Kaplja v morju piše potočku
| Kaplja v morju piše potočku Vladimir Levstik |
| |||||||||||||
Pariz, 28. marca.
Čudna, čudna so pota po velikem mestu. Kdor odbija svoje dni med Trnovim in Šentpetrom in nikoli ne zablodi v te puščave hiš in v ta morja ljudi, ne ve, kaj to pomeni.
Vzdigneš se na vrh Eifflovega stolpa, vzpneš se na kupolo Sacré-Coeur, in komaj ti kje oko doseže liso golega ozemlja. Hiše, ulice, dimniki, dimniki, ulice, hiše. Vmes kak zvonik, slavolok, zareza železniške proge. In med vsem tem neskončno, neumirljivo mrgolenje množic. Koliko oči se ozira tod, koliko rok giblje, koliko nog hiti po cestah človeških usod, koliko src bobna pesem upanja in pesem obupa!
Pariz in okolica sta zdavna j eno. Ceste gredo iz središča kar naprej, hiše so se strnile, strnjenja je treba le še občinskim gospodarstvom mest na periferiji in gospodarstvu metropole z njenim milijardnim budžetom ... To je kaos številk in računov: kadar ga razbero, bo vse celota. Veliki Pariz s 5 milijoni prebivalcev ...
Pet milijonov ljudi. Zvrhoma trikrat več nego je vseh Slovencev. Nikoli nas ne bo toliko, nikoli ne. In vendar predstavlja talna površina Pariza z okolico vred le majhen ulomek slovenske zemlje. Mislite si življenje petih milijonov ljudi, zgoščeno na takem tesnem prostoru. Ali ni, da bi se človeku v glavi zvrtilo? In dotok ljudstva z vseh koncev dežele; ljudi, ki imajo opravke, ljudi, ki se hočejo zabavati. Priliv potnikov z vseh koncev sveta. Kadar nastopi sezona za potovanje, prihajajo natlačeni vlaki tujcev. Polni parniki Američanov, Angležev in drugih gostov z one strani morja.
Dolarji, funti, holandski goldinarji, švedske krone, bogastvo vsega sveta se razliva iz hotelov, zabavišč, bank, veletrgovin in luksusnih prodajalen v Rue de la Paix po organizmu Pariza. In utrip življenja postaja jačji, njegove pisane luči žare še prešerneje v čudni pariški večer, godba po musichallih zveni še bolj razigrano in rdeča ustna deklet, ki so lepa vsem v veselje, se še bolj krvavo odražajo od temno okolobarjenih oči ...
Pet milijonov ljudi, ne vštevši tujcev, ima neprestano Bog si ga vedi koliko potov ... Ali veste, da je povprečni promet postaje Saint-Lazare okoli 600.000 oseb na dan? Ali veste, da proda »Métropolitain«, pariška podzemeljska železnica, vsak dan okoli 2.000.000 vozovnic?
Poseben čar je v tem, da se utapljaš v tem živem Orinoku, ki dere brez prestanka, v tem veletoku, ki te nosi s seboj in v katerem te nihče ne pozna. Če te obide, lahko naglas govoriš samemu sebi o svoji najbolj tajni skrbi — nihče te ne razume. Nihče ne vpraša, odkod prihajaš, nihče ne gleda, kam namerjaš korak. »Velika vas« je ostala za teboj, daleč nekje, kakor skromna, negibna mlaka; tu plavaš na valovju, ki nima bregov. Prošlost pozabljaš, na bodočnost ne misliš. In tako je v najbolj gostem vrtincu velikega mesta čuden, globok oddih. Kakor da si odložil osebnost in se izpremenil v atom ...
A časih pride sredi najbolj gostega vrvenj a tisto, kar je skoraj groza. Ustaviš se kje, okoli sebe pogledaš, in mahom a te obide misel, da so zidovi vseh teh hiš neprodirni, da so njih vrata zaprta in da ne boš nikoli, nikoli gledal v oči življenju, ki snuje v njih. Da je to življenje tuje, zate vekomaj tuje življenje ... Kakšno življenje? pomisliš. Kaj snuje? Kakšne usode tke? ... In ko si skušaš predstaviti to življenje petih milijonov ljudi, zdajci začutiš, da jih tu in tam in povsod Bog ve koliko joče in ne moreš nobenemu reči: nikar! Sam Bog si ga vedi koliko jih je tako samih, da bi bili še tebe tujca veseli (kakor bi bil časih ti sam še tujca vesel), in jim ne moreš zaklicati: tukaj sem! Nekdo si nastavlja samokres na čelo, nekdo si devlje zanko na vrat, nekdo davi nekoga za grlo, nekdo tišči nekom u nož v srce: nekje je vrgel neznanec žensko na posteljo, nekje odklepajo z vitrihom tuja vrata, nekje se sklanja plešast človek nad papirji in skrbno ponareja tuj podpis, nekje je mati odprla plin in legla z detetom, da počaka smrti, nekje nekdo piše pismo, polno hrepenenja, pa ne ve človeka, da bi mu ga poslal ... In vsi so sami, sami, kakor bi bil ti sam, če bi ... kakor boš morda kdaj ti sam, če boš ...
Groza te obide in greš dalje in veš, da bežiš. Kam bežiš? Človeka srečaš, tako neznanega, kakor da bi prihajal z drugega konca sveta; in ko mu pogledaš v oči, se ti presunljivo zazdi, da vidiš v njih isto divjo zbeganost in grozo. In se zaveš, da ti je brat, in rad bi skočil za njim in mu roko podal, pa te ni prijazno pogledal. Kaj bi mu rekel? Kaj bi rekel sploh komu izmed vseh teh petih milijonov ljudi? Nihče izmed njih te ni prijazno pogledal, nihče izmed njih te ne bo. Ne tako, kakor je treba pogledati, da srcu odleže in dobro de: iz duše v dušo.
In tedaj, ko se prepaden zdrzneš in ne veš, kam bi obrnil korak, te mahoma obide, kakor da čutiš nekje tam daleč, daleč brsteča drevesa in trate, ki se mladijo na prvem solncu, in vode, ki šumijo izpod snegov. In začutiš, da je vsako izmed tistih daljnih dreves in vsaka travica na tistih tratah in vsak mokri kamenček ob tistih vodah bolj važen od vseh teh neštetih visokih hiš in vseh teh petih milijonov ljudi ...
Pa Bog ve v kolikih izmed teh petih milijonov ljudi je sladko zapisano kako daljno drevo in kak kamenček ob šumeči vodi!