marko.

„Če imate žlico seboj, pa lahko prisedete,“ se posmeje domača hčerka Ančka, brhka, dvajsetletna deklica, rjavih oči in kostanjevih las. Obrazek je bil rdeč in poln življenja.

Piskrovez Marko vstane molče, držeč se jako resno, in izvleče iz prtljage žlico, pravo žlico.

„Da ne boš rekla, Marko je revež, da še svoje žlice nima. Imam jo, a ne jem ž njo. Če hočeš, da jem, pa mi žlico prinesi!“

Mati je v tem prinesla žlico in ga povabila.

Marko si ni dal dvakrat veleti. Saj je bil domač tu, domač tam, domač po vsem svetu, kjer je krpal ponve in vezal lonce.

„Kaj je novega po svetu?“ vpraša oče Mohor.

„Najnovejše so žemlje pri peku. Vročina je povsod, to bo za danes menda vse. Precejšna suša se kaže; tako je, kakor pri vas.“

Marko je namreč rad uganjal burke, in kaj resnega je bilo težko spraviti iz njega. Ljudje pa so ga imeli radi, ker jim je pomagal večkrat s kakim nasvetom, največkrat pa kot živinozdravnik. Skusil je marsikaj na svojih potovanjih, kjer je opravljal posel kleparja, in tako tudi marsikaj zvedel. Tudi pri Mohorjevih je nekoč rešil lepo kravo šeko, da se ni stegnila, in oče Mohor mu je bil zato zelo hvaležen.

Kje je bil Marko rojen in odkod je, tega menda sam ni znal, in ga tudi ni nikdo spraševal. Pri njegovi obrti se mu je godilo dobro in po drugem ni hrepenel.

Po obedu je prinesel oče Mohor vrč tepkovca in velel Marku:

„Pij!“

Marko je prijel za vrč, ga pobožal, si obrisal usta in pil, kakor bi padala voda v prepad.

„Hvala!“

Obrisal si je brke, segel po sapo in dejal:

„Dobra je.“

In zopet je nagnil.

„Na solato se da piti in na tako vročino, kakor je danes, še bolj.“

In zopet je nagnil.

Ko se je napil, je razložil svoje orodje.

„Hej ženske! Mati, Ančka! — Ponve, lonce, sklede, da jih zvežem, sešijem, pokrpam, zarinkam, vse, kar treba!“

Ančka mu je nanosila počenih loncev, skled, ponv in druge drobnjadi, da je Marko kar gledal.

Nato je dejal, mežikajoč z očmi:

„Oddahni si nekoliko! Če ne, še zboliš!“

In ogledujé skledo, pristavi:

„Kaj, ali se po kuhinjah žogate s skledami, kaj!? Vsaka ima poko!“

„Drugače pa bi se piskrovezom predobro godilo. V senci bi držal roke križem in gledal nas trpine,“ mu je odgovorila smeje Ančka, ki ni imela jezika primrznjenega, kakor vse Evine hčere ne, in se je znala odrezati.

„Ančka, rabiš korbico?“

Pogledal in vprašal jo je tako naglo in tako malomarno, da sprva ni znala, kaj misli. Še-le, ko je ponovil: „Korbico če bi rabila na gobček?“ se je zavedla.

„Prej si jo naredite sebi, hi-hi!“

„Ej, brhkan punček si in jezičen, Ančka. Rad bi vedel, kateremu izmed tukajšnjih dečakov ugajaš najbolj ... Kaj?!“

„Zdaj vam!“ se je nasmejala glasno, da je strepetalo listje na jablani.

„Ej, vraga! Kričiš pa kakor piščalka na lokomotivi, ki vozi med Dunajem in Trstom. Kajti ta Ljutomerski vlak je hripav, kakor bi popival cele noči tam gori pri Spielfeldu ... Ampak, povem ti, da meni ne moreš ugajati!“

„Zakaj ne?“ se je naredila užaljeno.

„Kaj ti na misel ne pride! Še svoje križe komaj nosim, ne da bi si še tvojih nakladal.“

„Če bi jaz ugajala vam, s tem pa še ni povedano, da bi me že mogli nositi.“

„Kaj praviš? ... Mar se ti jaz ne dopadem ...?“ In zavihal je brke.

„Lejte, lejte, piskroveza imamo,“ je zaklical ravno došel fant, kakih petindvajset let, čvrste postave, širokih pleč in raven kot sveča. Klobuk mu je čepel nekoliko na uho, kar ga je delalo nekako bahatega, junaškega. Raz obličja, s kratkimi, rjavimi brki, pa si čital dobro dušo mladeničevo in oči so gledale tako zaupno, da je vsakdo nehote rekel: „Lep mladec je ta Muropoljanec!“

„Kaj bi pa rad, Andrej?“ je nagovoril Marko prišleca. „Ali ti naj kaj zvežem?“

In že je imel pripravljeno žico in klešče ter se veselo režal.

„Vaš jezik, da se kdaj ne razkolje,“ je odvrnila Ančka.

„Ne, raje Andreja sem k jablani, da ga boš hodila gledat. Na izrecno željo pa še tebe zraven, punček klepetavi ti!“

Ančka je zardela kakor višnja in odbežala, Andrej se je pa smejal v zadregi.

Piskrovez pa je jel nekaj žvižgati, kot bi se ne zmenil za Andreja.

„Iščem očeta Mohorja, da nam zapeljejo domov seno. Suho je že!“ je dejal ta.

S tem ga je odšel iskat.

Na čokat obraz piskrovezov je legel nasmeh. Njegovim zvedenim očem ni ušla rdečica dekletova, ne zadrega Andrejeva.

Pokimal je z glavo in momljal:

„Par bi že bil, par; ali stari, ta bo grmel, kakor Bog oče ob hudi uri.“

Vendar, kakor je mislil Marko, še ravno ni bilo. Med Andrejem in Ančko še ni bilo nič takega, da bi imeli ljudje povod kaki govorici, dasi to gotovim ženskam, ki so menda zato na svetu, da pazijo na mlade ljudi, nikakor ne bi moglo uiti. V njunih srcih se je godilo res nekaj, česar nista razumela, ali pa si nista upala razumeti. Andrej, sin malega posestnika, je vedel, da mu kmet Mohor ne bi dal hčere.

Ali kaj pomaga razum; srce, srce, ta stvar, majhna sicer, pa nepokojna do skrajnosti, s to ima človek večne sitnosti. Nikjer nobene rane, ali če se ne ugodi njegovim željam, provzroča hujše bolečine, kot največja rana. Ej, treba je zaklepati vratca v to nepokojno stvarico, zaklepati in še zapahniti. Mladost pa navadno rada pozabi ali pa se ne zmeni za to previdnost in evo ... nepoklican gost že sedi v njem, pa ga preženi, če ga moreš.

Anica in Andrej sta sicer zapirala vratca v srce, ali neka otročja porednost ju je objemala, da sta je tu in tam nekoliko odprla, kakor odpre fotograf tisto črno škatljico, da vjame podobo in svetlobo. Tako sta ona odpirala, češ: pridi, če moreš!

Pa je prišlo, nagloma in hitro, kakor podoba v fotografično škatljico, in se usedlo tja v najskrivnejši kotiček srca.

II.[uredi]

Ako greš, dragi prijatelj, od Radgone po cesti proti jugovzhodu, vidiš pred seboj na visokem hribu, obdanem krog in krog z vinsko trto, cerkvico. Zdi se ti, da stoji tam kapela. Pa pohiti na ta grič in videl boš, da je to župnijska cerkev, dovolj prostrana in velika za tamošnje župljane. Pravi se ji Kapela, menda zato, ker je podobna kapelici. Posvečena je sv. Trojici.

Jako lep razgled se ti nudi od tod.

Pred seboj zazreš farne cerkve: Sv. Juri, Mala Nedelja, ki stoji tudi na hribčku, in sredi med njima podružno cerkev Sv. Duha, ki se odlikuje po svoji lepoti. Glavni oltar je lepo umetniško delo in oltar na episteljski strani ima dva krasno izrezljana stebra, zgodovinske in staroumetniške vrednosti. Pravijo, da mu enakega ni najti v celi Avstriji. Proti vzhodu vidiš Sv. Križ na Murskem polju, trg Veržej, znamenit po svoji zgodovini iz turških in Krucovih časov s svojimi strelci, dalje trg Ljutomer z vinskimi griči Na severo-vzhod se ti prostira velika, prostrana ogrska planjava. V tej nepregledni ravnini, kjer se ti zdi, da se zožuje nebo in da je tam na daljnem obzorju konec sveta, se blestite cerkvici: župnija Tišina in Sobota. Tu prebivajo prekmurski Slovenci. Tam doli, skoraj pod tabo, pa se vije reka Mura kakor srebrn trak med travniki in njivami. Ona meji Štajersko od Ogrskega in nas od prekmurskih Slovencev. Proti jugu in jugu-vzhodu pa se dvigujejo mične Slovenske gorice. In cerkve: Sv. Anton, sv. Trije kralji, Negova, sv. Andraž in še druge pa se vrste kakor čuvaji in stražniki lepe slovenske posesti. In dalje, dalje ti splava oko, tja do zelenih planin Pohorja, Velke Kape, Boča, Donati, ki zrejo od daleč kot ponosni velikani, blesteč se v solncu, po slovenskem ozemlju. Krasen ta razgled te mora ogreti, razveseliti.

Ali mahoma se ti razžalosti duša, če se obrneš in vzreš pred seboj Radgono, mesto, ki jo je hranilo toliko slovenskih junakov zoper zunanje sovražnike, če pomisliš, da je to mesto postalo nemško, in da od Radgone naprej slišiš le redkokje slovensko govorico; samo pri starcih še živi, otroci je ne umejejo več. Da, to je potujčena zemlja, in naši so samo še — grobovi.

Vendar ne kalimo si veselja, ampak pojdimo po beli cesti, ki se vije med prijaznimi grički naprej po Murskem polju. Zavedni so Muropoljanci in prebivalci Slovenskih goric, dobri gospodarji in ponosni ljudje. Gostoljubje najdeš pri njih, in če že drugega ne, ponudijo ti kruha in pijače.

Dekleta, brhka, živahna in krepkega, odločnega značaja, ki se rade povesele, poplešejo in zapojo, a te tudi zavrnejo, da boš pomnil. Narečje panonskih Slovencev, takozvanih „prlekov“, je lepo zveneče, čisto, skoraj podobno pismeni slovenščini.

Sejmi, ki se vrše ob gotovih časih in godovih svetnikov, so hrupni in dobro obiskani. A najboljši in daleč poznani sejem pa je pri Sv. Duhu na Jernejevo. Od blizu in daleč pridejo kupci in prodajalci. Celo iz Prekmurja jih vidiš. Naši ljudje jim pravijo Ogri, v resnici so pa Slovenci kakor mi, ene veje, samo da jih loči reka Mura in pa vlada.

In ravno ta dan je bil, na Jernejevo, ko je bil sejem pri Sv. Duhu.

Že predvečer sejma so se stavili šotori, in drugi dan na vse zgodaj je bilo vrvenja in vpitja, da človek niti svojega glasu ni razumel.

Na zapadni strani cerkve so se postavili lončarji s svojo raznovrstno robo. Dalje potem je bilo vse polno prodajalen s svilenimi in pisanimi robci, blaga raznolikega, dragega in cenega. Prodajalci so vpili, se pridušali in hvalili, da jim je zmanjkovalo glasu. Rešetar iz Ribnice je postavil svojo „suho robo“, kadeč iz pipe. Pod velikimi šotori se je točila medica in medena srca so se prodajala na ducate. Klobučarji so pomerjali klobuke, črevljarji črevlje, ključavničar je razložil raznovrstne ključavnice. Na strani je usnjar rezal podplate in se napenjal, da bi kupci videli, kako so trdni in trpežni. Zopet tam so metali obročke na številke in stavili. Vsak je hotel imeti dobiček, vsak hotel čim več skupiti. Kramar je postavil svoj šotor in razstavil raznovrstno lepotičje in igrače, prstane in uhane, vse zlato, da se je kar lesketalo v solncu.

Tu je bila gneča mladeži. Eni so poskušavali orglice, drugi žvegle. Zopet je katera mladenka kupila uhane, tam fant prstan, da ga podari dragi. Pod lipo pa je stal sod in na njem brusni kamni na pol v vodi. Zraven kose in srpi. Gospodarji in fantje so poskušali kakovost kos, udarjaje ob kamen, da je zvenelo. Drugi zopet so poskušali trdost kamna in brusili. Med ljudmi pa je šetal cigan z verigami krog vratu in tržil. Pravijo, da po ciganski zvarjeno železo bolje drži in je cenejše, kakor domače.

Dalmatinec je v svoji narodni noši in opankah ponujal palice, dežnike, verižice in britve, nože in raznovrstno drobnarijo, kar si človek le more misliti. Bil je kakor živa prodajalna.

Gostilni — bili sta samo dve — sta bili natlačeno polni in natakarice so brzele sem in tja, računale in se bogatile, kakor je že navada ob takih prilikah. Gostje pri taki priložnosti ne gledajo, kako se jim zaračuni vrček piva ali vina.

Tam, kjer so bili prostori za živino, tam se je cenilo, klelo, hudovalo in prepiralo. Mešetarji so prigovarjali, hvalili ali grajali. Kupec in gospodar sta se kregala za lepega vola. Različja je bilo samo štiri krone. Ne eden, ne drugi ni odnehal.

„Prodajaš ali kupuješ, Andrej?“

Nagovorjeni se ozre.

„Kupil bi rad kravo, oče Mohor,“ odvrne Andrej; „Krme imamo zdaj dovolj, prostora tudi, in štiri kravice bi nam bile ravno prav.“

Mohor je prikimal in se pogladil po svetlem, z debelimi gumbi obšitem telovniku.

„Dobro gospodarita z materjo, dobro. Prejšnje čase pri Vidovih niso zmogli štirih krav!“

Andrej je bil vesel te pohvale.

„In še več bi jih redili, a naenkrat ne gre. Sčasoma bo že šlo, sčasoma. — Oče Mohor, vi ste skušen mož, ali bi ne hoteli pomoči, da bi izbrala kaj dobrega?“

Staremu je ugajala ponudba.

Prehodila sta vse sejmišče, povprašala tu, povprašala tam. Nazadnje sta se ustavila pri neki ženici, ki je imela lepo rejeno kravico.

„Koliko cenite?“ vpraša Mohor oblastno.

„Stodeset goldinarjev.“

Pregledovala sta kravo, ji gledala na zobe, vpraševala, če daje mnogo mleka. In ženica je seve hvalila na vse mogoče načine.

„Za devetdeset jo boste dali, kaj?“ reče Mohor.

„Za stodeset sem rekla, nič ceneje. Raje jo ženem domov, to mojo Dimo, vrlo kravico, ki je tako pohlevna, kakor mačkica,“ je hitela ženica in gladila živinče.

„Bodi! Za petindevetdeset, več pa nič,“ je ponudil Mohor in se obrnil v stran, kakor bi hotel oditi.

„Premalo je to, premalo. Dajte stopet! O ti uboga moja Dima ...“

„Niti vinarja več!“

„Žal vam bo! Take kravice na celem sejmu ne dobite!“

Ženica je mignila blizu stoječemu mešetarju.

„Za koliko jo daste?“

„Stodeset sem cenila, pa sem jo pustila za stopet, to mojo kravico, mojo Dimo ...“

„Vredna je toliko.“

In mešetar je jel praviti, kako je zdaj draga živina. Malo prej pa je menda pravil kje drugje, kako je zdaj živina pod nič.

Kakor pač bolje kaže!

Mohorja je besedičenje mešetarja ujezilo. Ni posebno čislal ljudi, ki po njegovem mnenju žive neposredno od stroškov drugih.

„Sto goldinarjev, če hočete, če ne pa greva dalje.“

„Naj bo za stotri.“

„Sto sem djal, nič več! Ste voljni?“

Ženica je gledala kravico, pa zopet Mohorja in malone se ji je storilo milo za živinčetom, ki jo je gledalo s svojimi velikimi očmi, kakor da bi hotelo reči: Ne prodajaj me! Ali ti nisem služila dobro?

Mohorju se je kravica dopadla, in žalostni pogled prodajalke, ki morebiti iz ubožnosti prodaja dobro živinče, ga je zabolel. Pogledal je še enkrat po kravi in dejal Andreju:

„Če se ti zdi, jo kupi! Krava je videti dobra!“

Oče Mohor je bil namreč včasi izredno mehkega srca, in tedaj bi lahko dobil od njega vse. A nato je navadno postal zopet trd in njegova volja se ni zlahka zmajala.

Pogodili so se torej in Andrej je naštel stotri goldinarje — ljudje se še niso mogli privaditi, da bi računali v kronah — in krava je bila njegova last.

Ker bi Andrej rad ostal in pogledal po sejmu, je poiskal mater, da je odgnala kupljeno kravo domov.

Ljudje so se ravnokar vsuli iz cerkve, kjer je bila maša, in tako se je tržni prostor še bolj napolnil.

Andrej je od daleč zagledal Ančko.

Napotil se je k nji, delaje si pot s komolci.

„Kaj pa ti prodajaš, Ančka?“ jo je nagovoril.

„Kupujem, ne prodajam. Imeti bi morala krilo za dom.“

Pomenkovaje se sta rila med vrvečim narodom naprej. Prišla sta do kramarja z zlatnino.

„Kako se to blišči,“ je vzkliknila zavzeto Ančka. „Zlato, ali kaj?“

„Zlato, pravo pristno zlato,“ je potrdil kramar in obračal prstan, da se je lesketal v solčnih žarkih.

„In ti le uhani, ti bi se vam podali k vašemu ličecu!“ je hvalil njo in uhane. „Le poglejte!“

Ančka je rdela in ogledovala ...

Andrej je stal zraven; gledal je zlatnino, gledal uhane in gledal Ančko.

Bog ve, kako mu je bilo pri srcu. Kmetski fant kaže nerad svoja čustva.

„Kaj stanejo ti uhani?“

„Ceni so, jako ceni. Samo dva goldinarja petdeset krajcarjev, ali pet kron. Zlatninar v mestu vam računi šest do osem goldinarjev in še več.“

Predno se je Ančka prav zavedla, je Andrej že plačal.

„Andrej, kaj pa misliš?“ je zardela tja do ušes.

„Kupil sem ti spomin na Jernejevo. Oče so meni poiskali kravo, jaz pa tebi uhane.“

„Pa so oni kravo plačali?“

„To ne,“ se je nasmejal Andrej.

„Jaz pa tudi tega ne smem vzeti,“ je rekla in dela uhane nazaj.

„Ančka!“

Andrej je izgovoril njeno ime tako proseče, nekako tako bridko, da je ona nehote posegla po nje.

„Pa predragi so za me, polovico predragi.“

„Preceni pač, preceni za te, Ančka! Ali jih ne maraš? ... Menda zato, ker so ... ker so od mene?“

„Tiho bodi Andrej. Pa hvala lepa!“ je rekla tiho. In v srcu ji je bilo mehko, in vendar tako čudno tesno.

„Poročne prstane ali zaročne?“

Za njima je stal piskrovez Marko, in njegove oči so se smejale.

Zdaj je zardela Ančka!

Marko pa je uvidel, da je neumestno med toliko množico zbijati šale, ker so že nekatere ženice jele šepetati na ušesa druga drugi.

„Ančka, oče so tam v gostilni. Ali greš tja?“ je rekel Marko, da bi ju rešil iz zadrege.

„Poldan bo vsak čas in moram domov.“

„Pa greva midva, Andrej, kaj?“ In nagnil se je k njemu in zašepetal: „Ali morebiti greš z dekletom?“ In glasno je pristavil: „Potem te pa ne silim!“

Ančka je menda razumela, kaj je Marko Andreju pošepetal, zato je hitro zaklicala, še preden je mogel Andrej odgovoriti:

„Srečna ostanita! — Jaz moram iti ... Oglasi se kaj pri nas, Andrej!“

In množica jo je zagrnila.

„Sedaj pa greva k »Stari hruški«. Z Ančko se pogovoriš kdaj brez nepoklicanih prič ... Ej, vedel sem to, vedel. To bo grmelo!“

Andrej je zamišljen ril z Markom, da bi prišel iz gnječe.

„Pa se oglasi kaj pri nas!“

Ta klic mu je zvenel v ušesih, odmeval v duši. Saj je bil vendar pogostokrat pri njih. In vendar ...

„Pa se oglasi kaj pri nas ...!“

* * *

Gostilna pri „Stari hruški“ je dobila svoje ime od hruške, ki so ji rekali jernejšica. Bile so namreč ravno ob Jernejevem zrele. Mogočno, staro drevo je rastlo pred hišo in košatilo svoje vejevje na vse strani. Pod drevesom so stale mize. V sobi je bilo vse polno ljudi in pod hruško se je našel težko kak prostor.

Pri mizi, ravno ob deblu, je sedel oče Mohor z drugimi kmeti in se naslanjal ob drevo, srebaje rujno kapljico. Na drugem koncu sta komaj dobila prostora Andrej in Marko.

Kmetje so se pogovarjali med seboj in reševali pereča vprašanja: kako da ginejo kmetije in prehajajo v tuje roke, ko je poprej gospodaril črez stoletja na njih eden in isti rod.

„Pravim, da je za kmeta tudi največje zlo, da se ženijo vsi vprek. Mali posestniki snubijo pri kmetijah, ali pa si kmetski sinovi iščejo nevest pri kočarjih. Potem pa pride, da mora, ko prevzame posestvo, izplačati zdaj to, zdaj ono, in kar je še predrtih stroškov. In kakor bi mignil, je že v dolgéh. Gospodinje iz bajt ne umejo gospodinjstva, kakršno rabi kmet, in zopet gre vse vzkriž.“

„Stavim,“ reče drug kmet, Primož, „da ima Mohor prav. Nekaj pa je krivo tudi to, da zdaj niso več oni časi kot nekdaj. Več plačil, malo dohodkov, in pa gizdavost. Tudi to kolje kmeta.“

„To pa je ravno vzrok pri tem, kakor sem že rekel. Če nič ne priženi, mora takoj začeti z dolgovi. Vraga in dolga se je pa varovati.“

„Vse prav,“ pripomni Primož. „Ampak če se na primer tebi tvoja hčer Ančka zagleda v kakega recimo bajtarja, kaj si hočeš? Če drugega neče, pa moraš dovoliti. Otroci so dandanes strašno trmasti.“

„Koga?“ je udaril Mohor po mizi. „Moja hči zagledala v bajtarja? To bi pa rad videl. Ne dam mu je, pa je, nji pa že spravim to iz glave.“

„Pa to ni prav,“ je ugovarjal kmet, Aleš. „Glej Mohor, mi nismo nič slabši od tebe in nismo. Pa vendar ni šlo po moji glavi, dasi sem se jezil in klel — Bog mi grehe odpusti — da se je tresel celi pekel. Ni ga hotela onega bogatega Nacelna, pa ga ni. Bajtarju pa je nisem hotel dati. Dekle mi je malone zbolelo. Raje pa, kakor bi gledal otroka takega, sem privolil. Vidiš Mohor, pa mi ni žal in mi ni. Dober gospodar je, in jaz se nimam kaj pritoževati. Poloni in Antonu je že izplačal njuni delež in je zdaj brez dolga. Mogoče bi pri onem ne bilo tako.“

Starec si je oddahnil in izpil. To lepo priliko je porabil, da je pohvalil zeta, ker se je mož jako rad hvalil.

„Jaz pa svoje hčere ne dam in je ne dam!“ se je razvnel Mohor. „In če začnejo hoditi mesto z nogami z glavami, pa se ne vdam! Vraga, to bi rad videl!“

„Kaj se jeziš, Mohor,“ je natočil Primož. „Saj se ti ni treba, ko pa še ne veš ničesar, kako pride!“

To je kmeta nekoliko pomirilo, vendar mu je popito vino šumelo v glavi in še je godrnjal, da hčere ne da in ne da bajtarju.

„Grmelo bo,“ je sunil Marko Andreja pod mizo.

„Pa se bo zopet razvedrilo.“

„Ej, to bo težko, prijatelj mladi, težko!“

„Dobim jo!“

„Ali vidiš ono hruško tam na veji? Lepa je, kaj? ... Vzemi jo, če jo moreš!“

„Če treba, dobim jo.“

„Vidiš, tako je z Ančko!“

Andrej se je zagledal v hruško in skozi zobe je potihoma zgovoril:

„Dobim jo!“

Marko pa je zmajal z glavo in srebnil iz kupice.

III.[uredi]

Kaka pičla dva streljaja od Mohorjevih so bili Vidovi. Za hišo se je širil gozd z lepimi bukvami in hrasti, last Vidovke vdove. Dajal je dovolj kuriva za zimo in stelje za živino in se je še tu in tam prodalo kako deblo, da je bilo za drobiž. Kajti Vidovi niso bili bogati. Prištevali so jih k malim posestnikom. Tri krave in dvoje telet je mukalo v hlevu in v svinjakih je krulilo po pet prašičev. To je bilo vse.

Oral in zvozil je vse Mohor, ker sta si bila z ranjkim dobra prijatelja. Vidovka je bila namreč že petnajst let vdova.

Andrej je bil marljiv mladenič, malo trmoglav, kakor bi rekel, če se ne zamerim, skoro vsi Muropoljanci. Pri vojakih je bil korporal in tedaj je bil nasproti svojim podložnikom strog.

Tisti čas, kakor on, je služil pri ravno tistem oddelku Jernejčev Tine, njegov tovariš iz sosedne vasi. Slok mladenič, sivih, drobnih oči, ki so švigale nemirno in lokavo semtertja, je bil nezakonski sin Jernejčke, bajtarice v sosedni vasi. Pač ni čutil nikdar stroge roke očeta in mati se ni posebno brigala zanj, zato je imel na sebi dovolj napak in grdih razvad. Korporal Andrej mu je sicer nekoliko gledal skozi prste. A nekoč je bil Andrej radi Tineta kaznovan z dvadnevnim zaporom. To ga je tako razsrdilo, da ga je odslej prijemal zelo strogo.

In tako sta se rojaka sovražila. Tine je gledal venomer, kako bi škodoval Andreju, ta pa ga je za vsako malenkost prijel trdo, ali ga dal celo zapreti.

To sovraštvo je sicer nehalo, ko sta zapustila vojaško službo in se vrnila domov. Vsaj pri Andreju. Ali v Tinetovem srcu je tlelo še naprej in se kuhalo.

Včasih sta se srečala po nedeljah v krčmi pri kozarcu vina, ali Andrej ni dolgo ostajal v njegovi družbi. Kajti Tineta so se ljudje izogibali in ga niso marali. Pravili so, da nima čistih rok, istotako tudi o njegovi materi. Če že mati ni kaj prida, bo otrok še manj.

Tine je odšel večkrat na tuje, ali tam menda ni delal veliko, kakor so pričale spočite roke. Ampak denarja je imel vedno. Od kod je jemal, ni vedel nikdo.

„Skriti sovražnik je hujši, kakor sto odkritih,“ pravi pregovor. Hinavec, ki se človeku dobrika, je podoben zavratnemu morilcu, ki čaka v zasedi, da plane na svojo žrtev nenadoma in nepričakovano, ker se boji, da bi v odkritem boju ne opravil ničesar. Ni zaman torej, da je mati Andreja vedno svarila, če ga je zagledala kje v družbi s Tinetom, naj ne hodi s tem človekom. Še v nesrečo da ga bo pripravil.

„Kako ste čudni! V kako nesrečo? Malo bolj lahkoživen je kakor kateri izmed nas, to je vse. Vsak ima kake napake. Nepoštenosti pa mu ne more očitati nihče. Njegove družbe ne iščem, če pa se kje snideva, vendar ne morem odbežati. Saj mi ni ničesar storil.“

Mati je navadno obmolknila.

„Meni se ne dopade. Tako potuhnjen človek je to, da me je strah, ko ga vidim.“

Še bi se menda dalje prepirala, da bi ne vstopila v hišo Mohorjeva Ančka.

„Dober večer vam Bog daj!“

„Bog daj, Ančka, Bog daj! Kaj pa ti enkrat pri nas?“

„Otavo bomo jutri kosili in če bi ti Andrej utegnil priti kosit? Hlapec ni imel časa, da bi prišel povedat. Ker sem pa imela ravno neko pot, sem skočila sem.“

Zardelih lic je pripovedovala in se usedla na ponujeni stol, ki ji ga je primaknil Andrej.

„Kosili bodete? — Koso si sklepljem še nocoj. Kaj pa, ali bo me trebalo tudi pri nakladanju?“

„Oče so pravili, če nimate kaj posebnega, bi imeli zelo radi. Prej smo gotovi, bolje je, ker se na vreme ni zanesti.“

„Zakaj bi ne utegnil? ... Če treba pa ostanem tudi za vedno!“

Mati je sina pogledala začudeno, Ančka pa je vstala naglo, da so se zmajali uhani — bili so Andrejevi — in se zasvetili v zadnjih žarkih zahajajočega solnca. In v tem blesku je bila tako lepa.

„Zdaj pa moram iti. Pa ne pozabi priti, Andrej! — Srečno, lahko noč!“

„Lahko noč!“ sta se odzvala mati in sin in jo spremila iz hiše, od koder je kakor lahka srnica brzela po vasi domov.

Mati pa je pogledala Andreja.

„Ti, meni se zdi, da ti je Mohorjeva deklina malo več, kakor bi ti imela biti?“

„Saj je ljubko dekle!“

„Ej dečko, visoko letaš, visoko,“ se nasmeji mati, katero je v srci nekako prijetno iznenadilo, da se ji sin ozira po hčeri bogatega kmeta. Vsaka mati je zaljubljena v svojega otroka in misli, da je le njen najgorši.

„Tako trdni res nismo, kakor Mohorjevi, to je res, ali slabo nam tudi ne gre. Prej smo redili tri krave, sedaj je že ena več v hlevu. Sam Mohor me je pohvalil, da dobro gospodariva. Tudi v svinjaku se je pomnožilo na cele tri. In ona senožet, ki smo jo kupili lani? Še eno deklo, ali pa hlapca bomo rabili.“

„Hlapca, mislim, ne bo trebalo,“ je pristavila mati. „Ali, da si ravno Ančko izbral, to mi ne gre v glavo. Bilo bi že, ali stari, to ti je čmerikav dedec, kadar ga prime.“

Andrej se je spomnil pogovora v krčmi na Jernejevo. „Bomo videli. Potrpljenje prebije železna vrata, pravijo, in Mohor menda tudi nima več kot železnega srca. Če Ančka vztraja, pa se bo moral vdati!“

„Kaj, tako daleč sta že? In jaz o tem ne vem ničesar. To pa res ni lepo, da delata znanje za našimi hrbti!“

„Nič ni daleč in nič ne delava, mati! Še beseda ni padla. Na Jernejevo sem ji kupil zlate uhane, tako samo, za spomin. In danes sem jih videl v ušesih. To kaže, da mi ni sovražna!“

Mati je gledala in premišljevala, ali je Andrej res samo tako za spomin kupil uhane, in pa še zlate. Zmajala je z glavo in odšla v kuhinjo, da naredi večerjo.

Andrej pa je bobnal s prsti po mizi in njegove misli so letele visoko, tja do onih belih megel, ki so se vlačile po modrem nebu, daleč tam za stolpom cerkve Sv. Duha.

* * *

Drugi dan so na travniku pri Mohorju na vse zgodaj ukali kosci in trava je padala pod ostrino kose.

Ko je priplulo solnce na nebo, so prišle ženske z grabljami in razmetale plastovje, da se je bolje sušilo.

Nebo je bilo, kakor nalašč, brez meglice, in septembersko solnce je pripekalo, kakor bi bil julij ali avgust.

„Oče Mohor se je nameril z otavo,“ so rekali in gospodar je z vedrim licem hodil z grabljami v rokah, razgrnil tu, popravil tam. kakor se mu je zdelo bolje, ali pa samo tako iz navade.

Andrej je ostal oba dneva in pomagal sušiti in pospraviti otavo domov.

O košnji je vedno veselo. Če se ne uka, pa uberejo kako narodno pesem. Ne zmanjka pa tudi ne takih, ki radi pripovedujejo.

Kvatrnov Janez je bil tak mož. Vedel je precej povedati, posebno, če se ga je malo nalezel.

„Če bi vsi tako veseli bili kakor Kvatrnov Janez, bi že davno spravili to otavo na voz,“ je začel, ko so se jele ženske nekaj prepirati. „Pa bi se ne bilo treba niti prepirati.“

Seveda so se razljutile ob tem očitanju in Boštjanova Klara, kateri je jezik najbolje tekel, je rekla:

„In posestvo bi tudi izginilo, kakor je Kvatrnovo.“

„Eh, seve,“ je odvrnil nekoliko užaljen, ker se mu je to očitalo. „Ko bi naša stara imela pridnejše roke in krajši jezik, pa bi še zdaj bilo.“

„Zdaj dolži ženo, zapil pa je sam!“

„Koga zapil! Dolgovi so me požrli in pa začarali so me!“

„Kako to?“ so poizvedovali začudeno.

„Tako, da so me, koze kozaste. Komaj sem prišel od vojakov, pa me stariši prisilijo, da prevzamem posestvo. Branil sem se sicer, ali kaj hočem. Končno sem prevzel za šestnajststo goldinarjev. Prej je še bilo dolga sedemsto ... Vraga, komaj sem se obrnil, pa sem ga imel triindvajsetsto. Potem se pa izkoplji, če se moreš!“

„Saj je žena imela tudi precej!“

„Vraga je imela drugo, kakor dolgi jezik!“

„Zakaj si jo pa vzel?“ je rekla Klara.

„Zakaj?! .. Ker sem bil začaran. Tisti pro... — Bog mi odpusti greh, ker sem mislil nanj — tisti zlodjev Tevž — Bog mu daj tam toplo, kjer je — bil je sicer dober človek, ali nažgal me je pošteno. Jaz sicer ne pijem rad in mi je kmalu dovolj, v tistih letih sem pa še manj pil. Ta Tevž — Bog mu daj ... me je vlekel enkrat v klet, me napojil in rekel:

„Oženi se, oženi, Janez!“

„Bi se,“ sem odvrnil, „pa katero?“

„I, Nežo Benkovo, ona je kakor zate!“

„Nu, in šla sva snubit. Dobil sem jo. Ko sem se poslavljal, je mati vrezala kruha in me spremljala ven, mesto da bi me ona, moja bodoča, šla. Pa mi potisne kruh pod suknjo. Jezus Nazarenski, mene je ta kruh tako tiščal in nisem vedel, kaj bi ž njim. Zdaj pa povej ti, Klara, če si ti dajala komu kruha, ali tvoja mati, ko so te prišli snubit?“

Klara se je nasmejala in ž njo drugi.

„Vidiš, to je bilo, to! Vrag ve, kaj so mi naredili. Ko bi le jaz tisti kruh vrgel psom, bi bilo bolje, pa se mi ga je zdelo škoda. Zdaj pa povejte, če mi niso naredili? Pozneje sem zvedel, da je bil Tevž z Nežino materjo sporazumljen, da so me lažje ulovili ...“

In Janez je pograbil vrč in pil.

„To še je moja tolažba na stare dni.“

„To si ti zmislil,“ je sponesla Klara.

„Zmislil, seveda! To sem tudi zmislil, da si ti največja klepetulja cele vasi in še dalje.“

In Kvatrnov Janez bi še dalje zabavljal, mogoče bi se še sprli, da ni prišel oče Mohor.

„Sedaj bomo pa menda začeli nositi v kupe, ker pride voz.“

Mahoma so utihnili vsi, le Klara se je še nekoliko jezila. Janez pa je poprosil nekoliko tobaka za na zob.

Ko je prišel voz, je oče Mohor sam zlezel nanj, da je sprejemal otavo in zalagal.

„Le hitro, da odnesem,“ se je šalil Andrej pri Ančki.

„Pa odnesi,“ je odvrnila ona in navalila na kup otave. „Kako bi rad priganjal! Na, tu imaš!“

In Andrej je hitel in nosil.

„Misliš, da ti ne bom kos? Še tebe odnesem po vrhu, če te je volja.“ In tišje je pristavil: „Kaj Ančka?“

„Kam bi me pa nesel, kam?“ se je pošalila, a tudi bolj tiho.

„Kam? ... Na voz že ne, ampak nekam drugam ... K nam ...!“

Njena rdeča lica so še bolj zagorela. Ogledala se je, če bi kdo ne čul.

„Tiho bodi, Andrej, da te kdo ne sliši. Kaj bi se norčeval, ko nič ni!“

„Ančka!“ Zopet jo je gledal tako proseče, zaklical s takim glasom, kakor takrat, ko mn je zavrnila uhane.

„Na, pa me nesi,“ je rekla deklica, vrgla grablje stran in ga gledala.

Andrej je zardel in pograbil nanošeni kup.

„Bi me hotela?“ je vprašal, vrnivši se.

„Tiho bodi, saj ni treba znati drugim,“ je odvrnila. „Pomisli, oče! — Poznaš ga!“

„Ne bojim se ga! Reci, če me imaš rada?“

„Imam, Andrej! Ali prosim te, naj ostane to najina tajnost, dokler ... dokler oče ne spremeni svojih nazorov.“

In tiho je vzdihnila. Mogoče je zaslutila, da se ji bo trebalo boriti, da ji bo trebalo biti trdni. Nato pa je hudomušno dejala:

„Pa me odnesi, če se res ne bojiš očeta!“

Andrej se je nasmejal. Čutil se je tako srečnega!

IV.[uredi]

Piskrovez Marko je povezal lonce in sklede, zakrpal ponve in popravil druge stvari, ki so spadale v njegovo stroko in se poslavljal. Letos se je zamudil dalje kot drugekrati.

Mimo Vidovih grede se ustavi.

„Hej, Andrej! Zdrav ostani, in ko se črez dve leti vrnem, da bom imel že kaj pestovati.“

„Da bi si odgrizli jezik!“ je rekel nagovorjeni.

„Ne jezi se prijatelj mladi. Da se imata z Ančko rada, nisem jaz kriv, kakor tudi ne, da si ljudje že nekaj šepetajo. Andrej, ko stari Mohor to zve, bo ropotal, kakor kolo v mlinu, in to ne bo več dolgo.“

Andrej je molčal in nagubančil čelo.

„Torej ljudje že vedo? ... In kako?“

Piskrovez je skomizgnil.

„Če kdo večkrat z enim in istim dekletom govori, pa ga imajo koj na sumu. Že to, da si ji kupil uhane, jo vzbudilo neko pozornost. Ti še ne poznaš ljudi, prijatelj, ne poznaš! Z metlo ti hodijo okrog, da pometajo pred ljudskimi pragi.

Dam ti pa edin dober svet, ki je tu mogoč ... Ančka te ima rada! Povprašaj, ali bolje, pošlji koga tja in jo kar zasnubi! Saj se mu je vrnil sin od vojakov in tako bo lažje pogrešal hčer. Pogum velja! Bolje, da zve Mohor od te strani, kakor od droge. Zvedel pa bo ...“

Piskrovez se je še napil in odkorakal naprej.

„Ej, pri Mohorju se še poslovim!“

Doma je našel samo Mohorjevko, Ančko in sina Lojzeta.

„Kje pa imate očeta?“

„Šli so v Ljutomer. Imajo nek posel ... Kaj pa vi, ali že odhajate?“ je odgovorila Ančka.

„Grem zopet s trebuhom za kruhom. Koder solnce teče, se kruh peče in danes tukaj, jutri tam, povsod doma in nikjer.“

„Kdaj pa se kaj zopet vidimo?“

„Kakor pač pride. Za eno ali dve leti. Pa zdravi bodite!“

Ančka ga je spremljala iz hiše, poredno se mu smejé.

„Kaj ti pa roji po glavi, punček,“ se je ogledal Marko. „A tako, tako, zato kažeš svoje bele zobe, kakor ubita lisica.“

In vrgel je iz torbe na hrbtu staro, sajasto metlo, katero mu je Ančka skrivaj zataknila.

„To-le pa jaz tebi privoščim, ali bolje, privoščil bi ti, če bi ne bila ravno tako, nú ... tako ... kakor se že pač pravi mladim deklinam. Ker sem pa dober človek, pa ti privoščim,“ tu je glas znižal, „veš koga? — Andreja, Vidovega Andreja, ki bi te imel rad, kakor jaz tisto-le jabolko na jablani.“

„Pa jo vzemite, tisto jabolko!“

„Vzemite, vzemite, seveda ...! Vzemi, če moreš! Pa ukaži, da se jablan pripogne do mene, da jo utrgam. — Vidiš, ukaži očetu, naj malce sklone glavo, da mu bo Andrej lahko pošepetal: Ančko mi dajte! ... Kaj praviš, ti račica ljubezniva!?“

Ker pa je Ančka postala resna, je dejal:

„Nič se ne boj! Z božjo pomočjo se bo že vse dobro izteklo. Pridna bodi, veš, in ne pozabi na Andreja. — Oče bo sicer vrel, kakor voda v kotlu, pa bo že odnehal, kaj?“

Podal je dekletu sajasto roko, se ji nasmehnil s tistimi svojimi dobrovoljnimi, rjavimi očmi, da se mu je dekle moralo nasmejati.

Odhajaje, je zagledal vrano na bližnjem orehu. Ustavil se je in jo vprašal:

„Ej, vrana, povej, ali bo vse dobro, ali bo prepir!“

In vrana — pa ne menda zaradi vprašanja Markovega — je zapela svoj zoperni „kra, kra, kra“ in odletela. Marko je gledal za njo. Letela je proti Vidovim.

„Mhm ... kakor sem si mislil. Prijeli se bodo!“

Nato se je jel srditi.

„Ampak, ta vrag krokarski bi lahko molčal, da bi jaz odšel z mirnejšim srcem ...“

Andrej pa se je še tisti dan pomenil z materjo zaradi snubitve. Če da Mohor hčer, izroči ona takoj gospodarstvo. Andrej se je napotil k stricu Roku, županu sosedne vasi. Rok je bil brat Andrejevega očeta.

„Ženil bi se rad,“ se je nasmehnil stric dobrohotno. „Dobra prijatelja sva z Mohorjem, ne rečem, ali moj dragi, Mohor je mož svoje trme. Vendar poskusimo! Če ti je ne da, pa ti je ne da, kaj zato? Z materjo pa potem tudi ne pričakujta ničesar od njega.“

„Saj ne rabiva! Od njegove milosti ne živiva, in če nama orje ali vozi, to mu plačava, kakor bi komurkoli drugemu. Kar pa je posodil, ko sva kupila travnik, to mu tudi vrneva!“

„Verjamem, verjamem, ali prijetno vendar ni, biti v neprijaznosti ... Poskusimo seveda, ker tako hočeš. Kdor ne vaga, je brez blaga!“ —

V nedeljo, ko so šli od ranih maš, se je stric Rok pridružil Mohorju. Mohor se je priženil iz njegove vasi na sedanje posestvo, ker je domačijo prevzel brat. Zato sta se z Rokom prav dobro poznala.

„Bog daj del sv. maše, Mohor!“ je pozdravil Rok po stari navadi Muropoljancev.

„Bog daj tebi tudi!“ je odzdravil ta.

In stara znanca sta korakala skupno proti domu. Pogovarjala sta se:

„Kako kaj, ali si pridelke dobro spravil, Rok?“

„Hvala Bogu, sem zadovoljen. Malo suša je bila letos. Pozna se!“

„Tudi pri meni.“

„Tebi pa itak dobro gre. Zdaj, ko se ti je še vrnil sin, pa boš samo gledal in ukazoval.“

„Eh, dela je vedno dovolj, vedno ... Malo bi si pa res že počil! Človek se nadela po letih.“

„Oj, nadela, kaj pa, nadela!“ je kimal Rok. „Kaj pa naši kaj?“

„Dobro se imajo! Andrej je priden dečko ... Res, ti si mu stric. Veš, mislil sem mu že jaz nekaterokrat nekaj povedati; ali tebi bo to lažje. Pa ne zameri!“

„Kaj bom zameril!? Le povej, kaj je takega!“

„Povej, povej Andreju, veš, tako prijateljsko naj veliko ne občuje s tistim Jernejčevim, ki ga ni nič prida. Že nekaterokrat sem ju videl skupaj v gostilni. Andreja je škoda, če bi ga speljal ta človek. Ti veš sam bolje kakšen je, saj si župan.“

Rok se je ugriznil v brke in mislil:

„Vraga, tega je pa ravno trebalo.“

Prišla sta do razpotja, kjer se je šlo na desno v vas k Mohorju.

„Pa ne zameri Rok! ... Mladina je mladina, na vajetih se mora držati vedno in včasi celo malo zategniti, drugače poskoči v stran, kakor mladi žrebec.“

„Bom že potipal Andreja. O ti hudir ti predrti, da se pajdaši s tem človekom.“

„No, no, tako hudo pa ravno ni,“ je miril Mohor. „Včasi se ga res ne more ogniti, če se najdeta v gostilni. Ampak posvariš ga, da se varuje.“

„Ali si popoldne doma?“ vpraša Rok.

„Sem.“

„Zglasim se pri tebi.“

„Pa se zglasi!“

In poslovila sta se.

„Je, kakor je ... Poskusil bom!“ je godrnjal Rok. — „Pa čemu ga je moral starec videti s tem nepridipravom ... Hm!“

„Kaj bi rad Rok pri nas?“ se je vprašal Mohor.

Popoldne je počasi prikadil Rok svojo pipo k Mohorju. Bil je sam v hiši, ker so drugi odšli k večernicam.

Po raznovrstnem razgovoru je Rok prišel končno na zadevo, radi katere je bil prišel.

„Hčer boš moral možiti, hčer!“

„Hčer? Še je čas ... Seveda, če bi se znašel kak povoljen snubač, bi jo tudi dal. Saj brez krajcarja nismo.“

In Mohor je mogočno puhnil iz svoje pipe.

„Veš, Mohor, jaz bi znal za enega.“

Mohor je zazijal.

„Katerega pa?“

„Andreja,“ je rekel Urh kratko. „Kaj bi govoril po ovinkih. Poznaš ga itak!“

„Vidovega?“

Mohorjeve oči so zalesketale in lice je postalo rdeče.

„Da, sina mojega brata! — Kaj ti ni povšeči?“

„Nikoli in nikdar,“ je zarjul stari Mohor ter udaril s pestjo, v kateri je držal pipo, po mizi, da je odletel ves tobak iz nje. „Diši mu, diši Ančka, in še kaj po vrhu ... Haha, naj le pride ... Dobi jo ...“

Jel je hoditi po sobi, kakor obnorel.

Rok pa je mirno vlekel iz svoje pipe in mislil.

„Glej ga, kako se napihuje, kakor žaba v luži ... Le ohládi se, dobim te.“

Ali Mohor se je razkoračil pred Rokom, da je temu nehote šinilo v glavo:

„Kakor žaba v luži!“

„Nikoli in nikdar, razumeš, Rok, to mu povej! Mohor ni rodil hčerâ za bajtarja, ni in jih ne bo!“

Zdaj pa je vzkipelo tudi v sicer miroljubnem Roku.

„Bajtarji, kdo je bajtar, kaj? ... Kaj se boš napihoval, ko nisi nič boljši od nas. — Pošlji svojo hčer na razstavo, da jo vidijo, češ: to je Mohorjeva!“

Mohor že ni mogel več vpiti od jeze. Samo hripal je in kazal na vrata.

„Tvoj napuh se bo že spraznil, čakaj,“ je pretil Rok in šel silno užaljen.

„Kakor žaba, kakor žaba, ki je hotela biti enaka volu, pa je počila. Boš tudi ti počil ... Zlodej te jaše.“

„Iz glave si jo izbij, pa je,“ je pravil Rok Andreju. „Za bajtarje jih nima, zgaga napihnjena ... zlodej ga jaše!“

Ko je prišla Ančka od večernic, se je malone ustrašila svojega očeta, tako grdo jo je gledal.

Odslej se je precej spremenilo. Andrej je zelo redko govoril z Ančko. Revica je jokala, ker ji je oče zaukazal, da se ima ogibati Andreja. Med Vidovo in Mohorjevo hišo se je pretrgalo prijateljsko razmerje in ljudje so imeli mnogo govoriti.

„Kaj pa steguje roke po kmetovi hčeri,“ so govorili oni, ki so bili najbolj nevoščljivi, da bi Andrej dobil ženo iz bogate hiše. Drugi zopet so obsojali Mohorja in njegov napuh. Bili so to tisti, ki so gledali z zavistjo blagostanje Mohorjeve hiše.

Dekleta so zbadala Ančko, zakaj Andrej je bil čvrst dečko in nobena bi se ga ne branila. Fantje pa so zopet imeli oči za Ančko in privoščili Andreju, da se je opekel.

Nekaterikrat sta se našla iz cerkve grede mlada dva. Pa ljudje so še toplo nesli k Mohorju, kjer je oče klel in rentačil, da so morali vsi pobegniti. Zato sta se pa jela ogibati. Le semtertja se je našla pri ložnost, da sta mogla spregovoriti neopazovana.

Drugi pa ni videl nikdo. Povedala mu je, da samo njega ali pa nobenega in če jo vlečejo s konji pred oltar.

Mohor je hodil okrog jezljiv in čemeren. Ozmerjal je vse, in posebno Ančka je trpela mnogo. Sirotica je velikokrat jokala na skrivaj. Materi, ki je vedno mehkejšega srca, se je zasmilila in jo je tolažila. Skušala jo je pregovoriti, naj pozabi Vidovega.

Mati je skušala očeta nekoč pregovoriti.

„Le ti mi še začni, neumnica,“ se je razjezil Mohor. „Misliš, da sem se trudil za berače?“

Tudi ženici je vzkipela jeza.

„Za kake berače? Ali so res berači ...? Jaz sem imela več kot ti, pa sem te vendar vzela. Zato nisem bila nič na slabšem. — Prej si Andreja vedno hvalil, zdaj ga pa črtiš. Zakaj? Pada ga ima, naj se vzameta! Jaz ne bom gledala, da bi se mi hčer jokala noč in dan!“

„Bom ji že izgnal ta joč!“ je pretil oče.

„Kaj boš izgnal?! ... Kaj se boš znašal nad otrokom!“ je vpila mati.

„Kaj pa veste ve babe!“ je zarjul Mohor in pograbil stol in ga vrgel po hiši, da je ženica takoj zginila iz hiše. Poznala je moža in vedela je, kdaj treba nehati.

„Plačajo mi naj, kar so mi dolžni, potem naj snubijo,“ je kričal po sobi, da se je slišalo na cesto. In takoj je poslal terjatev za tristo goldinarjev, katere je posodil Vidovki, da je kupila travnik.

„V štirinajstih dneh denar, ali pa tožim,“ je grozil.

„Vidiš, to imamo zdaj,“ je jela mati nad Andrejem. „To si naredil z Ančko.“

„Mati, ne žalite mi je!“ je odvrnil sin jezno.

„Vzemi zdaj denar, če moreš, in mu ga daj,“ se je kregala Vidovka. „Kdo jih ima, da ti jih posodi!“

Andrej je pomislil.

„Zakaj so posojilnice? V posojilnici dobiva posojilo. In tristo je naše posestvo še menda tudi vredno, kaj?“

Mati se je umislila, ko je cula o posojilnici.

„Dobro, pa vzamiva tam, da mu zamašiva usta, temu oderuhu!“

Mohor je mislil, da ju je s tem, ker ju je tirjal, občutno vščipnil. Na posojilnico ni mislil; stari kmetje so si pomagali drug drugemu in denarnih zavodov niso poznali.

Mohor sicer ni bil oderuh, kakor ga je Vidovka imenovala v svoji jezi, ampak zdaj se je vendar-le veselil zadrege, v katero ju je spravil.

Kako pa je osupnil, ko je dobil še pred določenim rokom povrnjen denar z obrestmi vred.

Mikalo ga je vprašati Vidovko, ko mu je prinesla denar, pa se je menda zbal. Mogoče ga je grizla vest, da je tako postopal, ali ga je bilo sram pred samim seboj. Molče je vzel denar in ga zaprl v okovano skrinjo v podstrešni izbi, kjer je imel druge važnejše stvari.

Sicer so ljudje hitro zvedeli, kje je dobil denar. Kaj se pa dandanes tudi ne zve? Nekatere blage duše so hodile celo na dom pripovedovat, kaj se govori. Ali Andrej jim je modro odgovarjal:

„Psom pustimo lajati, ljudem pa govoriti!“

V.[uredi]

Prešla je zima in prišel je maj. Večkrat sem že premišljeval, zakaj niso Slovenci krstili rožni maj za rožnik, ko pa vendar v tem mesecu najlepše in največ rož cvete. Da je maj postal veliki traven, tega pa še bolj ne umejem, ker je trava vendar-le manjša, kakor junija. Bodi kakorkoli, junija je pač bilo, in kresnice so svetile zvečer, kot bi plavale po zraku majhne iskre.

Mohor se je bil že nekoliko potolažil, ali na Andreja je bil še vedno hud.

Ko bi vedel, da je včasih pod oknom Ančke, ko je že on spal, stal ta preklicani Andrej, potem bi že vrel.

Pa ni zvedel. Tako sta se tu in tam kaj pomenila in čakala boljših dni.

Mesec junij je bil grd in deževen ter je hudomušno nagajal ljudem pri kositvi.

V zadnjem času, posebno to zimo, ki je bila brez snega, so se množile tatvine. Zdaj je bilo vlomljeno pri tem gospodarju in odneseni denarji, obleka, pri drugem zopet slanina, meso in druge stvari. Eno noč so tatje obiskali koga v tej vasi, drugokrat zopet v drugi vasi, tako, da je bilo vedno kje kaj ukradenega. A najbolj čudno je bilo, da niso mogli tatom priti na sled. Kakor bi se vdrli v zemljo, tako je zginila sled. Pravili so, da je to cela družba, drugi zopet, da ne, in tako je bil tega govorjenja in ugibanja poln svet. Nekateri so namigavali, da bi bil tat Jernejčev Tine. Pa dokazov ni bilo, dasi so žandarji pridno poizvedovali.

Tine je celo tožil nekatere, ki so bili preglasni, da si ni upal nobeden več ziniti. On pa je živel, kakor prej, in znal vedno dokazati, kje je bil ta in ta čas, ko se je zvršil kak ulom.

Gospodarjem ni kazalo drugega, kakor večkrat pogledati po noči krog poslopja, če se kaže kaj sumljivega. Veljalo je: Zapri eno oko in spi, z drugim pa čuvaj in gledi.

Andrej, ki je sicer le tu in tam prišel v dotiko s Tinetom, se ga je odslej naravnost ogibal.

Nekoč sta se srečala.

„Zdi se mi, da se sramuješ, da bi včasi spil z menoj kak kozarec,“ ga je zbodel Tine.

Andrej je gledal proč.

„Zakaj? ... Časa nimam, pa je!“

„Vem, vem,“ se je nasmejal Tine in šel dalje.

Andrej si je oddahnil. Tako oduren človek se mu je zdel Tine.

„Kaj ga pa briga, če ne pijem ž njim,“ je zamrmral jezno in skoraj mu je postalo žal, da ga ni pošteno zavrnil.

„Le ogiblji se me,“ je govoril sam s seboj Tine. „Ti že posvetim, da boš pomnil Tineta in pa ponočevanje pod okni Mohorjeve hiše. — Hahaha, ta pečenka bi ne bila slaba zate, ali kaj? Pa Tine ti jo osoli, da boš žejal in žejal.“

Neko noč — pršil je dež in zemlja je bila vlažna — je prišel Andrej k Mohorjevim, da spregovori z Ančko. Bil je bos, da bi se ne slišali koraki. Menil je ravno kreniti okrog ogla, kar čuje nekaj, kot bi zaškripalo in korake.

Andrej ni bil bojazljivec, vendar si ni upal pred Mohorja. Kaj, če ga ta zaloti. Vsi križi bi bili doli. In Ančka, ta bi še le trpela. Potuhnil se je in so plazil nazaj na cesto, tam pa je naglih korakov hitel domov. Srečal je vaščana Čmrlja, ki je hodil domov iz trga, kjer je imel neko tožbo. Bil je malo vinjen.

„Kam se pa tebi tako mudi, kaj? ... Ali te gonijo čarovnice?“ je kričal Čmrlj. „Spal bi, hej!“

Andrej mu ni odgovoril, ampak se spustil v beg k domači hiši in se zaril v seno na svislih, kjer je spal po letu.

Andrej ni mogel dolgo zaspati. Srce mu je tolklo kakor udarci žepne ure. Premišljeval je, kdo je neki bil, Mohor ali hlapec. Žal mu je bilo, da ni raje počakal in se skril kam, da bi vsaj videl, kdo hodi krog hiše. Prišlo mu je na misel, da bi utegnil biti kak fant, hoteč klicati Ančko. Ker zdelo se mu je, da so bile stopinje od tiste strani.

„Da bi me dekle varalo?“

Hotel se je znebiti te misli, ali vedno in vedno se mu je vračala.

„Nekaj je zaškripalo ... Hm, ona je odprla ali zaprla okno.“

In prevzela ga je taka jeza in žalost, da se je valjal po senu. Najraje bi šel nazaj in povprašal.

„A me vara ...“

Zaškrtnil je z zobmi in na misel so mu hodile vse njene besede. Zaprl je oči in videl je pred seboj njen obraz, te oči, ki so ga zrle tako verno, rekel bi kljubujoče. „Pogledi v nje, pogledi v mojo dušo, če mi ne verjameš!“ so govorile te oči.

Stresel je z glavo.

„Ne, ona ne more varati, ne more!“

V teh mukah je zaspal.

Imel je mučne sanje. Zdelo se mu je, da sedi v družbi prijateljev, tudi Tine je med njimi. Godba igra, plesalci se zavrte. Tudi on, z Ančko. Tine mu podstavi nogo, da pade. Nastal je vrišč, dvigali so se stoli in se trli, kupice letele. Začutil je, da ga je nekaj zabolelo na strani. Pogleda ... Kri, kri mu je tekla, zaboden je bil ... Nato je umrl. Plaval je po dolgi temi, neprodirni in strašni, in se zavedel na svetlem hodniku. Dva moža sta stala pred njim. Mignila sta mu, naj jima sledi.

„Kam?“ je vprašal.

„Na sodbo!“

„Ah, da, na sodbo!“ Spomnil se je, da so ga umorili.

In šli so po dolgih hodnikih, belih in svetlih.

„Kaj je tu na levo?“ je vprašal.

„Pekel, na ono stran pa vice,“ je bil odgovor.

„Nebesa, kje so pa ta?“

„Daleč so, na drugo stran.“

V tem se je zbudil. Solnce je bilo že visoko. Bil je ves poten in zrl je plašno okrog sebe.

„Hvala Bogu, bile so sanje!“

S tem oddihljajem je zlezel raz svisli.

Na črešnji je rezgetala sraka.

„Nekolikokrat sem te klicala, pa ne čuješ nič. Kako moreš spati tako dolgo?“

Pogledala ga je v zaspani obraz.

„Kaj si bolan, da tako čudno gledaš?“

Andrej pa je molče zavil v hlev.

Vidovka se je ozrla za njim.

„Nekdo bo prišel,“ je zamrmrala, „ker sraka tako rezgeta.“

Od ogla je prikrevsala stara beračica.

„Ali že veste, Vidovka, ali že veste? Po noči so vlomili pri Mohorju in odnesli denar, ki ga je imel v skrinji v podstrešni izbi. Baje ga je bilo nekaj črez sedemsto goldinarjev.“

„Za Boga svetega, kaj pravite? Pri Mohorju, da bi vlomili?“

„Pri Mohorju, da! Gospodarje danes zjutraj vstal na vse zgodaj, ker se je menil peljati v Radgono na sejem. Pa zagleda psa, ki je ležal stegnjen.“

„Crknjen?“

„Kaj pa da, crknjen, ubit. Podstrešno okno, kjer je imel skrinjo in v nji denar, pa je bilo razpraskano, skrinja polomljena in denarje izginil z listnico vred.“

„Za Boga svetega!“ je sklenila Vidovka roke. „Pa tako svoto!“

„Da, sedemsto. Čula sem, ko je sam Mohor rekel, da je šlo sedemsto goldinarjev.“

Andrej je prišel ravno iz hleva in čul zadnje besede.

„Kaj pa je? ... Kaj se je zgodilo?“

„Pri Mohorju so po noči tatovi ukradli iz skrinje na podstrešju sedemsto goldinarjev in psa ubili,“ je hitela pojasnjevati mati.

„Sinoči, pravite, po noči?“ je osupnil Andrej in se domislil, kar je slišal.

„Da, sinoči, po noči!“

„Kdo pa je ukradel?“

„Se še ne ve. Ga bodo že dobili. Poznajo se stopinje v zemlji. Bosa noga,“ je hitela beračica in vzela dar, obetaje obilo sreče pri živini in na polji, ter odkrevsala dalje pravit to novico.

Ta dogodek se je naglo raznesel po vasi. Mohor, kakor je že beračica pravila Vidovki, je mislil iti v Radgono na sejem in je vstal zgodaj. Čudno se mu je zdelo, da ni psa nikjer. Stopi k njegovemu ležišču in zagleda ubogo žival ubito. Takoj mu šine oko na podstrešno okno. Mreža je bila prebita.

Tresočih kolen in sopeč je hitel na podstrešje k skrinji. Pa kak prizor! Okovana skrinja je bila prebita in denarja ni bilo. Naj je Mohor iskal in premetaval kakor je hotel, denarja ni bilo nikjer.

Ko je prišel iz dilj, se ga je žena malone prestrašila. Bil je ves spremenjen, bled, tresoč se, in gledal okrog sebe, kakor bi nekoga iskal.

„Kaj ti je, za božji čas?“ je vzkliknila Mohorka, da je priletela Ančka iz sobe in Lojze s hlapcem iz hleva.

„Tatovi!“ je privrelo končno iz ust Mohorja. „Sedemsto goldinarjev so mi odnesli.“

In starec je sedel na stol, da je zaškripal.

Domači so stali nemi okrog očeta.

Prvi se je zavedel sin Lojze.

„Naznanimo! Po orožnike!“

Mohor, ki je sedel pobit in zroč pred se, je vstal in bil je zopet prejšnji mož. Udaril je s pestjo ob mizo, da je odskočil hleb kruha, ki je ležal na nji.

„Po orožnike! Naj mi poiščejo tata in dam jim piti, kolikor hočejo, cel polovnjak. Samo tata, tega mi naj dobe in pa ukradenih sedemsto goldinarjev!“

Ko sta prišla orožnika, je moral Mohor vse razložiti, kje je imel denar, v čem, koliko. Posebno listnico je moral popisati natančno. Nato sta si ogledala skrinjo in okno in vse popisala.

„Stopinje,“ je pripomnil žandar. „Bosa noga! Ga bomo že dobili.“ In zmerila sta dolgost in širokost stopinj.

„Ali niste videli nikogar, ali slišali?“ je izpraševal orožnik.

„Nikogar!“ so mu odgovorili.

Čmrlj pa, ki je stal tudi z nekaterimi sosedi na strani, je pripomnil, da je srečal Vidovega Andreja, ko je naglo šel domov in mu na njegova vprašanja ni hotel dati odgovora.

„Vidov Andrej?!“ so zazijali. Mohor pa je obledel. V dnu srca je imel vendar le rad Andreja, dasi sam ni vedel tega.

„Vidov Andrej?!“

Zmajal je z glavo in rekel.

„Ne, prej vsi, kakor Andrej!“

V Ančki pa je vse zatrepetalo. Oči so se napolnile s solzami in zbežala je v kamrico. Tu je dala solzam prosto pot.

Orožnika pa nista bila enakih misli z Mohorjem.

„Ob kateri uri?“ je vprašal orožnik Čmrlja.

„Bilo je menda med enajsto in dvanajsto uro.“

Žandar je pisal.

„Kaj ste pa vi delali ob tem času na cesti?“

Nikdo ni pričakoval tega vprašanja, in Mohor je strmel z drugimi vred.

„Šel sem domov iz trga!“

„Pa ob tej uri? Imate priče?“

„Priče? ... Čemu mi bodo priče, ko sem se pa vračal iz trga in sem še ob desetih pil pri »Jelenu.«

Žandar si je zapisal in dejal:

„Vi ste lahko ravnotako sumljivi, kakor kdo drugi. Zato poskusimo, čegave so te stopinje.“

Čmrlj je bil v vidni zadregi. Klel je svoj jezik, ki ni mogel molčati in ga je spravil v take sitnosti. Drugi so mu pa privoščili, ker so ga poznali kot obrekovalca. Hodil je k Mohorju na dnino, ker doma, pri svoji bajti, ni pridelal toliko, da bi se živela z ženo.

„Vidovega bi rad osumil, sam pa je skočil v jamo. Prav mu je!“ so si šepetali.

A sledovi niso bili njegovi.

„Če se Andrej bolje izpriča kakor vi, potem idete z nami,“ je odločil orožnik. In Čmrlj je ostal pod varstvom orožnika. Drugi pa se je napotil k Vidovim.

Mati se je začudila, zagledavši orožnika, Andrej pa je prebledel. Z orožnikom je vstopil župan Primož.

„Kaj pa vaju privede k nam?“ je vprašala Vidovka.

„Koj zveste,“ odvrne orožnik. „Imamo se nekaj pogovoriti z vašim sinom.“

„Z mojim sinom?“ se je vleklo zateglo iz ženičinih ust. „Tako!? ... Potem pa le brž!“

In v njenih prsih je vstajala jeza.

„Kje ste bili sinoči?“ se je obrnil orožnik do Andreja.

„Doma.“

„Ves čas?“

V tem je stopil tudi Mohor. Neljubo mu je bilo, da sumničijo Andreja.

V Vidovki pa je zavrelo. Zagledavši Mohorja, se je domislila, zakaj bi orožnik izpraševal sina.

„Pri nas iščete tatu, pa pri nas?“ se je zavzela ženica. Župan jo je pa miril, da ni tako hudo, naj se ne razburja.

„Ali ves čas doma?“ je ponovil vprašanje orožnik.

Andrej je mislil povedati vse. Ko pa je zagledal Mohorja, je rekel zmedeno:

„Ves čas.“

„Tako? Koga ste pa iskali na cesti med enajsto in dvanajsto uro?“

„To je pač moja skrb,“ se je opogumil Andrej. „Kot pošten človek smem iti po cesti, ob kateri koli uri. Jaz mislim vsaj tako!“

„Zoper to nimamo nič,“ odvrne orožnik. „Ali nekatere stvari bi vendar rad vedel. Mohorju se je zgodil zločin in okrog hiše so sledovi. Vas je nekdo srečal, da ste šli domov ob ti uri. Kaj je na tem?“

Andrej je pobledel in gledal zdaj mater, zdaj Mohorja in župana, sedaj zopet orožnika z odprtimi ustmi.

Mohorju se je čudno zdelo Andrejevo vedenje. Kaj, ko bi vendar? ... Možu ni hotela ta misel v glavo.

„Odgovorite!“

„Bi, ali vpričo Mohorja ne morem.“

„Kako to?“ se je začudil ta.

Ko mu je orožnik pojasnil, kakega pomena je zanj, da govori, in ker ga je še mati prigovarjala, je s težkim srcem izpovedal, da je mislil klicati Ančko in kaj ga je pregnalo.

Župan in orožnik sta se spogledala, Mohor pa je vzkipel.

„Ančko, oho, našo Ančko? ... Kako si se pa drznil, ti ... Ne verjamite mu!“

„Kje pa je denar?“

„Denar, saj ga nisem vzel,“ je zavpil bolestno Andrej. Zdelo se mu je, da se mora svet zrušiti pod njim ob tej obdolžitvi.

Preiskali so hišo, vse, pa ničesar našli. Tam v drvarnici pa je orožnik potegnil iz kota neko stvar.

„Moja listnica!“ je vzkliknil Mohor. „Andrej, torej vendar, vendar ...“

„Poznaš to reč?“ je vprašal orožnik.

„Še nisem nikoli videl,“ odgovori Andrej, tresoč se.

„Kako nedolžno!“ se je nasmehnil župan.

„Prisegam, da sem nedolžen.“

„Kako pa pride potem ta stvar sem?“ je vprašal orožnik.

Andrej ni vedel kaj bi odgovoril. Zatrjeval je, da on ni kradel, da ne ve, odkod in kako je zašla ta listnica v drvarnico.

Orožnik ga je v imenu postave pozval, da gre z njim.

Pretresen v dno duše, da so ga obdolžili tatvine, da ga bodo gnali kot tatu uklenjenega skozi vas, se je siromak sesedel na stol.

Mati pa je pokleknila pred Mohorja in orožnika in jokala in prosila, naj ji za božjo voljo ne jemljejo sina, ki je nedolžen. Obljubila je vse povrniti, samo sina naj ji puste.

Vendar zastonj! Smilila se jim je uboga žena, ali kaj, postavi se mora zadostiti.

Zvezanih rok je stopal Andrej, do zdaj tako ponosen fant, skozi vas.

Mohor in župan sta tolažila nesrečno mater, naj ne žaluje preveč, da se bo vse bolje izteklo, kakor se vidi. „Vsak človek se lahko pregreši enkrat in radi tega še ni noben hudodelec.“

„Pa on ni tat, on ni, nedolžen je ihtéla je Vidovka.

Mohor, ki poprej ni vedel, kako bi sodil, je zdaj začel sumničiti, da je Andrej kriv. „Listnica, ta listnica ga je izdala,“ si je mislil.

„Če boš v sili, pa se obrni na nas,“ je rekel odhajaje Mohor. „Dokler se ti sin ne vrne, ali, kar Bog daj, dokler se ne izpriča njegova nedolžnost,“ tu je Mohor sam pri sebi dvomil, „ti pomoremo.“

Pa Vidovka je odločno odklonila vsako pomoč od ljudi, ki so, čeravno nehote, zakrivili grozno nesrečo. Trdno je bila prepričana, da je sin nedolžen in še nekdo je tako mislil — Mohorjeva Ančka.

Deklica je vedla, da je nanesel nesrečni slučaj tako, in da mu je listnico nekdo podvrgel.

Ko jo je oče ozmerjal, je sicer molčala. V srcu pa je sklenila, da ostane zvesta, in če treba do konca dni.

V svoji sobici je molila vsak večer, da bi se izkazala nedolžnost nedolžnega.

In koliko solz je poteklo iz njenih oči, vedo povedati le stene sobice, odkar so se za Andrejem zaprla vrata ječe.

Ker so govorili dokazi zoper Andreja, je bil Čmrlj oproščen strahu, da bi ga odvedli.

Globoko si je oddahnil in v srcu sklenil, da bo odslej pazil bolje na svoj jezik. Na Andreja pa se je ozrl s škodoželjnim pogledom.

VI.[uredi]

Počasi, silno počasi so tekli Andreju dnevi v preiskovalnem zaporu. Vsaka minuta se mu je zdela daljša kakor ura, ura kakor dan, dan že cela večnost. V tesni celici, za zamreženim oknom je korakal gor in dol, ali pa sedel na stolcu in pobešal glavo. Pogostokrat so prilezle solze izpod trepalnic in padale na tla ...

„Kakor tatu so me odgnali, kakor tatu,“ je zaječal.

Strašna je bila ta zavest. „Kaj porečejo ljudje, kaj poreče Ančka. Ali ona verjame? ... In mati, uboga moja mati ...“

Andrej je zajokal.

Skozi zamreženo okno je gledal po ulici. Milo se mu je storilo, ko je videl ljudi, ki so prosti, svobodni hiteli za svojimi posli, on pa, zdrav in močan, mora biti ujet kakor ptica v kletki.

Preiskovalni sodnik, ki je vodil preiskavo, je bil dober mož. Poznal je ljudi. Slutil je, da je Andrej vkljub obtežilnim, naravnost uničujočim dokazom znabiti le nedolžen. Pospraševal ga je, če ima kake sovražnike, kar je Andrej zanikal.

Andreju je pač hodil na misel Jernejčev Tine in ono srečanje, kjer ga je zbodel, zakaj da se ga ogiblje. Spomnil se je tudi sanj. Na sanje ni verjel, in da bi izrekel o Tinetu kako sumnjo, zato je bil predober.

Preiskava je bila končana. Drugih krivcev ni bilo mogoče zaslediti. Državni pravdnik je napisal tožbo, da je Vid Andrej kriv tatvine pri Mohorju.

Bil je lep dan.

V porotni dvorani v Mariboru, ki je že videla in slišala mnogo zločincev in obsodb, je sedelo dvanajst mož porotnikov. Poslušali so obravnavo, da bi potem vedeli soditi, ali je Andrej kriv, ali ne. Pri sosedni mizi je na nekoliko vzvišenem odru sedel predsednik sodišča z dvema drugima sodnikoma in vodil obravnavo. Zagovornik je imel svojo mizico nasproti porotnikom. Med njim in sodniki je sedel državni pravdnik.

Na dan obravnave so bili pozvani vsi, ki so kaj vedeli, v Maribor, da se zaslišijo kot priče. Tudi njegova mati in Ančka. Ko je zagledal Andrej svojo mater, ni se mogel vzdržati solza in tudi mati je jokala. Ančka pa si je na skrivaj brisala solze.

Andrej, ki je bil zaslišan prvi, je pripovedoval vse, kakor je bilo: kako je hotel klicati, pa ga je splašilo škripanje in stopinje. Pobegnil je, misleč, da je Mohor. Zatrjeval je, da je nedolžen.

Ko ga je vprašal sodnik, kako je prišla listnica v drvarnico, je rekel, da je to njemu samemu uganka. Gotovo mu jo je moral kdo podvreči. Ali kdo bi bil to, tega ni mogel povedati.

Čmrlj je izpovedal, kako je klical Andreja, ki je hitel mimo njega, a se ta ni niti hotel ustaviti, ne odgovoriti. Andrej je odgovoril, da se je bal, da bi se ne zvedelo, da hodi klicat Mohorjevega dekleta.

Mati ni vedela povedati ničesar, ker je Andrej spal na svislih. Jokala je revica in prosila, naj se je usmilijo in naj ne obsodijo sina, ker je nedolžen. Vsem se je smilila uboga žena.

Ko je bila vprašana Ančka, je zardela, potem pa zopet prebledela. Pred tolikimi ljudmi, domačimi in tujimi, naj zdaj razkrije tajnost srca. Kako jo bodo sodili, kaj si mislili od nje? Ali ni njena dekliška čast zdaj na tehtnici?

Pogledala je Andreja. Stal je bled in jo gledal. Srce jo je zabolelo.

„Naj mislijo, kar hočejo,“ je pomislila in povedala s krepkimi besedami, da jo je prišel Andrej večkrat klicat in da ona nikakor ne verjame, da bi bil Andrej vlomil.

Sodniki so se spogledali, porotniki nekaj pošepetali in med občinstvom se je čulo zadovoljno mrmranje. Zagovornik pa si je nekaj zapisal.

Sodnikom se je deklica dopadla. Vsaj ena duša je bila, ki je izpovedala zanj.

Po zaslišbi vseh prič je državni pravdnik utemeljeval svojo zatožbo. Za njim je govoril Andrejev zagovornik in skušal dokazati nedolžnost Andrejevo.

„Porotniki, preden izrečejo svojo obsodbo, naj dobro preudarijo vse okolnosti. Naj jim stopi pred oči poštenost zatoženca, naj se usmilijo uboge matere, kateri je edina podpora, in naj ne obsojajo po nedolžnem njega. Nekak zloben slučaj, skrit njegov sovražnik je izvršil tatvino in podtaknil listnico Andreju. Naj jim bo že to jasen dokaz, da je hčer Mohorja istotako prepričana o nedolžnosti obdolženca. Kajti, nobeno dekle se ne bo zavzemalo za hudodelca, čeprav bi ga kdaj prej ljubilo. Slišali smo, da se v onih krajih vrše tatvine in ker doslej niso mogli dognati, kdo je oni zlotvornik, so gospodarji primorani stražiti sami svoje imetje. Andrej pa, misleč klicati dekle, je čul stopinje, in ker je bil takorekoč prepričan, da je Mohor, je pobegnil. Mislim, da me gospodje porotniki umejo: Če bi se enemu ali drugemu izmed gospodov isto primerilo, ko bi menil klicati dekle, da ne bo čakal, da ga oče zaloti, ampak bo gledal, da se skrije ali pobegne. Zato naj gospodje porotniki dobro premislijo in preudarijo, preden koga obsodijo.“

To in še več je govoril zagovornik, jasno in prepričevalno.

Končno je še vprašal sodni predsednik zatoženca, če ima še kaj povedati.

Solznih oči je pogledal Andrej na porotnike in sodnike. S tresočim glasom je zaprosil:

„Jaz nisem kradel, nedolžen sem! Imejte usmiljenje!“

Občinstvu v dvorani se je Andrej prikupil in želelo si je, da ga porotniki oprostijo. Ko so ti odšli v posvetovalno sobo, da se posvetujejo, je bilo v sodni dvorani tiho. Slišala bi se lahko igla, če bi padla na tla. Le pridušeni plač matere Vidovke je motil tihoto. Srca v prsih pa so bila nestrpno, napeto ...

Porotniki se vrnejo na svoje sedeže. Kaj neki prinašajo ...? Obsodbo ali prostost ...?

In naznanil se je sklep:

„Vid Andrej je spoznan krivim tatvine z osmimi proti štirim glasovom.“

Presenečeni vzkliki, ropotanje in mrmranje je napolnilo dvorano. Mati in Ančka sta zajokali na glas.

Predsednik sodišča je pozval občinstvo, naj miruje, drugače da izprazniti dvorano. Nato je v imenu Njegovega Veličanstva razglasil, da je Andrej Vid obsojen z ozirom na lepo dosedanje vedenje in ker še ni bil kaznovan, po milostni sodbi na pet mesecev ječe. Pri tem zgnbi, kakor bo določilo vojaško sodišče, vojaško čast korporala in postane zopet navaden prostak.

Kakor okamenel je stal Andrej. Ničesar več ni slišal, ničesar videl. Vsa kri mu je zginila raz lic, ustnice so trepetale.

Ko ga je prijel orožnik, da ga odvede, se je zdrznil. Potegnil je z roko preko čela. Videvši jokajočo mater, se ni mogel vzdržati solz in je vzkliknil:

„Mati, mati, nedolžen sem, nedolžen!“

Mati ga je prijela za roko in ga tolažila, dasi je bila sama potrebna tolažbe.

„Zaupaj v Boga, Andrej! ... Bog že ve, kaj dela in zakaj je prav tako! On bo izpričal tvojo nedolžnost!“

Andrej je bil strt. Kot tat je bil torej spoznan, hudodelec, grd zločinec?!

Ta misel ga je morila, da ni imel miru po dnevi; po noči pa mu je kratila spanje.

„Zaupaj na Boga,“ mu je rekla mati v slovo. „On ve, zakaj je tako prav!“

Pokleknil je k skromni postelji, zakril lice v odejo in molil, kakor še prej nikdar.

V molitvi je našel edino tolažbo, edino uteho.

In njegova mati!

Koliko je reva prejokala od onega časa. Nikamor ni upala pogledati, ko je šla v cerkev ali iz cerkve. Zdelo se ji je, da se ji vsi posmehujejo, da ji vsi privoščijo.

Našli so se pa tudi ljudje, dobrotljivi in milosrčni, katerih se žalibog najde povsod dovolj, da so ji hodili na dom pravit, kako se govori o njenem sinu.

Mohorjeva hčerka je bledela. Siroto je potlačila obsodba Andreja. Poleg tega jo je še oče zmerjal, da mu je naredila tako sramoto, ker se je zavzemala za tata. Starec je bil prepričan, da je Andrej kriv. „Če bi ne bil, bi ga ne obsodili,“ se je odrezal na kratko. Ančka je videla škodoželjne poglede tovarišic. Vedela je, da v njih tiči nevoščljivost, saj je bil Andrej najgorši fant. Ta nevoščljivost! Ves svet bi gorel, če bi se dala zapaliti.

Toda v srcu dekleta pa je še tlelo nekaj drugega in grizlo. Očitala si je namreč, da je ona kriva Andrejeve nesreče. Zakaj mu je dovolila, da jo je klical? Če bi ga pustila, kakor je ukazal oče, bi ne hodil pod okno, bi zdaj ne zdihoval v ječi, bi ne nosil sramote, da je tat. Bog ve, če se bo dal oprati ta madež in če se izkaže kdaj njegova nedolžnost. Očeta ni ubogala in zdaj trpi za to ona in trpi za to on, po njeni krivdi. — Greh, ali se kaznuješ vedno tako strogo, ali se kaznuje vsaki tako kruto? ...

Pustila? ... Kako, če ga pa ima rada. Ne, tega ni mogla. Bog je postavil zakrament sv. zakona in po tem sta hrepenela oba. Hotela sta se združiti v sveto vez, kakor sta se združili že njuni srci.

„Bog tepe, kogar ljubi,“ je mislila. „Mogoče je ravno to pot do najine sreče, da se omehča očetovo srce. Če se dokaže, da je nedolžen, potem se oče pač ne bo protivil. Skušal bo popraviti, ker ga je sodil krivo. Saj je oče blag mož in dober.“

Vglobila se je v te misli.

Za vsakim dežjem pride solnce, za vsako žalostjo veselje. Danes plakamo, jutri se pa že lahko radujemo. Tako se menja vedno, le obupati nikar! Pot do sreče ni široka, s cvetjem posuta pot. Pot do sreče se vije med trnjem in grmovjem.

Ančka je večkrat obiskala po večerih Andrejevo mater, kjer sta se pogovarjali o Andreju in se tolažili.

Vidovka je videla blago srce dekleta, in dasi je mrzila Mohorja, je bila vedno vesela, ko je prišla Ančka.

Ko je nekoč Andrej pisal materi in jo tolažil, naj ne žaluje preveč, da bo z božjo pomočjo vse prestano, je bila vsa srečna. Pisal je nadalje, da mu ni sile, da ga imajo radi.

Revež je trpel duševne muke, ki so se mu začrtale v obraz in mu krivile hrbet. Ali materi ni hotel tožiti, vedoč, da tudi ona trpi. Tolažil jo je in bodril.

H koncu pisma je bil še pozdrav na Ančko. Prosil je mater, naj mu odpiše, kako misli Ančka o njem, ali ga tudi obsoja ali ne?

Še tisti večer, ko je prišla Ančka kakor nalašč zopet k Vidovki, je pisala pismo, ki ga je narekovala mati pismo, polno utehe in ljubezni ...

Drugi dan je pa poštni voz med drugimi pismi vozil tudi pismo za Andreja v Radgono, da od tam poleti z vlakom v Maribor, v ozko celico, in mu prinese uteho, malo sicer, a za jetnika veliko. Z radostnim licem je bral nesrečni mladenič materino pismo. Tem bolj, ker je spoznal pisavo dekleta, pisavo Ančke, ki mu je napisala na koncu še srčne pozdrave.


VII.[uredi]

„Hej, Ančka, čakaj no, ideva skupaj!“ je klical piskrovez Marko deklico, ki je šla po cesti.

Ančka se je ustavila.

„Odkod pa, iz trga, kaj?“ Ko je pa prišel Marko bližje in zazrl njen bledi obraz, se je začudil in rekel sočutno:

„Pa menda nisi bolna, kaj? ... Bleda si, kakor, kako bi rekel ... kakor stena vaše hiše.“

Ančka se je grenko nasmehnila.

„Povej, no, kaj je ... Ali se je menda Andreju kaj pripetilo?“

Dekle ga je pogledalo in Marko je zazrl dve solzi na trepalnicah.

„Kriste elejson, povej, kaj je za božjo voljo?“

„Andrej je zaprt!“

Piskrovez je obstal, kakor bi ga vkopal. Torba mu je zdrsnila iz rame na tla, da je zamolklo zazvenčalo.

„Andrej zaprt?“ je vprašal pridušeno.

„Po nedolžnem zaprt!“ je zaihtelo dekle. „Obdolžili so ga tatvine!“

„Tatvine?“ je zopet vprašal Marko zamolklo in tiho.

In zdaj mu je Ančka razložila, kako se je zgodilo.

„Ti praviš, da je nedolžen?“ vpraša Marko, gledaje dekletu v obraz.

„Nedolžen, kakor jaz,“ je odvrnila odločno.

Tam od izhoda so se plazile temne megle, in ker jih je obsevalo solnce, so bile videti še bolj črne. Ravnokar se je vzpenjala lepa, krasna mavrica črez nebo, kakor krasna, čudodelna prikazen v grozni, črni temi.

Marko je prijel Ančko za roko. Tresel se je. Pokazal je na mavrico.

„Ančka! Poglej znamenje zaveze, ki ga je postavil Bog že ob času Noetovem. Poglej te krasne barve, ta lesk v onih črnih meglah! Ali ne čutiš, da v teh meglah, ki hranijo v sebi grozo, strah in obup, da se v teh meglah naenkrat pokaže ona krasna podoba, ki nam daje nado, oznanja veselje?“

Nato je nadaljeval smehljaje:

„Le pogledi, ali vidiš to rdečo barvo, ali vidiš? Kaj pomeni, ne veš, kaj? Mladina ne ve ničesar več. Vidiš, to pomeni, da bo letos mnogo vina. Le glej, kako je široka in žareča. Mnogo vina in dobrega vina pridelamo letos — za svatbo tvojo in Andrejevo. Le verjemi meni. Pa samo pili ne bomo, kruha tudi treba. Vidiš, to pa pravi ona modra barva, da bo tudi kruli. Ni tako široka, kakor ona rdeča, pa kaj, vinček je vinček, tega človek pije vedno rad, posebno pa na gostiji. Kruha pa ne moreš vedno jesti. Zato pa ne žaluj preveč, da še nazadnje ne zboliš!“

Ančki je ugajalo govorjenje Marka.

„Kaj pa, če bo to vino in ta kruh za moj pogreb?“

„Sveti božji križ,“ se je delal prestrašenega Marko, da se je dekle moralo nasmejati, „da se ne bojiš greha, ker tako govoriš. Za sedmino ne rabijo toliko vina.“ In Marko se je še enkrat ozrl po mavrici.

„Le glej, še zdaj vidiš, da bo za gostijo. Za sedmino hitreje zginejo barve ... Lej ga, punčeka, kako me je splašil!“

Marko je krpal, kakor po navadi po vasi, ali bil je čemeren. Nekaterim, ki so mu pravili o Andreju in ga obsojali za tata, je povedal take, da so kar utihnili. Ko pa je delal pri Mohorju, se mu je starec pritožil, da mu hira hčer.

„Kaj pa ji manjka?“ se je delal Marko nevednega.

„I kaj, za onim se kuja, ki mi je šel s težko prisluženimi denarji,“ odvrne Mohor nevoljen.

„Kaj je res Andrej tat?“

Skomizgnil je z ramami.

„Zakaj so ga pa obsodili?“

„Marsikoga obsodijo, čeprav ni kriv, ako okoliščine govore zoper njega.“

„Naj se izpriča!“

„Oče Mohor,“ reče resno Marko, „jaz ti nekaj povem, potem pa sodi, kakor se ti zljubi. Jaz poznam Andreja, pa tudi ti ga poznaš. In ne moreš zanikati, da bi on ne bil poštenjak od nog do glave. Da je rad videl tvojo hčer, ali je bil to tako velik prestopek? Ali bi trpel pri tem ugled tvoje hiše, če bi mu dal hčer? Jaz mislim, da ne, ker on je bil fant, ki bi ta ugled bil le povzdignil. Da je njegova čast omadeževana, da trpi zdaj tam v onih mokrih ječah, si kriv edino le ti. Le pomisli in priznal bodeš, da je tako. Rečem pa ti še to, da ti hčer zvene, kakor jeseni cvetlica, ko jo zakrije sneg ali umori slana. Ali ti bo potem ljubše, da bodeš primoran ji posaditi križ na grob, mesto poročnega venca? In to se zgodi, če ne odpomoreš pravočasno. To ti pravim jaz, piskrovez, ki je obhodil nekaj krajev in videl nekaj ljudi.“

Mohor je strmel pred se.

„Slutim in čutim isto tudi jaz. Tudi zdravnik mi je rekel to. Ali kako naj pomagam?“

„Naj se vzameta!“

„S tatom?“ vpraša zateglo starec in ustnice mu strepetajo od jeze.

„In če se izkaže nedolžnost njegova?“

„Če se izkaže? ...“ Mohor se zamisli.

Marko je videl njegov notranji boj, boj očetovske ljubezni s predsodki napuhnjenega kmeta.

„Potem ... potem se pa naj vzameta v imenu božjem!“

Marko mu je stisnil roko.

„Vedel sem, da si mož, da si — oče!“

„To je v redu,“ je mrmral Marko sam s seboj in nategoval žice. „Ali kako dognati, da je nedolžen, to je glavna stvar in — najtežja.“ Posegel si je v lase in mislil in mislil. Ali kje bi začel, ni vedel.

„Samo slučaj, samo prst božji lahko pomaga!“

Domislil se je Jernejčevega Tineta.

„Če ni bil ta, potem ne vem, kdo bi bil. To je vragovo seme! Ali kdo mu dokaže? ...“

In zopet je šel z desnico v lase.

Ljudi pa je potrdilo v veri v krivdo Andrejevo to, da so ponehale tatvine, odkar so ga zaprli. Še tisti, kateri so prej dvomili, so zdaj verovali.

Jernejcev Tine pa je kakor prej popival, nič delal, odšel in se zopet vrnil. Ali denarja je imel vedno.

Andrej pa je vzdihoval v ječi in štel dneve, štel tedne, ki so mu tekli počasi, silno počasi ...

Pred letom dni še tako srečen, tako vesel, čislan od vseh ... In zdaj zaprt kot zločinec, lopov. V teku enega samega leta se je toliko prevrglo, toliko prenaredilo. Vsi načrti, stavljeni in zidani tako skrbno, kako naglo so se razrušili in pokopali vso njegovo srečo med razvaline ...

Tako je tekel že četrti mesec Andrejevega jetništva in listje je rumenelo.

Ko se je piskrovez Marko poslavljal, je stisnil roko Ančki in ji zašepetal:

„Upaj in moli! Oče mi je obljubil, če se izkaže nedolžnost Andrejeva, ne bo več branil. In ta se izkaže. Jaz upam. Pomisli na mavrico! — Ko se k létu vrnem, pa bodeta tako srečna in vesela, kakor sta zdaj nesrečna.“

Dekle se mu je zahvalilo in nov žarek upanja ji je prodrl v mračno dušo, ki se je zazibala v jasnih nadah.

Mavrica ...

* * *

V sosedni vasi pri nekem posestniku je Marko prenočil. Zaril se je v prijetno dišeče seno nad hlevom in zaspal. Na hlev se je prišlo iz skednja po lestvici in odtod je bila odprtina v hlev, da so lahko pokladali živini.

Bilo je menda okrog polnoči, kar ga nenadoma vzbudi nekak šum. Posluša ... Zdelo se mu je, da gre nekdo počasi kraj strehe, kot bi ril. Marko ni bil eden izmed onih, ki bi se splašili ali pa zagnali kak hrup. Ostal je miren, le roka je segla na tihem po torbi. Vzel je iz nje vrv, ki jo je nosil s seboj.

„Oho, tu bi menda vrag rad preštel, koliko živine redi gospodar. Jako lepo, da ga noče buditi. Nú, bom mesto gospodarja jaz pokazal, saj bo to menda vse eno,“ je momljal Marko.

Šum se je slišal bližje in bližje. Zdaj je utihnil in zopet je zašumelo.

„Pomorem ti,“ se je zveselil Marko. „Naredim ti veselje, da boš pomnil.“

Naredil je na vrvici zanko in čakal.

„Ej, Marko, včasih vežeš lonce in sklede, zdaj boš pa pokazal, da umeš še kaj drugega tudi.“

Zdaj je prišel človek — Marko je opazil toliko v temi, da je človek — prav do odprtine. Sklonil se je in poslušal, če je v hlevu vse mirno. Pa drugega ni bilo slišati, kakor težko sopenje živine.

Pozni obiskovalec hleva je vstal, da bi zlezel skozi odprtino v hlev. Ali v tem hipu mu prileti okrog vratu zanka in se mu zadrgne.

Marko je vlekel za vrv in jel klicati:

„Hej, ljudje, vstanite! Ujel sem sovo, veliko sovo!“

Človeku pa je vrv zapirala sapo in poskušal jo je sneti. Marko ga je pograbil in ga potlačil na tla.

„Le mir, prijatelj, da se ne zbudijo krave!“

Na hrup in klicanje je prišel gospodar. Vsa družina se je prebudila.

„Kaj je?“

„Nič posebnega. Obisk ste dobili, ampak revež je menda pozabil, da imajo hlevi tudi vrata, kakor hiše.“

S pomočjo gospodarjevo so tatu zvezali in ga odpeljali v hišo.

Tu ga je Marko spoznal.

„Oho, prijatelj, ti si? ... Jernejčev Tine! No, bodi mi zdrav, dolgo si hodil po vodo. Zdaj si pa le enkrat ubil vrč. Koga pa si mislil obiskati, mene ali gospodarja, ali krave? ... Daj, reci!“

Tine pa je gledal divje in škrtal z zobmi.

„Kaj škrtaš? Hrani zobe, da boš imel s čim škrtati, ko te posadijo tja, kakor se bere v svetem pismu!“

„Pusti me, vrag!“ je zbesnel nad Markom, ki se mu je rogal.

„E, kaj, saj te ne cukam! Ali te še gledati ne smem? In vprašati, kaj ti boljše diši, teletina ali govedina? Oboje imajo tu, pa če bi poželel tudi kaj okroglega, vse se najde ... Če ti pa dadó, to pa je njihova stvar, ne moja!“

Na spanje ni več mislil nikdo. Obvestili so žandarmerijo. Orožnik je Tineta zvezal, dasi se je branil in klel, ter ga odvedel.

„Fant, pameten bodi in ne uganjaj neumnosti, ker veš, da si v mojih rokah,“ je opomnil orožnik.

Svitalo se je že in ljudje so vstajali. Zvedavo so se ozirali za njima, ko sta stopala, Tine naprej, orožnik pa za njim po beli cesti proti Radgoni.

Tam od Očeslavec se vleče cesta, kakor bi je ne hotelo biti konca. Na desno je gozd, dvigajoč se na kvišku, na levo pa ozka dolina in nato bregovi z vinsko trto in viničarijami. V dolinici pa so njive in travniki.

Tine je korakal povzdignjene glave, kakor bi si bil svest svoje nedolžnosti. Ali v njegovi glavi so se delali načrti za beg. Postrani se je oziral na žandarja in mislil, na katero stran bi bilo boljše. Gozd se mu je zdel zato varnejši, ker tam žandar ne bo mogel tako streljati, kakor če pobegne na ravnino. Orožnik pa je poznal take tičke in bil jako oprezen.

Hipoma poskoči Tine in plane kakor splašen zajec na desno v gozd.

Žandar je bil takoj za njim. Krepki begun je že bil pretrgal spone in se lovil za debla, zaganjaje se naprej. Ako bi ležal gozd na ravnini, bi mu gotovo ušel. Tako pa je ležal v bregu in žandar videč, da ne more tako naglo za njim, pomeri. Ker se Tine ni zmenil za klice: stoj! je žandar sprožil.

Tine je grozno zakričal, se lovil z rokami in padel. Krogla mu je šla skozi prsi.

Na bližnji njivi so pipali repo. Na mig žandarjev so prihiteli in nezavestnega odnesli v najbližnjo hišo. Tu so ga položili na klop ob peči. Drugi je hitel po duhovnika, ker videl je vsak, da so mu štete ure. Žandar ga je za silo obvezal in si prizadeval, ga spraviti za silo k zavesti. Posrečilo se mu je.

Tine je odprl oči in skremžil obraz. Roko je nesel na prsi, kjer ga je skelelo. Kri je silila skozi obvezo. — —

Ob glasu zvončka se je streslo telo ranjenca. Oči so se mu ustavile na goreči sveči in nad razpelom. Dve solzi sta mu zalesketali v očesu. Morda sta bili to prvi solzi, ki sta se prikazali v njegovih očeh. Bili sta solzi kesanja. Spoznal je, da se bliža konec in vse njegovo življenje mu je stopilo pred oči.

Dolgo se je mudil duhovnik pri ranjencu. Ko je bila spoved končana, je bilo obličje Tinetovo mirno. Spovedal se je skesan ... Celo žandarju se je storilo milo, ko je duhovnik pokazal hostijo in rekel:

„Glejte, Jagnje božje ...“

In tedaj sta zablesketali dve drugi solzi v očeh ranjenca.

Kako mehek je človek, črv pred Bogom, v njegovih rokah. Zastarel grešnik, o katerem bi lahko obupal, da umrje spokorjen ... Ali v njegovih rokah, na njegov migljaj je otrok božji. Resnično, Bog noče smrti grešnika, ampak, da se spokori in živi ...

Po končanih molitvah je prijel Tine roko orožnika in jo poljubil.

„Hvala,“ je šepnil; „vam se imam zahvaliti, da mi bo Bog milostljiv, da mi je odpustil. Bog ve, kaj bi bilo iz mene, ako bi ušel. Recite ljudem in sodniji, da je Vidov Andrej nedolžen, da sem bil jaz tisti, ki je vzel denarje. Podvrgel sem mu listnico iz maščevanja, ker se me je izogibal in me je nekdaj pri vojakih prehudo prijemal. Sicer sem si bil sam kriv, ali mislil sem v svoji hudobnosti, da mora biti tako, kakor hočem jaz. Naj mi odpusti! Denarja ne morem vrniti vsega Mohorju, ali moja mati, ki je vsega kriva, naj poplača! Ona ima denar.“

Moral je prenehati.

Vsi okoli stoječi so imeli solzne oči in orožnik si jih je brisal pogosto. Tako spokorjenega zločinca še ni videl.

Nato je Tine zopet govoril, tiho, s pretrganimi stavki. Povedal je, da so vse tatvine, ki so se zgodile, njegovo delo in naj mu ljudje odpuste.

Žandar je zapisal izpoved umirajočega.

Duhovnik pa je rekel z resnim in slovesnim glasom:

„Resnično, resnično vam povem, pravi Kristus Gospod, da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori in živi, kakor pa nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokore.“

Res, čudni so naklepi Gospodovi in kdo bi ostal hladen, ko bi videl in poznal človeka, valjajočega se v blatu hudobij, zlobnega in nevarnega, kako se v očigled smrti pokesa svojih dejanj.

Kdor se jih resnično pokesa!

In Tine se jih je resnično. To so bili prepričani ljudje, ki so stali okrog njega in neko sveto čustvo jih je navdajalo.

Bog je! Živi še on, pravičen in resničen, ki dobro plačuje in hudo kaznuje. In on ne pozabi niti najmanjšega črva, kako bi potem pozabil človeka, ki je ustvarjen po njegovi podobi. Še ob dvanajsti uri ga vzame v svoj vinograd in mu plača kot da bi delal ves dan.

Za nekaj ur potem je izdihnil ranjenec svojo spokorjeno dušo.


VIII.[uredi]

Na železniški postaji v Kadgonije stal voz. Vprežena sta bila vanj dva lepa konjiča, polnokrvne muropoljske pasme, bijoč nestrpno s kopiti ob tla. V vozu je sedel postaren, a še trden mož, lastnik konj, in mlada ženska, dekle, njegova hčer. Mož je sedel in mislil, ženska pa je gledala venomer tja, odkoder bi imel priti vlak. Njeno lice je bilo bledo, skoraj prozorno. Oči so se svetile, in tako sedeča je bila lepa, jako lepa. Zdajpazdaj se ji je pojavila na licu mala, komaj vidna rdečica, kakor bi nekaj nevidnega rahlo dihnilo na nje.

Bila sta to oče Mohor in njegova hčer Ančka. Z vlakom bi imel priti Andrej, po katerega se je odpeljala mati. Pa še nekdo drugi je hodil okrog voza in po postaji, mož majhne postave, s črno brado in dobrohotnimi, vedno se smehljajočimi rjavimi očmi — piskrovez Marko. Ni si mogel kaj, da bi se ne peljal tudi z Mohorjem in Ančko po Andreja.

Prvi je bil, ki je raznesel vest o nedolžnosti Andrejevi. Prvi hip mu niso verjeli. Ali hitro se je dognalo. Jernejčevko so zaprli, ji pobrali vse. Priznala je, kar je povedal sin Tine na smrtni postelji. Strašno je preklinjala orožnika in vse, pa nič ji ni pomagalo, morala je iti, zvezana, kakor pred nekaterimi meseci Andrej.

To je bilo govorjenja, pomilovanja. One, ki so Andreja obsojevali, je bilo sram in hiteli so zdaj popraviti.

Najbolj se je razveselil Mohor. Dobil je denarje nazaj, kar je manjkalo, pa je dostavilo posestvice, katero so prodali. In zdelo se mu je, da je Ančka tudi nekoliko gibčnejša. Parkrat je poskočil v kuhinjo, potresel mater Mohorko za rame in ji zatrobil v uho:

„Ti, si čula, Andrej je nedolžen.“

In nasmejal se je prav iz srca, da se je jela Mohorka jeziti, seveda iz veselja:

„Glej no, da ne boš zblaznel!“

Ančka pa je zardela, planila v svojo sobico, ki je bila čula toliko vzdihov, toliko molitev, videla toliko solzâ.

Tu je padla na kolena, se naslonila na posteljo in ihtela, dolgo ihtela. V prsih so se ji menjavala čustva, žalost z veseljem, bridkost z radostjo. A prekipevalo je veselje ter je pregnalo vso žalost. Nedolžnim je spoznan, konec je trpljenja, mavrica se je razpela po vsem srcu in njene bajnolične boje so se blestele. In te barve so žarele, se spreminjale v svetlo solnce sreče, podile temne oblake in končno zatrepetale na jasni gladini radostnega srca.

Iz dekliških prs pa je zdajci vzkipela hvaležna molitev pred prestol nebeškega Očeta. Smehljaje se je Vsevečni nagnil na kraljevem prestolu in angeli so poslušali hvalospev.

Bog, ti si neskončno dober! — — —

Vidovka pa se je odpravila v Maribor. Ni je držalo doma. Bila je kakor v neki radostni omotici. „Po sina, po sina,“ so ji šepetale ustnice, in oči, plavajoče v solzah, so se ji smejale. Dokazana je njegova nedolžnost, pozabljeno vse trpljenje, vse solze. Vrnjena je čast njene hiše, njene rodbine. Njen sin se vrne čist in ponosen, kakor se vrača zlato iz ognja.

Ko je Mohor vprašal hčer, če se hoče peljati z njim po Andreja, se je deklica oklenila očeta in skrila obraz na njegovih prsih, šepetaje:

„Oče, kako ste dobri, kako ste dobri!“

Mohorju so se posvetile oči in na trepalnicah sta viseli solzi. Poljubil je hčerko na čelo, potegnil z roko po očeh in dejal veselo:

„Hvala Bogu, vse bo dobro!“

In Marko, ta se je smejal celo pot in uganjal šale. Pravil ji je, kako je ulovil na zanko pravega tatu, in da je dotično vrvico shranil kot drago svetinjo. Dati da jo hoče Andreju, da si bo pripel za njo Anko, ker ga ima tako rada, da je hotela zboleti, mesto ga čakati zdrava in vesela.

Dekle se je smejalo med solzami in Marko je včasih posegel z desnico na levo stran.

„Ti, nikar se mi tako srčkano ne smej! Čeprav sem že star, ampak tu notri se mi dviga nekaj ... Ej, pa te odnesem Andreju ... Mar ne?“ Pogledal jo je strogo in si zavihal brki.

„Da se vam zljubi teh burk.“

„Kaj, kaj? ...“ Pa pri tem mu je ušel smeh. „Ej, veš, ti punček, na pomlad nosijo mladi, jeseni pa stari.“

Tako so se pripeljali v Radgono, da niti vedeli niso kdaj.

Zaslišal se je vlak. Tam od daleč je prisopel na lahnih parovih perotih. Konja sta dvignila glave, zmigala z ušesi. Mohor je stopil z voza in stopil h konjem. Ančka je zdrhtela.

Sliši se že šum in ropot.

In iz majhnega gozda se je prikazala lokomotiva in dim ... Ali je vse le dim ...? Ne, v tistem dimu so se pojavili vozovi, ki so drveli naprej, naprej, vozeč s seboj Andreja in njegovo mater. Dim pa se je gubil vedno bolj in bolj ...

Vlak se je ustavil. Sičaje je uhajal par in med tem sičanjem so se odpirala vrata kupejev. Potniki so stopali iz vozov.

Iz zadnjega voza je stopil Andrej. Bled je bil, a njegove oči so se svetile v nekem veselju, hoja mu je bila krepka, ponosna. Prišel je iz ognjene peči trpljenja, kakor prihaja zlato, da ga pošljejo med ljudi kot denar.

Oče Mohor mu je stisnil krepko roko in se mu nasmehnil. Kmet ne govori mnogo, posebno ne ob ginljivih trenotkih. Pokazal je na Ančko. Sedela je v vozu. Ni si upala stopiti iz voza, čutila se je preslabo, preveč razburjeno, da bi mu hitela naproti.

Andrej je stopil k nji, ji zrl v lice, dolgo ... brez besed. Nem pozdrav, nem govor so govorile oči, govorile več, govorile lepše, krasnejše, kakor bi zamogel jezik.

Posedli so v voz in iskra konja sta dirjala naprej v rodno domačo vas, vozeča s seboj ljudi novemu veselju in sreči naproti ...

Ko se je sporočilo Andreju, da je nedolžen, da se je našel pravi krivec, ni mogel spregovoriti besede. Le strmel je v daljavo. In kakor Ančka doma, je i on padel na kolena in prva zahvala je šla Najvišjemu.

Ni lepšega, ni ginljivejšega, kakor če človek pokleka tudi v sreči pred svojega Boga, spominjajo se, da nosi on v rokah usodo vseh stvari. V nesreči poklekne marsikdo, v nesreči pripoznava vsak, da je Bog, ko se še v sreči niti ne zmeni zanj. A zdrave, krepke duše se Boga spominjajo tudi v sreči.

In taka duša je bil tudi Andrej. Dasi se mu je telo šibilo, njegov duh je bil, ki ga je bodril, ki ga je dvigal, da je upal.

In ni upal zastonj.

„Bog tepe, kogar ljubi,“ pravi pregovor, „in za prestano trpljenje ga nagradi stotero.“ Zato pa je tudi resničen pregovor, da „kar Bog stori, vse prav stori!“ —

Krepka narava Andrejeva je hitro zbrisala sledove trpljenja. Novo življenje se je začelo pri Vidovih, novo pri Mohorjevih. Andrej je delal, da nadomesti, kolikor je zamudil. Ančki pa so zopet jela rdeti lica in vesel smeh, glasno petje, ki je molčalo toliko časa na Mohorjevem domu, se je zopet glasilo.

O postu pa je bila vsa vas v praznični obleki. Pri Mohorjevih so igrali godci, pokali možnarji in zveneli kozarci.

Andrej in Ančka sta se poročila.

Mohor je privolil drage volje, da popravi, kar je zakrivil na Andreju.

Ko mu je Aleš v nedeljo po prvem oklicu dejal:

„No, ti si pa postal nakrat mojih misli o takih zakonih,“ se je Mohor nasmejal in rekel:

„Tvoj zet, pa moj zet, to so izjeme!“

Na gostiji pa je piskrovez Marko med splošnim veseljem pocukal Andreja za rokav:

„Izvrsten dečko si. Lepo hruško si vendar-le stresel, čeprav je visela visoko in še celo na Mohorjevini.

„Brez take preklje, kakor ste vi, bi najbrže nič ne opravil.“

Marko si je zavihal brke, namežikal Ančki, ki se ni mogla nasmejati hudomušnemu Marku, ali čemu drugemu, ne vem. Le to je vedela, da se smeje, da se mora smejati, da je vesela, srečna ...

Zdajci se dvigne župnik, blag in častitljiv mož. Rad se je odzval povabilu mladoporočencev. Ko je vse potihnilo, je začel:

„Predragi moji! Čudni so naklepi, čudna pota Gospodova. Pred letom, kdo bi si mislil, da bi se omehčal oče Mohor in dal hčer Andreju. Prepovedal je razmerje med njima. In danes lahko povem, ker vem, da mi ne bodete zamerili, ju je Bog malo pokaznoval za to, ker nista ubogala in se držala te prepovedi. Za to kazen pa ju je hotel Bog odškodovati in glejte: iz solzâ, prelitih in prejokanih iz tega trpljenja, so vzklile cvetlice in rože, ki se bleste danes na glavi naše neveste, na prsih našega ženina. Resničen je pregovor, da dež za solncem mora biti, za veseljem žalost priti in obratno. Zakaj, če bi sijalo samo solnce, pokala bi zemlja in vse bi moralo vzeti konec. Če bi bilo na svetu samo veselje, bi se prevzeli ljudje in značaj in poštenost bi poginila, kakor cvetlica, če se ji ne priliva. Tako pa rosi Bog dežja na zemljo, nam pošilja nezgode, da nas čisti, ali on skrbi, da, kakor zraste iz dežja sveže življenje, tako iz žalosti klije novo veselje, lepše, krasnejše ... In če bi božja previdnost ne ravnala tako, verjemite mi, da bi mi danes ne sedeli zdaj za temi mizami, ne napivali mladoporočencema, katera naj Bog dolga leta čuva in jima deli svoj blagoslov.“

Zazvenele so čaše in godci so igrali. Vse je napivalo nevesti in ženinu in Ančka je cvetočih lic, kakor jabolčni cvet, z vencem na glavi trkala in se smehljala. — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — — —

In če bi te, častiti bralec ali bralka, zanesla kdaj pot po cesti, ki pelje od Sv. Jurja in se zavije proti Ljutomeru, obišči ono lično hišico med drevjem. Tam gospodarita Andrej in Anka. Dobro bodeta postrežena. In oče Mohor, že sivi ded, pestujoč vnuke, majhnega Andrejčka, pa še manjšo Ančko, ti bo vesel pripovedoval, kako mu je dobro. Ne ve, kje bi bil, ali doma pri sinu, ali pri hčeri. Kot ima sicer zagotovljen na domačiji, katero je dal sinu in sinahi, in ona ga tudi spoštujeta. Vendar trdi, ko je doma, da mu je bolje pri hčeri. Ko pa Je pri njej in ga razposajena vnuka, katera ima jako rad, upehata, se mu stoži po mirnem kotu doma. In tedaj odide. Pa le za malo časa.

Če ga pa vprašata, kam bo šel končno iskat tihega miru, pa vama pokaže tja proti cerkvi, kjer se izmed drevja dviga zvonik z blestečim križem.

„Tam se bo že našel prostor, da mi dá tihi mir, kakor ga je dal moji ženi.“

Vendar je še ded Mohor žilav in krepak mož in še ga ne bodo kmalu odnesli.