Kapitanov ključ

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kapitanov ključ
Ivan Sivec
Spisano: Jasna Šubic
Izdano: Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Kapitanov ključ

Vsaka potopljena ladja skriva v svojih nedrjih zaklad, tudi Rex, potopljen med Izolo in Koprom. Razlika je samo v tem, da je ta potopljena kraljica precej večja od znamenitega Titanika.«

Francesco Pinomare, kapitan dolge plovbe


SKRIVNOSTNA OPOROKA[uredi]

Morje med Izolo in Koprom mirno valovi, iz dne¬va v dan, iz leta v leto, iz stoletja v stoletje. Drobni va¬lovi se zaletavajo v obrežje, potem pa se brez premi¬sleka spet vračajo v objem neskončnega prostranstva. Le kdo bi si tistega lenega junijskega dopoldneva mislil, da se bo zadeva nenadoma tako razburljivo za¬pletla! Bruno je sedel v recepciji hotela Marina in mir¬no razvrščal hotelske račune. Ko je bil še ribič na mor¬ju, je življenje teklo bolj ali manj ustaljeno. Zvečer je s tovariši odrinil na morje, vso noč prebil na valovih, zjutraj pa se je utrujen vračal domov. V izolskem zali¬vu so ga pričakali vreščeči galebi, zaradi vsakdanjega ulova pa tudi številni domačini. Med njimi je bil veli¬kokrat tudi vnuk Tim. Na srečo se je Bruno z ribolo¬va vračal skoraj vedno tedaj, ko se je Tim s težkim na¬hrbtnikom na ramah odpravljal v šolo. Odkar je bil v pokoju, je zimo bolj ali manj predremal doma ali pa ob pogovoru z drugimi ribiči. Predvsem o tem, kako je bilo nekdaj lepo na morju, koliko rib so zajeli v mreže, kako visoko ceno so ime¬le tedaj ... Pozno spomladi se je za deda vedno vse obrnilo na glavo. Kot bi se prelevil v povsem drugega človeka. Iz srednje velikega možaka poznih srednjih let, iz člove¬ka v ponošeni modro-belo črtasti majici in kratkih hlačah, je na lepem postal fin gospod. V hotelu Mari¬na so ga oblekli v modro uniformo z belimi našitki, na glavo so mu poveznili veliko kapo z napisom RECEPTOR, sam pa je moral paziti, da je bil vsak dan obrit in urejen. In da ni zamujal na delo, kajti receptorska služba je tekla neprekinjeno štiriindvajset ur na dan. Dvanajst ur Bruno Vižantin, dvanajst ur Mario Fer-jančič. Ded je temu dejal: »Akcija!« Ko je izrekel to znamenito besedo, je Tim vedel, da je konec dedovega poležavanja v senci oleandrov na domači terasi, konec večnih pogovorov z ribiči na obali, konec počasnih sprehodov do trafike in nazaj. Timova mami in oči nista imela proti tem spre¬membam prav nič. Posebno zdaj ne, ko je Tim končal sedmi razred devetletke in je bil tik pred osmim, osmi pa je tako in tako predpražnik devetega in torej nove¬ga življenja. Res je bilo, da je bil ded, ko je prvič odšel v poletno službo receptorja, nekoliko siten, saj se mu je življenje na hitro obrnilo na glavo. Ker ni bil več rosno mlad, je po¬treboval natanko tri dni, da se je vpeljal. Prvi dan ni ve¬del, kje se ga drži glava in ali ima kapo sploh na njej. Dru¬gi dan je venomer tarnal, kako poceni je prodal svojo upokojensko svobodo. Tretji dan pa je že razlagal, kako čudovito se njegov hotel Marina polni z gosti iz tujine. Enkrat samkrat se je Brunu v tej službi zgodil tudi čudež. Neki gost, sicer sošolec iz osnovne šole, Miha¬el Koprivnik, s katerim se nista videla celih petinštiri¬deset let, zdaj pa je živel v Švici, mu je podaril - del¬nico podjetja Nestle! »Koliko pa je vredna? In kaj naj storim jaz z njo?« mu ni šlo v glavo. »Toliko je že vredna, da boš svojemu vnuku, kadar prideta v Švico, kupil tovornjak čokolade. Spala pa bosta pri meni. Veš, zakaj ti jo puščam? Seveda ne! Nekoč si mi dal prepisati obvezno čtivo. In zato nisem ponavljal razreda. Zadnjič sem pri mojem posredniku Borisu zvedel, da ima nekaj ugodnih delnic, pa sem jih za šalo kar kupil. Za prijatelje za božič, sem si re¬kel. No, potem pa tu v Izoli naletim nate in to natan¬ko čez petinštirideset let. Ena delnica res ni veliko vredna, vendar jo imenuj delnica sreče. Morda pa ti kdaj le pride prav.« Bruno se je potem med ribiči na vsa usta hvalil, da je zdaj na konju. Tistega usodnega poletja sta Bruno in Tim postala partnerja. Strateška partnerja! Vsaj tako se je reklo v sodobnem jeziku. Pa čeprav je imel Tim komajda tri¬najst let, pod nosom pa čisto prve dlačice in je bil v kratkih hlačah in Fishbonovi majici brez rokavov vi¬deti še kot pravi frkolin. »Akcija! Ne boš samo moj, temveč tudi naš, hotel¬ski strateški partner!« Tim je bil prepričan, da mu bo moral še naprej no¬siti od doma v recepcijo malico, pa je šlo za precej več. Zaradi dostojanstva hotela ded na lepem ni smel več malicati v recepciji, Timu pa so dali v najem izposoje¬valnico čolnov. Tim je na začetku okleval, ali bi ponudbo sploh spre¬jel. Počitnice so pač najlepši kos šolskega pouka, pa zato ni bil popolnoma prepričan, ali se jih splača zapraviti z delom oziroma »strateškim partnerstvom«. Proti sta bi¬la tudi mami in oči, češ naj raje malce predahne in se vr-že v brezdelje. K temu, da bi prevzel izposojo čolnov, pa ga je vsak dan zvečer po tri ure skupaj nagovarjal ded. Tirna pa je pri tem vznemirjalo, da bo tako ves čas med ljudmi in da bo morda srečal kakšno prijetno punco s celine. Domače so bile tako in tako koze brez primere. »Sprejmem, če bom lahko sam razpolagal z de¬narjem, ki ga bom prislužil,« se je nazadnje odločil kar sam. »Seveda boš. Pa še jaz ti bom primaknil natanko toliko, kot boš zaslužil, in bo denarja kot pečka,« mu je odvrnil ded, vesel, da bo imel vnuka vse poletje na očeh in pri roki za klepetanje. Tim na začetku turistične sezone ni imel veliko de¬la. Tu in tam si je kdo vendarle izposodil kak čoln za uro ali dve, posebno navaden čoln, tak na vesla. Za motorne čolne pa se na začetku ni zanimal nihče. Ta¬ko so vsi mali skuterji in tudi večje morske mrcine le zdele noč in dan na robu obale in čakale, čakale, da bi jih vendarle kdo vzel v roke in se z njimi odpravil na sinje morje. Tako je največ časa prebil sedeč na beton¬ski škarpi z nogami navzkriž. Če se mu je ljubilo, je po morju metal kamenčke in z njimi delal žabice. Veliko¬krat pa tudi tega ne. Kakšnega posebnega navala punc s celine pa tudi ni bilo. Kljub temu je bilo videti, kot da sta stari in naj¬mlajši Vižantin zavzela hotel Marina v celoti. Ded se je največ ukvarjal z italijanskimi in domačimi gosti, Tim pa s tistimi puncami, ki niso nosile nosu previso¬ko. Kadar pa jih ni bilo v bližini, je rad vzel v roke kak strip ali ročno računalniško igro. Izola, čarobno mesto ob obali, se je na začetku se¬zone začelo zelo počasi polniti s tujimi gosti. Videti je bilo, kot da je med visoke starinske hiše, na ozke tla¬kovane ulice, ob večno morje zašel le malokdo. Potem pa naenkrat... Bilo je tretjega dne, kar sta ded in vnuk dobila po¬letno zaposlitev, ko se je za vogalom gostilne Ribič po¬javil poštar na mopedu. Na zunaj čisto navaden pri¬zor, ki se je ponavljal iz dneva v dan, tako rekoč na¬tanko ob isti uri. Poštar je ustavil svoj moped tudi pred hotelom, iz svoje velike oguljene usnjene torbe nabral nekaj pisem in dva manjša paketa, potem pa kot vedno nekam slo¬vesno odkorakal v recepcijo hotela. Ded je v imenu hotela tudi tokrat sprejel vso nepriporočeno pošto. Vse bi se verjetno končalo tako kot vsak drug dan, če se ne bi poštar odločil drugače. Sre¬di recepcije se je zavrtel na petah in malce skrivnost¬no pogledal svojega someščana. »Boš popoldne doma? Tam do treh? Ali pa ti jo iz¬ročim kar tu?« Ded je dobival malo pošte, toda kadar jo je dobil, je bilo vse sila pomembno. Dobil jo je, kadar je šla mlada družina na dopust v Dalmacijo in kadar se je povzpela na kak večji slovenski vrh, dobil jo je, ko so ga obveščali o prispeli pokojnini, in tedaj, ko je dobil enkrat mesečno italijansko revijo Mare. Ded je bil namreč veliki zaljubljenec v morje in ker pri nas ni iz¬hajala taka revija, jo je pač naročil pri sosedih. Italijan¬sko so v Izoli znali vsi, ded pa še posebej dobro. S po¬močjo te revije je bil tako rekoč vse leto v stiku s so¬dobnimi - kot se je rad izrazil - 'morskimi tokovi in volkovi', z njeno pomočjo je obnavljal znanje sosedne¬ga jezika, zaradi napisanega pa je bil tudi vedno korak pred drugimi ribiči. »Kako, ali imaš kaj osebno zame?« »Natanko tako!« se je zasmejal poštar. Tudi on je bil med tistimi, ki so nekoliko bolehali zaradi svoje pomembnosti, zato je bil toliko bolj vesel, kadar je lahko komu prinesel življenjsko važno pošto. »Hja, potem mi jo pa kar tukaj daj! V službi sem tako in tako do sedmih zvečer, takrat pa vi pošto že za¬prete ...« Poštar ni okleval niti trenutka več. Zanj je bilo glavno, da je vse pošiljke oddal. »Poglej, tukaj imaš priporočeno pismo. Pošilja ti ga koprska upravna enota. Zdi se mi, da je nekaj zelo po¬membnega. Prav čudno je, da ti ga pošiljajo s sosed¬nje enote. Morda zato, ker je Koper svetovno znan. No, mi boš že pozneje povedal, za kaj gre.« Na obali so se stari stanovalci med seboj vsi pozna¬li, nihče pa tudi ni skrival nobene večje skrivnosti pred drugimi. »Podpiši tu: Bruno Vižantin, Mala ulica 3!« Ded je to storil z nenavadno tresočo roko. Drugače ga polna šestdeseta leta niso še prav nič najedla, tudi podstrešje je imel še zmeraj imenitno pospravlje¬no, le ob posebnih priložnostih so ga izdali krhki živci. »In do kdaj lahko počakajo tam na sosednji uprav¬ni enoti name?« se je hotel pošaliti pred poštarjem čis¬to miren ter tako prikriti, da se mu tudi desna noga trese, kot bi vanjo pravkar udarila strela. »To je tvoja stvar!« je brezbrižno zamahnil poštar. »Po mojem občutku kakšen mesec« »No, ja, danes ne morem ... Jutri tudi ne, ker po nočni nadomeščam Maria še ves dan ... Morda sko¬čim tja v ponedeljek...« »Čao!« je vzkliknil veselo poštar, zadovoljen, da se je znebil ene od priporočenih pošiljk. »Bova že pozne¬je kakšno rekla ...« Ded je res deloval v dveh hitrostih: zimski in polet¬ni. Ker je bil zdaj naravnan na poletno, se je takoj vključil. Nekje iz globine njegovega jaza je kar sama privrela na dan njegova znamenita beseda. »Kaj bi čakali. Kar takoj - akcija!« S tresočo roko je odprl priporočeno pošiljko in ... Imel je kaj prebrati! »Prosimo, da se v roku enega meseca zglasite pri nas zaradi prevzema osebnih stvari po vašem pokoj¬nem bratu Silvanu Vizantiniju ...« Dedu se je zameglilo pred očmi. Pozimi, pred več kot štirimi meseci, je dobil iz Amerike sporočilo, da je njegov brat Silvano umrl. Toda ker je bil brat skoraj dvajset let starejši od njega in ker je starost očitno pre¬življal v domu za starejše občane - natančnih podat¬kov ni imel, saj že več kot POL STOLETJA ni dobil od njega prav nobene, reci in piši NOBENE pošte, se tedaj ni posebej vznemiril. Res je bilo, da je bil njegov brat, res je bilo, da sta se pisala skoraj enako, toda drug za drugega sta komajda vedela. Kadar je pomis¬lil na brata v Ameriki, je vedno dodal: 'Če je sploh še živ!' Ko pa je dobil od ameriških oblasti črno na be¬lem, da je brat umrl, je samo tiho dejal: 'Bog naj mu da dobro! Kdove kako je umrl in kje je pokopan! Zdaj pa ... Iz Združenih držav Amerike, iz kdove katere drža¬ve, so uradne oblasti pošiljale bratove osebne stvari. Premišljeval ni niti trenutek več. Takoj je dvignil slušalko, prebudil prijatelja receptorja Maria ter ga prijazno poprosil, da bi ga prišel zamenjat za pol ure. »Veš, saj bi te pustil pri miru, pa me kličejo iz Amerike. Pravzaprav ne iz Amerike, temveč iz Kopra. No, zaradi Amerike. Veš, umrl mi je brat, pa je prišel paket iz Amerike z njegovimi osebnimi stvarmi...« Receptor, ki je bil v službi ponoči, od sedmih zve¬čer do sedmih zjutraj, ni takoj dojel, za kaj gre. »Kako, prosim? Umrl ti je brat, pa ti ga pošiljajo v Koper?« »Ne, ne, samo njegove osebne stvari ...« »Kako, njegovo truplo ali kaj?! No, takoj pridem!« Še preden mu je Bruno mogel razložiti, za kaj v res¬nici gre, je bila telefonska zveza že prekinjena. Obve¬stilo je Bruna precej zmedlo. Neki starejši gospe je de¬jal, da se je morje čez noč segrelo na štiriintrideset sto¬pinj Celzija, a je bil tako vroč samo zrak. Danskemu gostu je priporočil, naj si gre ogledat tudi Postonjsko jamo, ker imajo tam čudovite lipicance. Nekemu Šta¬jercu pa je obljubil, da bo cena trikrat nižja, ker mu je sobarica pozabila zamenjati brisače v kopalnici. Kmalu zatem se je znašel pri Timu. »Ej, dragi moj Timotej, dogajajo se usodne stvari!« mu je zaklical že od daleč. »Boš šel z menoj, da me ne bo pobralo kar sredi poti?« Tim je bil Timotej vedno, kadar je šlo za kaj posebnega. Porabil je celih deset minut, preden mu je razložil, da so mu iz Amerike na koprsko upravno enoto po¬slali neke osebne stvari pokojnega brata Silvana, s ka¬terim se nista niti poznala. »S teboj pa res ne morem iti ... Služba je služba,« mu je odvrnil Tim. In je spet vrgel kamenček v mor¬je, da je naredil dolge velike kolobarje. »Pa moraš! Bom že jaz poskrbel, da si medtem ne bo nihče želel izposoditi čolna ... No, bom rekel receptorju Mariu, naj za pol ure prevzame še tvoje de¬lo ...Vmes je posegla SMRT! No, boš šel z menoj ali ne!?« Beseda 'smrt' je spametovala tudi Tirna. Moral ga je uslišati. Seveda pa ga je uslišal tudi zato, ker se je zbal za svojega odličnega deda. Že od rojstva sta valo¬vala na enaki valovni dolžini. Pri vseh stvareh. Ded je bil pravo nasprotje staršev: bil je zgovoren, sproščen, razumevajoč. Kakšna škoda, da morajo otroci sploh imeti starše! Svet bi bil veliko lepši, če bi imeli samo dedke in babice! Bruno je bil bled kot kreda, hlačnice so se mu tres¬le, kot bi požrl potres, roke pa so mu brez življenja mahedrale ob telesu. Čez deset minut sta bila oba že na ladji za Koper. V turistični sezoni so bila namreč vsa štiri obmorska mesteca - Portorož, Piran, Izola in Koper povezana kar dvojno: z avtobusom in z ladjico. Za slednjo se tokrat morda niti ne bi odločila, če se ne bi prav tedaj ustavila ob izolskem pomolu in kar sama vabila potni¬ke na palubo. Takoj ko sta se vkrcala, je ded stopil h kapitanu -seveda ga je dobro poznal, bil je Srečko iz Buj — ter mu velel: . »S polno paro naprej!« Srečko ga je začudeno pogledal: »Saj vendar nimam parnika!« »Potem pa z vso nafto naprej!« Komaj so izpluli iz izolske luke, že se je ded lopnil po glavi. »O, jaz, kozel istrski, da sem mogel biti tako ne¬umen, da sem stopil na ladjo! Z avtobusom bi bila v Kopru v desetih minutah, z ladjo pa se bova cijazila več kot pol ure!« »No, pa bova vmes tudi veliko videla!« ga je skušal potolažiti Tim. »Temu se reče: ogled obale z morja.« Sredi poti so se Brunu naenkrat zaiskrile oči. Prijel je Tirna za roko, ga potegnil k ograji in začel divje ka¬zati proti obalni cesti med Izolo in Koprom. Kazalec je usmerjal proti obali pod hribom z izolsko bolnišni¬co. »No, dragi Timotej, ali veš, kako se reče tistemu ovinku pod hribom?« Timu se je zazdelo, kot bi ga spraševal v šoli pro¬fesor za zemljepis. Tako ostrega in osornega glasu ded Bruno že dolgo ni spravil iz sebe. »Hja, ne vem ...« »Pa bi moral vedeti!« je bil ded takoj ves iz sebe. Ko je kakšno stvar vzel resno, je bilo resno za ves svet. »Ali se tega res niste nič učili v šoli?!« Videti je bil tako ogorčen, kot da bi pred njegovimi očmi pogorele vse slovenske šole naenkrat, pa ne bi nihče niti trznil z očesom. Tim je pobrskal po svojih poletnih možgančkih. Kaj dosti se hi več skrivalo v njih. Tisto, kar je bilo še spravljenega, je porabil tik pred koncem Šolskega leta, zato je tam zdaj valovila ena sama praznina. »Pa me vendar ne boš razočaral!« je nastopil ded kot sto hudih ravnateljev skupaj. »O tem sem ti ven¬dar že pripovedoval!« V Timu se je naenkrat zasvetlikala drobna lučka. Kdove od kod je priletela, a priletela je. »Tistemu ostremu ovinku na obalni cesti pred Žusterno se reče Obračališče kočij!« Tim je bil presenečen nad seboj. To je povedal, kot bi mu prišepnil sam an¬gel iz nebes. Res pa je tudi bilo, da so o tem pred ča¬som nekaj pisali v šolskem glasilu Galebi letijo visoko. Mogoče si je zapomnil samo zato, ker se mu je zde¬lo tako - neumno! V Žusterni pa kočije! Ko pa so se tam noč in dan po ozki cesti pod hribom valile samo jeklene avtomobilske kače. »No, in kako se temu kraju reče zdaj?« ga je previd¬no, kot kakšna dobra razredničarka, ki hoče dati svo¬jemu učencu najboljšo oceno, vprašal ded. »Nekdanjemu obračališču kočij ... obračališču ko¬čij ...« Imel je prav tak občutek kot tedaj, ko je bil pred tablo, pa ni imel pojma o snovi. »Pri Rexu vendar!« ga je ded nič kaj prijazno lop¬nil po glavi, da se je Timu zdelo, kot bi se nanj usul cel vagon limon. »Pri Rexu, dragi moj Timotej, Pri Rexu!« Tim je pobrskal po najbolj praznih kotičkih spo¬mina. Čakaj, kaj je že to Rex? Ali ni bila to neka itali¬janska ladja, ki se je potopila v našem morju? »A tista velika ladja?« je rekel kar tako, ne čisto pre¬pričan. »Ja, tista velika ladja, precej večja kot Titanik. Prav tista potopljena velikanka je še vedno tu spodaj pod nami. Zarita v globok mulj.« »Pa je bila res tako velika kot Titanik in se je res po¬topila tukaj?« je brez posebnega zanimanja vprašal Tim. Zdelo se mu je nemogoče, da bi se potopila - v taki plitvini! »Na to se zdajle niti ne bi spomnil, če moj brat Silvano ne bi bil zaposlen na tej veliki ladji!« je rekel ded nekam zamišljeno. Zdaj se je vznemiril Tim: »Kako? Tvoj brat je plul na tej veliki ladji, ki je zdaj potopljena v našem morju? Je izgubil življenje na tej ladji?« Ded je pokazal v peneče se valove: »Da, prav na tej potopljeni kraljici, ki leži tu spo¬daj, slabih dvajset metrov pod morsko gladino, je pred drugo svetovno vojno služboval tudi moj brat. Ampak ladja je bila potopljena že med vojno, leta 1944. Brat pa je umrl letos pozimi, ko pišemo leto 2003. 23. 2. 2003. Torej skoraj šestdeset let pozneje.« »In zdaj greva v Koper po njegove stvari ... Ja, ko¬liko pa je bil potem star, ko je plul ... na tem Rexu?« »Mladenič v najlepših letih. Ko se je vkrcal, mu ni bilo niti sedemnajst let.« »In je bil na ladji ... kapitan?« Zadnjo besedo je iz¬rekel tako spoštljivo, kot bi na lepem spoznal, da je bil njegov daljni sorodnik - bog. »Ah, kje pa!« je zmajeval z glavo Bruno. »Vedeti moraš, da je bila ta ladja res večja kot Titanik in da je na njej plulo več kot tri tisoč potnikov in mornarjev. Moj brat Silvano je bil na njej ladijski pisar. No, imel je lepo pisavo, pa tudi risati je znal odlično. Zato pa je dobil zaposlitev ladijskega pisarja.« »To je bil pa res pravi Titanik!« je z občudovanjem vzkliknil Tim. Kdo bi si mislil, da tako velika ladja le¬ži na dnu našega morja! »In zakaj se je potopila ... ta ladja velikanka? Saj tu ni nobenih ledenih gor?« Pred očmi je še vedno imel prizore iz filma, ko se je Titanik ob udarcu ob ledeno goro prepolovil in potonil v ledeno morje, potniki pa so pomrli v mrzlih valovih. »Sem so jo privlekli vlačilci iz Trsta. Da bi bila pod našimi griči skrita pred zavezniki. Toda to ni nič po¬magalo. Odkrili so jo in uničili.« Tim je pobrskal še po enem napol praznem predalč¬ku. Zavezniki? Kakšna vrsta živali je že to? Aja, to so ljudje, ki so nam pomagali med drugo svetovno vojno! In že je videl pred sabo zvezek za zgodlo, kjer je črno na belem, podčrtano z rumenim flomastrom, pisalo: 'Naši vojni zavezniki so bili: Angleži, Rusi in Američani.' De¬du je bilo lahko, ko je vse to vedel še na pamet iz prve roke. Rodil se je daljnega leta 1940 in se je konca dru¬ge svetovne vojne še dobro spomnil. Timu je o tem ve¬likokrat pripovedoval. O slovenski vojni mornarici, pa o Svobodnem tržaškem ozemlju oziroma o S. T. O. in podobnem. Tim pa se je vse to moral učiti na pamet! Sedmošolec pa je imel pred drugimi sošolci ven¬darle dve veliki prednosti. Tistega, kar se je doma učil, se je v šoli natanko spomnil. Kje je zapisano in s kak¬šno barvo je podčrtano. In znal je tudi vse velike stva¬ri na hitro «prevesti« v preprosto zgodbo. »Aha, že razumem ...« je dejal. »Kraju, ki so ga do¬mačini nekdaj imenovali Obračališče kočij, se zdaj sa¬mo zato reče Pri Rexu, ker se je tu ob koncu druge svetovne vojne potopila ladja s tem imenom. In na tej ladji je pred potopitvijo služboval tudi tvoj pokojni brat Silvano.« »Sedi, pet!« ga je potrepljal ded po rami. »Kaj več pa pozneje! Zdaj pazi, da bova med tistimi, ki bodo v Kopru izstopili prvi.«  Seveda to ni bilo treba posebej zapovedovati niko¬mur. Na ladji še ni bilo posebne gneče, turisti pa so nasploh takšne vrste ovčke, da jih mora nekdo dvakrat dregniti, preden skupinsko krenejo v isto smer. Tudi Koper je bolj ali manj še spal spanje pravične¬ga. Po pločnikih so hiteli samo domačini, tu in tam je zatrobil kak živčen voznik, tujcev pa je bilo komaj za okras. Na koprski upravni enoti je steklo vse zelo hitro. Pred deda Bruna so potisnili majhen starinski kovček olivne barve. Videti je bil kot nekakšna večja zgoraj napihnjena škatla. Zaprosili so ga, naj še enkrat pod¬piše, potem pa je smel kovček odnesti s seboj. »Veste, smo imeli kar precej težav, da smo vas naš¬li ...« je povedala uslužbenka. »Pošiljka z osebnimi predmeti vašega pokojnega brata je namreč romala najprej na slovensko veleposlaništvo v Združenih dr¬žavah, to je obvestilo slovensko Ministrstvo za zuna¬nje zadeve v Ljubljani, Ministrstvo za zunanje zadeve je obvestilo Ministrstvo za notranje zadeve, to pa je naročilo vsem upravnim enotam v Sloveniji, naj poi¬šče dediča Silvana Vizantinija. Sele po dolgotrajnem preverjanju podatkov smo ugotovili, da ste to vi iz Izole. Pa čeprav se vi pišete Vižantin. Očitno je bilo, da se je vaš pokojni brat v Ameriki preimenoval v Vizantini.« Dedu se je že od daleč videlo, da nima pojma, za kaj gre. Oba s Timom sta vedela samo to, da stoji pred njima majhen siv kovček, v katerem so poslednje osebne stvari strica Silvana iz Amerike. Ko sta obstala zunaj na soncu, je ded takoj vzklik¬nil: »Zdaj pa akcija!« Ob pogledu na pošiljateljev naslov sta se zdrznila. Kovček jima je pošiljal neki gospod John Cooper, od¬vetnik. Pravzaprav, kot je pisalo na pokrovu lesenega kovčka, »upravitelj zapuščine po pokojnem Silvanu Vizantiniju.« »Kaj pa je to ... upravitelj zapuščine?« ni razumel Tim. »Verjetno odvetnik ali notar ... Ali kako se že reče ... Človek, ki je imel po službeni dolžnosti nalogo, da vrne vse te osebne stvari nekomu, ki je bil s Silvanom v sorodu.« »Pa si ti edini ... svojec ... pokojnega brata? No, saj se reče ... svojec ... Lastnik te zapuščine?« »Edini! Brat ni imel nobene družine. Vsaj zdi se mi tako.« Tim je pričakoval, da bosta odhitela proti ladji, ki naj bi odplula v Izolo čez dvajset minut, ali pa na av¬tobus, ki je krožno vozil vsako uro. Ampak ded je ta¬koj vzel iz žepa nožiček in na prvi klopci v parku kar takoj odprl bratov kovček. Bil je tako vznemirjen, da mu je roka spet začela poplesavati gor in dol, kot bi hotela porezati ves kovček. Pokrov se je k sreči vdal brez težav. Ded se je naenkrat zavedel posebnosti trenutka, za¬to je počakal in posebej pozorno pogledal vnuka: »No, dragi moj Timotej, kaj meniš, da je v kovčku? Milijon dolarjev ali šatulja z diamanti?« »Kaj pa je delal tvoj brat potem, ko ni več plul na Rexu?« je deda presenetil Tim s povsem drugačnim vprašanjem. »Ne vem ... Morda v rudniku. Ali pa na kakšnem ranču.« Ded se je globoko zamislil. Kljub svoji pregovorni zgovornosti je naenkrat ostal brez besed. »No?« »Povedal ti bom resnico!« je izdavil čez čas. »Tale moj brat Silvano je bil po svoje umetnik v pravem po¬menu besede ... To mi je povedal oče ... Jaz brata sploh nisem poznal... Dekletom je pisal lepa zaljublje¬na pisma, risal jim je v spominske knjige, vabil jih je na ljubezenske sestanke ... In vse to že pri svojih šest¬najstih!« »Koliko pa je bil torej v resnici star zdaj, ko je umrl?« je hotel Tim vse skupaj prevesti v preprostejši jezik. »Silvano je bil letnik 1920. Rodil se je 12. 12. 1920. Ko se je vkrcal na ladjo Rex, mu je bilo v resnici samo sedemnajst let. Še ne polnih. A bil je velik in mo¬čan kot dvajsedetnik. Oče mi je povedal, da je Silvano kar sam ponaredil svoj potni list. Drugače ga ne bi spre¬jeli. Letnico 1920 je popravil v 1916, pa je šlo. Letos je bil torej v resnici star nekaj več kot dvainosemdeset let. No, zdaj veš vse o njem. Vsaj vse tisto, kar vem jaz! V kovčku pa ne pričakuj kaj posebnega. Prepričan sem, da bi se drugače - če bi bil bogat - večkrat javil.« Tim je sklonil glavo. Smola! Namesto da bi dobila iz Amerike pošiljko s samimi najdražjimi diamanti, sta dobila osebne stvari nekega nepomembnega starč¬ka. Kljub temu je dedu rekel: »Le odpri! Kakšnih dolarjev ali diamantov za na¬kup igrice PlayStation 2 pač ne morem pričakovati in tudi prijateljem se s tako nepomembnim starčkom ne bom mogel kaj posebej hvaliti, ampak bom dodal ma¬lo po tvojem zgledu, pa mi bodo že dali... za sok! No, boš že odprl?!« Ded je končno le previdno prevrnil pokrov na dru¬go stran. Kljub dobri psihološki pripravi na to, kaj je v kovčku, sta bila oba res hudo razočarana. Na tihem sta bila vseeno prepričana, da jima skrivnostni upravi¬telj zapuščine po pokojnem Silvanu Vizantiniju poši¬lja vsaj nekaj vrednega. Pred njunimi očmi pa se je znašla samo lepo zlože¬na stara ponošena srajca, oguljene črne hlače, nekaj sandalom podobnega ter nekaj ročno narisanih slik in orumenelih papirjev. »Saj sem ti rekel, da je bil revež ...« »Hm, pa res!« Kovček bi od razočaranja najraje vrgla kar v morje. Ded je bil zdaj bolj podoben mrliškemu ogledniku kot zgovornemu receptorju. Tim pa je bil še bolj razo¬čaran nad svojo žlahto kot prej. Vsaj stric iz Amerike bi lahko deloval tako, kot se spodobi: s kakšno jahto, verigo hotelov in delnicami Coca Cole. Na avtobusu sta se usedla drug poleg drugega kot dva povožena mačka in se brez besed zazrla v vroče dopoldne pred seboj. »Spet bo vroče kot hudič...« je menil ded ob pogle¬du na posušene vrtove ob cesti. »Pravijo, da bo re¬kordno vroče poletje.« »Spet se ne bo ljubilo nikomur najeti čolna ...« je Tim prevedel njegove besede v praktični jezik. Vozila sta se po cesti gor in dol, sem in tja, vozila in nemo zrla skozi okno. Kovček se je v dedovih rokah pozibaval sem ter tja nenavadno živahno. Kot da bi bil živ. Na ovinku ni dosti manjkalo, pa bi padel na tla. Ah, pa četudi bi. Kaj potem! Vreden tako in tako ni bil nič. Ko sta se pripeljala v Izolo, ga je vzel v roke Tim in ga odnesel na obalo. »Časa imam na pretek, pa lahko še malo pobrskam po tistih orumenelih listih ...« »Prav, jaz pa bom vzel v recepcijo bratovo oporoko ... Da vsaj vidim, kaj VSE mi je poslal ...« Na sezna¬mu zapuščine je bilo zapisano vse do zadnje podrob¬nosti. Na primer: 'moška srajca, bele barve, rabljena, številka 42 »Morda, pa so vmes tudi kakšne čudežne vezalke ...« je vnuk skušal obrniti razočaranje na šalo. »In pa porcelan z ladje Rex,« je med smehom do¬dal Bruno. Očitno je prvi šok že prebolel in se je zdaj začel prepuščati samo še spominom na brata. »Čakaj, čakaj, oporoka pa tudi mene zanima ... Mogoče pa je v njej vendarle zapisano kaj takega, kar je povezano z drugimi papirji ...« Ded je prikimal in skupaj sta odšla v recepcijo, še zahvalila Mariu in se pod malo namizno svetilko po¬svetila prebiranju oporoke. »Poglej, napisana je bila leta 2001 ... Torej komaj pred dvema letoma!« »Pa res! Kaže, da je šele takrat tvoj brat zaslutil smrt.« Skupaj sta jo polglasno prebrala. »Jaz, Silvano Vizantini, doma iz mesta Izole v Ev¬ropi, nedaleč stran od mesta Trieste v Italiji in prista¬nišča Koper/Capodistria, zapuščam vse svoje imetje svojemu bratu Brunu Vizantiniju iz taistega mesta ob morju ... Pri tem naj najbolj pazi na kapitanov ključ ... In na sto litrov vode, prosim! ... In na druge pa¬pirje ... Svet je odrešen, jaz pa še ne ... To vem samo jaz, ki sem kriv pred Bogom in hudičem ... Cvrl se bom v peklu vse do sodnega dne ... Kapitan Francesco naj mi odpusti, če more ...« »Revež!« je zahlipal ded. »Napisana je res lastnoroč¬no, toda že sila zmedeno.« »Ampak pisal je pa lepo! In tudi risal. Poglej tele slike z ameriškega podeželja. Kot bi bilo to tu pred na¬ma.« »Če pa ti pravim, da je bil na ladji ladijski pisar! La¬dijski pisarji so bili lahko samo ljudje z najlepšo pisavo!« »Kaj pa pomeni tale papir? P 1287/37/2821/2. In zraven tele čudne kemijske formule. Vem samo, kako se napiše voda, več pa ne. No, saj poznaš tudi ti tisto reklo: Če ti je hudo, skoči v hadvao! H20. Poleti seve¬da v morje.« »Kemik pa res ni bil.« »In kaj še veš o njem?!« Tim ni mogel razumeti, da si brata niti za praznike nista pisala, pa čeprav sta ži¬vela vsak na drugem koncu sveta. »To, kar sem ti povedal. No, tudi to, kar sem zve¬del na luški kapitaniji v Genovi, kjer je bil zapisan tudi v register Rexove posadke. Res se je na tej ladji ve¬likanki zaposlil kot ladijski pisar, po telefonu pa so mi tudi potrdili, da se je že leta 1937 z ladje izkrcal.« »In kako si vedel, da je pozneje živel v Ameriki?« »Tega dolgo nisem vedel. Le slutil sem. Kam pa naj bi šel? Če bi bil v Evropi, bi se mi zagotovo oglasil ozi¬roma bi se vrnil domov. Da je res v Ameriki, sem zve¬del šele letošnjega februarja, ko sem dobil sporočilo o njegovi smrti. Ampak zakaj me ni nikoli obiskal, ni¬koli poklical po telefonu, nikoli napisal niti vrstice?!« Ni se mogel več obvladovati. Debele svetle solze so mu začele drseti po licih in padati na tla. »Vidiva se pozneje,« mu je odvrnil Tim, pobral preostale papirje in odšel sedet na obalo. Dobro se je zavedal, da je srečanje s pokojnim bratom, pa čeprav prek nepomembnih osebnih stvari, deda hudo pre¬treslo. Solze in bolečina so bile spomin in slovo. Vse, kar je napisal dedov brat, je bilo res napisano z izredno lepo pisavo. Bila je prava umetniška pisava. Vse črke so stale na papirju odločno pokončno, bile so nenavadno velike in jasno izpisane, očitno pa je tudi bilo, da so bile vse napisane z istim ali vsaj podobnim peresom. Med različnimi papirji je Tim našel tudi drobno pismo, pravzaprav le nekaj besed na posebnem listu. Očitno so bile že pred leti namenjene dedu. »Dragi brat Bruno! Zate je zelo važnih sto litrov vode ... Sto litrov vode, prosim! ... Kapitan ni kriv, kriv pa je njegov ključ ... Oprosti mi vsaj ti!« Tim je pismo brž odnesel dedu. »Hm, le kaj naj bi to pomenilo,« je šlo dedu še dva¬krat manj v glavo kot Timu. »Sto litrov vode ... Kapi¬tanov ključ ... To je tudi v oporoki... Za katerega ka¬pitana pa gre?« »Verjetno za tistega z ladje Rex?« je meni nič tebi nič bleknil Tim. »No, tudi to je mogoče.« Tistega dne sta se oba ukvarjala samo s papirji. Osebne stvari so takoj postale nepomembne, oba pa sta začutila, da se mora nekaj skrivati v teh nenavad¬nih besednih zvezah. »Si opazil, da se v dveh pismih nekaj kar naprej ponavlja?« je Tim zvedavo pogledal deda izpod če¬la. »Ne! Kaj pa?« je ded dvignil vlažne oči in si jih ob¬risal kar z roko. »Zadeva je jasna! Kar na dveh listih je napisano ne¬kaj ... o kapitanovem ključu ... In sto litrih vode.« »Ja, pa res!« »Ali ima ladja ... ključ?« »Kje pa! Neumnost! Kdove za kakšen ključ gre! Da ga ni kapitan na ladji kdaj zaprl ... Na ladji Rex je bilo namreč vse, od razkošnih salonov do operacijske sobe, od kapelice do — zapora! « »Hja, ko bi bil človek vedež, ne bi bil revež.« Vprašanj je bilo vse več, odgovora pa nobenega. Kdove kako bi se vse skupaj izšlo, če ne bi ded prav na dnu kovčka, pod debelo lepenko, našel še enega lis¬ta papirja ... Precej velik list, očitno od nekod iztrgan ... Ko sta si ga natanko ogledala, jima je zledenela kri v žilah. Skoraj oba hkrati sta namreč v vogalu zagleda¬la nenavaden znak, nenavaden emblem. Krono, pod njo pa je pisalo REX! »Halo?!« je poskočil Tim. »Dragi moj dedek, ali veš, koliko je star tale list? Seveda veš! Najmanj šestde¬set let. Lahko pa tudi nekaj mesecev ali celo let več. Kdaj, si rekel, se je tvoj brat izkrcal z ladje Rex?« »Leta 1937. Tako so mi potrdili v genovski luški kapitaniji.« »Se pravi, da je zdaj, leta 2003, list star najmanj šestinšestdeset let...« Cisto spodaj, komaj viden, je tekel droben napis: LADIJSKI DNEVNIK LADJE REX - LADIJSKI DNEVNIK LADJE REX V kotu je bila oštevilčena stran. 317. Oba sta najprej pomislila, da je zapis iz dnevnika napisan z drugo pisavo, potem pa ... »Poglej, tole je napisal ... tvoj brat!« Bilo je napisa¬no z enako pisavo kot oporoka. Seveda pa je bil ladij¬ski dnevnik pisan v italijanščini. Tisto, kar je bilo zapisano, ju ni presenetilo. Ded je kar sproti prevajal, sicer pa je tudi Tim razumel skoraj vse. Najzanimivejše se jima je zdelo to, da je bilo vse, tudi datumi, izpisano do zadnje črke. Verjetno zato, da ne bi mogel nihče nikoli kar koli ponarediti ali spremeniti. Pisalo je: «Potovanje št. 122. Danes zjutraj, osemindvajsete¬ga oktobra leta tisoč devetsto sedemintrideset, smo ob šesti uri in sedemindvajset minut izpluli s šestega po¬mola, torej s pomola Santa Lucia v Genovi. Na ladji je osemsto dvainšestdeset članov posadke in tisoč de-vetsto dvaindvajset potnikov. Med posadko je devetinpetdeset častnikov, dvesto oseminpetdeset mornar¬jev, oseminosemdeset kuharjev, štiristo dvaindvajset natakarjev in drugega strežnega osebja ter ... Čakaj, tele podrobnosti bova preskočila ...Vreme za plovbo je ugodno. Spremlja nas jugozahodni veter, ki piha z močjo treh boforov. Naš cilj je — tako kot vedno -New York. Naj tudi tokrat dopišem, da nas nosi topli sredozemski tok. Če nam bo bog Neptun naklonjen, bomo zagledali obalo Združenih držav Amerike čez šest dni, torej tretjega novembra leta tisoč devetsto se¬demintrideset.« Potem pa je bilo v spodnjem delu dopisano: «Po petih urah in petinštiridesetih minutah vožnje smo se ustavili v Neaplju. Vkrcalo se je dvanajst pot¬nikov, med njimi tudi neki gospod V. F. Imel je vo¬zovnico za prvi razred. V varstvo je kapitanu dolge plovbe Francescu Pinomaru zaupal dragoceno šatuljo. Drugi potniki niso imeli bogate prtljage in so bili na¬stanjeni v tretjem razredu. Iz neapeljskega pristanišča smo odpluli po postanku dveh ur in trinajst minut. Veter se je medtem spreobrnil v močan jugo. Na od¬prtem morju pričakujemo hudo nevihto.« »Sami tehnični podatki!« je ugotovil Tim. »Le za¬kaj bi bil ta list sploh pomemben za kogar koli?!« »Morda pa ni ustrezal resnici ... In ga je zato moj brat Silvano iztrgal iz ladijskega dnevnika, ga nadomestil z drugim, iztrganega pa skril v svoj poto¬valni kovček. Glavo stavim, da je bil prav s tem kovč¬kom na plovbi z Rexom. Oče mi je povedal, da doma nismo imeli nobenega kovčka. Takšne sive lesene kovčke se je dalo kupiti v Trstu. Rekli so jim morna¬riški kovčki.« »Na Rexu je verjetno vladal strog red ...« »Seveda je. O tem sem veliko bral v reviji Mare. Celo tako so pretiravali, da so vsakega kapitana, ki je bil starejši od šestdeset let, upokojili, pa čeprav je bil še tako sposoben. Človek nad šestdesetimi pač ne mo¬re več tako dobro opravljati svojega dela ... Razen receptorskega!« je dodal čez čas. Naenkrat se je pred Timom odprlo novo veliko ok¬no. »Kako je bilo že z Rexom? Ali mi nisi o tem enkrat že na dolgo pripovedoval? Zdi se mi, da sem te takrat poslušal samo z enim ušesom ...« »Mhm, pa še tisto si imel napol zamašeno.« »Ne daj se dvakrat prositi in mi raje na kratko po¬vej, poudarjam NA KRATKO!« »Oboje ne bo mogoče!« se je ded takoj naredil sila pomembnega. »Lahko ti povem na kratko in zelo ma¬lo o tem, lahko pa na dolgo in zelo veliko.« Tim je hudomušno dvignil roke in se nasmejal: »Dobro, vdam se! A naj bo na kratko in veliko!« Ded je seveda komaj čakal, da pove vse tisto, kar je vedel o potopljeni kraljici. Iz lastnih izkušenj in iz re¬vije Mare. O potopljeni velikanki so z ribiči na obali pred leti veliko razpravljali. Posebno še tedaj, kadar so se odpravili v bližino Rexa na orade. Tam so vedno ujeli najlepše, a kaj, ko so se jim v tistih vodah vedno strgale mreže. Zato so se jim v zadnjih letih raje izogi¬bali. »No, pa začnimo!« se je slovesno odkašljal. »Ladja Rex je bila zgrajena leta 1932 v italijanskem pristani¬šču Genova. Naredili so jo v poldrugem letu. Dolga je bila za skoraj tri nogometna igrišča, na njej pa je lahko plulo več kot dva tisoč potnikov. Skrbela je za povezavo med Evropo in Novim svetom. Ker so bili še mnogi ladjarji, predvsem pa potniki, pod vtisom hude nesreče, ki se je pripetila Titaniku dvajset let pred tem, torej leta 1912, so to ladjo propagirali kot sončno ladjo, ki plove samo po toplem sredozem¬skem toku, Atlantik pa prečka tako rekoč za šalo; Vse do vojne je ladja prevažala potnike v Ameriko, seve¬da pa tudi nazaj v Evropo. Na ladji so se vozili naj¬večji bogataši in najpomembnejši politiki tistega ča¬sa, od filmskih igralcev do opernih pevcev, od Rockefellerja do Mussolinija. Ladja je v nekem smislu po¬osebljala velike italijanske predvojne sanje. Te so ču¬dovito prikazane v Fellinijevem filmu Amarcord. Po drugi strani pa se je hotela ta ladja, ki je bila v resni¬ci precej večja od znamenitega Titanika, postaviti tu¬di pred Američani, češ, vidite, kako napredna je Ev¬ropa, kako napredna je Italija. V Ameriko so se z njo vozili najbogatejši, seveda pa so z njo čez veliko lužo odhajali s trebuhom za kruhom tudi siromaki. Mar¬sikateri Američan si je tudi prišel ogledat Evropo, kakšna je in kako se razvija. Vmes je bilo veliko pus¬tolovcev, tudi takih, ki so si v Ameriki, posebno na Aljaski, nabrali kar preveč zlata. Na kratko: promet je tekel v obe smeri brezhibno. Več v Ameriko kot iz Amerike v Evropo, pa vendarle tudi v Evropo. Vse do druge svetovne vojne ...« »Ali ne bi mogel malo pohiteti? Zdi se mi, da bos¬ta tistale dva zaljubljenca, ki se sprehajata ob obali, najela čoln ...« »Saj ti nisem povedal o ladji velikanki še prav nič. Med vojno je vozila ranjence iz Afrike v Italijo in tudi sicer je menda opravljala človekoljubne naloge. Po eni različici. Po drugi pa je vozila pod zastavo Rdečega kri¬ža italijanskim vojakom orožje na afriško fronto. Leta 1943 je Italija po kapitulaciji prišla pod nemško po¬veljstvo, s tem pa tudi vsa morska flota. Ladja Rex je bila tedaj nekaj časa zasidrana v Trstu. Potem so jo na jesen leta 1944 z vlačilci pripeljali v naše vode, kjer naj bi jo skrili pred zavezniškimi bombniki. Toda vlačilci so jo potegnili preblizu obale in je tam, na plitvini tik pred nekdanjim znamenitim obračališčem kočij, na¬sedla. Kmalu zatem so jo odkrila zavezniška letala in jo začela bombardirati. Tedaj posadke že ni bilo več na njej. Bila pa je še polna goriva, zato je gorela nepretr¬goma več dni. Vsi starejši domačini se tega usodnega septembra leta 1944 še dobro spominjamo.« »In kako je bilo potem s tistim odpadnim bakrom?« se je spomnil Tim neke dedove lovske zgodbice. »Domačini smo se na ladjo, dobrih sto metrov od obale, vzpenjali tako rekoč vsak dan. Vzpenjali in se potapljali v njeno notranjost. Ležala je namreč prevrnjena na bok, iz vode pa je še vedno molel del palu¬be z dimniki. Ladja je bila videti približno tako, kot bi iz vode štrlel velik nebotičnik, trije pa so bili še pod morsko gladino. Seveda smo domačini z ladje marsikaj pobrali, od krožnikov do različnih strojev, veliko tega pa je bilo neuporabnega. A težko bi v Izo¬li srečal domačina, ki nima kaj koristnega z Rexa. Imel je res prav vse, od razkošnih jedilnic do čajnice, klubskega prostora, koncertne dvorane s klavirjem, od udobnih apartmajev po sto kvadratnih metrov in telovadnic do radijske postaje, kapelice in mrtvašni¬ce.« »In ti si na ladji nabiral bakreno pločevino in jo nosil prodajat na odpad?« »Tako je! Kadar fantiči nismo imeli denarja za ki¬no, smo skočili na Rexa, se potopili, privlekli na dan kaj koristnega, brž prodali na odpadu in cvenk je bil v žepu. Vse to je teklo do leta 1953, ko so zgornji del Rexa dvignili z velikanskim dvigalom Veli Jože, ki so ga pripeljali z Reke. Del ladje so odtrgali in odpeljali na Reko, spodnji pa je še vedno pod vodo. Pravzaprav se je še globlje zaril v mulj.« »Dobro, dobro!« ga je prekinil Tim. »Vse razu¬mem, samo tega ne, zakaj si mi zamolčal, da je na tej ladji velikanki plul tudi tvoj brat...« »Hotel sem, da je Silvano samo moja bolečina ...« je ded tiho dodal. »Od današnjega dneva pa je tudi tvoja ... No, pa če nič drugega, si zdaj vsaj zvedel ne¬kaj več o ladji, potopljeni v našem morju. Dolga leta se ni nič pisalo o njej. Tudi mi, ki smo jo videli še od blizu v vsej veličini, smo samo šepetali o njej. Mogo¬če tudi zato, ker je bila ladja italijanska in je na njej plul tudi fašistični vodja Mussolini ...« »Dovolj, dovolj!« gaje ustavil Tim. »Zdaj moram k čolnom. Ali ne vidiš, da bom zdajle res dal v najem pr¬vi čoln danes. Važno je, da se začne. Potem eden vidi drugega, pa se sproži cel plaz ...« Že med dedovim pripovedovanjem je Tim sam pri sebi sklenil, da bo vse skupaj preveril. Mogoče pa ded še vedno pretirava. V šoli so jim res pripovedovali o tem, da je nekdo iz Izole odprl galerijo, v kateri so predmeti s potopljene ladje, vendar se za to ni nihče posebej zani¬mal. Prijatelj Jure pa mu je nekoč celo omenil, da prav tisti človek, ki zbira vse z Rexa, pripravlja spletno stran. »Hm, morda pa je medtem ta stric že kaj dal na svetovno medmrežje.« Ko pride domov, si jo vsekakor mora ogledati. Že zaradi dedovega brata Silvana, ki je bil na Rexu ladijski pisar. Akcija torej! Bolj za šalo kot zares je doma svojemu vsemogoč¬nemu računalniku v iskalniku Mat'Kurja odtipkal geslo »Rex«. Prepričan je bil, da ne bo nobenih zadet¬kov. Koga pa danes sploh še zanima zgodovina. Svet je danes postal en sam, vsak pa samo nekaj ponuja in tr¬ži. A se je močno zmotil. Rex je bil res še živ. Vendar v zelo različnih oblikah. Rezultati iskanja: 1—17, od 17 zadetkov. Med njimi je bilo nekaj takih, da si že takoj padel dol. Kaj vse je bil Rex! Na primer: Vzrejališče prijaz¬nih kratkodlakih muck. Stol Rex. Prodaja računalniš¬ke opreme. Vinogradništvo in vinarstvo (slovenske) Istre. Ležaji, verige in tesnila. Trženje veliko formatnih injekt risalnikov. In tako naprej. Vse je postalo naenkrat enakovredno. Potopljena kraljica, vzrejališče muck, stoli in ležaji. Na veliko Timovo srečo je pod zadetkom št. 3 pi¬salo: Rex: Mit in legenda, zavita v meglo. Takoj mu je zadišalo po tistem, kar je pričakoval: po mitu in legendi, po skrivnosti, zaviti v sivo pose-zonsko meglo. Z miško je brž kliknil na tega Rexa. Odprla se mu je prava spletna stran. Razdeljena je bila na tri velika okenca. PARENCANA, GALERIJA, REX. Na prvi je bila fotografija starinske lokomotive, na drugi prijaz¬ni možak srednjih let z brado, očitno slikar, na tretji pa velikanska ladja, ki se je potapljala. Zadržal je dih. Bilo je kot v tisti reklami: Kaj pa, če je vse to res?! V naslednjem trenutku je že zaplul z Rexom v pre¬teklost. Na Rexovem delu spletne strani je bila kopica poglavij: ROJSTVO REXA, DIMENZIJE REXA, PROSTORI IN OPREMA REXA, POSADKA, ŠTEVILO POTNIKOV... PRVA POT, MODRI TRAK ... POSLEDNJA VOŽNJA, PRI REXU... In skoraj čisto na koncu, tik pred poglavjem LADIJSKI DNEVNIK, tudi napis REXOV ZAKLAD! »Umiri se, Tim, umiri!« se je skušal obdržati pri življenju. »In lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti!« »Večerja!« se je nekje od daleč oglasila mami. »Danes ne bom večerjal!« ji je zaklical v odgovor. »Sem že pri dedu v hotelu jedel!« Uvod! Rex je bila edina italijanska ladja, kije v zgodovini italijanske flote osvojila modri trak'. Zgrajena je bila v Genovi. Krstila stajo kralj Viktor Emanuel III. in kra¬ljica Elena. Narejena je bila leta 1932. Tako velika pot¬niška ladja ni do tega časa nikoli plula pod italijansko zastavo. Ladja je bila delflote Navigazione Generale Italiana (NGI). Zraven je bila stara fotografija, očitno posneta v pristanišču. Ladja je bila videti višja od stolpnice ko¬prske banke. Dimenzije Rexa: Dolžina ladje je bila 268,20 metra. Širina 29,58 metra. Višina 40 metrov. Nosilnost 51061 brt. Ladja je imela 24 rešilnih čolnov. Zanimivo! Posebno glede rešilnih čolnov. Svet je bil dvajset let po nesreči Titanika resnično še moč¬no pod tem vtisom, zato so graditelji ladij očitno ve¬liko pozornosti posvečali prav velikim rešilnim čol¬nom. Prostori in oprema Rexa: Ladja je imela 12 nadstropij in dvojno ojačano dno. Nadstropja so bila povezana z dvigali in stopnišči. Lu¬pina je bila razdeljena s 15 prekati, ki so bili med se¬boj povezani z vodo tesnimi vrati. Ladja je imela dva zunanja bazena in telovadnico, kije bila tudi največji prostor na ladji. Imela je prekrasno cerkev, moderno ki-nodvorano, gledališče, banko, knjižnico, fizioterapevt-sko ordinacijo in fotografa. Na ladji so bile razne trgo¬vine, brivnice in česalnice. Ladja je imela moderne ku¬hinje in velike restavracije. Imela je tudi svojo tiskarno s tremi tipografskimi stroji, kajti na ladji Rex so izda¬jali svoj časopis 'Morske novice'. No, ded začuda ni pretiraval. Kaj pa posadka? Na ladji je bilo 870 članov posadke: 59 častnikov, 258 mornarjev, 90 kuharjev, 450 natakarjev, 8 medi¬cinskih oseb, telefonisti in telegrafisti. To se je presenetljivo ujemalo s številkami iz ladij¬skega dnevnika. Pa število potnikov? Ladja je lahko sprejela 2032potnikov: 378 potnikov v prvem razredu, 378 v posebnem razredu, 866 v tret¬jem razredu, 410 pa v turističnem razredu. Tim je preskočil nekaj poglavij in se ustavil pri pr¬vi Rexovi plovbi: Rex se je odpravil na svojo prvo čezoceansko pot 27. septembra 1932 s 1872 potniki. Na tej prvi vožnji so imeli težave z motorji. V Gibraltarju je ladja zato stala tri dni, da bi motorje spravili v red. Nekateri potniki so z vlakom odpotovali na nemško čezatlantsko ladjo Euro¬pa, ker so se bali potovati z Rexom. Vendar so bili lahko zelo presenečeni, ko so ob prihodu v New York zagledali Rexa ob pomolu. Potem je spet nekaj pisalo o modrem traku. Kaj pa je to? Leta 1933, 11. avgusta, seje ladja spustila v tekmo za modri trak (Gibraltar - New York). Razdaljo je pre¬plula v 4 dneh, 13 urah, 50 minutah. Povprečna hitrost je bila 29 vozlov. Modri trak je bila 29 metrov dolga zastava: za vsak vozel hitrosti med potovanjem en me¬ter. Aha, tudi hitrostna rekorderka! Res je bila prava morska lepotica in tudi prava mrcina! Dogajanje med vojno je preskočil, pritegnilo pa ga je poglavje o poslednji vožnji. Naslov je bilo slišati, kot recimo, kot poslednja sodba. 5. septembra 1944 so ladjo zaradi možnosti bom¬bardiranja Trsta pripeljali ob slovensko obalo, da bi jo bolje skrili pred zavezniki. Zaradi svoje velikosti in plit-kosti našega mo?ja je ladja nasedla slabih 200 metrov od obale, nekje med Izolo in Koprom. 8. septembra ob 11. uri, 12. uri in 18. uri sojo napadla zavezniška letala. Rex je gorel kar štiri dni. Priložen je bil zemljevid zadnje poti. Ladja velikan¬ka je torej gorela pod obrežjem izolskega griča štiri dni in ne tri. Vsekakor pa dolgo. In kako je z imenom kra¬ja pod izolsko bolnišnico? Tudi to je bilo potrjeno na spletni strani. »To smo danes že vzeli!« Miška je kar sama tipala naprej in se samodejno ustavila pri najbolj zanimi¬vem delu, ki je - ojla, tole pa je nekaj zanj! - govoril o Rexovem zakladu. Če hočemo govoriti o zakladu, skritem v eni od ka¬bin na Rexu, se moramo povrniti v čas, ko je Italija razpadla in so Trst in okolico zasedli Nemci. Ob tem se moramo spomniti Rižarne, kjer so se dogajala velika hudodelstva. Rižarno', nekdanjo tovarno riža, so Nemci spremenili v krematorij, kjer so v enem samem letu pobili in zažgali med 3000 - 5000 ljudi, največ Židov, Slovencev, Italijanov in Hrvatov. Nekatere so takoj umorili, druge pa so skupaj z naropanim bogast¬vom, večino židovskega izvora in seveda z dragoce¬nostmi, pobranimi z Rexa (slike, kipi, tapiserije, po¬hištvo in drugo bogastvo), z vlakom transportirali v Nemčijo. Le zlato, žlahtne kamne, nakit in druge dragotine so visoki nemški oficirji skrili na ladji Rex. Po vojni je mnogo potapljačev, domačih in tujih, ki so ve¬deli za dragocene zaboje, skrite v eni od kabin, iskalo izgubljeni zaklad. Tim je ostrmel. Le kaj so počeli vsi ljudje v Izoli, Kopru in sploh na obali, da niso našli tega izgubljene¬ga zaklada. Ga je sploh kdo iskal? Je bil med njimi tu¬di avtor spletne strani? Neverjetno! Zaslutil je, da je dedov brat z vsem tem veliko bolj povezan, kot si je bilo mogoče misliti. Brž je kliknil še na poglavje z naslovom Ladijski dnevnik. »Pa saj to ne more biti res!« je poskočil Tim. Ob¬javljen je bil prav ves ladijski dnevnik od splavitve naprej. Lepo po dnevih in tudi po straneh. Presko¬čil je dobrih tristo strani in se ustavil na strani 317. Na tisti, ki jo je imel ladijski pisar Silvano Vizantini v svojem kovčku. Če gre za isti, torej za prvi la¬dijski dnevnik, se mora vsebina ujemati s tisto na listu, iztrganem iz dnevnika. Res se je. Vsaj na za¬četku ... Potovanje št. 122. Danes zjutraj, osemindvajsetega oktobra leta tisoč devetsto sedemintrideset, smo ob šesti uri in sedemindvajset minut izpluli s šestega pomola, to¬rej s pomola Santa Lucia v Genovi. Vse do zadnje črke je bilo napisano kot na papirju, ki je prispel v kovčku. »No, pa poglejmo še tisto spodaj!« Po petih urah in petinštiridesetih minutah vožnje smo se ustavili v Neaplju. Iz neapeljskega pristanišča smo odpluli po dveh urah in trinajstih minutah. Veter se je medtem preobrnil v močan jugo. Na odprtem morju pri¬čakujemo hudo nevihto. »Tole je pa nekam kratko!« so zagomazeli po Tirno-vem telesu mravljinci. »Nekaj manjka, nekaj manjka!« Na listu, iztrganem iz ladijskega dnevnika, je pisalo precej več: Vkrcalo se je dvanajst potnikov, med njimi tudi neki gospod V. F. Imel je vozovnico za prvi razred. V varstvo je kapitanu Francescu Pinomaru zaupal dragoceno šatuljo. Drugi potniki niso imeli bogate prtljage in so bili nastanjeni v tretjem razredu. »Mogoče pa tega namenoma ni na spletni strani ...« »Spat! Pojdi že spat!« je zaklicala mami. »Menda ne boš kar ob računalniku dočakal jutra?! Jutri moraš vendar v službo! Ura je že ena ponoči!« »Potem je to že danes, mami,« ji je odvrnil, ugasil računalnik in se zamišljeno počasi odvlekel v posteljo. Kaj pa, če so ti trije stavki ključ do skrivnosti. Ne¬ke vrste kapitanov ključ? Tisti ključ, o katerem nami¬guje dedov brat? Vse do jutra sploh ni pošteno zatisnil oči. Še v pol-snu je plul po daljnih morjih, se ustavljal na obalah Gibraltarja in daljne Amerike, se izkrcal v Genovi in Neaplju, nazadnje pa pristal na Obračališču kočij. Notranji glas pa mu je govoril, da je v kovčku pri¬šla veliko pomembnejša stvar, kot so bili le predmeti pokojnega Silvana Vizantinija ...


PRI PRVEM KAPITANU[uredi]

Ko je stolpna ura odbila pet, se je Tim odločil, da gre na stranišče. Lahko bi šel že prej, a ni hotel vzne¬mirjati drugih. Posebno mame ne, ki je vedno spala rahlo in se je prebudila ob vsakem šumu. Iz sobe se je splazil previdno kot mačka, luči pa mu zaradi jutranje svetlobe ni bilo treba prižgati. Na hodniku bi ga kmalu zadela kap. Na tleh je se¬del velik škrat. Škrat s sivo pristriženo brado in sivimi lasmi. Zdel se mu je sicer znan, pa vendar je bil vide¬ti kot povečan škrat. »Kaj pa ti tukaj ob tej uri?« je čez čas vendar spra¬vil iz sebe. Bil je seveda ded! »In kaj ti tukaj ob tej uri? Pa menda ne boš rekel, da greš na stranišče?!« mu je ded odvrnil z vprašanjem. »Ne morem spati,« mu je takoj potožil Tim. »Jaz tudi ne ...« Pomignil mu je proti balkonu. Splazila sta se tja, da naredita bojni načrt. Čeprav se je mestece ob obali ko¬majda prebujalo - le tu in tam je kdo poropotal s ko¬lesom ali lesenim obuvalom po kamnitem tlaku - sta bila oba povsem sveža in do kraja budna, kot da bi spala deset ur skupaj. »Spati mi ne da zapuščina mojega brata,« je pove¬dal ded. »Zdi se mi, da je nekaj ... s tistimi papirji ... hudo narobe.« »Jaz pa nisem mogel spati zaradi ladje velikanke,« je priznal Tim. »Na spletni strani sem zvedel toliko nenavadnosti, da so mi šli kar lasje pokonci. Si ti kdaj slišal o zakladu na Rexu? Menda je bil skrit v eni od kabin na ladji ... Največ zlata in drugih dragocenosti pa je menda iz tržaške rižarne ...« »O tem se je pred časom res precej govorilo ... A kdor koli se je potopil v notranjost ladje, nihče ni prišel do zaklada ... Tudi pravi potapljači ne. Misliš, da domačini nismo imeli raziskovalcev ves čas na očeh?« »To pomeni, da je zaklad še vedno na ladji...« »Verjetno je res ... Če ga ni odnesel kdo od tistih, ki so ladjo razrezali za staro železo, ali pa kdo od tis¬tih, ki so skušali ladjo dvigniti z velikim dvigalom.« »Predlagam, da greva najprej h gospodu slikarju. Menda ima v nekdanji trgovini ob parkirišču pravo veliko razstavo o Rexu,« so Timu zažarele oči, še ved¬no pod vtisom vsebine spletne strani. »Ali ga ti po¬znaš?« »Kako ga ne bi! Precej mlajši je od mene. Okoli petdeset jih mora imeti. Včasih je poučeval telovadbo. Veliko se ukvarja s športom. In pomaga tabornikom. Čakaj, čakaj ... Ali nisi nikoli opazil tiste slike potap¬ljajoče se ladje v izložbi njegove galerije?« Tim je pobrskal po zakrnelih poletnih možgančkih. Takšnih in drugačnih ladij je bilo po izolskih iz¬ložbah veliko, predvsem so nanje lovili suhozemske ljubitelje morja, pa zato takih slik ni opazil. Zdaj pa se mu je zazdelo, da je njegov sošolec Jure res nekoč ne¬kaj govoril o nekih ostankih potopljene ladje, ki jih nekdo iz Izole zbira in razstavlja. »Akcija!« Še preden sta se splazila iz stanovanja, je Tim sko¬čil v kuhinjo in tam pustil listek: »Draga mami, ljubi oči! Z dedom sva šla lovit ribe. Potem pa greva v službo. Imejta se! Čao!« Na take listke so starši vedno prijeli. Pa saj sta ho¬tela samo vedeti, kje Tim je. »Veš, če bova odkrila kakšen zaklad na Rexu, po¬tem poleti ne bom več hodil delat honorarno,« je Timu med potjo zavzeto razlagal ded. »Poglej, štirideset let sem bil na morju kot navaden ribič, pet let sem moral delati še v tovarni konzerv, pa se moram še vedno pehati za temi neumnimi tolarčki. Kako dobro bi bilo, če bi bila bogata?« »Jaz bi si najprej kupil PlayStation 2. Potem kak boljši računalnik in res dober televizor, potem ... No, potem bi še premislil, kaj bi mi prišlo prav. Vsekakor kakšnega nosača za šolsko torbo, pa kakšen potujoč McDonald bi bilo dobro imeti več čas pri roki, pa prenosno videoteko, pa...« Pot do galerije ni bila ravno kratka, srečala pa sta prav malo ljudi, zato sta lahko ves čas sanjarila z od¬prtimi očmi. Ko sta prišla na drugo stran Izole, na veliko parki¬rišče, se je ded naenkrat zmedel. »Ja, tu nekje bi morala biti ... tista galerija Rex. Še prejšnji teden je bila ... Čakaj, čakaj ... A ni v Izolanu nekaj pisalo, da jo bodo ukinili? Da mečejo tistega sli¬karja ven?« Tim je bil tak fant, da ni verjel niti svojim očem, kaj šele časopisnim racam. Zato je sklenil osebno pre¬gledati vse izložbe od knjigarne navzdol. Pri tretji je vzkliknil: »Tu je! Pridi sem! Poglej, v izložbi je sidro in tudi telefonska številka!« Ded je pohitel za vnukom, kot bi ga nesel orjaški morski val. Seveda je tu! Zmedlo ga je samo to, da je na pročelju galerije še vedno pisalo MARKET. Tu je bila še lani trgovina z živili, potem pa je občina dode¬lila prostore slikarju. »Saj sem vedel, da je tu nekje ... Kako slabo pozna¬mo svoje mesto!« Zazrla sta se v telefonsko številko. ČE SI ŽELITE OGLEDATI GALERIJO REX, POKLIČITE 041/752 ... »Seveda si jo želiva,« je rekel ded na ves glas. Potem je pogledal na uro in ugotovil: »Le ura je nekam zgod¬nja.« Bilo ni več kot pol šestih. »Slikarji navadno vstajajo ob devetih, desetih. Do polnoči in včasih še kakšno uro čez slikajo, potem se oprhajo in tam okoli ene šele zaspijo ... Zato je tole zdaj za slikarja res ubijalska ura,« je ugotavljal tudi Tim. »To že drži. Po drugi strani pa je na morju prijetno samo v jutranjih urah. Le kdo bi si takšno galerijo ogledoval opoldne, v žgočem soncu. Kar pokliči, pa bo!« Tim je vzel iz žepa prenosni telefon in previdno odtipkal slikarjeve številke. Vse dni sta bila v Izoli, go¬tovo sta se že večkrat srečala in pogovarjala tudi z njim, pa se niso nikdar menili o Rexu. Zdaj pa se je naenkrat vražje mudilo. »Zvoni... Vključenega ima ...« sta zadovoljna ugo¬tovila oba. »Seveda, turistična sezona je tu! Super!« je bil nav¬dušen nad telefonskim zvonjenjem ded. »Galerijo si bova lahko ogledala do sedmih, ko moram v službo, potem pa ...« Zvonilo je res, javil pa se ni nihče. »Verjetno ga je zvečer pozabil izključiti in zvoni v prazno...« »Ah, kje pa! V kopalnici je in se brije. Čez tri mi¬nute bo poklical spet.« Poklicala sta še enkrat in še enkrat ... Zvonilo je vse do konca, potem pa je bila zveza prekinjena. »Pošlji mu sporočilo!« je predlagal ded. »Tu ekskur¬zija planincev iz Kamnika. Ne, še bolje: tu ljubitelji zgodovine ladje Rex. Osemdeset nas je. Pridite čim prej!« »Osemdeset?« Timu ni šlo v glavo. »No, v življenju moraš malce pretiravati. Drugače te ne jemljejo resno.« Tim je napisal: »Čakamo vas pred vašo galerijo, da si jo ogledamo. Skupina turistov.« Hja, eden je res samo eden, dva sta pa že skupina, ali ne? Tudi tokrat ni bilo odziva. Žalostna sta se usedla na prag in čakala kot dva brezdomca. Mimo njiju so prve branjevke vozile na trg polne košare sadja in zelenjave, pa tudi prve go¬spodinje so s praznimi cekarji že hitele nakupovat. Domačini pač najbolj svobodno lahko zadihajo samo v jutranjih urah. »Če ga pet minut do sedmih še ne bo, bom šel v službo, galerijo pa si boš ogledal ti sam. Prav? In glej, da ga boš vse vprašal o potnikih in o kapitanu, pa o kapitanovem ključu ...« »Predvsem pa o zakladu ... Seveda pa ne smem kar planiti vanj, temveč počasi, od daleč, da ne bo kaj po¬sumil ... Misliš, da gospod slikar še ni iskal zaklada na Rexu?« »O, gotovo ga je. Kolikokrat sem ga že videl med potapljači. Zdaj se ga dobro spomnim. To je tisti uči¬telj, ki vsak dan za zdravje teka naokrog.« Prav v trenutku, ko je v daljavi odbilo šesto uro, se je znašel pred njima človek srednjih let v kratkih hla¬čah in majici. »Kaj pa vidva tu, Vižantina?« ju je pozdravil prijaz¬no. »Sta noč prespala zunaj? So ženske sitne, kaj? In si zato ne upata domov?« »Upava, upava ...«je odvrnil ded samozavestno. »A nama ni do spanja. Od kod pa naju poznate?« »Le kdo vas ne bi poznal, gospod Bruno! Staro izolsko grčo. Ribiško legendo!« se je nasmehnil pri¬šlek. »Večkrat sva se že osebno srečala. Nazadnje ste mi pripovedovali o oradah, ki jih ne lovite več okoli Rexa. Še kot mulec pa sem lovil z vami na Delamari¬sovi ladji. Se spomnite? Jaz sem tisti, ki ste me zaradi razposajenosti vrgli v morje, potem pa me tudi oseb¬no rešili, ker ste se zbali, da bi utonil. Pa sem znal dobro plavati, hahaha!« Ded se je postavil pokonci, kot bi bil najmanj ka¬pitan vse morske flote od Jadrana do Baltika. »Koga pa čakata?« »Gospoda slikarja.« »To sem pa jaz! Veste, vsako jutro tečem. Zaradi zdravja. Pred časom mi je malce ponagajalo srce, pa mi je zdravnik predpisal čim več gibanja.« Oba bi ga najraje od veselja kar objela. Tudi naprej je šlo vse tako gladko kot v filmih. Gospod slikar je bil človek srednjih let, prave atletske postave in prijaznega obraza. Takoj je skočil domov po ključ in že so bili v galeriji. Zadišalo je po svežih slikarskih barvah in po starih predmetih. »Še sinoči sem nekaj ... packal,« je pokazal na plat¬no, razpeto na stojalu. »Tole je pa Rex!« je vzkliknil Tim presenečeno. Na platnu je bila namreč v obrisih narisana velika ladja. Ladja, ki se je potapljala. »Seveda je Rex. Tu je vse samo Rex. Sem dobesed¬no obseden od Rexa. Kar koli sem kdaj naslikal na platno ali na papir, vse je bil Rex. Kaj morem, tak pač sem. Pa tudi turisti kar naprej kupujejo samo te slike. Ne vem, kaj jim je, toda vsakdo bi rad imel v svoji spalnici samo potapljajočo se ladjo. Na človeka ta ne¬srečna ladja naredi res nenavadno globok vtis.« Tim je pomežiknil dedu, češ, na pravem mestu sva. Slikar pa tudi ni bil od muh in je takoj videl, koliko je ura. »No, fantič, povej, kolikokrat v življenju si šel tod mimo?« »Desetkrat ... stokrat ... še večkrat,« je pomencal Tim. »No, saj nisem mislil nič slabega,« se je takoj po¬pravil slikar. »Gre samo za to, da povem, kako slab od¬nos imamo celo domačini do svoje zgodovine. V šoli in doma. Rex res ni bila slovenska ladja, potopljena pa je v našem morju. In na njej je bilo na ducate sloven¬skih mornarjev. No, kar poglejte spisek vseh mornar¬jev, ki so pluli v prvih petih letih na Rexu! Če ga pre¬letimo le bežno, lahko že po priimkih ugotovimo, da je bil vsaj vsak četrti, peti slovenske krvi.« »Povejte nama raje na splošno kaj več o tej nesreč¬ni ladji velikanki!« je nedolžno zaprosil Bruno. »Vnuk mi je sicer nekaj povedal o tem, kar je na računalniku ... No, na tisti vaši zapleteni strani, ali kako se že re¬če ... Mene pa bolj zanimajo podrobnosti, kajti tudi sam sem se še kot mladenič veliko srečeval z njo. No, pa saj pravite, da sem vam pred časom, ko sem imel še boljši spomin, o tem že nekaj pripovedoval.« »Vi in še mnogi drugi!« je zažarel slikar. »Verjetno na obali ni fantiča ali mladeniča, ki si je ne bi — dokler je Še kukala iz morja — ogledal od blizu. Za mnoge je bil najhujši udarec, ko je prišlo tisto veliko dvigalo in ji odtrgalo zgornji del. Takrat smo izgubili svojo naj¬večjo posebnost.« »Ampak saj ta posebnost je še zmeraj pod morsko gladino ...« je pametno dodal Tim. »Je, toda sedemnajst do dvajset metrov pod gladi¬no, zarita v debelo plast mulja.« Na lepem so mu za-žarele oči: »Veste, lani sem bil s potapljači spet na morskem dnu. Ne vidi se res nič drugega kot velikan¬ska gmota, prekrita z muljem in školjkami, ampak ... sluti pa se veliko, veliko! Kdove kaj je še vse spravlje¬no v tistem spodnjem delu potopljene kraljice!« Skupaj so se sprehodili po galeriji in na vso moč občudovali slike in predmete, ki jih je gospod slikar nabral v dolgih letih. »Tale del so mi prinesli koprski potapljači. Tegale pa izolski. Te slike sem dobil v Italiji na genovski luš¬ki kapitaniji. Tole pa mi je prinesel neki sorodnik mornarja, ki je celih petnajst let plul z Rexom. Vse do zasidranja v Trstu. Tole pa je hranil nekdo iz Portoro¬ža že od potopitve. In tole ...« Pred njima se je naenkrat ponovno na široko raz¬grnila vsa zgodba o Rexu, tokrat v starinskih fotogra¬fijah in s pravimi predmeti, prinesenimi s potoplje¬ne ladje. Velikanka je bila fotografirana med grad¬njo, ovekovečena je bila tudi splavitev, pa prva vož¬nja, prvi pristanek v New Yorku, vse! Kot bi bila ma¬nekenka, ki je na vsakem koraku požirala fotogra¬fom. Na obiskovalca so naredili najgloblji vtis predvsem razkošni saloni s stilnim pohištvom, velikanska telo¬vadnica, otroška igralnica, dvorana za kino predstave, ogromen ladijski vijak... »To je bilo pa res bolj razkošno kot na Titaniku!« je potrdil ded brez pomisleka. »Bolj razkošno in predvsem je bila ladja bistveno hitrejša, zato pa je tudi osvojila modri trak. No, fan¬tič, ali veš, kaj je to?« Tim se je postavil v pozo mirno in odrecitiral kot pred tablo: »Modri trak ali blue ribbon je priznanje, ki ga je ladja Rex dobila zato, ker je bila več kot dve leti naj¬hitrejša ladja na svetu. Pot čez Atlantik, med Gibral¬tarjem in New Yorkom, je prečkala v dobrih štirih dneh.« »Bravo!« je bil zadovoljen slikar. »Vidim, da imaš glavo na pravem mestu in da ne hodiš zaman v šolo. »Pa imate res tudi spisek potnikov in članov posad¬ke?« je po polurnem ogledu na videz sila neprizadeto vprašal ded. »Res! Toda samo posadke iz prvih petih let in pot¬nikov do potovanja št. 252. Vse poznejše hrani luška kapitanija oziroma njihova knjižnica v Genovi.« »No, potem mi pa ga, prosim, pokažite. Veste, ne¬kaj časa je bil med posadko tudi moj brat...« »Hja, lahko vam pokažem samo prve štiri knjige ladijskega dnevnika. Dobil sem jih v darilo od italijan¬ske vlade, ker sem v čast Rexa postavil tole galerijo. No, resnici na ljubo moram povedati, da to niso izvir¬ni ladijski dnevniki, temveč prepis ... Originali so v luški kapitaniji v Genovi. Nameraval sem jih v celoti prepisati na spletno stran, pa še nisem utegnil. Sicer pa imena niti niso tako zanimiva. Zato sem se odločil, da bom prepisal samo tiste dele ladijskega dnevnika, ki opisujejo Rexove vožnje čez Atlantik.« »Mene pa bolj zanima posadka ... Veste, za bratom se je izgubila vsaka sled. Vem samo to, da je že umrl in to nekje v Ameriki...« Slikar je bil prijazen človek in je rad segel po knji¬gah, ki jih je imel pod posebnim ključem, v trezorju za slikami. »Veste, kljub temu, da niso izvirnik, so zame veli¬ka dragocenost.« Vsa posadka je bila zapisana tako po nazivih kot po priimkih. Prvi kapitan: kapitan dolge plovbe Francesco Pinomare. Prvi strojnik: Marino Primavera. Prvi kuhar: Klavdio Betutti. Itn. Ni bilo treba kaj dosti iskati, tudi Silvano Vizantini je bil med njimi. Črno na belem je pisalo: Ladijski pisar: Silvano Vizantini. Deda in Tirna je po vsem telesu oblil mrzel pot. Dedov brat je bil res na tej ladji! In kar je bilo še bolj razburljivo: vse štiri knjige so bile napisane z isto pisa¬vo kot oporoka, ki sta jo dobila prejšnjega dne. Bilo je, kot bi se znova srečala z njim, le da zdaj z njegovim ladijskim življenjem. »Pa bi tale dnevnik ... lahko dobil za nekaj dni do¬mov?« je vprašal ded nedolžno. »Posebno tisti del, kjer opisuje dogodke na morju?« »Zal, to pa ne bo šlo! Tile ladijski dnevniki so za¬me največja svetinja. V morje se lahko potopi še mar¬sikdo in prinese na piano še marsikaj. Dnevniki pa so kljub temu, da so samo prepisi, pravi. In le poglejte letnice! Začnejo se leta 1932, od splavitve naprej.« S prstom jima je pokazal na prvi zapis: «Devetnajsti julij tisoč devetsto dvaintrideset. To je bil prvi datum, kije bil namenjen splavitvi. Ker so bili te¬daj veličanstvo Emanuel III. s svojo spoštovano gospo kraljico Eleno zavzeti, je bila splavitev preložena na pr¬vi avgust leta tisoč devetsto dvaintrideset. Ob sedmi uri in petinpetdeset minut je spoštovana gospa kraljica Elena zaklicala zgodovinske besede: v božjem imenu prerezi vrv! In ladja je bila splavljena.« »Zanimivo, zanimivo ...« je prikimal ded. »No, vidim, da ste zaslutili, zakaj teh stvari ne po¬sojam nikomur ... Sicer pa je tako in tako vse na mo¬ji internetni strani...« »Greva!« je vzkliknil Tim proti dedu. »Morava v službo!« »To je pa tudi res! Jaz pa sem tudi že pred šesto uro dobil sporočilo, da prihaja cela skupina turistov. Vi¬dim, da je zanimanje za Rexa začelo naraščati tudi pri nas, ne samo v Italiji... Veste, Rex je v Italiji omenjen v vseh večjih zgodovinskih knjigah, menda pa name¬rava kar več avtorjev napisati tudi posebno knjigo o tej ladji velikanki.« »Kaj pa ... zaklad? Na internetni strani imate o tem posebno poglavje!« je brez posebej opazne pozor¬nosti vprašal Tim. »Zakladi na ladjah so seveda bili in bodo. Nekje sem prebral, da je v Jadranskem morju potopljenih več kot sto ladij in da je na vsaki ladji kakšen zaklad. Tudi na tistih najstarejših. Veste, da so v Grčiji prav pred kratkim dvignili neko staro galejo, na kateri so našli tako navigacijsko napravo, da jo lahko koristno uporabljamo za plovbo na morju še danes, četudi ima¬mo satelite in kaj vem, kaj še vse.« »V kateri kabini pa so bile shranjene dragocenosti na Rexu? Se to morda ve?« »Ja! Natanko se ve! Zakladnica na ladji je bila v po¬tovalni kabini št. 87. Kot je razvidno iz načrtov ladje, je bila ta kabina posebej okovana in zaščitena, pa tudi vodotesna, tako da bi v primeru potopitve vse drago¬cenosti ostale nepoškodovane. Ključ zakladnice pa je imel samo kapitan. Ko je sprejel službo, je moral pod¬pisati, da jamči za vse potnike in za vso vsebino v ka-bini št. 87, in to z vsem svojim premoženjem. Zato prvi kapitan ladje ni mogel postati nekdo s ceste, tem¬več samo tisti, ki je prišel iz bogate družine. Gospod Pinomare je bil v resnici iz bogate družine, žal pa ni imel potomcev. Tudi viteški naslov, ki ga je dobil prav zaradi modrega traku ladje Rex, mu ni nič pomagal.« »Kako, ali ste bili pri njem?« »Seveda! Bil je že visoko v letih, pa vendar še po¬vsem bistrega duha. Sprejel me je za celih deset minut. Prava legenda je. Vsa Genova ga pozna. Znan pa je tu¬di po tem, da se z nikomer ne spušča v daljši pogovor kot pet minut. Na ladji ni z nikomer spregovoril več kot nekaj stavkov. Ko je ladja izplula, je prvemu čast¬niku predal vsa povelja, potem pa ga ni bilo iz podpa¬lubja po ves dan, včasih tudi dva. Pojavil se je samo, če je bilo kaj narobe.« Tim je naenkrat grobo zagrabil deda za rokav in ga odvlekel iz galerije. »Greva! V službo! Sedem bo!« »Le kam se ti tako mudi?!« se je razjezil ded, ko sta bila sama zunaj. »Bila sva tako rekoč pri viru informa¬cij, ti pa želiš ... v službo!« »Saj prav za to gre!« je poskočil Tim. »Ali nisi sli¬šal tistega o kapitanovem ključu! Biti morava pre¬vidna in bova sama sestavila vse tisto, kar drugi ve¬do, pa ne znajo povedati. Slikar je res velik pozna¬valec Rexa, verjetno največji na svetu. Ampak če ga bova preveč spraševala o določenih stvareh, bo po¬stal pozoren. Misliš, da on ne bi dvignil zaklada na Rexu, če bi prišel do njega?! Seveda bi ga, kdo ga pa ne bi! Toda on je preveč zaljubljen v celotno zgodbo o Rexu, da bi lahko videl podrobnosti. Vidi samo gozd, ne pa dreves. Midva pa morava prisluhniti vsaki veji, vsakemu listu na njej! To morava naredi¬ti tako neopazno, da drugi niti zaslutili ne bodo, kaj raziskujeva.« V hotelu se je ded v trenutku prelevil iz raziskoval¬ca Rexa v gospoda receptorja. »Imate v računalniku imenik Italije?« se je domislil Tim čez hip. »Imamo!« »Potem bi rad nekaj pogledal...« »Pa ne, ali gospod Pinomare v Genovi še živi?« »Natanko to!« Računalnik mu je navrgel tristo dvaindvajset za¬detkov. Pravzaprav tristo dvaindvajset gospodov z imenom Pinomare. »Zdaj sva pa tam, kjer ni muh...« je skušal duhovi-čiti ded. Tim se ni dal zmesti. V spominu mu je ostalo, da je dobil prvi kapitan častni viteški naslov. Ker je bil iz bogate družine, mu je naslov zagotovo veliko pome¬nil. Torej ga je moral dodati tudi svojemu imenu v te¬lefonskem imeniku. V računalnik je zapisal: »Don Conte Francesco Pinomare.« Gospod grof torej. Nobenega zadetka. »Conte Francesco Pinomare.« Nič. »Kaj pa cavaliere?« je predlagal Bruno. »Vitez.« En sam zadetek. Cavaliere Francesco Pinomare, Via Gardini 17, Genova. »To je on, nihče drug kot on, prvi kapitan Rexa! Bog v nebesih in vsi hudiči v peklu, pomagajte nama, da je gospod Francesco še živ!« »Koliko je že pozivna številka za Italijo? Aja, že vem ...« Še preden se je ded zavedel, da ne sme telefonirati tako daleč, je na drugi strani že zazvonil telefon. Tim je brž podal slušalko dedu, sam pa primaknil glavo k njegovemu ušesu. »Ampak ... ampak ...« »Nič ampak! Bolje znaš italijansko kot jaz, pa še starejši glas imaš! Bodi prijazen. Vedi, da imaš oprav¬ka z vitezom!« Po tretjem pisku je na drugi strani nekdo - o, raj¬ska sreča! — le dvignil slušalko. »Pronto?« Oba sta slišala nenavadno, star in hripav glas. Kot bi se oglasil stoletnik! »Tukaj Bruno Vižantin. Pravzaprav Bruno Vizantini iz Slovenije. Zanima me, ali se spomnite mojega brata ...« »Pronto, pronto ... Ja, ja, Vizantini...« je na drugi strani potrdil hreščeč glas. »Silvano Vizantini. Poznal sem ga! Za njim se je izgubila vsaka sled. Oprostite, nimam nobenega časa več. Lep pozdrav!« »Pravi je!« sta ded in Tim poskočila, kot bi na lotu zadela milijon. »In takoj se ga je spomnil. Res ima fan¬tastičen spomin!« Ko sta zajela sapo, sta se spogledala: »Kaj pa zdaj?« »Nič! Akcija!« Ded Bruno je kar sam še enkrat segel po telefonski slušalki in poklical kolega, da ga v službi nadomesti za dvanajst ur, morda tudi za štiriindvajset. Čez pol ure sta bila ded in Tim že v avtomobilu. Smer: Genova! Tim je medtem s pomočjo medmrežja ugotovil, da je od Trsta do Genove »samo« 530 kilo¬metrov. 530 kilometrov avtoceste! »Ce bova vozila dobrih sto kilometrov na uro, bo¬va tam še pred kosilom. Pohitiva, kapitanov ključ na¬ju čaka!« V praksi je bilo to precej dlje. Že do Italije sta po¬trebovala skoraj celo uro, na avtocestah pa je res šlo precej hitreje, edinole pred Mestrami in pred Mila¬nom se je promet tako zgostil, da sta nekajkrat po¬vsem obtičala. Ob šestih popoldne sta kljub vsemu zagledala veli¬ko tablo, na kateri je pisalo GENOVA-ZAHOD. »Škoda, da nisem pogledal na internem, kje je Via Gardini. Ali pa, da nimava satelitsko vodenega avto¬mobila. A veš, da že izdelujejo avtomobile z napravo, ki ti sama pove, kje je najbliže do določenega kraja? Samo nastaviš izhodiščni kraj in kraj, kamor se želiš pripeljati, naprava pa ti svetuje, kje je najkrajša pot.« »Že mogoče,« se je strinjal ded, »ampak podobna naprava je že zdavnaj izumljena. Imenuje se — taksi! Če je taksist pošten, te bo pripeljal po najkrajši poti naravnost na cilj! In ker se nama mudi, bom vzel iz blagovnih rezerv še toliko evrov, da se bova s taksijem pripeljala naravnost do prvega kapitana.« Genova, milijonsko mesto, največje italijansko pri¬stanišče. Kamorkoli sta pogledala, sami nebotičniki in veličastne stare zgradbe, na gričih okoli zaliva razkoš¬ne vile, spodaj pa ladja pri ladji. Kot bi se v zalivu na sestanku zbrale vse ladje sveta. Tudi taksistov je bilo v predmestju Genove povsod dovolj. Tim je pomislil, da je tu skoraj toliko taksistov kot vseh Izolanov. Stopila sta do prvega. »Naravnost na Via Gardini 17. H gospodu vitezu Pinomaru.« »A, to je pa lepo!« se je ob priimku takoj ves razne¬žil takstist. »Zelo ugleden gospod. No, ali veste, kako mu mi tu pravimo? Seveda veste. Drugi Kolumb. Pr¬vi naš veliki Genovčan je bil Krištof, drugi pa naš ve¬liki Francesco. Ja, jaz pravim, da država, ki nima veli¬kih ljudi, nima zgodovine. Genova pa ima kar dva ve¬lika pomorščaka. Prvi je odkril Ameriko, drugi pa nam je vrnil z ladjo Rex svetovni ugled. No, saj veste, kaj pomeni ime Rex? Seveda veste. Rex je kralj. In gospod vitez Francesco Pinomare je bil res pravi kralj na morskem kralju. Prav prejšnji teden sem bral, da bo izdal knjigo o svoji veliki kraljici.« Taksist je bil tako zgovoren, da je povedal vse kar sam. »Ampak današnja mladina, kakšna je današnja mladina! Veste, da mu je zadnjič ... hihihi ... nekdo na ograjo napisal tisto, kar našega drugega Kolumba najbolj razjezi? Ja, jaz pravim, mladi res nimajo več nobenega spoštovanja. Namesto da bi ga imenovali drugi Kolumb, so na ograjo napisali DOL S KURJO PRDO! Hihihi, prav tako so napisali! Kurja prda pa res ni, čeprav so mu tako rekli, kadar je menda našo-bil ustnice izrazito jezno. Menda ima to še z Rexa. Rekli pa so mu tudi Vrba žalujka. Že v mladih letih je bil videti bolj žalosten kot vesel.« »Hop, zdaj smo pa že trikrat prečkali Vio Gardini!« je poskočil na zadnjem sedežu Tim. »Ali ni gospod vi¬tez doma v tisti vili na griču?!« »Ja, pa res, mladi mož! Peljal sem vaju samo zato mal¬ce naokoli, da bi videla, v kako lepem okolju živi. Iz sa¬mega spoštovanja do viteza. Stalo pa vaju ne bo nič več.« Naselje je bilo res prelepo. Naslonjeno je bilo v hrib visoko nad pristanišče, okrog in okrog so bili sami veliki okrasni vrtovi, vmes pa velikanske rumene in rdeče vile. Timu se je zazdelo, da sta zašla v pradavno pravljico. »Vaju kar tu počakam, gospoda moja?« je vprašal taksist, ko sta izstopila. »Več kot pet minut do zdaj ni bil še nihče pri njem.« »Ni treba. Vam bom raje takoj plačal. Midva ima¬va v načrtu veliko daljši pogovor z gospodom vite¬zom ...« Taksistu se je zazdelo nenavadno, rekel pa ni nič. »Kaj pa ... bratovo oporoko imaš s seboj?« je vpra¬šal Tim deda. »Z njegovo pisavo mu bova še najlažje dokazala, kdo sva.« »Nimam! Vse skupaj sem pustil v avtu. Če bo tre¬ba, bova pozneje skočila po papirje. Bil sem preveč vznemirjen, da bi mislil še na to.« Ob visoki živi meji sta postala. Zazdelo se jima je, da stopata v kakšen tempelj, zato sta se prekrižala, po¬tem pa vendarle pritisnila na zvonec. »Bo, kar bo!« Na zvonec se ni odzval nihče, pač pa je čez nekaj trenutkov prišel po poti od vile proti ograji človek. Nenavadno živahen starček. Res je moral biti star kot zemlja, res je bil ves siv in nekoliko sključen, toda nje¬gove oči so živahno bliskale sem ter tja in tudi druga¬če je bil videti še prav zdrav. »Plemeniti gospod vitez, oproščava se, da vas sre¬di tega prijaznega popoldneva osebno vznemirjava. Toda imava poseben razlog - smrt mojega brata Silva-na,« je že na vratih zrecitiral Bruno vse tisto, kar se je naučil doma, v dramatičnem slogu, kot bi recitiral Dantejevo Božansko komedijo. »Ja, ja, Silvano Vizantini!« je dvignil pogled kapi¬tan Pinomare in obema možato stisnil roko. Videti je bilo, da ju je pričakoval. Oblečen je bil v častniško mornarsko uniformo, le kape ni imel. Pogled mu je poletel prek pinij in streh vse tja dol v globino, na modro morje. Videti je bilo, kot bi nekaj časa iskal v spominu obraz tega imena, potem pa so se mu oči na¬enkrat razjasnile in nenavadno prijazno je dejal: »Vi ste iz Slovenije, kajne? Tudi gospod prvi pisar Silvano Vizantini je bil po narodnosti Slovenec, kaj¬ne? Spomnim se ga, dobro se ga spomnim! Pravite, da je umrl. O nesrečna usoda, nesrečna usoda! Sto¬pite vendar naprej, pa mi povejte, kdaj in kako je umrl!« Ded in vnuk sta se zadovoljno spogledala. Zaman vendarle nista prišla. Tu je zdaj njunih pet minut! Prvi kapitan je v vili res prebival popolnoma sam. Ob sebi je imel samo majhnega lenega psička, ki je ob njunem prihodu zabevskal, potem pa se je takoj umaknil v kot. Vstopili so v velikansko sobo, kjer je na stenah vi¬selo več velikih slik in fotografij z ladjami, vmes pa so bila obešena različna priznanja in pohvale. Na veliki starinski komodi je stala metrska maketa ladje Rex. Najbolj nenavadno pa je bilo to, daje bil po vsej sobi naokrog napeljan velikanski modri trak. »Pravita, da je gospod Vizantini končal svojo ne¬srečno pot...«je zamišljeno začel pogovor kapitan Pi-nomare. Res je bil videti kot kakšna vrba žalujka, zdaj že kar posušena vrba žalujka. »Mogoče se sliši nena¬vadno, vendar sem prav danes zjutraj premišljeval o tem nesrečnem ladijskem pisarju ...« »Vidite, gospod vitez ... Vsi smo minljivi...«je na¬menoma skušal zastaviti čim bolj od daleč ded Bruno. V načrtu je imel namreč postaviti časovni rekord bi¬vanja z njim. »Kateri pa je ... če smem vprašati... smrtni datum gospoda ladijskega pisarja?« Ni rekel, kdaj je umrl, temveč je raje uporabil izraz ...smrtni datum. »22. februar letos...« »Nemogoče!« je bil začuden kapitan bolj, kot sta pričakovala. »Ja, letos pozimi je umrl ... Včeraj pa sem dobil iz Amerike njegove osebne stvari...« »Iz Amerike?« Tudi to se očitno ni skladalo s kapitanovo predstavo. »Ja, nazadnje je živel v Ameriki...« je povedal ded. Kmalu zatem se je kapitan pomiril in spravljivo de- jal: »Jaz sem pa mislil, da je svojo življenjsko pot skle¬nil kar tule ... v naši Genovi ... Tu, kjer sem ga ukazal izkrcati ...« »Rojen pa je bil leta 1916, kajne?« je živahno po¬gledal starček oba, ded pa je ob tem samo pomenljivo zakašljal. »Kaj pa se je pripetilo ... da ste ga morali dati iz¬krcati ... Ali se kot ladijski pisar ni obnesel? Pisavo je imel lepo, znal je lepo risati, pa še s kemijo se je uk¬varjal ... Ali za vas ni bil dovolj - prizadeven?« je Tim napeljal pogovor na njuno mlinsko kolo. Pet minut se hitro izteče, zato se je zbal, da ju bo zdaj zdaj postavil ven. »O, gospoda moja, to je dolga zgodba!« je sklenil kapitan roke v naročju kot k molitvi. »Ne vem, ali utegneta, da vama jo povem.« »Prosim, gospod vitez, lepo prosim!« je z milim glasom zacvilil ded. »Vse, kar mi je ostalo za bratom, je nekaj osebnih stvari ... In spomini na mladost. In vaša pripoved, spoštovani gospod prvi kapitan.« »Ja, smrt je nad vsemi, to je res!« Stopil je k oknu, zagrnil žametno zaveso, da mu ni nagajalo sonce, po¬tem pa se mu je kar samo odprlo: »Veste, na prvo lad¬jo sem stopil, ko mi je bilo komajda pet let. Oče je bil kapitan dolge plovbe in tudi sam sem si od malih nog želel samo to na svetu. No, morda bom preveč oseben, pa vendar se mi zdi, da je vse skrito v tistem občutku, ki človeka prevzame, ko stoji na poveljniškem mostu. Pred tabo eno samo neskončno morje, za tabo eno sa¬mo neskončno morje, spodaj morje, zgoraj nebo, ti pa stojiš na premcu in zreš v valove. Naenkrat se pripodi z neba strašen vihar. Nebo te ne mara, morje te hoče pogoltniti. Od ene same tvoje kretnje, od ene same tvoje misli, od enega samega tvojega ukaza je odvisno življenje stotin ljudi. Rekel sem ljudi, ne tisoče ton že¬leza in jekla. Odločaš o življenju in smrti. Ce se odlo¬čiš prav, ostaneš živ, ti in vsi tvoji ljudje na ladji osta¬nejo živi, če pa se odločiš narobe, si pogubljen za ved¬no. O tem občutku mi je še kot otroku pripovedoval oče, pa ga nisem dojel. Razumel sem ga šele pozneje, ko sem tudi sam v viharju velikokrat stal pred življenj¬sko odločitvijo. To pa je tudi tisti občutek, ki ga želiš doživljati kar naprej. Prav na Rexu, na moji največji ladji, sem doživel tak božanski občutek ničkoliko-krat!« Pogledal ju je z orošenimi očmi. »Ne zamerita mi, gospoda moja, toda to sem vama moral povedati, preden vama povem kaj več o svojem prvem pisarju.« »Menda vam pravijo tudi drugi Kolumb ...« je ob-čudovalno ušlo Timu. »Pravijo mi še marsikako drugače,« se je skušal na¬smehniti starček. »Pa to zdaj niti ni več pomembno. Naj govorijo ali pišejo, kar hočejo. Rad bi vama pove¬dal, da je plovba po neskončnih oceanih povsem ne¬kaj drugega kot običajno potovanje. V času moje pr¬ve službe je bilo vsako potovanje doživetje in hkrati velika telesna in predvsem duševna preizkušnja. Urav-navati tako ladjo, kot je bila Rex, je približno tako, kot bi danes sami vodili raketo na Mars. Morda se bo slišalo samovšečno, vendar vama moram povedati, draga moja gospoda, da sem se sam te odgovornosti močno zavedal. Verjetno tudi zato, ker smo bili vsi te¬danji pomorščaki še pod vtisom potopljenega Titani-ka. Zato smo vsako najmanjšo napako ali prekršek kaznovali strožje kot kdor koli prej. In prav zato je ta¬ko nemila usoda doletela tudi vašega gospoda brata, gospod ... Vizantini.« Ded se je oprijel fotelja z obema rokama. Videti je bilo, kot bi se bal, da se bo potopil. »Kaj pa se je v resnici zgodilo ... z njim?« je vpra¬šal s trepetajočim glasom. Tim je opazil, da je rekel v resnici, tako da je bilo slišati, da se ima ded še vedno pod nadzorom. »No, da boste laže razumeli, zakaj sem bil prisiljen storiti tisto, kar sem, naj vam še prej povem nekaj po¬drobnosti o naših plovbah. Kot verjetno veste, sta lad¬jo krstila sam italijanski kralj Emanuel III. in njegova žena Elena ... Na Rexu je bilo štiriindvajset nepotopljivih čolnov. V vsakem bi lahko prebilo najmanj sto petdeset potnikov vsaj petnajst ur plovbe. Iz očetovih pripovedi pa sem dobro vedel, da je vedno usodna kombinacija človeške in tehnične napake. Toda tudi slednja je največkrat človeška. Oče mi je velikokrat govoril o tem, da se je Titanik potopil samo iz človeš¬ke malomarnosti. Največjo krivdo je nosil kapitan. Kapitan in nihče drug! Vedeti tudi morata, gospoda moja, da je bil Rex pravo plavajoče mesto. Čez dan so, na primer, na zgornji palubi razgrnili pesek in bazen napolnili s sladko vodo, da so se potniki kopali kot na plaži. Zvečer pa so mornarji pesek odstranili, vodo pretočili v rezervoarje, pod prekrili in na istem mestu je bil gala ples z desetčlanskim orkestrom. Na tako ve¬liki ladji mora še posebej med posadko vladati popoln red. Posadka je imela svojo kuhinjo, prehranjevala se je v svoji jedilnici, nasploh je bila povsem ločena od potnikov. Edinole ladijskemu pisarju je bilo dovolje¬no nekaj več gibanja.« »In kaj je naredil ... slabega ... moj brat?« »Tistega zadnjega potovanja, na katerem je bil pi-sar še Silvano Vizantini, se dobro spominjam. Po red¬nem načrtu plovbe smo odpluli iz Genove, prav tako pa nismo zamujali s postanki tudi nikjer drugje, ne v Neaplju ne Gibraltarju. Tudi vreme je bilo bolj ali manj ugodno za plovbo, edinole na odprtem Atlanti¬ku nas je ujelo neurje in smo morali vožnjo upočasni¬ti za četrtino. Tega niti ne bi ukazal, a je bilo na ladji nekaj potnikov, ki so dobili morsko bolezen že v Sre¬dozemskem morju. Med njimi se posebej spominjam gospoda Valentina Fleminga iz Trsta. Samo zato, ker se je vožnje tako bal, se je vkrcal v Neaplju. Povedati moram, gospoda moja, da smo imeli na Rexu svojo operacijsko sobo, kirurga, več strežnikov in strežnic, seveda pa tudi obsežno lekarno z najsodobnejšimi zdravili. Marsikdaj se je kdo skušal pošaliti, naj se gre, kdor ne najde pravega zdravila na kopnem, pozdravit na Rex. Kljub odličnim zdravnikom in izvrstnim zdravilom pa gospodu Flemingu ni bilo pomoči. Ko smo v New Yorku dosegli naš osemnajsti pomol, so ga že čakali zdravniki z avtomobilom. Takoj so ga prepeljali v bolnišnico, kjer je - bog naj mu pomaga! - kmalu zatem umrl. To je bila, da tako rečem, moja edina smrt na vseh potovanjih na Rexu. Menda je imel gospod močno sladkorno bolezen, na ladjo se je vkrcal po pravkar preboleli pljučnici in tako se je zgo¬dilo, kar se je zgodilo ... Kar naprej mi stopa pred oči. A kaj, ko nisem vedel, kakšnega človeka spreje¬mam na ladjo!« »In kakšno zvezo ima s tem moj brat Silvano, go¬spod vitez?« »Vaš spoštovani brat se je z gospodom Flemingom dobro poznal. Nikdar nisem raziskoval, kje sta se spoz¬nala in koliko časa sta se poznala. Morda sta se srečala šele na ladji. Mogoče pa sta se poznala od doma. Vse¬kakor sta bila na ladji veliko skupaj. Če me spomin ne vara, je vaš brat po Flemingovi želji napisal tudi njego¬vo oporoko. Za vsak primer, če ne bi dosegel živ ame¬riške obale. Na istem potovanju pa se je pripetilo tudi tisto, kar je pokopalo vašega brata. No, pokopalo v prenesenem pomenu besede. Vse skupaj ni prav nič povezano, k nenavadnemu dejanju pa ga je nehote vzpodbudil tudi moj prvi častnik Enrico Bella. Morda bom rekel neprimerno, pa vendar si to upam trditi. Gospod Enrico je bil za svoja leta precej neresen in zdi se mi, da mi je prav on nadel tudi tisti grdi vzdevek...« »Kurja prda!« je ušlo Timu. »No, pa naj bom to, četudi se mi že Vrba žalujka ni najlepše podala. Kje pa sta izvedela to? Napis sem vendar dal zbrisati... No, gospoda moja, taka ladja ve¬likanka, taka lepotica, taka krasotica, kot je bil Rex, ladja, ki je en sam žamet in baržun, ladja, ki je bila vi¬deti kot sijoča dama, ladja, ki je bila razkošna baroč¬na krasotica, zahteva resne ljudi za krmilom. Gospod Enrico je samo zbijal šale in se norčeval iz članov po¬sadke. Da je takšen človek, sem ugotovil šele na odpr¬tem morju na Adantiku. Tedaj je namreč prvič plul z nami v Ameriko, in tudi zadnjič. Enako zadnjič kot vaš brat Silvano.« »No, in kaj sta imela skupaj?« je počasi zapuščalo potrpljenje Bruna. Pa so rekli, kako redkobeseden je kapitan Pinomare! »To, da je prvi častnik vašega brata hote ali nehote zavedel v prekršek. Kot verjetno veste, je treba v vsaki končni luki potrditi vse ladijske zapisnike in druge la¬dijske dokumente. Tako je vaš brat Silvano dobil nalo¬go, da odnese vse štiri knjige ladijskega dnevnika v luš¬ko kapitanijo. Na visečem mostu, s katerim smo bili povezani s kopnim, sta se po naključju srečala vaš brat, ladijski pisar, in prvi častnik Enrico Bella. In tedaj je prišlo do pogovora, ki ni bil nikomur v čast. Silvano Vizantini je prvega častnika vprašal: ,Kam pa naj od¬nesem ladijske dnevnike?' Ne vem, zakaj je sploh spra¬ševal, ko pa je vedel, kam naj jih odnese. Ob vsakem prihodu v New York je storil isto. Seveda pa je glavni krivec prvi častnik. Rekel mu je namreč: ,Kam? Vrzi jih v morje!' In kdo ve, kakšen zlodej je tedaj obletel vašega brata, da je to - res storil! Ja, meni nič tebi nič je vse štiri ladijske dnevnike vrgel v morje! Seveda sem takoj velel sprožiti alarm prve stopnje. V trenutku so se pognali v morje štirje pomorščaki, med drugim tudi vaš brat. To je bilo pravo junaško dejanje. Bilo je vide¬ti, kot bi skočil z vrha nebotičnika. Tudi na vodi smo takoj sprožili iskalno akcijo. Tri ladijske dnevnike so neki tujci, ki so bili s čolnom v bližini naše ladje, reši¬li tako rekoč nepoškodovane, četrti ladijski dnevnik, tako rekoč glavni, tisti, v katerem je bila zapisana splo-vitev in opisi vseh potovanj do tedaj, pa je potonil. Več kot deset metrov globoko. Na srečo je v New Yorku ve¬liko dobrih potapljačev na dah - no, tedaj se je še naj¬več potapljalo tako - in so ga kmalu dvignili. Vsega mokrega ob straneh, vendar pa vsebina ni bila hudo poškodovana. Jezen sem ukazal, da mora vaš brat vse štiri zvezke ladijskega dnevnika v dveh dneh in dveh nočeh prepisati v druge, nove zvezke. Bilo mi je veliko do tega, da se v Evropo vrnem z brezhibnimi dnevniki in da imam v novih zvezkih tudi vse potrebne ameriške žige.« »In Silvano tega ni storil?« »Je, je, res ne morem reči, da ni. Pozneje se je tudi zavedel svoje velike napake, svojega čudaškega prekrš¬ka. Vso pot nazaj v Evropo se je najavljal pri meni, vendar ga nisem hotel sprejeti. Ko pa smo pripluli v Genovo, sem ga predal, enako kot prvega častnika, luškim oblastem. Kot vem, je za prekršek dobil leto dni zapora. Koliko pa je odsedel v resnici, ne vem, ker sem potem za njim izgubil vsako sled, pa tudi vojna je bila na obzorju ...« Ded je sklonil glavo. Nič kaj spodbudne zgodbe nista slišala. »No, zdaj bom tudi laže umrl... Načrtoval sem, da bom izdal knjigo o zgodovini ladje Rex, vendar mi prav zaradi takšnih drobnih resničnih zgodbic to ni šlo najbolje od rok ... Morda pa bo to storil kdo drug namesto mene. Nekaj pa se je tako in tako že pisalo ... Tudi o meni...« Oba sta začutila, da se čas za sprejem izteka. Zato je Tim brž vprašal: »Kaj pa kapitanov ključ? Koliko oseb na ladji ima kapitanov ključ?« »Kako, koliko?« je postal v hipu ogorčen kapitan Francesco. »Tako kot vodi ladjo samo en kapitan, je tudi kapitanov ključ en sam.« »Tudi ključ kabine 87?« »No, saj za tega gre. Za ključ zakladnice. Imel sem ga sam, ves čas obešenega pod majico okoli vratu. Tu¬di spal sem z njim. Za primer, če bi utonil ali če bi ka¬ko drugače fizično izpuhtel, pa so imeli v matični luki v vosku odtis, da bi lahko samo tam naredili nov ključ. Toda šele potem, ko mene po treh dneh ne bi našli ži¬vega in bi bila verjetnost smrti velika. To je staro ladij¬sko pravilo. Če pa si je hotel kdo od potnikov, recimo kaka dama, obesiti kakšno dragoceno ogrlico za ples na ladji, sem moral biti vedno navzoč pri odpiranju kabi¬ne št. 87. Vsi predalčki z dragocenostmi so se odpira¬li samo s ključem lastnika in mojim ključem hkrati. Zaradi varnosti. Svoj ključ sem na zadnji plovbi z Rexom ob spremljavi uradnih oseb oddal predsedniku delniške družbe. Ko je službo na ladji nastopil nov ka¬pitan, pa so mu dali tudi nov kapitanov ključ.« Hm, potem pa s kapitanovim ključem ni prav nič narobe! Ves čas je bil na svojem mestu! O ladijskem pisarju sta resnično izvedela veliko, drugega koristne¬ga pa ne kaj dosti. Iz povedanega je bilo več kot na dlani, da pisar Silvano ni mogel imeti s tistim ključem nič. »Verjetno veste, da se je ladja Rex pozneje potopi¬la v slovenskih vodah? Veliko se govori o tako imeno¬vanem Rexovem zakladu. Je bil res na ladji zaklad? Nasploh me zanima, kako je s temi zakladi na potop¬ljenih ladjah. Ali res obstajajo?« je skušal Tim s čim večjo neprizadetostjo zakriti svoje vprašanje. »Gospoda moja, nekaj vama bom rekel. Vsaka po¬topljena ladja skriva v svojih nedrjih zaklad, tudi Rex, potopljen med Izolo in Koprom. Razlika je samo v tem, da je ta potopljena kraljica precej večja od zna¬menitega Titanika.« »Grazie! Molte grazie. Velika hvala, gospod vitez!« se je dvojezično zahvalil ded in se med poslavljanjem skorajda prelomil na dvoje. Poslovili so se kot pravi prijatelji. »Tudi mene je zelo veselilo, spoštovana gospoda.« »In še veliko zdravja! Pa na svidenje kdaj v Izoli! Imamo odličen hotel Marina.« Nazaj grede sta spet naročila taksi. Taksistu sta da¬la samo listek z naslovom, kje sta parkirala, zraven pa priložila enako vsoto za vožnjo kot prejšnjemu taksis¬tu. »Jutri bodo o tem, da sta bila pri našem spoštova¬nem drugem Kolumbu celi dve uri, pisali vsi italijan¬ski časopisi,« jima je polaskal taksist. »Ali lahko do¬bim avtograraod vaju? Pol evrov pa kar obdržita. Prejšnji taksist vaju je malce potegnil za nos.« Tokrat je sedel na zadnjem sedežu ded. Verjetno niti ne po naključju. Zadaj se je dalo veliko lažje razjo¬kati za ubogim pokojnim bratom. »Tako majhen prekršek, pa tako velika kazen! Kdo-ve koliko časa je gnil v zaporu in kdove kam ga je po¬tem zapeljala pot!« »Zadeva ima tudi svetlo plat,« je dodal Tim. »Zdaj vsaj veva, zakaj obstajata dva ladijska dnevnika oziro¬ma prepisi prvih štirih zvezkov ladijskih dnevnikov. Zato ker je moral izvirne dnevnike tvoj brat Silvano prepisati nanovo. Odslej, kadar ti bo dolgčas po bra¬tu, boš šel kar h gospodu slikarju in se boš lahko tam do sitega naužil - njegove pisave!« »Revež, tale moj brat! Le kaj se je v resnici zgodilo v zaporu z njim! In to samo zaradi neslane šale prvega ladijskega častnika!« »Čakaj, nekaj se mi je posvetilo!« se je Tim nena¬doma sunkovito obrnil. »Kot sem lahko ugotovil, pre¬pis ladijskega dnevnika prav z zadnje plovbe ni enak izvirniku. Le zakaj je tvoj brat izpustil tisto o šatulji gospoda Valentina Fleminga?« Ko sta izstopila iz taksija, sta vsa nebogljena obsta¬la sredi pločnika. Daleč spodaj se je svetil zaliv z lad¬jami, vse naokrog pa same velike hiše. Bilo je videti, kakor da sta priletela na tuj planet, zdaj pa ne vesta več, kam najprej. »Zvedela sva vse o ladijskem pisarju, ključa pa nis¬va našla. Niti kapitanovega niti svojega, tistega namiš¬ljenega.« »Za en dan bo dovolj. Če bom močno pritisnil, bo¬va ravno do jutra doma. Vmes pa si bova morala kaj pametnega izmisliti še za tvoje starše ...« Kdove koliko časa bi se še obotavljala, če ... Ko je ded hotel avto odkleniti, je presenečen ugotovil, da so bila vrata že - odprta! »Kako, ali jih sploh nisi zaklenil?!« »Sem, dobro vem! Trikrat sem poizkusil.« »Se pravi, da je nekdo vmes vlomil v avto!« Previdno sta pogledala okoli sebe, ali ju kdo opa¬zuje. Zdelo se jima je, da ju gleda na stotine oči. Izza vsakega vogala posebej, izza vsakega drevesa, iz vsake hiše. »Brž v avto in domov!« »Kaže, da bo današnji največji uspeh v tem, da bo¬va, če bova, ostala - živa!«  Že v avtu sta ugotovila, da škode sicer ni, pač pa ... Sliši se neverjetno, pa vendar je bilo res! Na zadnjem sedežu so bili v mapi še vedno vsi listi iz zapuščine de-dovega brata, toda speti so bili s sponko drugače kot prej. Na vrhu je bil list iz ladijskega dnevnika, tisti s formulo je bil pod njim, oporoka pa čisto spodaj. Prej pa je bil na vrhu list s tisto nenavadno kemično for-mulo za vodo. »Nekdo naju zasleduje. Še več. Nekdo nama je, medtem ko sva bila pri prvem kapitanu Rexa, prebrs¬kal avto in morda tudi prepisal ali celo fotokopiral oba dokumenta...« »To pomeni, da zdaj nekdo ve toliko kot midva. Ali celo več ... Morda pa nisva bila po naključju toli¬ko časa pri gospodu kapitanu. Mogoče je bil celo nje¬gov sodelavec ...« »Kapitan je nedolžen,« je menil ded. »Drugi pa ... Akcija, domov, dokler sva še živa! Potem pa oči na peclje, da bova ostala živa!« Kolikšen je njun strah, je vse do Slovenije kazal tu¬di kazalec na merilniku za hitrost. Tistega dne je po¬tolkel vse rekorde.



PRETEP V HOTELU[uredi]

Človek se navadno vrača domov zato, da tam najde zavetje, razumevanje, počitek. Tudi ded in Tim sta komaj čakala, da padeta v objem svojih naj¬dražjih, predvsem pa postelji. Toda hudo sta se zmo¬tila. Ko sta prispela nekaj minut čez dve ponoči v Izo¬lo, ju je že na vhodu v mesto ustavila policija. »Stop! Pregled dokumentov!« Ded je vse dokumente vedno vozil s seboj in ni imel s tem nikoli nobenih težav. Tudi tokrat ne. Pri¬petilo pa se je nekaj drugega nenavadnega. Ko je bil pregled opravljen, je stopil k obema pomočnik ko¬mandirja in jima rekel: »Stopita, prosim, do mojega avtomobila! Zaradi posebnih razlogov bosta morala iti z nami na postajo. Vajin avtomobil pa bomo odpeljali domov kar mi.« Ded se je temu uprl: »Mi lahko poveste, kaj je? Sva koga povozila, sva koga ubila?« »Prišla je prijava in morata z nami takoj na policij¬sko postajo.« Tam sta morala povedati, kako sta preživela dan. Prosti spis na temo Kako sem na vrat na nos odšel v Genovo in pri tem ostal živ. Ker so ju med popisova¬njem ločili, je ded imel komajda toliko časa, da je vnuku zaklical: »Pazi, da boš govoril resnico. Samo resnico!« Pri tem je Timu pomežiknil tako izrazito, da bi mu kma¬lu izpadlo oko. Tim je takoj razumel, da o kraji ne sme reči ničesar. Kljub temu sta se policijska zapisni¬ka razlikovala. Dedova različica: »Vnuku Timoteju sem za odlično spričevalo v šoli obljubil enodnevni izlet v Gardaland. Ker je bila tam strašanska gneča, sva se odločila za ogled Milana. Ker pa sva zgrešila vhod v mesto, sva se naenkrat znašla v Genovi, v kraju, kjer se je rodil Krištof Kolumb. Kriš¬tof Kolumb je tisti človek, ki je leta 1492 odkril Ame¬riko. Tega niti ne bi storila, če vnuk ne bi kar naprej prepeval: ,Tisoč petsto manj osem let, Kolumb odkril je Novi svet*. Novi svet je namreč Amerika. Vnuka pa ded ne sme nikoli razočarati.« Timova različica: »Ded je po srcu pustolovec. Kar zgrabi ga in vse spusti iz rok. Ko sem rekel, da mi je pri izposojanju čol¬nov dolgčas, si je brž priskrbel zamenjavo in me pope¬ljal v Genovo razkazat pristanišče. Res je to največje ita¬lijansko pristanišče, kjer so ladje večje kot nebotičniki.« »Dobro!« je rekel komandir. »Izjavi se sicer razliku¬jeta, kljub temu pa vaju bomo za zdaj izpustili. Dobi¬li smo namreč kar dve prijavi: eno od italijanske druž¬be za avtoceste, ker sta prekoračila vse dovoljene hit¬rosti, in eno od tvojih staršev, Tim, češ da si ušel od doma.« Z zadnjimi atomi moči sta se potem le odvlekla -domov. Spat! Ura je bila že krepko čez tri. Na vzhodu se je začelo že svitati. Doma so ju pričakali razsvetljeni prostori. Ko je mami zagledala Tirna, ga je najprej tesno privila k se¬bi, tik zatem pa mu je pripeljala klofuto. »Tako, da si boš zapomnil za drugič!« Tim ni imel pojma, kakšno igrico se gresta. Čutil pa je, da je nekaj v zvezi z dvojno vzgojo. »Isto bi moral jaz storiti s teboj!« je jezno zapihal Timov oči proti svojemu očetu, pri tem pa mu ni raz¬ložil, ali ima v mislih objemanje ali klofuto. »Družinske idile ne bomo več motili,« je dejal po¬licist. »Vidim, da sta zdaj v varnih rokah. Drugič pa usode ne izzivaj ta več.« Oba sta se naredila, kot da ni nič, in se skušala čim prej odpraviti spat. »O, tako preprosto pa ne bo šlo!« je dejal Timov oči. »Potem boš pa spet v šoli pisal spise Starši me ne razumejo in podobne bedarije. Zdajle, tukaj, bomo javno razčistili, kakšno napako sta storila. Prvič, po¬begnila sta z delovnega mesta. Drugič, vzela sta avto, ki nima urejenega mednarodnega zavarovanja. Tretjič, po nepotrebnem sta zapravljala. Četrtič, po cestah sta divjala kot na formuli. Petič, mlajša oseba je mladolet¬na. Šestič, starejša oseba je nezrela. Sedmič, nista naju obvestila, kdaj se vrneta. Osmič ...« Timu je bilo takoj jasno. Če bi bila na sodišču, bi bila že obglavljena. Na srečo sta bila doma, v tis¬tem domu, za katerega je mami na tečaju sama iz-vezla prtiček Moj ljubi sladki dom. In to celo v an¬gleščini. Potem je izbruhnila še Timova mami: »Prepričana sva bila, da vaju je kdo ugrabil. Ali pa kdo povozil in vrgel v morje. Ali pa so ugrabili samo Tirna, vi, njegov dedek, pa ste ga šli reševat. Pri tem pa tudi sami utonili oziroma izgubili življenje. Ali pa ...« Revica je rada gledala južnoameriške limonade, a je imela precej bujnejšo domišljijo kot njihovi scenaris¬ti. Ded in vnuk sta predstavo še nekaj časa poslušala, na lepem pa je nekaj glasno zaropotalo. Vsi so oka¬mneli. A ni bilo nič hujšega. Tim je namreč kar stoje zaspal, potem pa se je sredi spanja zložil na tla in si privoščil počitek kar na preprogi. V trenutku, ko se je za drobec sekunde zbudil, je sklenil, da bo tudi v pri¬hodnje starše raje tolažil z listki o ribolovu, v šoli pa bo pisal samo še spise z naslovom Moji starši so ide¬alni. »Samo še eno tako napako naredita, pa bosta oba ... Oba ostala doma!« »Saj vem, tista vajina služba vama je samo za izgo¬vor, da lahko delata, kar si zaželita. Toda zdaj bosta vse poletje pod policijskim nadzorom!« Ded ne bi bil vreden svojega poslanstva, če se ne bi ob vseh teh neumnostih odpravil v kopalnico, si vrgel v obraz prgišče vode, potem pa rekel: »Akcija! Služba hoče polnega človeka!« In je odko¬rakal naravnost proti hotelu, kjer je bil Mario zelo ve¬sel, da je šel lahko prej spat. Ni minilo niti deset minut, ko se je - ob tej nemo¬goči uri - pojavil v recepciji gost. Pozdravil je po ita¬lijansko in tudi na zunaj je bil videti pravi Italijan. Kljub poletju je nosil zmečkan površnik, na nosu so mu čepela očala z močno dioptrijo, imel pa je dva ve¬lika kovčka. »Prego ... Prosim sobo za dva. Cena ni važna. Glavno je udobje.« Kje pa je ... drugi stanovalec?« je nedolžno vpra¬šal receptor Bruno. Res tega ne bi smel, a je take be¬sede znal izreči sila nedolžno. »Ni ga ... Zaenkrat sem še sam ... Sodelavec ... pride pozneje.« Dedu je bilo takoj jasno, da je gost kriminalec ali kriminalist. Torej lopov ali pa tisti, ki lopove lovi. Oboji so videti podobni in oboji imajo enake metode. Razlika med njimi je samo v hitrosti dejanj. »Izola je čudovita ... Posebno zjutraj ... Kako lju¬bim jutra! Jutra so najlepša zjutraj, je rekel pesnik. Ali je dovoljeno sprehajati se zdaj po mestu?« »Seveda!« mu je uslužno odvrnil receptor. »Lahko se celo uležete na plaži kar zdajle na travo in se z no¬gami tolčete po zadnji plati ... Hehehe, to je bila sa¬mo šala, veste! Dajte mi dokumente, prosim, pa bo vse lepo in prav. Ha, iz Toskane ste? Lepo!« Nikoli ni prav lahko razumel Italijanov, da prihajajo k nam na morje, ko pa ga imajo sami trikrat preveč. A gost je gost, tudi najbolj čudaški. Fabio Augusto. Smešna ime in priimek. Takšna, da ne veš, kako se piše in kako mu je ime. Približno tako kot Franc Alojz. Poznal je nekega človeka, ki so ga vsi klicali Lojzek, pa se je Alojz samo pisal. No, Fabio Augusto je ime, ki si ga velja zapomniti. Brez razloga zagotovo ni prišel ob pol Štirih zjutraj v Izolo. Turist je prosil, da mu prtljago odnesejo v sobo, sam pa se je odpravil — kot je izjavil - na zrak. Receptor Bruno se je zavedal, da po prtljagi ne sme stikati. Kljub temu je tudi na kovčkih preveril, ali kje kaj piše. Nikjer ni pisalo prav nič. »Treba ga bo imeti ves čas na očeh ...« si je rekel. »A vsaj nevaren ni. Tisti, ki nama je stikal po avtu, je bil gotovo nevaren. Policija mora nekaj vedeti, pa ni hotela povedati. Kdove v kakšno mrežo kriminalcev sva padla...« Ker se gostje še niso prebudili, novih pa ob tej uri tudi ni bilo, je Bruno sklenil malce stopiti na svež zrak. In kaj je videl! Prišlek se je na obali pogovarjal z njegovim nekda¬njim kolegom Tončijem, ribičem. Pogovarjal in pogo¬varjal, pri tem pa ni prav nič dajal vtisa, da mu gre sa¬mo za čist zrak. Pogovarjala sta se najmanj četrt ure, kar je bilo sila veliko. Se noben tujec se ob taki zgodnji uri ni z do¬mačinom tako dolgo pogovarjal. Zato je ded, takoj ko je tujec krenil naprej, stopil do Tončija in ga vprašal, o čem sta se menila. »Ah, zanimalo ga je samo morje. Koliko stopinj ima, kakšna vidljivost je letos, ali je res, da je morje le¬tos zaradi vročine čistejše, kje na slovenski obali žanje¬jo sol, kako je s planktonom in take stvari ... Neke vrste znanstvenik je. Rekel mi je, da je bil že večkrat v Izoli in da je zaljubljen v slovensko morje.« »Larifari!« je nejeverno zamahnil ded. »Se takih se nam manjka! Znanstvenik je danes lahko že vsakdo. In kam se je odpravil?« »Rekel je, da bi si rad ogledal galerijo Rex, o kate¬ri je bral na spletni strani. Zdi se mi, da je šel pogle¬dat, kdaj je odprta.« Stvar je jasna! Po dedovem telesu so zagomazeli vsi mravljinci. Se eden, ki ga zanima Rex! Resnici na ljubo je treba dodati, da se je v Izoli v zadnjem času pojavljalo več tujih turistov kot domačih. In vsi so pripovedovali eno in isto zgodbo: ,K vam sem prišel zaradi Rexa. Potopljena ladja pa me zanima samo za¬to, ker je na njej plul.moj oče, moj stric, moj starej¬ši brat.' No, bomo videli, če gre res samo za radovedneža ... Do galerije se ga pač ni upal spremljati, saj se je bal, da se bo medtem pojavil v službi direktor. Sklenil pa je, da bosta s Timom tujcu ves čas za petami. Med¬tem ko Toskanca ni bilo v bližini, si je šel ogledat par¬kirni prostor za hotelom. V kotičku pod cipreso ni stal navaden avto, temveč - kombi! Sumljivo, sumlji¬vo! V njem pa je bila najrazličnejša krama: inštrumen¬ti, knjige, raznobarvne mape, pa tudi - potapljaška oprema! »Jasno! Sem je prišel zaradi Rexovega zaklada!« Z drugimi besedami: niti za trenutek ga ne sme izpusti¬ti z oči. Brž ko bo ura odbila sedem, bo skočil domov še po Tirna, potem pa ... To je tudi naredil, čeprav Tim pol ure niti dojel ni, da je že buden. Kar sedel je in sedel, gledal v morje in z odprtimi očmi še naprej spal. Dokončno se je pre¬budil šele tedaj, ko se je skrivnostni tujec pojavil tik pred njim. »Koliko pa stane izposoja večjega čolna za ves dan?« je vprašal kar naravnost. Tim mu je povedal precej visoko ceno. »O, v Sloveniji pa je vse tako poceni! Prosim, najel bi čoln za tri dni.« »To pa ni mogoče!« »Kako: ni mogoče?!« je bil začuden tujec. »Vsak večer ga morate najkasneje do sončnega za¬hoda pripeljali nazaj, zjutraj ob osmih pa si ga speč lahko izposodite.« Tujec je nekaj časa premišljeval, potem pa se je vendarle odločil za izposojo. »Če pa bom zamudil, vam bom dodatno plačal, čoln pa sam privezal na staro mesto. No, sicer pa na morje najraje odhajam čolnarit zgodaj zjutraj ... Jut¬ra so najlepša zjutraj ... Ali se ne bi vendarle dalo ure¬diti tako, da bi bil čoln tri dni skupaj samo moj?« Tim je skočil do deda in ga vprašal, kaj naj naredi. Ded mu je svetoval, naj mu ga kar da, sama pa ga bos¬ta ves čas zasledovala. Dan je potem minil izmenoma v spanju in akciji. Ves dan se je torej menjavala zimska in poletna shema. Brž ko je Tim komu posodil čoln, je spet padel v komo in zaspal, toda ko ga je spet kdo pocukal za rokav, je bil ponovno pri sebi. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi v recepciji. Ded Bruno je imel že od prejšnjih let natanko izdelan na¬čin, kako spati z odprtimi očmi in kako se smehljati go¬stom, ne da bi opazili, da tega sploh ne dela. Najhuje je bilo, ko je vročina začela krepko pritis¬kati, gostje pa so postali na lepem vsi nekam zmede¬ni. Vsi razen enega. Toskanca! Ta je po predvidevanjih takoj odplul proti Obračališču kočij, se tam ure in ure samo s pomočjo vesel vozil gor in dol, kot bi treniral za svetovno prvenstvo, pri tem pa ves čas gledal v glo¬bino. Ded in Tim tega niti ne bi vedela, pa sta tja za ste¬klenico piva poslala ribiča Tončija. Rib v tem času ni bilo veliko, za dobro informacijo pa se je le dalo ujeti kakšno pivo. Tim je vmes skočil še do slikarja, ki mu je povedal, da je Italijan pri njem kupil kar tri slike Rexa. »Pravi, da zbira vse, kar je v zvezi z njim. Menda sta na Rexu potovala v Ameriko njegova oče in mati. Vsi so ga vse življenje tako hvalili, da je menda tudi njega povsem prevzel. Pa čeprav se je rodil šele po vojni in Rexa ni nikdar videl.« »Še trikrat bolj sumljivo,« je takoj ugotovil ded. »Če bi bilo to res, bi bila Izola danes najbolj turistič¬no mesto na svetu. No, saj sem si rekel: človek ni pu¬stolovec, temveč kriminalec ali kriminalist.« Zvečer so Tim, mami in oči preživeli v družinskem krogu. Vsak posebej se je trudil, da ne bi bil pretirano zoprn. Njihov družinski pogovor je tako in tako ved¬no tekel nekako v tem smislu: »A vesta, da se letos paprika na trgu ni pocenila?! Menda zaradi suše.« »Ma, kolikokrat sem že rekel, da Koper ne more biti državni prvak! Za to je treba imeti precej več de¬narja.« »PlavStation 2 je pa res super stvarca. Upam, da jo bom šel lahko k prijatelju Juretu igrat vsaj v nedeljo.« »Sklenila sem, da letos paprik sploh ne bom vlaga¬la.« »Olimpijo bomo že zmazali, ampak z Mariborom so vedno težave.« »Škoda, da so igrice tako drage. Ko bom velik in bogat, si bom pa kupil vse, kar bo igric na svetu.« Ko so pojedli, je mami pobožala Tirna po laseh in mu rekla: »Vidiš, kako nam je lahko lepo! In kako se še zna¬mo lepo pogovoriti!« Tim jo je ljubeče pogledal - na take fìnte je vedno padla - in zadeva je bila zaključena. Navidezno se je odpravil spat, ob enajstih zvečer pa je bil pri dedu v recepciji. »Se je vrnil, Toskanec?« »Kje pa! Tonči mi je povedal, da je še vedno na morju. Pri Rexu!« »Pojdiva ga pogledat!« Ded je obesil napis PRIDEM TAKOJ in že ju ni bilo več. Ob sedmih zvečer namreč ni bilo zamenja¬ve, ker je moral vrniti Mariu celodnevno nadome¬ščanje. A s pomočjo napisa in spanja z odprtimi oč¬mi se je dalo preživeti tudi štiriindvajseturno dežur¬stvo. Do Obračališča kočij sta se odpravila kar s kolesi. Da bi bila manj sumljiva. Že od daleč sta videla, da je dobrih sto metrov od obale zasidran čoln, na njem pa gori luč. »Nekoliko preveč proti Kopru se je zasidral,« je šepnil ded Timu. »Rex se je po tistem, ko so mu z dvi¬galom odtrgali zgornji del, prevrnil bolj na izolsko stran. Še dobro, da tega ne ve ...« »Ampak le kje je?« ni šlo Timu v glavo. »Nekam mirno je okoli čolna.« »Verjetno ima dobro podvodno opremo za nočno raziskovanje.« »Potem pa je res nevarno, da kaj odkrije ...« »Ah, sam že ne bo naredil nič ... Slikar mi je pri¬povedoval, da so bili že desetkrat na dnu in da je oko¬li Rexovih razbitin najmanj dva metra mulja. Če samo zamahneš s plavutko, če samo malce dregneš v mulj, se voda takoj tako skali, da ne vidiš nič. Morali bi do¬biti močno sesalno napravo, s pomočjo katere bi naj¬prej odstranili mulj, potem pa bi morda le prišli do razbitin.« »In predvsem do kabine št. 87.« »No, tudi do te. Sam pa ne bo zmogel veliko, zato naj kar ima veselje.« Kdove koliko časa bi se še pogovarjala, Če se ne bi izza grmovja pojavila velika črna postava. Pravzaprav dve. Ko sta prišli bliže, sta ded in Tim ugotovila, da je prvi - Toskanec, drugi pa policist! »Vse sva slišala, vse sva slišala ...«je že od daleč raz¬lagal tujec. »No, vidite gospod policist, da imam prav! Ta dva me že ves dan zasledujeta ... Pa pravite, da v Sloveniji lahko vsakdo počne, kar mu je po volji.« »Akcija!« je zavpil ded, skočil na kolo in jo ubral po cesti naravnost proti Kopru. Tim pa za njim. Ko sta prišla do Žusterne, sta zavila navzgor proti stolpni¬cam. Ustavila sta se šele na vrhu hriba. Oba sta bila pre-znojena kot maratonca, zasopihana pa bolj kot hlapon na nekdanji progi Trst-Poreč. »Si pa hiter ... s kolesom!« je bilTim navdušen nad dedovo vožnjo. »Enako kot ti. Če ne bi imela koles, bi zdajle že spet sedela na policiji.« »Najbolje je, da se čim prej vrneva domov. Verjet¬no je policijo najel kar Italijan sam in dežurni policist ne ve, kdo sva midva.« Tim se je res takoj vrnil domov. K sreči ni nihče opazil, da je v postelji manjkal dobro uro. Kljub raz¬burjenju se je brž pogreznil v spanje, še prej pa je na kuhinjski mizi pustil listek: »Draga mami! Zbudi me pet minut do sedmih, ker grem ob sedmih v službo. Tvoj Tim.« Slabše se je izšlo dedu. Ko se je vrnil v recepcijo, ga je tam že čakal - direktor! »Kje pa ste bili toliko časa, gospod Vižantin?« ga je trdo prijel. »Domov sem skočil pogledat, kako je z vnukom. Imel je vročino, pa ...« »No, no, saj v recepciji ni bilo nobenega dela, edino neki gospod ... Fabio Augusto ... vas je iskal po telefonu. Ker vas ni bilo v recepciji, je poklical kar mene. Ne vem, zakaj si je že ob prihodu zapisal mojo številko. Proti pred¬pisom to ni, vseeno pa je nenavadno. No, zdaj pa me je poklical domov in mi omenil, da vas ni v recepciji...« »Gospod direktor, lahko greste mirno spat,« mu je spokorjeno dejal ded. »In ne skrbite zame. To se ne bo več ponovilo.« Proti jutru - danilo se je že - se je Toskanec konč¬no le pojavil v recepciji. Ves utrujen, razmršen, tako rekoč čisto drug človek. »Naredite mi račun, odhajam!« je zaklical proti re-ceptorju slabe volje. »V tej deželi, kjer nimaš miru ni¬ti na morju, nočem ostati niti minute več.« »Kako, je bil ulov slab?« je dvoumno vprašal ded. »Kaj slab! Zanič, popolnoma zanič! Povrhu pa še no¬benega miru. Samo za pol ure sem zadremal v čolnu, pa me je zmotilo kar pet opazovalcev: dva na kopnem in tri¬je na morju.« 'Dva na kopnem' je poudaril še posebej po-zorno. Bruno je seveda takoj vedel, da je jezen tudi zato, ker sta mu ušla. Dokazov, da sta bila onadva, pa ni imel. »Račun in grem!« Jasno je bilo, da je čudni tujec - kar koli je že bil — najbolj razočaran nad tem, da ni ničesar našel, pa še pri raziskovanju ga je zalezovalo več domačinov. Kljub temu, da je imel policijo na svoji strani. Pri pripravi računa je receptor upošteval dejansko Stanje. Dve noči najema sobe za dve osebi, najem čol¬na za dva dni... To je ... »230 evrov, prosim.« »Koliko, prosim?« »230.« »Za eno samo noč? Saj ste nori!« »No, računal sem vam dve noči. Sinočnjo in no¬cojšnjo. In najem čolna za dva dni. Čoln ste res imeli najet samo za en dan, toda vračate ga šele danes.« »Dobro, za čoln je prav. Ampak spal sem pa samo eno noč. No, niti ene noči ne. To ne more biti toliko.« »Prtljago ste imeli v sobi dve noči. Sobo štejemo od dvanajstih dopoldne do desetih zjutraj. Torej dve noči. Morda ste pozabili, da ste najeli sobo za dve osebi.« »Tega računa vam ne bom plačal!« V roke je vzel telefon in spet poklical direktorja! Tedaj je dedu prekipelo. Bil je neprespan, še ves pod vtisom sprejema pri policiji, jezen, da se je tujec sukal okoli Rexa, pa so ga živci znova izdali. »Plačajte, ali pa pokličem policijo!« »Kaj?« je izbuljil oči Toskanec. »Gostu boste grozi¬li s policijo?!« »Vi niste noben gost, vi ste navaden - vohun!« Kdove od kod mu je priletela beseda, toda v tujčeva ušesa je sedla nenavadno nasilno. »Čakajte, jo bom kar jaz poklical ... tole vašo po¬licijo!« »Ne, jaz jo bom!« Dedu Brunu so v tistem hipu živci tako popustili, da je meni nič tebi nič skočil v tujca in mu začel vleči telefon iz rok. »Nesramnost pa taka! Prepotoval sem ves svet, pa se mi kaj takega še ni zgodilo. Policija, kje je policija?!« Spopadla sta se kot dva smrkavca. Ded je vsekakor hotel doseči vsaj to, da ne bi prišla policija. Z direk¬torjem pa se bo že zmenil, saj bi verjetno enako obra¬čunal tujčevo bivanje. Naenkrat se je znašel tujčev telefon na tleh, v treh kosih. Posebej ohišje telefončka, posebej baterija, po¬sebej ekranček. Ded se je osupel umaknil za pult. Zdaj bo, kar bo! Tujec je jezno zavil z očmi, potem pa stopil do re¬cepto rskega pulta in poklical oboje: direktorja in po¬licijo. »Za telefon sem plačal tristo evrov. No, zdaj bomo pa videli, kdo bo dal denar? Da o telesnih in duševnih mukah niti ne govorim!« Res so kmalu v recepcijo stopili trije: direktor in dva policista. Ista, ki sta bila v službi prejšnjo noč. »Oho, pretep v hotelu. Trenutek, trenutek, tole bo pa treba poslikati ... In napisati podroben zapisnik. Mednarodni incident!« »Nesramnost pa taka!« se je še naprej jezil tujec. »Plačali mi boste telefon, raztrgano obleko, uničeno noč, duševne bolečine ...« Ded je stopil k direktorju in mu šepetaje povedal, kaj se je zgodilo. Seveda svojo različico. »Prišel je jezen z morja. Ko sem ga opomnil, da bi moral čoln vrniti do sončnega zahoda, me je pričel ža¬liti. Potem je zahteval račun. Za eno noč in za en dan izposoje čolna. Ampak ne morem mu računati samo eno noč, ko pa v računalniku jasno stoji, da je v sobi prebil dve noči. To sem mu mirno povedal, pa je sko¬čil vame. Pri tem mu je padel — neroden, kakor je - na tla telefon in se razletel na tri dele ...« Tujec se je postavil pred policista in jima nenavad¬no umirjeno predlagal: »Čeprav sem bil napaden, predlagam poravnavo. V hotelu nisem spal niti minuto, res pa je, da je bila so¬ba zasedena skoraj štiriindvajset ur. Pa tudi čoln sem imel izposojen en dan. Ker imam najdražji telefon, ki ga je ta hip mogoče kupiti v Italiji, predlagam, da re-ceptorjev izpad poravnamo z mojim prenočevanjem in najemom čolna. Jaz nisem nič dolžan vam, vi pa meni ne. Prav?« Direktor je brž pokimal proti receptorju: »To bi verjetno šlo ...« Čim manj sitnosti, boljša turistična sezona. »No, ja ...« ni bil preveč navdušen ded. Takšen kompromis bi namreč pomenil, da bi moral on plača¬ti sobo za dve noči in najem čolna za dva dni. Ker v računalniku tako stoji. Že res, da bi se dalo z direktor¬jem pogovoriti in vse skupaj morda strniti v en dan, toda računalnik je od vraga. Popravkov sploh ne po¬zna. Tisti mali telefonček na tleh pa zagotovo ni vre¬den več kot dvajset evrov. »Ne, ne, tako pa ne bo šlo!« je ugotovil komandir. »Včeraj več prekrškov, danes pretep v hotelu ... Go¬spod Vižantin, z nama boste šli! Z vami se nekaj do¬gaja. Pa vi tudi, gospod ... Kar tako ne morete napasti uradne osebe!« »Pa saj je on napadel mene!« »Ne, on je mene!« »Kar lepo oba v marico in z nama!« Tako je direktor spet na hitro postal receptor - to je bil namreč na začetku kariere — , oba srboriteža pa sta policista odpeljala na postajo. Bruno je bil tako be¬sen, da bi se najraje še v policijskem avtomobilu ste¬pel s tujcem, ta pa je vse bolj in bolj lezel vase. »Pustimo vse skupaj!« je Italijan pomirljivo rekel receptorju pred policijsko postajo. »Vse sem vam od¬pustil. Prenaglil sem se. Telefon res ni bil veliko vre¬den, sobo pa bom tudi plačal ... Ali sta slišala, gospo¬da policista?« Policistoma je zastal korak. »Torej ...?« »Prav!« ni hotel Bruno trmoglaviti. S policijo ni ni¬koli dobro zobati češenj. »Potem pa si podajva roke in konec besedi!« Brž mu jo je ponudil, tujec pa jo je z nekim nenavadnim veseljem sprejel. To se je komandirju zazdelo sumljivo. Prej taka je¬za, zdaj pa ... »Stopita naprej! Zapisnik bomo vseeno naredili. Za vsak primer.« Z velikim oklevanjem sta oba vendarle stopila v pi¬sarno. Najprej je moral svojo različico povedati recep-tor. Nato pa še tujec. »Dokumente, prosim!« Italijan je zmencal, da jih nima pri sebi, temveč v avtu. »Potem vas bomo odpeljali ponje.« »Ne, ne, saj jih imam tu ...« Ko je komandir pregledal dokumente in jih pre¬veril še prek računalnika, se je zdrznil. A znal se je dobro zadržati. Cisto mirno je stopil k obema in de-jal: »Vi, gospod Vižantin, greste lahko nazaj v službo ... Upam, da se v tretje ne bomo več srečali ... Naj vam bo to zadnji opomin. Če se izrazim po nogomet¬no: opomin pred izključitvijo. Tudi naša potrpežlji¬vost ima meje. Vi, gospod Fabio Augusto, pa boste morali ostati še nekaj ur z nami.« »Kako? Kaj sem pa storil? Krivec je vendar ... re-ceptor!« »Nekaj vaših podatkov moramo še preveriti ... Na vozniškem dovoljenju piše, da stalno živite v Genovi na Via Gardini, na osebni izkaznici, da ste doma v Fi¬rencah, v računalniku pa je podatek, da je vaša oseb¬na izkaznica ... No, vse bomo še enkrat preverili!« Italijan se na lepem ni več jezil. Bilo je videti, kot da je pričakoval tak razplet. Kar obsedel je in se nemo zazrl predse. »Koliko časa pa bo trajalo ... preverjanje?« »Najkasneje zjutraj ob sedmih, osmih bomo že ve¬deli, pri čem smo ...« Ded je poletel nazaj v službo kot galeb nad jambo¬ri. V glavi mu je ves čas butalo: »Via Gardini! Via Gar-|lini!« Zadeva je preprostejša, kot se zdi. Prav tale go¬spod Fabio Augusto je tisti, ki je vlomil v Genovi v njun avto. In takoj zatem se je odpravil na pot. 2e res, da ni vozil tako hitro, pa vendar se mu je zelo mudilo. Mudilo pa verjetno tudi zato, ker je v njunem avtu dobil podatek, ki bi mu moral pri iskanju zelo koris¬titi. Toda zakaj mu ni koristil? Kaj je hotel drugega, opolnoči, ob uri strahov, se je splazil domov in prebudil svojega dragega vnučka. »Tim, hitro z menoj! Akcija!« Tim je ravno tedaj v sanjah odkril veliki zaklad na Rexu in ni bil pretirano navdušen nad dedovim priga-njanjem. Po nekaj minutah pa se je le skobacal iz po¬stelje. »Časa imava dovolj. Pet, šest, morda tudi sedem ur ... Toliko, kolikor bo gospod Fabio na policiji. Med¬tem pa bova midva, previdno kolikor se da, vstopila v njegov kombi, parkiran pred hotelom.« »To se vendar ne sme delati!« je bil Tim razočaran nad dedovimi moralnimi vrednotami. »Saj mu ne bova nič ukradla. Ce pa mu bova kaj vzela, mu bova samo tisto, kar je on nama. Grozno me namreč zanima, ali je vse tiste najine papirje res prepi¬sal ali fotokopiral prav on.« Tim je bil še vedno neodločen. »Bodi brez skrbi, kombi nima alarma. Sploh pa ne bo treba vlamljati, saj je že odprt. Sem že preveril. Po¬trebujem te samo zato, da stražiš. Da me ne ujame po¬licija.« Tim se je torej postavil na stražo, ded pa je šel v ak¬cijo. Že po nekaj minutah mu je prinesel nekaj map. Zeleno, modro, rumeno. »Zakaj pa te tri mape?« »Na stranišču si jih v miru oglej, jaz pa grem nazaj v recepcijo. Ko boš končal, pa potegni vodo.« »Še vedno mi nisi povedal, zakaj ravno te tri ma¬pe?« »Ali ne vidiš! Na vseh treh v vogalu piše REX!« V prvi, zeleni mapi, je bilo natisnjeno vse, kar je vsebovala slikarjeva spletna stran. Tirna je preseneti¬lo, da je tujec veliko podčrtal, hkrati pa je zraven stal velik vprašaj. Pod poglavjem Rudnik železa, ki ga je ob prvem iskanju spletne strani preskočil, je pisalo: »Domačini so z ladje pobrati vse, kar je bilo še kaj vredno. Državne oblasti pa so se odločile, da ladjo razre-zejo in železo pretopijo. Tako je bil Rex v petdesetih letih največji slovenski rudnik železa. Narezali in pretopili naj bi več kot 11 tisoč ton železa, ki so ga po morju pre¬peljali v Pulj, od tam pa z vlakom na Jesenice. To je tra¬jalo polnih 5 let, do leta 1958. Po pričevanju športnih potapljačev pa naj bi precej ladijskih ostankov še vedno ležalo na dnu morja. Ladja je bila zelo razkošno opre¬mljena. Žal se ne ve, kje je končala večina te bogate opreme, saj so jo v Trst, še posebej pa v Koper, pripeljali docelo izropano — (posledica vojne).« Ko je prišel do poglavja Rexov zaklad, so bile po trikrat podčrtane vse besede. Več kot očitno je bilo, da je gospod Fabio iskal prav Rexov zaklad! V drugi mapi so bili številni časopisni članki, ki so omenjali potopljeno kraljico v slovenskem morju. NAJVEČJA ITALIJANSKA LADJA POTOPLJE¬NA PRED IZOLO. BOMBARDIRAL SEM REX. KDO JE DVIGNIL SPODNJI DEL VELIKANKE? BIL SEM KUHAR NA LADJI VSEH LADIJ. V IZOLSKI LUKI IMAJO VRTALNI STROJ Z RE-XA. In tako naprej. Ko je preletel dobrih dvajset člankov — vsak je bil položen v poseben polivinilast ovitek - je ugotovil, da se mnogi ponavljajo. Očitno jih je tujec nabiral, kakor sraka nosi v gnezdo. V mapo je vlagal vse, kar je pisa¬lo o Rexu. Pri tem pa ni preverjal, ali to že ima ali ne. Najbolj ga je presenetila tretja mapa. Imela je naj¬bolj nenavaden naslov: ZAPORNIKI DRŽAVNEGA ZAPORA MON¬TE CASTELLO Na listih so bile fotokopije seznama jetnikov iz le¬ta 1937. . »No, saj takrat bi moral biti v tem zaporu - če je bil to zapor, kamor je pošiljala tudi luška kapitanija -tudi Silvano Vizantini!« je spreletel Tirna mrzel srh. Ni se zmotil! Na tretji strani je bila natisnjena kopica imen, med njimi tudi Silvano Vizantini. Njegovo ime je bilo trikrat podčrtano, ob njem pa sta bila narejena dva ve¬lika vprašaja. Vprašaji in druge oznake so bili tudi ob imenih drugih zapornikov. Alex Di Falò — umrl ob prvem bombardiranju za¬pora. Luca Volandini - nedolžen. Antonio Bagga -sumljiv. Pietro Magnani - poišči in vprašaj! Itd. Očitno je bilo, da je Fabio Augusto preiskoval vse, ki so bili v letu 1937 v genovskem zaporu skupaj s Sil-vanom Vizantinijem. Le zakaj je bilo to zanj zanimivo? Še večje presenečenje ga je čakalo na naslednji stra¬ni. Tu je bila vpeta barvna slika neke kmetije. Pravza¬prav je bila videti bolj kot ameriška farma. Ameriška, morda pa tudi angleška ali avstralska. Poleg hiše je sta¬lo zidano gospodarsko poslopje. Videti je bilo, kot da je v njegovem vrhnjem delu majhna sobica. Proti okencu je bila z isto barvo kot streha narisana pušči¬ca, pod njo pa je pisalo: TU SO MOJE SANJE!!! Očitno je bilo, da je nekdo, verjetno prav gospod Fabio, poleg vseh treh klicajev narisal še velik rdeč vprašaj. Torej tudi njemu ni bilo jasno, kaj pomeni sli¬ka in zakaj na njej napis s tremi klicaji. Ko je sliko obrnil, bi ga kmalu kap. Zadaj je črno na belem pisalo: SILVANO VIŽANTIN, Genova, božič 1937. »Aha, kadar je hotel biti bolj oseben, se je podpisal tako kot ded,« se je začel Tim kar sam s seboj pogo¬varjati. Brž je potegnil vodo in predlagal dedu, da tako sli¬ko kot seznam zapornikov prekopirata. »Kaj pa ... Si našel kaj najinega?« »V mapah ni nič! Slika pa je zelo zanimiva.« Ded jo je spoštljivo vzel v roke in si jo dolgo dol¬go ogledoval. Nazadnje pa je dejal: »Res, to je Silva-nov slog. Ali si opazil, da je slika zelo podobna tisti, ki sva jo dobila v kovčku z zapuščino?« »Ja, prav imaš ... Kot slikar se ni kaj dosti razvijal!« Ko sta še enkrat preučila seznam zapornikov, sta ugotovila še nekaj. Ob vsakem imenu je bilo s komaj vidno pisavo pripisano, na koliko let je bil kdo obso¬jen. Pri dedovem bratu je pisalo: SILVANO VIZANTINI - eno leto. Tako kot je povedal tudi kapitan Pinomare. Zraven pa je bilo dopisano: TRI LETA STROGEGA ZAPORA. Tri leta? »Hm, tole pa niso ravno mačje solze!« je menil ded. »Zaradi ene same mornarske šale kar tri leta strogega zapora! Ubogi brat!« Ko sta vse fotokopirala, seveda v črno-beli tehniki, čeprav je bila slika barvna, je Bruno vse tri mape od¬nesel nazaj v kombi. Vrnil se je nenavadno žarečega obraza: »Poglej tole!« je že pri vratih mahal z zanimivimi papirji. »Predvidevala sva pravilno. Medtem ko naju je sprejel prvi kapitan Rexa, je gospod Fabio očitno ves čas pazil, kdo obišče kapitana, vlomil v najin avto in res fotokopiral vse, kar sva imela na zadnjih sedežih.« V rokah je držal kopije vseh dokumentov iz bratove zapuščine. »To je za naju pravo olajšanje. Krog je skle¬njen. Zasledoval naju je samo on in tako bova zdaj, ko bo odšel ali ko ga bodo zaprli, spet prosto zadihala.« Ker sta bila prepričana, da ob odhodu ne bo pregledo¬val, ali je še vse v kombiju, sta mu vrnila le kopijo lista iz ladijskega dnevnika, drugo pa sta za vsak primer obdržala. »In veš, kaj to še pomeni?« »Kaj?« se je popraskal ded po sivi glavi. »Da ima kapitan Francesco Pinomare vendarle ključ pri sebi. Drugače ga takšni tiči, kot je tale Fabio, ne bi ves čas nadzirali.« »Ja, to si pa velja zapomniti!« Na koncu je bilo spet skoraj vse na svojem mestu, pa tudi Bruno in Tim sta bila pomirjena. »Pustolovcev, ki iščejo zaklade, je na svetu na mili¬jone.« »Bolje je, da Fabio išče zaklad, kot pa da zasleduje naju. V Izolo je prišel samo zato, ker sva ga k temu vzpodbudila.« Ded naj bi odšel ob sedmih zjutraj spat, pa mu ne¬kako ni^>ilo do spanja. Zato se je usedel k Timu in ga vprašal: »Sva kaj spregledala?« »Novo je samo to, da zdaj veva, kje je bil zaprt tvoj brat in kako dolgo. Oziroma da je bil na začetku ob¬sojen na eno leto zapora, pozneje pa je odsedel kar tri. To pomeni, da je moral vmes storiti nekaj slabega, hu¬dega. Že eno leto za tisto z ladijskim dnevnikom je bi¬lo zelo veliko. Kaj pa, če je koga ...?« Misel se mu je zdela tako huda, da si je ni upal izreči do konca. Kdove, kako dolgo bi še razglabljala, če se ne bi pred njima pojavil - ves nasmejan - Fabio Augusto. »Prost sem! Nič obtežilnega niso našli. A vaši poli¬cisti so od vraga! V eni sami uri, ko so dobili stik z na¬šimi, so ugotovili, kako sem se pisal prej.« »Kako prej?!« sta se zagledala vanj kot v deveto ču¬do. »No, ljudje nismo vedno zadovoljni z imenom. To ste menda že slišali. Moj prejšnji priimek je bil... Vo-landini!« »In vaš oče je bil Luca Volandini?« »Tako je! Kako pa to veste?« se je ustrašil Italijan. »Preprosto. Zaprt je bil skupaj z mojim bratom Sil-vanom v genovskem zaporu Monte Castello. Tam na vrhu hriba,« je dejal ded brezbrižno, kot bi bil tisočkrat na obisku pri bratu. Tirna je najbolj presenetilo, da je rekel 'tam' na vrhu hriba, a je takoj prevedel: seveda, kje pa naj Monte Castello bo drugje kot na hribu. »Saj se mi je kar zdelo!« se je izdal prišlek. Podal mu je roko in se predstavil: »Jaz sem pa Fabio Volan¬dini, zapornikov sin. Po očetovi smrti sem se preime¬noval v Augusto, ker se je tako pisala moja mama.« »Pa sta bila vaš oče in dedov brat velika prijatelja?« je na videz brezbrižno vprašal Tim. »Kako ne bi bila, ko pa sta bila zaprta v isti celici! Ali vam tega ni nikoli pripovedoval?« se je Fabio obr¬nil k dedu Brunu. »Nisem bil toliko pozoren na to ...« se je izmotaval ded. »No, lepo je po toliko letih srečati tako zanimi¬vega človeka.« »In kako, da ste prišli ravno sem v Izolo na do¬pust?« »Ne vem. Tu nisem prvič. In kot je videti, tudi zad¬njič ne ... Ne vem, ali mi boste verjeli, pa vendar je res: Izola mi je všeč. Prijazno mesto, prijetni ljudje, čistoča ... Nikjer drugje se ne počutim tako domače.« Vedela sta, da laže, kot pes teče. »In kam vas zdaj vodi pot?« »Morda še malce po Istri. Ali kam drugam. Veste, po srcu sem pustolovec. Hudo je le to, da večkrat — kot se temu reče — zmanjka cvenka. A bo že. Slej ko prej bo bolje. No, veselilo me je, da smo se srečali. In ne zamerite zaradi tistega prerivanja. Oče se je iz za¬pora vrnil rahlih živcev in kot je videti, tudi jaz nimam veliko boljših. Hvala za vse in še kdaj na svi¬denje!« Stopil je v recepcijo, plačal - kot mu je določil di¬rektor - za en dan sobo in čoln, potem pa odbrzel na¬prej. Ostalo pa bo, se je pošalil direktor, plačal raču¬nalnik. »Kot vidim, dragi moj Timotej, tujec ni hudoben,« je ugotovil ded. »Pa tudi na vesti ne more imeti veli¬ko, če pa ga je bilo sram že očetovega imena.« »Nikoli ne veš, kaj ima za bregom,« mu je odvrnil Tim. »Za naju je glavno, da sva zvedela, kje je bil tvoj brat zaprt. Kdo ve, morda pa jo mahneva tja do Ge¬nove in pogledava, zakaj je bil zaprt dlje, kot so ga spr¬va obsodili.« »No, pa tudi tiste slike ne smeva spregledati. In za¬kaj je tale Fabio Augusto takoj šel za nama na pot. In zakaj se je ob določenih trenutkih tako razburil. In za¬kaj se kar naprej vrača v Izolo. In zakaj - to se mi zdi najbolj sumljivo - zdaj tako na hitro zapušča našo dr¬žavo. Pa ne, da mu gori pod petami in da tisto glede spremembe priimka ni pravi razlog!?« Čeprav sta se oddahnila, sta sklenila, da bosta še naprej zelo previdna. In kmalu se je izkazalo, da sta imela prav. Ob naslednji nočni izmeni je Bruno iz dolgočasja poklical kolego Feliksa v koprski hotel Delfin. Klepe¬tala sta in klepetala, obujala spomine na ribolov, na¬zadnje pa prišla do nenavadnega podatka. »Veš, kaj se mi je zgodilo?! Seveda ne veš! Kmalu bi se stepel z enim od gostov. Niti v sanjah ne bi pomis¬lil, da bi se to lahko zgodilo meni...« Podrobno mu je opisal dogodek. »Kakšen pa je bil ta tvoj - gost?« »Kako kakšen?« »Majhen, visok, blond, črn?« Bruno mu ga je podrobno opisal. »In kombi ima. In govori z vzhodnoitalijanskim naglasom.« »Da, to je on.« »Piše pa se Luciano Bonesegna.« »Ne, Fabio Augusto. Kvečjemu Fabio Volandini.« Toliko časa sta se pregovarjala, da je šel nazadnje kolega Feliks pogledat, kakšno avtomobilsko oznako ima kombi. »Prav imava oba. Na avtu je avtomobilska oznaka Genove. Tvoj Fabio ... Augusto ni nihče drug kot moj Luciano Bonesegna.« »No, serbus! Zdaj mi je jasno, da mi ni nič jas¬no.« Tim je dedovo odkritje prevedel v preprostejši je¬zik. Fabio Augusto je verjetno res zapornikov sin, ver¬jetno je res pustolovec, več imen pa ima samo zato, ker se skuša pred nekom skriti. Zato tudi ni maral na policijo. »Povedano drugače: najin obisk pri kapitanu je sprožil novo iskanje Rexovega zaklada. Zaklad torej nekje še vedno JE. Drugače takšni pustolovci, kot je Fabio Augusto oziroma Luciano Bonesegna, ne bi bi¬li ... na terenu. Pohitiva, da naju ne prehitijo!« Reči je bilo lahko, kaj pametnega storiti pa težje ...


NORE BENETKE ZA TRI DNI[uredi]

Turistične agencije so zelo iznajdljive. Ko kaj ne gre v prodajo, si preprosto izmislijo posebno akcijo in na lepem je za potovanje, izlet ali dopust veliko zani¬manje. Tu in tam celo spustijo ceno. »Če bi imel svojo agencijo, bi tako delal tudi jaz!« je pri večerji nekam slovesno spregovoril ded. »Slove¬nija je na zunaj majhna država, ima pa veliko turistič¬no srce.« Vsi so odložili nože in vilice, saj takih dedovih be¬sed niso bili vajeni. Zdaj je pa res - kot se temu reče — v turističnem pogledu čisto noter padel. »Lepo pa je, da naši vrhovni turistični delavci skr¬bijo za izobraževanje, dopolnjevanje ter za prijatelj¬stvo med državami.« Bilo je slišati, kot da je nekdo nameraval vreči na Izolo atomsko bombo, pa je neki hraber partizan to preprečil. »Zato so mi take akcije, kot je na primer Nore Be¬netke, zelo všeč.« »In kaj imamo mi trije s tem?« se je prva znašla Timova mami, ki je blestela po tem, da je tu in tam ko¬ga celo poslušala. »Skoraj nič,« je odvrnil ded na videz malomarno. »Toda če ti ponujajo tri dni ogledov in nore zabave, in to vse zastonj, potem ...« »... potem je treba to izkoristiti!« se je tokrat vklju¬čil v pogovor celo Timov oči. Tim je še vedno odprtih ust gledal v deda, češ, kakšne fore so pa zdaj to. »Jaz ne grem nikamor,« je takoj pribila mami. »V službi imamo obračun in do petnajstega ne smem ni¬ti umreti!« »Jaz tudi ne. V nedeljo igra Koper s Publikumom pripravljalno tekmo. No, uradno se temu reče prija¬teljska, a vsakdo ve, da gre za vohunsko.« Tim ni rekel ne bev ne mev, ker je vedel, kam pes moli taco. »Torej mi bo ena karta propadla. V hotelu sem do¬bil dve, za zakonski par, ker Norih Benetk za tri dni ne moreš doživeti sam. Ampak če ni zanimanja ...« »Pa vzemi s seboj Tirna!« je predlagala mami. »Če je res vse zastonj, je škoda, da ne bi šla.« »Ja, pa res, Tim ima čas. Samo če gre res lahko s te¬boj.« »V službi so nam že priskrbeli zamenjavo. Zdaj je to še mogoče. Edino, kar moramo narediti, je to, da se moramo sami pripeljati z avtom do parkirišča pred Benetkami. Avto potem pustimo tam, nas pa prevza¬me beneška turistična agencija.« »In kako ji boste vrnili?« je zanimalo mami. »V življenju ni nič zastonj.« »Ah, bomo že. Naš program bo imel naslov Nori Kras. En dan jih vozimo po izolskih oštarijah, potem bodo šli jahat v Lipico in zadnji dan v Postojnsko ja¬mo.« Ogled Rexa je raje modro zamolčal, da ne bi dobil kdo napačnih predstav že o Norih Benetkah. »Ja, to bi bil pa res Nori Kras! Sicer smo pa že vsi tako in tako — nori!« »In kakšno srečo sem imel!« je na koncu dodal ded vzneseno. »Na pot se moram ... oziroma morava od¬praviti že jutri zjutraj, ko imam sicer nočno in bom v službi manjkal samo dva dni.« Pri tem je tako izrazito pomežiknil Timu, da je vnuk takoj vedel, kdo je pri tej zgodbi najbolj nor. Timova mami in oči seveda, ki sta taki nori zgodbi nasedla. »No, grem pogledat, ali je z avtom vse v redu ...« Tim je počasi stopil za njim. Počasi zato, da ne bi bi¬lo sumljivo. K sreči sta imela mami in oči vedno toliko svojih opravkov, da sta reagirala samo takrat, ko ni bilo na mizi listka ali pa ju je kdo očitno potegnil za nos. »Se pravi, da tri dni jemo zunaj ... Prav, ti boš ho¬dil na pico, jaz pa bom jedla v službi. Čao!« Spodaj v garaži je Tim vprašujoče pogledal deda: »Saj vem, da greva spet v Genovo. Toda zakaj kar za tri dni? Ali ni to ... noro?« Hotel je reči «preveč«, a se je spomnil, da se akciji reče Nore Benetke. »Imeti morava rezervo. V enem dnevu v Genovo in nazaj je res noro. Poleg tega mi je kolega iz Kopra po¬vedal, da imajo Italijani zdaj na avtocesti že natanko preračunano, koliko časa potrebuješ, recimo iz Gorice do Milana. Če prideš prej, ti preprosto poleg cestnine pribijejo še kazen za prehitro vožnjo.« »Kaj pa zadnjič?« »Prvič ti menda to spregledajo. Posebno tujcu. Ampak ker mi neki notranji glas pravi, da ne greva zadnjič v Genovo, bova morala res enkrat tam prespa-ti. Nazaj grede pa bova morda šla še v Gardaland. Saj nimaš nič proti, kajne?« »Pa Nore Benetke?« »Vzemi s seboj prospekt, da bova znala potem doma lepše pripovedovati. Zadeva pa je bolj ali manj jasna. Lahko sva sama vozila gondolo, na tekmovanju tako imenovanega italijanskega lepega petja sva zma¬gala s pesmijo Pod cvetočimi kostanji, na Markovem trgu sva se oblekla v klovna ...« »Akcija!« Zjutraj ob petih sta bila že na Škofijah. Tokrat sta bila bistveno bolje opremljena. Timova mami jima je pripravila - kot se za take dolge izlete spodobi - sen¬dviče, Timov oči jima je za vsak primer dal v avto spalni vreči, ded Bruno pa je vzel s seboj tudi vse pri¬hranke v evrih. Tujina je draga in pretirane improviza¬cije si nista mogla več privoščiti. »Greva pa naravnost v kaznilnico Monte Castello nad Genovo, kajne?« »Reče se državni zapori,« je vnuka poučil ded. »Ce rečeš državni zapori, ima zadeva precej večjo težo. Ker tako vsaj veš, da te je zaprla država.« Tokrat sta vozila resnično nekoliko bolj mirno, pa tudi na vmesnih postajah sta se ustavila dvakrat in si privoščila malico. »Vidiš, če bi šla res v Benetke, bi lahko odletela ce¬lo v London ali v Ameriko!« se je pošalil Tim. »Povsod imajo reklamo za posebno ugodne letalske polete iz Benetk v London. Za dvajset evrov na osebo v Lon¬don!« »To bo počakalo za drugič,« je odvrnil ded brez posebnega zanimanja. »Zdaj naju čaka raziskovalna naloga z naslovom Genovski državni zapori.« Kljub postankom sta v predmestje Genove prispe¬la okoli treh popoldne. »Ti glej, kje bo pisalo Monte Castello, jaz bom pa pazil na promet,« je Timu naročil ded. Sodelovanje je res potekalo vzorno. Mestne četrti Monte Castello ni bilo težko najti, pa tudi državnih zaporov ne. Stali so na vrhu griča nad Genovo, na samoti med samim robidovjem in skrivenčenimi drevesi. Videti je bilo, da je tudi bog ta košček sveta zapustil. Smola pa je bila še v tem, da tam zaporov ni bilo več. »Zelo mi je žal, toda že pred desetimi leti smo jih morali izseliti. Mesto se je širilo in širilo, lepšalo in lepšalo, zapori pa so samo kazili podobo našemu naj¬lepšemu pristanišču. Tu je predvidena nova mestna četrt za bogataše. Nekdaj je vsakdo rinil čim bliže k obali, danes bi bil rad čim dlje od nje, na samoti,« ji¬ma je razložil prijazen čuvaj, ki je opravljal hkrati tu¬di vlogo receptorja, hišnika in rezervnega sodobnega graščaka. Grad je bil v resnici v slabem stanju. Kamenje se je kar samo krušilo z zidu, večji del strehe je bil odkrit, na grajskem dvorišču so rasle same koprive. »Hm, kaj pa zdaj?« »Ja, kaj pa zdaj!« »Si grad lahko vsaj ogledava?« Tole je bilo res daleč od Norih Benetk za tri dni. Bilo je predvsem noro! »Lahko. Odnesti tako in tako nimata kaj. No, da se ne bosta ustrašila: grad vendarle ima enega prebivalca. Arhivarja. Ureja stare papirje, preden grad porušijo in na tem mestu zgradijo deset luksuznih vil.« Ded je bil tako čustvene narave, da je ob tej novi¬ci kar skočil k vratarju - svoji pač tiščijo k svojim - in ga od veselja poljubil na lice! »Drugega tako in tako ne potrebujeva kot samo ar¬hivarja!« Res sta že v naslednjih minutah sedela v veliki za¬prašeni sobi, pred njima pa je stal majhen možic z bra¬do, ki se je na koncu sukljala v drobno vrvico. Bil je ves siv in koščen, pravi grajski duh. Vrvica pod brado pa je bila videti kot ostanek špagetov, ki je po nesreči namesto v želodcu pristal na bradi. »Zanima naju samo leto 1937,« je povedal ded. »Pravzaprav 1937 in 1938. Takrat je bil tu zaprt moj brat Silvano Vizantini. Saj imate o tem podatke, kaj¬ne?« »O, imamo, imamo!« je takoj navdušeno priki¬mal arhivar. »Veste, predvojna Italija je imela naj¬boljši arhiv v Evropi. Tedanji uradniki so bili tako natančni, da si niti pike ne bi upali postaviti druga¬če, kot je po pravopisu. To, kar se dogaja danes, je odraz današnje neodgovornosti. Jaz vedno rečem: kakršen arhiv, takšni ljudje. Ali še bolje: kakršen ar¬hiv, takšen čas. No, ali nisem dobro povedal, tuni¬ni?« Pri tem se je zasmejal s tako visokim glasom, da Tim res ni bil več prepričan, ali je pred njim grajski škrat ali arhivar. S polic je prinesel kup debelih knjig. Ko jih je po¬ložil na mizo pred njiju, se je z njih dvignil zoprn prah. »Imata srečo, da niso poškodovane. Veste, grad so zavezniki med vojno močno bombardirali in velik del arhiva je uničen. Posebno mlajši del.« Arhiv je bil res vzorno urejen. Ko so odprli knjigo zapornikov, so kaj hitro naleteli tudi na Silvana Vizan-tinija. »Silvano Vizantini. Sprejet 13. novembra 1937. Obsodba: eno leto. Vzrok: prekršek na ladji Rex.« »To je moj brat! Pravi je!« se ga je razveselil ded Bruno, kot bi se po dolgih letih spet srečala. »Ali kaj piše, kaj je kdo storil?« je zanimalo Tirna. Morda pa kapitan ni imel prav ... Vsak podatek je tre¬ba preveriti dvakrat, trikrat, pri različnih ljudeh. »Piše, piše, vse piše. Vendar samo okvirno. Pri tem so bili zelo previdni, da ne bi koga od zapornikov -naj se sliši še tako nenavadno - osramotili!« »In kaj piše za mojega brata?« »Silvano Vizantini ... Zaprt zaradi hudega prekrš¬ka na ladji Rex.« Hm, hudega! No ja, hudega ... Kapitani so res pre¬tiravali. A očitno tudi sodnik ni bil ravno mil do nje¬ga- »In kdaj je bil odpuščen, tale moj bratec?« Arhivar si je popravil očala in se zazrl v rubriko: ODPUŠČEN. V tistem okenčku ni bilo napisano prav nič. »Aha, že vem, za kakšen primer gre!« se je spomnil arhivar. »Tu in tam je prišlo do zelo redkega primera, da so komu od zapornikov navadno zaradi neprimernega vedenja - zapor podaljšali. Ce se je kaj takega zgodi¬lo, so to zapisali v knjigo Posebni primeri.« Bruno je zlezel vkup. Takih zapletov ni pričakoval. »No, tu so pa Posebni primeri!« je privlekel arhivar veliko debelo knjigo z druge police. »Veste, tudi teh ni bilo tako malo.« Napisani so bili prav tako po letnicah. Pri letnici 1937 ni bil zapisan noben, pač pa pri letnici 1938. »SILVANO VIZANTINI. Tri mesece, preden mu je potekla kazen, je organiziral pobeg. Z njim je po¬begnil zapornik št. 32 797 Luciano Augusto. Silvana Vizantinija je paznik Victorio Abruzzo ujel in bil zato povišan v nadzornika. Zapornik št. 32 781 Silvano Vizantini ga je skušal med pobegom fizično onemo¬gočiti, zato mu je genovsko sodišče podaljšalo kazen v enotno kazen treh let.« »No, zdaj vsaj veva, zakaj je moral odsedeti kar tri leta ...« Ded je Tima potegnil za rokav in mu šepnil: »Tisti pustolovec Fabio Augusto začuda ne laže ... Njegov oče je bil res zaprt skupaj z mojim bratom. Očitno sta bila celo prijatelja, če sta skupaj pobegnila. Kakšna smola, da Silvanu ni uspelo. Če bi mu, bi se morda vrnil domov in bi se življenje obema zasukalo drugače ...« »To drži!« mu je prikimal Tim. »Toda sumljivo se mi zdi, da se zapornikov sin ni hotel s teboj o tem kaj več pogovoriti. Meni se zdi povsem nerazumljivo, da je stikal samo za Rexom, tebe pa se je povsem ognil, čeprav bi ti lahko marsikaj povedal o tvojem bratu ... Ne smeva spregledati tudi tega, da je bil zaporniški to¬variš tvojega brata zaprt samo devet mesecev. Devet mesecev leta 1937 oziroma 1938! Njegov sin pa še zdaj rogovili po svetu in nekaj išče. Čakaj, čakaj, kdaj pa je bil sploh rojen tisti vaš turist iz Marine?« »Leta 1949. Po vojni. To sem si dobro zapomnil.« »To pomeni, da je vse, kar ve, zvedel od očeta. Ve¬deti pa mora nekaj posebnega, drugače ne bi še zdaj hodil po očetovih napotkih. To se mi zdi še trikrat bolj sumljivo.« »Imaš prav. Nekaj tu hudo smrdi.« Ko sta se spet umirila, je ded vprašal arhivarja: »Kdaj pa so mojega brata izpustili?« »No, tega ne bo težko ugotoviti... Za posebne pri¬mere je v tej knjigi posebej označeno. Treba je namreč vedeti, da so vse tiste zapornike, ki so imeli na vesti pobeg ali kako hujše kriminalno dejanje, občasno ali stalno nadzirali tudi tedaj, ko so bili izpuščeni. To si¬cer ni nikjer zapisano, ampak običajno so ga imeli na očeh vsaj še pet ali deset let...« »In tudi to imate zapisano?« »A, to pa ni nikjer zapisano. To je samo po sebi ra¬zumljivo. Zaradi države pač. Med tistimi, ki so pobeg¬nili iz zapora, je bilo namreč največ povratnikov.« No, lepa stvar! je pomislil ded. Brat zaradi šale vr¬že ladijski dnevnik v morje, obsodijo ga na leto dni, hoče pobegniti iz zapora, vse skupaj pa mu za vedno uniči življenje. »Kdaj pa je bil moj brat izpuščen?« »Čakajte, čakajte, takoj bom našel ... Aha, že imam!« Silvano Vizantini, izpuščen 28. julija 1940. Pri opombah pa je bilo pripisano: Zaradi vzornega vede¬nja izpuščen predčasno. Zdaj sta vedela vsaj to, kdaj je bil zaprt, kaj se je dogajalo z njim v zaporu in kdaj je odšel na prostost. In celo to, da se je pozneje vzorno vedel. »Če takole na hitro izračunam ... je živel še skoraj triinšestdeset let na prostosti ... Umrl je letošnjega februarja. Torej samo pet mesecev manj kot triinšest¬deset let ... Ampak, za božjo voljo, kaj je delal vseh teh triinšestdeset let, da se mi ni javil!?« Ded je pogle¬dal vprašujoče Tirna: »No, kaj bi storil ti, ko bi te po slabih treh letih izpustili iz zapora? No, povej!« »Šel bi naravnost domov. Drugega doma tako in tako ni imel.« »On pa tega ni storil ...« »Mogoče pa je imel za to poseben vzrok,« je pre¬blisnilo Tirna. »Meni gre še vedno po glavi tisti iztrga¬ni list iz ladijskega dnevnika.« Oba sta pogledala arhivarja in ga skoraj hkrati vprašala: »Pa imate kje zapisano, kam je zapornik odšel? Mogoče veste, ali je Silvano Vizantini odšel naravnost v Ameriko ali kam drugam?« »To pa ni nikjer zabeleženo,« je povedal arhivar brez odlašanja. »Kaj se je dogajalo zunaj zidov, držav¬ni zapori niso beležili.« Pa sta bila spet na suhem. Zahvalila sta se arhivar¬ju in se obrnila k vratom. Tedaj se je arhivar na lepem nečesa spomnil: »Počakajta trenutek! Spomnil sem se, da je za ne¬katerimi zaporniki, ki niso imeli svojcev, ostalo nekaj stvari. Te smo imeli v posebnem skladišču. Navadno je bil zapornik tako vesel, ko je bil izpuščen, daje na¬nje pozabil, ponje pa se tudi ni vrnil nikoli več. Tu in tam so prišli po kako posebno stvar kakšni sorodniki. Mi pa smo morali vse osebne stvari hraniti najmanj trideset let. Tak je bil pač zakon. Ker pa se s tem ni nihče posebej ubadal, so več ali manj prav vse stvari še danes v skladišču.« Brunu in Timu je spet zasvetila lučka. Morda pa je le ostalo kaj za njim. In res je! V svežnju, zamotane v zaprašeno mapo, so bile tri drobne slike. »Oho, videti je, da je bil vaš brat umetnik!« se je razveselil arhivar. »Te slike so pa res lepe.« Na prvi sliki je bil narisan dom. Skromna kamnita istrska hiša, v kateri se je rodil tudi ded. V Izolo se je preselil šele pozneje, po drugi svetovni vojni. Na drugi je bil narisan nekdo v uniformi. »Ravno tak je bil paznik Victorio,« je ugotovil ar¬hivar, ko je pobliže pogledal sliko. »Ampak stoji na klavirju! Le kaj ima klavir opravi¬ti s paznikom?« »O, pa ima!« je nenadoma vzkliknil arhivar. »V na¬ših državnih zaporih smo imeli že pred vojno močno kulturno društvo, v katerem se je vsakdo lahko izkazal po svoje, pa naj je bil to zapornik ali kdo od uprave. Gospod Victorio Abruzzo je veljal za čudežnega otro¬ka. Klavir se je naučil igrati že pri sedmih letih, svoje skladbe pa je začel skladati kot mlad paznik. Kakšna škoda, da je prišla vmes vojna! Njegovega imena poz¬neje nisem več zasledil. Ce bi še živel, bi se gotovo sli¬šalo o njem. V zaporniški dvorani je prirejal take kon¬certe Chopina in Mozarta, da smo vsi jokali.« »Najbrž pa najbolj moj brat Silvano, posebno ta¬krat, ko ga je paznik ujel in pripeljal nazaj v zapor,« je posmehljivo pripomnil ded. »Ne, ne, ne jemljite tega preveč osebno,« je bil sli¬šati prizadet arhivar. »Gospod Abruzzo je bil res velik umetnik. Vaš brat pa je vsakega umetnika zelo cenil. Zato pa je narisal gospoda pianista na klavirju. To po¬meni, da ga je cenil kot kralja igranja.« »Mogoče pa ga je prav zato ujel pri pobegu in ga privedel nazaj, da bi ga ... lahko še dve. leti dlje cenil ...« ni mogel ded iz svoje kože. Najbolj ju je presenetila tretja slika. Bila je - pa saj to ne more biti res! - na las podobna tisti, ki sta jo od¬krila pri pustolovcu Fabiu. Na njej je bila narisana ne¬kakšna kmečka hiša, zraven gospodarsko poslopje, na vrhu gospodarskega poslopja majhna soba, pred ok¬nom pa je tudi tu pisalo: TU SO MOJE SANJE! Razlika je bila samo v tem, da je bil tu narejen en sam klicaj. Torej je zapornik Silvano Vizantini v zapo¬ru narisal dve podobni sliki. Eno je podaril zaporniku Lucianu Augustu, s katerim sta bila skupaj zaprta leto dni in sta potem skupaj tudi pobegnila, drugo pa je imel očitno sam. Obe sta bili podobni tisti tretji, manjši, ki je prišla v kovčku skupaj z drugimi osebni¬mi stvarmi pred nekaj dnevi v Slovenijo. In več kot očitno je bilo, da so bile vse tri naslikane ob istem ča¬su. Lahko bi celo trdila, da so bile vse tri zagotovo na¬rejene prav v tem zaporu. Vsaj barve so bile enake in tudi slog. In še nekaj je bilo, kar je razlikovalo tretjo od pre¬ostalih dveh slik: na hiši sta bili na pročelju napisani kratici: J. C. »Kdo pa je bil to: J. C?« »Kdo ve?! Morda začetnici njegovega dekleta. Ali kaj podobnega. Paznik že ni bil.« »No, pa adijo!« se je arhivar še enkrat poslovil. »Te osebne stvari zapornika Vizantinija lahko zdaj vzame¬te brez podpisa. Tako in tako jih bodo uničili, ker je nemogoče po toliko letih iskati lastnike.« Tik preden sta stopila iz arhivarjeve sobe, se je Tim domislil nekaj sila pametnega. Možgančki so mu v iz¬jemnih okoliščinah vedno odlično delovali. Približno tako kot pred tablo. Če je doma zvezek s snovjo samo pogledal, se je pred tablo vedno spomnil, kaj piše v njem. »Vse imate urejeno in spravljeno tako natančno, da bi se kar čudil, če uprava ne bi imela zabeleženo, komu je kak zapornik pisal... Morda so shranjena tu¬di pisma. Najbrž je bilo tudi to pod nadzorom.« Ne¬navadno se mu je zdelo, da dedov brat ne bi pisal vsaj staršem. »Ja, za to pa obstaja posebna knjiga. Knjiga Pošta kaznjencev. Vsak strožje kaznovani zapornik je smel na mesec napisati dve pismi. Seveda pa je uprava vsem hujšim prestopnikom pošto pregledovala.« »No, me prav zanima, zakaj moji starši niso nikoli dobili nobene pošte od svojega ljubega sinka kaznjen¬ca,« se je živčno prestopil ded. »Posebno od takega si¬na, ki je znal tako lepo pisati.« Arhivar je dolgo iskal še to knjigo in jo nazadnje tudi našel. Trajalo je več kot pol ure, da so lahko raz¬brali, komu vse je pisal. Domov: enkrat samkrat. »Verjetno se je javil, da je živ, več pa ni želel razla¬gati. Starša sta pismo doma bržčas takoj uničila in se zaklela, da ne bosta nikomur nikdar povedala, kje je njun sin,« je pomislil Bruno. Kapitanu ladje Francescu Pinomaru: devetkrat. »Verjetno ga je prosil, naj ga reši iz zapora, ali pa se mu je opravičeval, da ni hotel s tistim, ko je vrgel la¬dijske dnevnike v morje, nič slabega. Kar pogosto, če pomislimo, da je lahko oddal vsak mesec samo dve pismi. Za to je porabil kar štiri mesece in pol. No, pa kapitanu Pinomaru ni pisal prav vsak mesec dvakrat zaporedoma, temveč vmes še komu drugemu,« je kar samo privrelo iz Tirna. In ta nekdo drug je dobil kar dvaindvajset pisem. Ob vseh preostalih terminih. Naslov: James Cooper, Wood Street 236, država New York, Združene države Amerike. »Rečeno drugače: Verjetno se je najprej javil domov. Potem je pisal kapitanu. Nato temu Jamesu. Nato spet kapitanu in potem dvakrat Jamesu. In potem bolj ali manj samo Jamesu Cooperju,« je poskočil Tim. »Ti priimek Cooper kaj pomeni?« je pomežiknil ded proti Timu. »Priimek že, ime pa ne. Upravitelju zapuščine je ime John. Ta pa je bil James. Njegov brat ali oče ali ded. Vsekakor, vsaj domnevava lahko tako, njegov bližnji sorodnik.« Naenkrat je Tim spet zažarel kot zvezdni utrinek na nebu: »Nekaj se mi je posvetilo! Tisti dve začetnici na pročelju narisane hiše ne pome¬nita prav nič drugega kot James Cooper. Ali kvečjemu John Cooper.« »To pomeni ... pomeni ...« je ded zajel sapo nizko iz globin, »da je naslikal neko hišo v Ameriki ... Na "Wood Streetu ... Kaj pa, če je tam to hišo, medtem ko se je za nekaj dni izkrcal z Rexa, kupil od tega ... Johna Cooperja?« »Zdaj bom jaz tebi rekel: odlično, pet!« se je zasme¬jal Tim. »In tu tudi tiči razlog, zakaj se tvoj brat Silva-no ni vrnil domov, temveč jo je takoj, ko so ga izpus¬tili, pobrisal v Ameriko. S prvo ladjo. Če je seveda imel kje še kaj denarja. Ampak če si je že po prvih vož¬njah v Ameriki kupil tako lepo hišico z gospodarskim poslopjem vred, le zakaj je potem umrl kot revež?« »Mogoče pa sploh ni bil revež ... Ali pa ga je kdo ogoljufal? Mogoče pa je imel v predmestju pristanišča tudi posestvo ... Zato si je tako želel oditi nazaj v Ameriko. In pa zato je napisal pod sliki: TU SO MO¬JE SANJE!« Ko sta bila spet zunaj, sta se usedla na kamenje ob gradu in lačna kot volkova planila na sendviče Timo-ve mami. Tako dobri niso bili še nikoli. Tudi vse drugo sta počasi še enkrat premlela. Če vse to, kar sta zvedela in kar se da iz tega izpeljati, dr¬ži, mogoče niti ni tako slabo. Tisti upravitelj zapušči¬ne John Cooper je vsekakor Jamesov sorodnik. In če je res sorodnik in če je bila hiša res Silvanova, lahko še - obogatita! Pred Timovimi očmi se je spet prikazala igrica PlayStation 2. »Priznam, da imam še iz jugoslovanskih časov pod podlogo suknjiča petsto ameriških dolarjev. Mislil sem ti že povedati, da ne bi šli ob moji smrti v nič. Pa se je življenje začelo odvijati prehitro. Namenil sem jih za pogreb, ampak odkar imam tisto delnico sreče, ne vem več, kam bi z njimi ...« »Torej bodo za polet v London in naprej v New York ...« je bilo takoj jasno Timu. »Srečo imava, da so se poleti tako pocenili.« »Še večjo pa s tem, da bova Benetke res videla od blizu. Vsaj uradno beneško letališče v Trevisu.« Vozila sta skoraj celo noč, zjutraj, še pred sončnim vzhodom, pa sta že letela proti Londonu. K sreči sta brez daljšega čakanja prestopila na letalo čez Atlantik in ... Dva napeta filma, nekaj igric, zajtrk in kosilo enajst tisoč metrov visoko ... In že sta bila v Ameriki! »Če bi mami zdajle vedela, kje sem, bi jo kap!« je ugotovil Tim. »Svet je postal majhen. Samo nekaj denarja moraš imeti, pa gre ...« je modroval ded v svoji prirojeni skromnosti. »Seveda vse to delam pod pogojem, da bom svoja osnovna sredstva oplemenitil. Ali je tako, moj strateški partner?« »Je, pa še eno največjih letališč na svetu bova vide¬la.« Kaj dosti si letališča, pa tudi New Yorka, nista utegnila ogledovati. Mesto je bilo res lepo, ampak tu¬di nepregledno veliko, ter povsod je vladala taka gne¬ča, da ne bi nikdar živela v njem. Izola je bila proti New Yorku prava vasica. Ko sta dala taksistu listek z naslovom, je takoj pri¬kimal. »Se pravi, da ta naslov obstaja.« »No, saj sem na listek napisal samo ime in številko ulice.« Vozili so se po ulicah gor in dol, sem ter tja, ter se nazadnje ustavili tako rekoč sredi naselja, le da je bil tu začetek nekakšnega parka z visokimi drevesi. »Videti je kot rezervat sredi betonske džungle,« je ugotovil Bruno. »Kot da bi v tem delu predmestja čas obstal.« »Morda pa jim niso dovolili zidave. Pravijo, da v Ameriki spoštujejo osebno lastnino bolj kot vse drugo.« »Se pravi, da bova zdajle stopila v hišo, ki jo je moj brat kupil pred ... skoraj sedemdesetimi leti. O, tako lepe pravljice pa še ne! Če to drži, boš videl, da ti bos¬ta Nore Benetke oprostila celo starša.« Res se je sredi betona in asfalta raztezalo nekaj ti¬soč kvadratnih metrov veliko posestvo, s prav tako hi¬šo, morda nekoliko obnovljeno, kot jo je naslikal Silvano. Najbolj nenavadno pa je bilo, da je nasproti hi¬še stalo v resnici gospodarsko poslopje in tudi tisto okno v sobi na podstrešju je bilo resnično. »Zdaj pa pojdi ti naprej!« je dejal ded. »Ti s svojo angleščino. Z mojo italijanščino tu ne bom kaj dosti opravil. Vsaj zdi se mi tako.« Tim je negotovo pozvonil pri vhodnih vratih. Oglasil se je velik pes. Pozvonil je še enkrat. K vratom je prišel pogledat najprej pes, takoj za¬tem pa gospa v velikem belem predpasniku. Očitno je bila gospodinjska pomočnica. »Gospod zdaj ne sprejema,« je povedala prijazno. »Uradne ure ima samo popoldne od dveh do šestih.« »Povejte mu, prosim, da sva prišla iz Slovenije in da morava nujno govoriti z njim. Z gospodom ... Jame¬som!« je rekel Tim sila resno, ded pa je njegove bese¬de potrdil z odločnim kašljanjem. »Hm, to pa ne bo mogoče!« je odvrnila pomočni¬ca. »Gospod James so umrli že pred tridesetimi leti. Gospod John pa nimajo časa. Od kod ste, prosim?« »Iz Slovenije.« »Za to mesto pa še nisem slišala. Je daleč?« »To je država! V Evropi!« »Ah, šalite se!« se je zasmejala prisrčno. Potem pa še enkrat dodala: »Res mi je žal. Pa kdaj drugič.« Tedaj se je razvnel ded. Njemu, ki ni bil več rosno mlad, je bilo dovoljeno več. Na ves glas je zaklical pro¬ti psu kar po slovensko: »Povej gospodarju, gospodu Johnu, da sva prišla iz Slovenije. Ja, Slovenije! Slovenija, moja dežela!« To je tako zavpil, da se je slišalo vse do vrat. Pes se je odzval na dedovo vpitje s še glasnejšim laježem. »Zelo mi je žal, pridite popoldne!« je ponovila po¬močnica. Tedaj se je na vratih pojavil gospodar. Starejši go¬spod, lepo urejen, s pristriženo bradico in nekoliko daljšimi lasmi. »Sem slišal besedo Slovenija? Ja, če sta pa iz Evro¬pe, izvolita naprej!« Nekaj trenutkov zatem sta že sedela v lepo urejeni sobi z oblazinjenim pohištvom, na stenah so visele sta¬re slike, tla pa je krasila starinska preproga. V omarah je bilo veliko debelih knjig, na mizah pa različne ma¬pe s papirji. »Odvetnik sem. Opravljam tudi nalogo zapuščin¬skega upravitelja. Prav pred nedavnim sem se ukvarjal z vašim primerom ...« »Jaz biti njegov brat,« je po angleško nekoliko ne¬rodno brž povedal Bruno. Timu se je zdelo, da govori kot kak indijanski poglavar v nemških filmih. »No, no, saj se mi je kar zdelo ... Čeprav morate biti precej mlajši...« Naročil je čaj in se negotovo pre¬sedel: »In s čim vama lahko še ustrežem? Zakaj vaju je pot prinesla tako daleč? Vse stvari po vašem pokoj¬nem bratu sem že poslal v ... Slovenijo! Čakajte, sto¬pim po potrdilo!« »Vse osebne stvari Silvana Vizantinija smo prejeli,« je povedal Tim v množini, kot bi bil sam glavni dedič. »Zanima nas, kako je s to hišo ... in hlevom.« 'Hlev je rekel zato, ker se trenutno ni spomnil prave besede za gospodarsko poslopje. Presneta angleščina, res jo bo treba ponoviti! »A, to vas zanima, to!« se je popraskal po bradi od¬vetnik Cooper. »Oboje je v slabem stanju in ... Ni ve¬liko vredno. Več pa je vredno selišče, gradbena parce¬la, sama pozicija, mesto, kraj, kjer sedimo. To je zdaj tako rekoč sredi New Yorka. Včasih je bilo to res v predmestju, zdaj pa tod mimo že teče podzemna že¬leznica, Kennedyjevo letališče je oddaljeno samo štiri¬deset kilometrov, da o poslovnih stavbah niti ne govo¬rim. Veste, Amerika je po 11. septembru močno spremenila podobo. Zdaj imamo veliko več dela od¬vetniki na obrobju mesta kot v središču. In posel cve¬te predvsem tistim, ki delajo v stolpnicah s trideset, največ štirideset nadstropji. Najvišjih se stranke raje izognejo.« »Koliko pa je vredno?« je medtem ded vendarle se¬stavil vprašanje glede hiše in gospodarskega poslopja. »Malo, malo, tako rekoč simboličen znesek ... No, saj tega niti ne bi nikoli prodajal, če me k temu ne bi prisilile mestne oblasti. Celih dvajset let sem se tožaril z njimi, celih dvajset let! Zdaj, ko je odšel gospod Silvano Vizantini po plačilo k Bogu, je bilo to za mestne oblasti ena lastninska težava manj. Zato sem dobil odločbo v imenu višjega mestnega interesa. Sam newyorški župan jo je podpisal. Čakajte, skočim po-njo!« Komaj sta ga prepričala, da ju ta odločba ne zani¬ma preveč. »In koliko bo po tem ... podedovati ... Silvano Vi¬zantini?« je ded vprašal kar naravnost. Seveda mrtvi ne podedujejo, v mislih je imel - sebe! Odvetnik Cooper se je zakrohotal, da so se stresle vse šipe v oknih. »Zdaj šele vidim, zakaj sta tu! Želela bi zapuščino po pokojnem Silvanu Vizantiniju. Hja, to sta pa že prejela! V celoti!« Na lepem se je zresnil in postal veli¬ko bolj uraden kot prej. Tudi čaj, ki ga je prinesla strežnica, je postavil pred njiju nekam malomarno, kot bi hotel reči: Hitro ga popijta, potem pa se čim prej zgubita domov! »Kako, ali nista bila hiša in hlev - njegova?« je Tim vprašal naravnost. »Kje pa sta dobila ta podatek?« se je zarezal odvet¬nik začudeno. »Vse, kar je bilo last gospoda Silvana Vizantinija, je bila skromna sobica na podstrešju v gospodarskem poslopju. Še za to se je oče ničkoliko-krat tolkel po čelu. A lastnina je lastnina in z njo ni smel narediti nič, pa čeprav so bili stroški Vizantinije-vega bivanja stokrat, tisočkrat večji od tiste skromne sobice.« »Kako, stroški bivanja? Ali moj brat... ne živeti ... v tej sobi?« je bil presenečen ded huje, kot bi pravkar na dvorišču pristala raketa z Marsa. Odvetnik je potegnil obraz v eno samo togost. To¬gost, ki ni obetala nič dobrega. Nato se je sklonil k njima in jima dejal: »Kako, ali vama ni nikoli pisal? Vaš ... sorodnik ... je vendar večino svojega življenja preživel v - umobol¬nici!« Dedu je padla od začudenja skodelica s čajem na tla. Njegov brat torej ni končal življenjske poti v do¬mu za starejše občane, temveč v - umobolnici! V umobolnici! Le kaj se je zgodilo z njim, le kaj?! »Kar pustite, kar pustite, bo že strežnica uredila,« je dejal odvetnik za skodelico na tleh.

     »Kdaj pa ... moj brat ... oditi ... v umobolnico?«

»No, vidim, da nič ne vesta!« je postal odvetnik spet bolj prijazen, že skoraj sočuten. »Po mojih podatkih se je Silvano Vizantini vrnil v New York - to vesta, da je bil medtem menda tri leta zaprt nekje v Evropi - leta 1940. Po očetovih besedah je bil ob vrnitvi ves iz se¬be. Kdove zakaj. Ker ni imel denarja za potovanje z ladjo, je menda prišel v Ameriko kot slepi potnik. Na ladji Rex, na isti ladji, na kateri je bil prej ladijski pisar. Dobro jo je poznal, pa se je lahko pritihotapil nanjo kot slepi potnik. Oče pa mi je povedal, da je bil go¬spod Vizantini že ob prihodu tako razburjen, da ga ni niti pozdravil. Osorno je zahteval samo ključ sobe na podstrešju gospodarskega poslopja in takoj odvihral tja gor. Tri dni in tri noči je premetaval sobico po dolgem in počez, potem pa ... o, revež! ... je popolnoma izgu¬bil pamet. Začel je tuliti kot žival, metal se je po tleh in se zvijal, kot bi ga tepli sami hudiči... Vmes pa mu je, po očetovih besedah, ušla tu in tam kaka beseda ... Prisiljeni so ga bili odpeljati v umobolnico, od koder se ni vrnil nikoli več ... Tam je tudi umrl. Kar dve leti skupaj se je oče trudil, da je dosegel vsaj to, da gospod Silvano ni bil na zaprtem oddelku, temveč v sobici z nekim drugim gospodom iz Evrope. Pravzaprav iz Ru¬sije. Menda sta se kar dobro razumela. Oba Slovana. A bistveno se mu stanje ni nikoli izboljšalo.« »In potem ste vi njegove stvari poslali prek velepo¬slaništva v Slovenijo?« »Postopek je zapleten in dolg, toda dejstvo je to, da!« »V sobici pa zdaj ni nobene njegove stvari več?« »Nobene! Od februarja naprej, odkar smo lahko uredili glede lastnine, smo jo izpraznili in pripravili za rušenje. Lahko si jo ogledate!« V sobici res ni bilo prav nobenega spominčka več na pokojnega dedovega brata. Niti ene same stvari. Bila je čisto prazna, edino na steni je še bil napis: »Prekleti Augusto!« Ded in Tim sta se začudeno spogledala. »Kaj pa pomeni to?« »Ah, nič! To je verjetno še od tedaj, ko se je vrnil. Zdi se mi, da je prav ta ... gospod Augusto ... kriv njegove nesreče. Po mojem mu je prav ta Augusto ukradel nekaj, kar je bilo veliko vredno, gospod Silva¬no pa je imel to spravljeno tu. Kaj pa je to bilo, ne vem. Po sobi nismo stikali, edinole strežnica jo je en¬krat na leto pospravila.« »Kako, ukradel?« je že prav odlično govoril angleš¬ko ded. »Ali je bil tu?« »Jaz ga nisem srečal, po pripovedovanju očeta pa je bil. Menda celo dvakrat. Izdajal se je za prijatelja go¬spoda Silvana Vizantinija. Sicer pa je bil mornar in je tu pač prespal dvakrat po nekaj noči.« »In vaš oče je tujcu kar odstopil sobo gospoda Sil¬vana?« ni mogel Tim razumeti radodarnosti gospoda Cooperja starejšega. »Kaj pa bi naredili vi drugega! Ko je prišel, je pove¬dal, da ga je sem napotil njegov prijatelj Silvano Vi¬zantini ter mu dovolil, da prenoči v njegovi sobici ne¬kaj dni, toliko pač, kolikor dolgo je bila ladja zasidrana v New Yorku. Tudi gospod Silvano je delal tako. Zato pa si je tudi kupil to sobico. Namesto da bi pre¬nočeval na ladji ali da bi si najemal drago prenočišče kje drugje, je že po nekaj vožnjah kupil to sobico za¬se, za občasno prenočevanje. Oče mi je povedal, da mu je gospod Silvano obljubil, da jo bo pozneje, ko bo denarno bolj pri močeh, prodal nazaj njemu, sam pa si bo kupil posestvo nekje daleč stran od mesta. Žal se to zaradi tiste sporne zadeve z ladijskim dnev¬nikom, o kateri so pisali vsi naši časniki, ni nikoli zgodilo.« »Pa vi veste, kdo je bil gospod Augusto?« je previd¬no vprašal ded, da bi do konca sestavil bratovo zgod¬bo. »Ne!« Tudi onadva sta glede na odgovor raje zamolčala, da jima je to ime znano. »Pa morda vsaj veste, kakšen je bil ta njegov ... prijatelj mornar?« »Le kako naj bi vedel! Še oče je rekel, da ga ne bi spoznal, če bi se pozneje še kdaj srečal z njim. Za nas so vsi Evropejci enaki. Očetu pa je bilo pozneje žal, da je temu tujcu verjel, češ da je prijatelj gospoda Silva-na. Kaj pa naj bi mu vzel, s tem si še danes belim gla¬vo. Kaj posebno vrednega gospod Silvano ni mogel shraniti v tisti sobici. Denarja zagotovo ne. Sobarica, ki je enkrat na leto sobo pospravljala, je dejala, da ni nikoli opazila nobene druge stvari kot tisto, kar sem poslal vam.« »Pomeni, da je zgodba zaključena. Za vedno in za vse.« »Tako je.« Podal jima je roko in strežnici velel, naj ju pospre¬mi do vrtnih vrat. »Kje pa je ... umobolnica?« je Tim vendarle še zmogel toliko moči, da je vprašal strežnico ob slovesu. »Tamle za vogalom. Tristo metrov. No, tista siva streha. Zavod sv. Jožefa. Tudi ta zavod bodo jeseni porušili.« Potrta sta kar peš odšla tja. Pričakovala sta veliko dediščino - ali vsaj hišo na pomembnem kraju v mes¬tu - izvedela pa sta pretresljivo novico, da je dedov brat več kot šestdeset let preživel v umobolnici. »Toda le zakaj je izgubil pamet?« se je nenadoma ustavil Bruno. »Eden od tistih dveh prišlekov mu je vzel nekaj ze¬lo pomembnega. Očitno pa to ni bil denar. Denarja ni puščal v sobici. Premalokrat se je oglasil, da bi si to upal. Pustil je nekaj takega, kar je bilo videti nekorist¬no, zanj pa življenjsko pomembno. Ali nekaj zelo majhnega, tako rekoč nevidnega, nekaj takega, kar je imel lahko spravljeno nekje v sobici.« »No, zdaj vsaj veva, da je bil tu oče najinega znan¬ca, pustolovca Fabia, Luciano Augusto. Zaporniški kolega.« »Veva še več! Luciano Augusto ni bil le zaprt sku¬paj z mojim bratom, temveč sta skušala skupaj tudi pobegniti. Uspelo pa je samo Lucianu. To pa lahko pomeni, da se je Luciano napotil sem v Ameriko sa¬mo zato, ker je nekaj zvedel v zaporu ...« »Tako je! Silvano mu je verjetno zaupal, kje ima shranjeno nekaj zelo dragocenega in ker je bil Augusto na svobodi, je pohitel v Ameriko po tisto stvar sam.« »Ali pa je bila vmes še kaka ... tretja oseba ...« »Ki pa zadeve nič ne spremeni... Moj brat je takoj po izpustitvi iz zapora pohitel v Ameriko, ampak tiste stvari ni našel. To ga je tako prizadelo, da je zblaznel in končal v umobolnici. Kakor koli obračava, še ved¬no ne veva, za kakšno stvar gre. Po mojem to res ni bil denar.« Še preden sta prišla do kake pametne ugotovitve, sta že stala pred velikimi lesenimi vrati, na katerih je pisalo ZAVOD SV. JOŽEFA. Ker je bil ravno čas obiskov, ju je receptor spustil noter brez težav. »Koga pa iščete?« »Sva iz Slovenije, iz Evrope,« je povedal Tim nad¬vse prijazno, da ju ne bi kar takoj odslovili. »Iščeva gospoda, ki je živel v sobi skupaj s pokojnim Silvanom Vizantinijem.« »O, to je pa gospod Lenin!« je takoj vedel poveda¬ti zgovorni receptor. »Oprostite, tu varovance bolj po¬znamo po tistem, kar si predstavljajo, da so, kot pa po pravem imenu.« Gospod Lenin je sedel pod velikim košatim dreve¬som s Kapitalom v roki. Tudi na zunaj je bil precej po¬doben nekdanjemu voditelju sovjetske države. »Tovariša, s čim vama lahko pomagam?« ju je pri¬jazno sprejel kar sam. »Treba bo namreč pohiteti, kaj¬ti imam samo pet minut časa. Ob devetnajstih po moskovski uri sprejmem predsednika države Mongo¬lije, nato imamo večerjo s kitajsko delegacijo, ob enaj¬stih zvečer pa predstavo v Bolšoj teatru.« Povedala sta, da ga ne bosta dolgo motila. V pogo¬voru pa sta se kar takoj približala njegovemu pogledu na svet. Tim ga je zato takole vprašal: »Zanima naju samo to, ali vam je gospod Silvano Vizantini iz države Slovenije pustil kako diplomatsko sporočilo?« »Slovenija ni država, Slovenija je samo ena od treh jugoslovanskih dežel Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev,« ju je poučil Lenin. »Sporočilo pa imam za vaju. Kar cel kup diplomatskih sporočil se je nabralo, odkar se niste oglasili.« »Jugoslovanske železnice so bolj počasne,« se je opravičil Tim. »Kakšnega hitrega ladjevja pa nima¬mo.« »Vem, vem ... Bil sem v Boki Kotorski in sem si vse ogledal od blizu. Toda ko bo komunizem zajel tu¬di Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, bodo pre¬vozi precej hitrejši. Izvolite, tu so vsa pričakovana di¬plomatska sporočila! Pripominjam samo to, da sem jih komajda zadržal pri sebi.« Izročil jima je zavitek pisem, povezanih z rdečim trakom. Videti je bilo, kot da ju že dolgo pričakuje. »Hvala lepa, gospod ... tovariš Lenin! Hvala!« »Reče se: Zdravstvuj, tovariše!« In je odkorakal proč. Zunaj sta snopič hitro razvezala. Očitno je te pa¬pirje Silvano kdove kdaj izročil svojemu sostanovalcu in tako zanje nista vedela niti gospoda Cooper, ne sta¬rejši ne mlajši, kaj šele uprava umobolnice. Prvo pismo je bilo naslovljeno - o, kako lepo je bi¬lo to prebrati - ria deda. Vsaj tako je bilo videti. »Dragi brat! Ti misliš, da nič ne vem, pa jaz vem vse ... Ne poznava se, pa si moj brat ... Povem ti, da nisem kriv ... V šatulji so dragulji ... Imeti pa moraš kapitanov ključ ... Jaz bom umrl, ti pa še ne boš.« Dedu so stopile solze v oči. Torej je vedel zanj. Le kdo mu je povedal? Starši? Uprava umobolnice? Toda kakšna šatulja? In kakšni dragulji? Vmes je bilo pismo, očitno namenjeno Lucianu Augustu: »Izdal si me ... Jaz sem bil pošten, ti pa si ušel ... Kazen bo večja, kot je napisano v knjigah. Bodi sto¬krat preklet!« Torej bo držalo, da sta nameravala skupaj pobegni¬ti, potem pa je Lucianu Augustu to uspelo, Silvanu pa ne. Potem pa je Augusto šel v Ameriko. Zanimivo je bilo tudi pismo, namenjeno pazniku Abruzzu. Očitno ga tudi v Ameriki ni pozabil: »Umetnik človeka razume, ti pa si podlež brez du¬še ... Umrl boš kot jaz ... Ti pa boš imel na vesti greh drugega.« Bilo je videti, da mu niti v umobolnici ni odpustil, da ga je na begu ujel in je zato dobil še dve leti zapo¬ra. Pisal je tudi staršem: »Daleč od doma koprnim po istrski zemlji ... Rex je moja poguba ... Bolje bi bilo, da bi se poto¬pil z njim vred v globočine morja. Spomin pa še imam! CH/NES...3671/21 ... 3671/91... H20 ... Elektroliza ... Formula življenja ... Sto litrov vode, prosim!« Tu in tam, podobno kot pri oporoki, je bilo ven¬darle nekaj svetlih trenutkov. Škoda, da ni napisal kaj več. Ampak le kaj pomenijo te številke, te formule? Presenetljivo, ukvarjal se je res tudi s kemijo. Najzanimivejše se jima je zdelo pismo, namenjeno kapitanu Pinomaru. »Kapitanu dolge plovbe Francescu Pinomaru! Vse nas čaka kazen v peklu ... Nisem kriv ... Oprostite, ker sem bil tako pohlepen ... Kazen je prišla, pa ni za¬dela pravega ... Šatulja je potopljena ... Sto litrov vo¬de, prosim!« Pisma sta seveda vzela s seboj. V kakšnem drugem času in okolju lahko še marsikaj povedo. Vsekakor pa se je zdaj do kraja razgrnila žalostna usoda Silvana Vizantinija. New York sta zapustila z zelo čudnimi občutki. O gospodu Silvanu sta izvedela tako rekoč vse, Rexovemu zakladu pa nista bila prav nič bližja. Le kaj pome¬ni tista šatulja z dragulji? Je o njej kaj več vedel prav Silvano? »Da se bova dokopala do resnice, bo potrebna še ena prava akcija!« je na letalu ugotovil ded. »In to pod vodo, v notranjosti potopljene ladje. Deveti čut mi pravi, da je tisto, kar je Silvano iskal, še vedno na lad¬ji. V kabini št. 87, v kabini, katere ključ je imel samo kapitan Francesco Pinomare. Predlagam, da se oba vpiševa v potapljaški tečaj in na lastno roko raziščeva, kaj je v resnici v nedrjih Rexa.« Domov sta prihitela ravno še ob uri, ko bi se sicer lahko končala turistična tridnevna akcija Nore Benet¬ke. Namesto da bi polna vtisov pripovedovala o mes¬tu na koleh, se je doma uresničila predvsem nosilna beseda akcije. Timova mami in oči sta namreč med¬tem zvedela, da take akcije sploh ni. Zato je bilo do¬ma res noro.


KABINA ŠT. 87[uredi]

Ko stvar krene navzdol, se zlepa ne ustavi. In nič se ne da pomagati. Za povrh smo ljudje narejeni tako, da radi vsi tečemo v isto smer. Vedemo se, kot da drugih ne poznamo. Pa se velikokrat izkaže, da drugače sploh ni moglo biti. Tisti, ki razglabljajo o tem globlje, te¬mu radi rečejo - usoda! Tako je bilo usojeno. Vendar tudi to vedno ne drži. Razmišljanje je prišlo izpod receptorske kape neke dolge dežurne noči. Verjetno je globokim mislim ne¬koliko botroval tudi potapljaški priročnik, ki ga je imel ded v roki. Pri tem, da ko krene, rado krene po¬vsem navzdol, je imel v mislih predvsem potapljanje. Pri potapljanju gre pač najbolj navzdol. Takšen duh je vel tudi iz potapljaškega priročnika z naslovom Potap¬ljač. Čeprav dosežki v Človeški podvodni aktivnosti segajo v leto 4500pr. n. š„ seje pravi razvoj potapljanja začel z razvojem prvega hidrostatskega regulatorja na zahtevo' leta 1942. Njegova avtorja sta. Jacques Yves Cousteau in Emile Gagan, ki sta s priključitvijo regulatorja na jek¬lenko s stisnjenim zrakom omogočila človeku prosto giba¬nje pod vodo. Ded je razumel, da se tudi včasih ni bilo lahko po¬tapljati. Ko pa se je začel tisti znameniti Cousteau, ki smo ga vsi poznali s televizije po zapeljivi ladjici Ca¬lypso, potapljati s kisikovo bombo na hrbtu, je šlo laž¬je. Ob tem se je spomnil, daje pred nedavnim bral, da dva potapljača - pravzaprav ženska in moški - še ved¬no tekmujeta, kdo se bo globlje potopil na dah in to brez potapljaške opreme. Rekord je več kot sto petde¬set metrov, pod vodo pa ostajata po šest ali celo sedem minut. Poznavalci so ocenili, da bo to tekmovanje tra¬jalo tako dolgo, dokler eden od njiju ne bo ostal za vedno 'tam spodaj'. »Tujo zgodovino lahko preskočim,« si je rekel na¬glas in se lotil domače. V Sloveniji segajo začetki športnega potapljanja v le¬to 1936, ko je skupina navdušencev, zbrana okoli bratov Kuščer, izdelala prvo potapljaško čelado. Prvo društvo za podvodna raziskovanja z imenom Neptun je bilo usta¬novljeno leta 1951 v Ljubljani.. Kasneje nastala društva na področju Slovenije so se leta 1971 povezala v Zvezo organizacij za morski športni ribolov in podvodne dejav¬nosti. Zdaj je na svetu okoli sto podobnih potapljaških zvez. »S tečajem bo treba pohiteti!« je bil prepričan Bru¬no. Če je zvez sto, se bo v kratkem najmanj toliko društev potapljalo v morju med Izolo in Koprom. Osnovna oprema ABC: maska, dihalka, plavuti. Pas z utežmi: varnostna zaponka, spiro tip, najlon, bombaž. Potapljaška obleka: mokra/polsuha. »Se pravi, zadeva je kar zapletena. Ko sem gledal druge potapljače, se mi je zdelo, da je dovolj, če se ob-lečeš v potapljaško obleko, si nadeneš kisikovo bom¬bo na hrbet in že skočiš v morje ter plavaš kot delfin. Treba pa bo na tečaj k pravim potapljačem.« Spomnil se je, da je večkrat v črni kroniki prebral, da se je ta in ta potapljač zapletel v mreže pod vodo, da je zgubil orientacijo, da mu je zmanjkalo kisika in da je na¬sploh večkrat kdo ostal pod vodo. Verjetno je tudi v tem tičal razlog, da kaj dosti raz¬iskovalcev Rexa pod vodo ni bilo. Skoraj vsi potaplja¬či so bili slabo opremljeni, takoj po drugi svetovni vojni se je ta šport komajda začel razvijati, na dah pa se do Rexa pač ni dalo potopiti oziroma se v nekaj mi¬nutah tam spodaj v globinah ne da veliko najti. Kdove koliko časa bi še listal po potapljaškem pri¬ročniku, če ne bi k njemu prihitel Tim, nenavadno razburjen. »Kaj pa je? Ti je malica padla v morje, dragi moj Timotej?« »Huje! Pravkar sem videl dobrih sto metrov od obale brzeti mimo velik motorni čoln, na katerem je bil prav tak človek kot tisti Fabio Augusto. Zavil pa je naravnost proti Obračališču kočij.« »Se pravi, da sploh nikdar ni šel na Hrvaško. In da se je opremil z večjim čolnom in verjetno tudi boljšo opremo!« se je prijel ded za glavo. Spet je vse steklo po ustaljenem redu. Ded je brez milosti vrgel pokonci svojo nočno izmeno Maria in ga prosil, da ga zamenja za 'kake pol ure'. »Tokrat gre za nacionalne interese,« je še dodal. Mario je resno razmišljal, da bi vzel čez ves de¬dov poletni šiht. V službi bi bil nonstop štiriindvaj¬set ur, spal bi na delovnem mestu od enih ponoči do petih zjutraj, pa ne bi bilo nobenih težav s pre-oblačenjem več. Tako pa se je vsakič slačil in obla¬čil v pižamo, že naslednji hip pa je moral biti spet v uniformi. »Vzemiva motorni čoln, bova hitreje tam!« je pre¬dlagal ded. »In da ne bo direktor slabe volje, bom na¬jemnino za eno uro plačal jaz.« »Prav! Samo da ne bo potem v službi spet kaj na¬robe ...« »Kje pa!« se je zarezal Bruno tako glasno, da mu je proteza kar zašklepetala. »Taksnega honorarnega sode¬lavca, kot sem jaz, direktor že dolgo ni imel.« Ko sta pridrvela do ovinka, sta imela kaj videti! Dobrih sto metrov od obale, na morju pod izolsko bolnišnico, se je kar gnetlo čolnov raznih velikosti. Vmes pa je bila zasidrana tudi prava ladja, nenavadno podobna tisti Cousteaujevi lepotički, le da je bila ta precej večja. In s to razliko, da je na njej stalo veliko dvigalo z vidom in debelo plastično cevjo. »Vsem je zadišala potopljena kraljica pod morsko gladino.« »Pa je bilo res v zadnjem času že kar preveč napisa¬no o njej. Tudi revija Mare je Rexu posvetila štiri stra¬ni. Na televiziji pa je bila kar desetminutna reportaža.« »Kaže, da gre danes končno zares!« je bil prepričan tudi Tim. Oba sta začutila v tistem svojem malem turistič¬nem čolniču veliko nemoč. Pred njima je bila zasidra¬na velika ladja z vitlom, ob njej sta bila dva velika čol¬na, verjetno z izolskimi potapljači, tam je stal pustolo¬vec Fabio, ob strani pa televizijska ekipa, trije radijski reporterji, fotoreporterji ... Da o domačinih, ki so na veliko prodajali zijala, niti ne govorimo. »Zdaj je samo od najine pameti odvisno, ali bova prišla do tiste šatulje, ki jo omenja moj brat Silvano. Narediti se morava, kot da sploh ničesar ne iščeva. Če pa jo bo kdo potegnil na suho, jo morava spretno ... zmakniti, odtujiti, tako rekoč osvojiti zase. Vsi bodo verjetno pozorni na druge, večje zaklade z Rexa, mi¬dva pa veva, da se glavni skriva v šatulji... V šatulji so dragulji!« je dajal ded napotke Timu, kot bi bil na fronti tik pred odločilno bitko. »Nekaj sem se domislil!« so zažarele Timove oči. »Biti morava v središču dogajanja. Zato jim bom re¬kel, da bom vso stvar popisal za naše šolsko glasilo Ga¬lebi letijo visoko. Novinarjev, posebno lokalnih, ne smejo nikjer spoditi stran!« »Dobro. Akcija!« Najprej sta se ustavila pri dveh velikih čolnih, v katerih je bilo več kot deset potapljačev. Čeprav so bili že skoraj vsi oblečeni v potapljaške obleke, le glavni je bil na palubi, je Tim med njimi spoznal sli¬karja. Takoj ko sta se jima približala, je začel slikar obu¬pano kriliti z rokami: »Nezaslišano! Le kako se lahko dogaja kaj takega na naši obali! Pomislite, brez dovoljenja hočejo razis¬kovati in odpeljati naše podvodno bogastvo. Mi pa smo ravno predvčerajšnjim ustanovili Društvo za za¬ščito Rexa. Kot da bi se hoteli norčevati iz nas. Neza¬slišano!« »Nam lahko daste kratko izjavo za šolsko glasilo Galebi letijo visoko!« se je postavil Tim v resno držo. »Vse, kar mi boste povedali, bo v prvi številki.« Slikarju ni bilo veliko do šal, kar tako pa Tirna tu¬di ni hotel odgnati, temveč ga je preprosto prezrl. »Fantje, čim prej pod vodo! Moramo jih prehiteti. Po starem rimskem pravu potopljena ladja vedno pri¬pada tistemu, v katerega vodah se potopi.« Tole o Društvu za zaščito Rexa se je Brunu zdelo nadvse pametno. Takoj se bo včlanil, le da pride na kopno. Že zdaj pa je bil v mislih njihov veliki podpor¬ni član. »In kolikokrat ste že bili spodaj pri Rexu?« je dvig¬nil Tim prst v zrak, kot da bi bil palec mikrofon. »Kolikokrat, kolikokrat!« je bil zdaj nenavadno vznemirjen, že prav živčen slikar. »Desetkrat, dvajset¬krat. A nismo nikoli nič koristnega našli. Rexa prekri¬va najmanj meter mulja. Samo da zamahneš s plavut¬jo, ga dvigneš toliko, da je za tisti dan raziskovanje končano. Pač pa so moji fantje našli v okolici potop¬ljene ladje kar nekaj lepih kosov pohištva, nekaj krož¬nikov, pa tri koristne aparate ... Ve se namreč, da so po vojni mnogi Rex skušali tudi razstreliti. Celo Itali¬jani so prišli v naše vode in ga hoteli razstreliti.« »Pa drži, da je letos raziskovanje veliko lažje kot druga leta?« »Morda res. Vsi vemo, da je reka Pad skoraj usah¬nila in da letos Jadranskega morja sploh ne onesnažu¬je kot druga leta, slanost morja se je močno povečala, morje se samo čisti bolj kot kadar koli, zato pa je tu¬di vidljivost odlična, po trideset, štirideset metrov v globino.« »In kako je z Rexovim zakladom?« je postavil Tim še zadnje vprašanje. Slikar je bil ob pogledu na tujce tako razburjen, da je kar zletelo iz njega: »Rexov zaklad, Rexov zaklad! Vsi iščejo samo Rexov zaklad! Po moji teoriji je samo tretjina možnosti, da je še tam spodaj. In še to samo del zaklada. Kot je razvidno iz načrtov, je potovalna kabina št. 87 še ved¬no pod vodo. Kaj pa je v njej, ne ve niti sam Neptun. Mogoče so vse iz nje odnesli že prej. Recimo, ko je bi¬la ladja več mesecev zasidrana v Trstu. Mogoče so po¬tapljači, ki so skušali po vojni ladjo razstreliti, takrat našli zaklad in ga brez posebnega hrupa spravili na varno. Mogoče je tudi, da se je zaklad ob delni razstrelitvi sam razsul po morskem dnu. Lahko pa, da so ga odkrili tedaj, ko so ladjo več let skupaj razrezovali za železo in ga na tihem odnesli. Uradno ali zasebno. Če so ga uradno, so dragocenosti iz kabine 87 verjetno končale v Beogradu. Ali v Ljubljani. Večkrat se ob tem spomnim na primer, ko so na nekem ljubljanskem ministrstvu odkrili veliko vsoto denarja, pa niso vede¬li, kdo ga je prinesel in čigav je. Morda se je kaj po¬dobnega zgodilo tudi z Rexovim bogastvom. Mogoče pa je kabina 87 še vedno nepoškodovana in so vse dragocenosti še v njej. Bomo videli še danes ... Če bo¬mo prišli do nje.« Ker je prav tedaj z velike ladje nekaj pljusknilo v morje, nato pa je v vodo skočilo tudi šest potapljačev, sta se Bruno in Tim kar takoj zapeljala tja. Ko sta prišla bliže, sta presenečena ostrmela. Na premcu ni stal nihče drug kot - kapitan dolge plovbe Francesco Pinomare! V kapitanski uniformi in z me¬daljami na prsih je bil videti najmanj za pol metra več¬ji- Seveda, vse je jasno! Samo kapitan Pinomare ima pravi ključ do zaklada! »O, dober dan, gospod vitez!« sta ga vljudno po¬zdravila. »Kakšna čast, da se spet srečamo!« Glede na plovili, kapitanovo ladjo in njun čoln, je bilo videti, kot bi se srečala sredi morja nebotičnik in pasja utica. »Ohoho,« se ju je razveselil tudi on. »To ste pa vi, gospod Vizantini. Vi in vaš vnuk. Bodita prijazna in me počastita z obiskom na moji ladji. Kuhar priprav¬lja izvrsten čaj!« »Samo če smeva, cenjeni gospod vitez. Posebno bo vesel ponovnega srečanja z vami moj vnuk, ki bo na¬pisal obsežno reportažo o dvigovanju ladje Rex za šol¬sko glasilo.« »Lepo, lepo. Vidi se mu, da je nadarjen kot vaš spoštovani brat Silvano.« »Samo trenutek, gospoda moja!« ju je ustavil z ro¬ko in z odločnim glasom dal povelje: »Sesalnik v vo¬do! Tako, da! Spusti globlje! Še dva metra! Tako, da! Še pol! Tako, dobro je! Zdaj pa vključi motor! Dobro, deluje!« Ladja se je začela tresti kot ob potresu. Kako tudi ne, ko pa so potapljači spustili v globino debelo cev, ki je bila prek motorja povezana z ladjo, njen drugi del pa je tekel čez krmo daleč proč na morje. »Proučil sem vse do zadnje podrobnosti. Zasidrali smo se tako, da bodo imeli potapljači spodaj dovolj manevrskega prostora za veliko požiral no cev, mulj pa bomo na drugi strani odlagali tako daleč proč, da ne bo padal na razbitine Rexa. Res je, da bomo pri tem nekoliko vznemirili podvodni živelj, toda že jutri bo tu spet povsem mirno in tiho.« »Kako pa to, da ste se ... odločili za tole ... ekspedicijo?« je vprašal Bruno že prav strokovno. Poznalo se mu je, da je veliko prebiral potapljaški priročnik in da je v službi gledal tudi televizijo. Kakšna sreča, da so vse oddaje ponoči po dvakrat, trikrat ponovili! »Draga moja gosta, draga moja gospoda, povedati vama moram, da sem res dolgo premišljeval, ali bi se odločil za ta usodni korak ... To je bila moja najtežja odločitev ... Ne samo zaradi mojih let, temveč pred¬vsem zaradi spominov ... Moram priznati, da sem se prav bal srečanja s svojo potopljeno kraljico ... Veste, to je velika bolečina. Morda se bo slišalo bogokletno, pa vendar je res: laže se mi je bilo sprijazniti s smrtjo moje matere kot s tem, da je moja velika lepotica osta¬la za vedno pod morsko gladino. Pa sem si rekel tako¬le: knjige o Rexu mogoče niti ne bom napisal. O tej veličastni dami s pridihom 19. stoletja jo lahko napi¬še kdo drug. Pod vodo pa vendarle lahko še pokukam, da vidimo, ali ranjena lepotica še diha. Ko smo s so¬narjem - to je napravo, s katero lahko natanko pregle¬damo morsko dno - pregledali razbitine, smo začude¬ni ugotovili, da je velik kos ladje tako rekoč nepoško¬dovan. Kabina št. 87 je, kot je bilo videti, še v celoti pod vodo. Pravzaprav so vse kabine s številkami se¬demdeset, osemdeset in devetdeset tako rekoč nepo¬škodovane. Res so nekoliko stisnjene, morda je vanje vdrla tudi voda — v zakladnico verjetno ne — vse dru¬go pa mora biti tako, kot je bilo tedaj. Kakšna sreča, da je razvoj raziskovanja morja, potapljanja in dvigo¬vanja ladij toliko napredoval, da zdaj to lahko počne¬mo brez posebnih težav.« »In vi imate pri sebi tudi svoj ključ?« ga je narav¬nost vprašal Tim. »Seveda ga imam. Po petdesetih letih, odkar se je moja ljuba kraljica potopila, mi ga je iz spoštovanja do mojega dela poklonila sama genovska luška kapitanija. Za spomin seveda. A k sreči mi je bog naklonil visoka leta in mi bo zato prišel danes ključ nadvse prav.« Ded in Tim sta sklenila, da bosta srečanje s kapita¬nom zavlačevala čim dlje. Središče dogajanja bo pač tu. »Stran, pojdite stran!« so spet začeli vpiti člani izol¬skega potapljaškega društva. »Morje je naše! Rex je naš!« Začelo je še močneje bobneti. Očitno se je cev že dotaknila mulja, ki je ležal na potopljeni ladji, in ga začela sesati. »Deluje! Poženi z dvojno močjo! Hitro!« so si daja¬li znake potapljači in kapitan Pinomare. Daleč na drugi strani kapitanove ladje je začela bruhati iz cevi gosta vsebina. Ni bil le mulj. Vmes so bile tudi školjke, pa kamenje in deli Rexovih razbitin. »To je prava morska poezija!« se je smehljal kapitan Pinomare. »Če bi imeli takšno napravo prej, bi lahko dvignili vse zaklade, ki niso globlje od dvajsetih, tride¬setih metrov. Izvolita čaj, to je genovska poslastica. Zdravilne rastline je nabirala še moja mama - na hri¬bu Monte Castello.« Takoj ko je mulj začel padati na drugi strani ladje v morje, se je z obalne strani pognal pod vodo v po¬tapljaški opremi tudi pustolovec Fabio. Že od daleč je bilo videti, da gre raziskovat na svojo roko. »Spravite ga stran!« je zavpil kapitan Pinomare. »Če se bo preveč približal cevi, ga bo še pogoltni¬la!« A bilo je že prepozno. Fabio je izginil pod morsko gladino in ni ga bilo videti nikjer več. »Norec!« je dejal eden iz Pinomareve ekipe. »Po¬tapljati se je treba vedno v paru. Koliko solistov je že ostalo zaradi svoje sebičnosti pod morsko gladino!« »In kaj boste naredili... z zakladi... iz kabine 87?« je skušal nadaljevati svoje novinarsko poslanstvo Tim. »Še ne vem ... Kdove, ali so tisti, ki so bili morda pred nami tam spodaj, upoštevali staro morsko pravi¬lo ...« »In to je?« »Pol zaklada dvigni, pol pa ga pusti drugim, da ne bodo preveč razočarani, ko pridejo za teboj. O, gospo¬da moja, kako sebični smo postali danes ljudje! Vse bi radi zase, samo zase. Bogastva je res vedno enako, sa¬mo različno je razporejeno. Zato mora tudi zdaj osta¬ti še nekaj za druge. Poglejte, če je kabina št. 87 v res¬nici še vedno polna dragocenosti, je najbolj pošteno, da poiščemo svojce in jim vse to bogastvo vrnemo. Koliko ljudi bi s tem razveselili!« Bruno in Tim sta kapitanovo širokogrudnost pre¬vedla tako, da je njuno vsaj vse tisto, kar je v šatulji, ki jo je omenjal Silvano v pismih. »Policija, kje je policija!« so začeli obupano klicati člani Društva za zaščito Rexa. »Vsaj novinarji bodite toliko prisebni in pokličite policijo.« Na obali se je nabiralo vse več opazovalcev in tudi vse več novinarskih avtov. Reka vozil od Kopra sem je postajala vse daljša. Kot da bi se pripetila kaka hujša prometna nesreča. Sesalnik je deloval brezhibno. Mulj je kar letel z morskega dna po cevi navzgor in na drugi strani kapitanove ladje spet ven ... »Stop!« je čez nekaj minut zaklical kapitan Pinomare in odločno dvignil roko. »Sesalnik zdaj izključi¬te in vsi pod vodo!« Deset izurjenih potapljačev se je pognalo v morje, kot bi tekmovali. Tik za njimi so se pognali v morje tudi člani izolskega potapljaškega društva, kakor bi bi¬li druga tekmovalna ekipa. Prav v tistem trenutku je za nekaj hipov pogledal iz vode pustolovec Fabio. Ko je videl, da gre zares, se je znova hitro potopil. »Spodaj bo pa zdajle huda gneča. Se hujša kot na cesti,« je menil ded. »Najboljše bi bilo, da bi pred kabino 87 prižgali se¬mafor in bi vstopala po dva in dva,« je pripomnil Tim. Ni minilo niti pet minut, ko je na prizorišče prihitel policijski čoln. Ustavil se je tik pred kapitanovo ladjo. Policija je takoj zahtevala od Pinomara dokumente. Možje niti niso še dobro pregledali dokumentov, ko sta se pred ladjo pojavila dva potapljača. »Kabina št. 87 je še cela!« sta zaklicala vzneseno. »Še vedno je nepredušno zaprta. Vse druge so precej polomljene. Mogoče bi se dalo, če bi spustili v globi¬no vitel, dvigniti samo kabino 87.« »Jekleno vrv v globino!« je ukazal kapitan. »Spusti¬te vitel do konca!« Policija je popisovala naprej. »Kdaj ste pripluli v naše morje? Za koliko dni ima¬te dovoljenje? Kaj raziskujete pod morsko gladino?« Tedaj je stopil na sceno ded. Pravzaprav je odigral življenjsko vlogo. Stopil je h glavnemu policistu in ga vprašal: »Bi lahko opravil izpit za čoln na vaši policij¬ski postaji?« »Tega pa mi ne delamo.« »Kako, saj ste vendar policija?! Ali ni to uradni do¬kument?« »Oglasite se na luški kapitaniji. Kot mi je znano, lahko opravljate tam tečaj vsak mesec enkrat. V polet¬nih mesecih. Pozimi pa na dva meseca.« »Jeklena vrv nameščena okoli kabine!« je sporočil nekdo od potapljačev. »Dvigni! A počasi!« je ukazal kapitan Pinomare. Pri tem se je tudi sam ves tresel od vznemirjenosti. »Dviguj počasi!« je šlo od mornarja do mornarja. Policisti so bili ob tem tako presenečeni, da so ob¬stali odprtih ust. Za kaj drugega pa je bilo zdaj pre¬pozno ... Vitel je škripal vse bolj rezko. Bo zdržal ali bo popustil? Bo! »Umaknite se izpod tovora!« je ukazal kapitan. »Vsi daleč stran. Kabina št. 87 je v naših rokah!« Res se je kmalu zatem iz morja prikazala velika črna kabina. Kot neke vrste zabojnik za smeti. Samo na eni strani je bil vogal nekoliko poškodovan, drugače pa je bi¬la videti kot nova. Pa skoraj šestdeset let je bila v morju! »Italijani so bili od nekdaj najboljši gradbeniki na svetu!« je priznal Bruno. Vsi so opazili, da ima kapitan Pinomare solzne oči. Proti zabojniku je stegnil roke kot otrok in začel hripavo jokati: »O, kakšna sreča! O, moja lepotica, kdo bi si mislil, da se bova še kdaj v življenju takole od blizu srečala! Hvala ti, morje, hvala vsem bogovom vetra in valov, hva¬la vsem dobrim ljudem sveta! Zdaj bom lahko umrl!« Na tehnični napredek je pri zahvalah čisto poza¬bil ... Še preden se je dvigalo obrnilo in preneslo veliki zabojnik po zraku proti palubi, so iz vode pokukali potapljači. Tudi Fabio je bil vmes. »Previdno, previdno, da nam ne poškoduje ladje!« Strojnik je počasi obrnil stikalo v drugo smer in vitel se je začel spuščati, z njim vred pa tudi veliki zabojnik. Prvi so se znašli policisti. Stopili so naprej in le ne¬kaj metrov stran od vitla strumno spremljali spuščanje zaboja na palubo. »Zdaj pa popustite! Samo še pol metra je nad palu¬bo!« Kabina št. 87 je bila vsa v algah in mulju, sicer pa je bila videti povsem nepoškodovana. Tim in ded sta opazila samo to, da na vratih ni bilo velike medeni¬naste številke 87. »No, vidite, kako napredni ladjedelci smo bili že pred vojno!« je ponosno stopil naprej kapitan Pino-mare. »Ladjo smo izgubili, morja pa ne. Že od Ko¬lumba ga obvladujemo bolje kot marsikdo drug.« Od nekod je naenkrat priletel helikopter. RAJ. Ita¬lijanska televizija. Naša je snemala z obale. Z močnim teleobjektivom se je dalo dogajanje precej približati. »No, zdaj pa le odprite kabino!« je ukazal glavni policist kapitanu. »Tako in tako bomo dobili posnetek italijanske televizije, tako da bomo imeli tudi video-dokument!« »Počakajte, gospoda moja, počakajte! Zdaj se nika¬mor več ne mudi. In pospravite po morju. Kmalu od¬rinemo!« »Pa res imate - ključ?! Kapitanov ključ?« »Imam, imam,« je zadovoljno prikimal kapitan vsem navzočim. Stopil je k vratom kabine. Vsi so za¬držali dih. »Zdaj bo, kar bo!« »Ce sploh kaj bo!« Nenavadni občutek sta najbolje poznala ded in Tim. Pred nekaj dnevi sta nedaleč stran, na koprski obali, s prav takšnim pričakovanjem odpirala kovček z osebnimi stvarmi Silvana Vizantinija, »Kabina je tako odlično ohranjena, da se bo iz nje zdaj zagotovo usulo na tone dragocenosti,« je šepnil prvi policist drugemu. Očitno je tudi on ob dežur¬stvih prebiral revijo Mare. »Če so v njej res shranili dragocenosti bogatih lju¬di iz Rižarne, potem so to predvsem ogrlice, prstani, zapestnice ...« »Tudi kakšni diamanti so vmes. Pa kakšno drugo drago kamenje. Saj se mi bo še zmešalo od vsega!« »Kaj pa, če je kabina čisto prazna?!« Kapitan je slovesno potegnil izza srajce velik svetel ključ in ga s posebno poudarjenimi kretnjami vtaknil v odprtino. V ključavnici je Škrtnilo in ... Iz notranjosti je najprej priteklo nekaj umazane vode. Popolnoma vodotesna kabina št. 87 vendarle ni bila. Kapitan je stopil pol koraka naprej. Vrata so bila za ped višja od njega. »Prinesite svetilko!« je zaklical, da je votlo zadonelo. »Nič ne vidim.« Snemalec italijanske televizije se je po viseči lestvi spustil s helikopterja na ladjo in snemal tik pred kapitanovim nosom. Helikopter je tako ropotal, da so ka¬pitana komajda slišali. Zato je zaklical še enkrat: »Ba¬terijsko svetilko!« Ko se je le znašla v njegovih rokah, je na široko odrinil vrata, snop svetlobe pa je previdno tipal v notranjost. Sef pri šefu, cela stena samih kovinskih bančnih predalov z majhnimi ličnimi kovinskimi vra¬ti ... »Pa saj ni mogoče!« je presenečeno vzkliknil kapi¬tan. Prav vsi do zadnjega so bili - odprti! Ponekod so vrata predalov kar bingljala, skoraj pri vseh pa je bilo že od daleč videti, da je bilo vlomljeno z debelim dletom. »Oprosti, lepotička moja!« se je opravičeval kapi¬tan. »Po nepotrebnem smo te oskrunili.« »Ničesar ni!« je šlo od ust do ust. »Vse je izropano.« »To je pa tudi edino, kar je bilo spodaj še povsem nepoškodovano,« so povedali potapljači. »Pospravite in smer — Genova!« je ukazal kapitan. »Hopla! Tako preprosto pa ne bo šlo!« se je prebu¬dil komandir. »Prej bomo napisali še zapisnik. Še en¬krat dokumente, prosim!« »In visoko kazen boste plačali!« je zavpil s strani eden od članov Društva za zaščito Rexa. »Vdrli ste v naše podvodno bogastvo, hočete nam odpeljati vojni plen, brez dovoljenja ste se zasidrali pred pristaniščem ...« Obtožbe so kapitana močno prizadele. K sreči je medtem helikopter odletel, tako da se je dalo vsaj pogovarjati. »Prav imate, gospoda moja,« je spravil iz sebe skrušeno. »Če bi bili vsi taki morski roparji, kot sem se izkazal z dvigovanjem kabine št. 87 jaz, bi morje povsem izgubilo dušo. A nekaj sem moral storiti, če sem se hotel dokopati do resnice. Zato vašim potap¬ljačem predlagam, da tu postavite spomenik. Na tem mestu so se končale moje sanje, na tem mestu je po¬kopan italijanski ponos. Vse stroške bom poravnal. Kabino pa bom seveda izročil vašim luškim oblas-tem.« Slikar je snel potapljaško čelado in dodal: »To lahko storite samo v primeru, če postanete član našega društva.« »Prav.« »Dobrodošli med nami!« mu je podal roko. Skoraj hkrati se je pripetilo še nekaj usodnega. Po¬licisti so pač taki, da ne morejo nikoli mirovati. Eden od njih je medtem vstopil v kabino in osebno preve¬ril, ali so res vsi šefi odprti. Na svoje veliko začudenje je ugotovil, da so ena od vratc vendarle zaprta. »Stopi sem!« je rekel svojemu kolegu. »Zdi se mi, da so se tale vratca zataknila ali pa v sef nikdar ni bilo vlomljeno.« Med več stotimi so enega spregle¬dali. »To je nemogoče!« je odvrnil komandir. »Če so vlomili v vse druge, so zagotovo tudi v tega.« »Pa niso!« Oba sta si najprej od blizu ogledala vratca, potem tudi vse okolišnje vlomljene predale. »Res, tu ni vlomil nihče ... Le zakaj ne?« »Razlog je preprost!« je takoj ugotovil komandir. »Nekdo je imel ključ in mu ni bilo treba vlomiti.« Odšla sta h kapitanu in ga vprašala, kako je bilo s ključi bančnih predalov na ladji. »Glavni je bil moj!« je odvrnil kapitan. »Kot ste vi¬deli, gospoda moja, ima vsak sef, vsak bančni predal, dve ključavnici. Sef se je po normalni poti odprl samo tako, da sva hkrati, vsak v eno ključavnico, vtaknila ključ oba: lastnik šefa in jaz. Tako so bile dragoceno¬sti dvakrat varovane. Glavni je bil kapitanov ključ. Brez njega lastnik dragocenosti ni mogel do svojih stvari.« »To pomeni, da je imel nekdo pri sebi oba ključa tega šefa : kapitanovega in osebnega ... No, poglejva, ali najino predvidevanje drži!« Na silo so skupaj odprli še zadnji predal. Vsi so pričakovali, da bo popolnoma prazen, izropan, pa ... V nevlomljenem predalu je nekaj vendarle bilo! Šatulja! »Odlično!« se je zatresel ded. »Šatulja z dragulji! Bogata sva, Tim!« »In na njej so začetnice V. F.,« je pridušeno vzklik¬nil Tim, ko je šla šatulja iz rok v roke. Bila je lepo umetniško delo, a sama po sebi brez posebne velike vrednosti. »In zdaj sledi zadnje dejanje!« je oznanil kapitan Francesco Pinomare. »Tatovi vendarle niso bili tako hudo trdosrčni. Nekaj malega so kljub vsemu pustili za nas. Torej so poznali staro morsko pravilo ...« Brez težav, s prstom, je odprl pokrov in ... »Trije največji diamanti na svetu! Ogrlica iz samih smaragdov! Zapestnica iz draguljev!« Ded in Tim sta bila prepričana, da so v šatulji dra¬gulji. Dva, trije, morda pest draguljev. Ampak tudi v šatulji ni bilo nič! Spet novo razočaranje! Le kje so ti presneti dragulji? Nekje morajo biti! Drugače Silvano Vizantini ne bi bledel o njih. Goto¬vo se mu je zmešalo samo zato, ker niso bili več na svojem mestu, ko se je vrnil v Ameriko. Ne, to ne bo držalo! Ded in Tim sta skoraj hkrati prišla do enakega sklepa. Če bi bila šatulja shranjena v Ameriki, zdaj ne bi bila tu. Zgodba je drugačna ... »Vsi šefi so prazni! Pa saj to ne more biti res!« je vzkliknil komandir. »A očitno je! Kot kaže, je nekdo imel oba ključa pri sebi že precej prej, ko je nekdo drug ali pa več ljudi vlomilo v šefe. Sef je odklenil, vzel iz šatulje vsebino, potem pa ga spet zaprl. Tako ni vzbudil nobene po¬zornosti, in seveda natanko je vedel, kaj je v šefu,« je rekel Bruno. »Dobro sklepaš; In ista oseba se je potem, ko je bi¬lo časa precej več, recimo, ko je bila ladja več mesecev zasidrana v Trstu, vrnila na ladjo - ali pa se z ladje ni¬koli sploh ni izkrcala - ter na silo odprla še vse druge šefe. Tega pač ni odpirala, saj je bila vsebina že pri njej,« je nadaljeval Tim. »Nisi zaman moj pomočnik!« Tim je sklenil, da bo dvigovanje kabine št. 87 si¬cer opisal v šolskem glasilu, tale pogovor pa bo mod¬ro zamolčal. Kako tudi ne, ko pa je bila šatulja last prav tistega gospoda Valentina Fleminga, ki je na lad¬ji zbolel, se izkrcal v New Yorku, potem pa je o tej skrivnostni šatulji sanjal dedov brat... »Že vem!« je glasno pomislil Tim, ko sta se odpra¬vila k obali. »Šatuljo je ukradel oče Fabia Augusta. Že prej jo je moral... vzeti tvoj brat... in jo shraniti v tis¬ti podstrešni sobici ...« »Napačno!« ga je prekinil Bruno. »Našli so jo ven¬dar tu, v predalu. Če bi bila kdaj v sobici, je Fabio Augusto ne bi noč in dan iskal. In ne bi bil enako ra¬zočaran kot midva. Ali nisi videl njegovega obraza? Najraje bi kar planil v policista, pa si ni upal. Ko pa je videl, da je šatulja prazna, bi se bil najraje vrgel v mor¬je od razočaranja ... Zaklad, o katerem mu je pripo¬vedoval pokojni oče, je pustolovec Fabio v resnici is¬kal ... A iskal je samo ključek od šatuljice.« »Imaš prav!« se je strinjal Tim. »Nekaj sva spregle¬dala. Zaklad iz šatulje je vzel nekdo, ki ga midva ne poznava.« »Imava pa veliko prednost pred drugimi,« je ugo¬tovil Bruno. »Imava veliko več podatkov, kajti za vse druge je raziskovanje s tem odkritjem končano. Kapi¬tan Francesco Pinomare se bo zdaj zagotovo pomirjen zasidral v domači luki, pustolovec Fabio bo razočaran odšel raziskovat kaj drugega, vsi nama bodo dali mir, v igri sva samo še midva ...« Na obali je Tim privezal čoln k skali in se pomešal med novinarje, da bi o tej nesrečni morski kraljici, ki ni imela v svojih nedrjih nobenega zaklada, zvedel še kaj novega od domačinov. Za koprski radio je ves vznesen pripovedoval ribič Antonio: »Seveda se še dobro spominjam bombardiranja Rexa. Bilo je ravno na dan malega šmarna, torej 8. sep¬tembra leta 1944. Na obali sem šival mrežo - to je tamle čez, kakih tristo metrov - ko je izza hriba prile¬telo osem lovcev bombnikov ...«In tako naprej. Drugi domačin je razlagal televizijskemu novinar¬ju, kaj se je zgodilo z Rexom po vojni. »Domačini smo se res tu in tam potopili v njeno nedrje in vzeli kakšno koristno stvar zase. Ampak prav zaradi ladje Rex so se k nam priselile številne dalma¬tinske družine, saj so bili njihovi moški izvrstni rezalci kovin.« Tim si je to razložil s podobo, da je bila ladja že pred mnogimi leti temeljito oskubljena, zdaj pa so ji vzeli še dušo. Najzanimivejši pa se mu je zdel neki učeni gospod, ki je ves razgret razlagal svojemu kolegu. »Veš, vsak z obale ima svojo zgodbo o Rexu. Kako tudi ne, ko pa je toliko let bodla v oči! Šele ko jo je dvigalo Veli Jože dvignilo in je ostal v vodi samo spod¬nji, manjši del, so se pripovedi o njem nekoliko poleg¬le. Nečesa pa verjetno ne ve nihče. Ali pa le malokdo. V eni od kraških glasbenih šol, menda v Sežani, ima¬jo še vedno - klavir z Rexa!« »Daj no mir, ta je pa lovska! Še tega, kako so danes dvigovali kabino št. 87, mi v Ljubljani ne bo verjel vsakdo!« »Pa je res! Veš, več pomembnejših predmetov z Re¬xa je bilo označenih s kraljevo krono in napisom Rex.« Tisto dopoldne je Tim «posnel« v svoj spomin še na ducate podobnih zgodbic o Rexu. Koprski radio in televizija sta mu zvečer posvetila posebni oddaji, Pri¬morske novice so naslednjega dne izdale prilogo, v Slovenskih novicah pa je bil na dveh straneh objavljen pogovor s kapitanom dolge plovbe Francescom Pinomarom. Vse oddaje in vsi članki so se končali z ugo¬tovitvijo, da je poslednja skrivnost potopljene kraljice končno razkrita in da Rex za vedno odhaja v zgodovi¬no. »Morda za vas, za naju zagotovo še ne,« sta si uda¬rila v roki Bruno in Tim in še naprej budno spremlja¬la vsako besedo. Ves čas pa sta se jima v misli kradla dva ključa: ka¬pitanov in ključ gospoda V. F. Slutila sta, da sta to tu¬di ključ do dokončnega razkritja velike skrivnosti.


IMETJE GOSPODA FLEMINGA[uredi]

Življenje so zgodbe. Zato da jih pripovedujemo in poslušamo. Bolj ko so drzne, bolj so naše. A v današ¬njem času predvsem pripovedujemo, drug drugemu pa le redko prisluhnemo. Kot da smo vsi središče sve¬ta, drugi pa bi morali le krožiti okoli nas. »Midva ne bova nikdar taka,« sta si Bruno in Tim segla v roki kot prava zaveznika. »V tem, da znava pri¬sluhniti tudi drugim, je najina prednost.« Izkoristila sta jo takoj po dvigovanju zaklada z Re-xa. V krogu vsaj nekaj sto kilometrov namreč ni bilo časnika, radia ali televizije, ki ne bi poročal o potop¬ljeni kraljici. Na dan so začele prihajati take podrob¬nosti, kot da se je potopitev zgodila včeraj. Oglasil se je neki Pirančan, ki je še kot mulec delal v genovski ladjedelnici. Potrdil je, da je bila kabina št. 87 narejena iz posebno odličnega jekla. »Prosim!« Kabina je zdaj stala na parkirišču pred izolsko marino in jo je lahko vsakdo videl. Tam jo je odložil kapitan Pinomare. Javil se je tudi neki Rimljan, ki je kot najboljši učenec v višji pomorski šoli v Genovi dobil za na¬grado potovanje z Rexom prek oceana. Dobro se je spominjal viharja nekje pred ameriško obalo, ki ga je kapitan Pinomare premagal z nezmanjšano hitrostjo. »Dobro jutro!« O tem je vendar pričal Rexov mod¬ri trak! Neki Belokranjec je trdil, da bi moral biti med po¬sadko, ko so odvlekli Rex v naše vode, pa je pri ljubi¬ci v Trstu zaspal in tako ni bil na ladji. Pozneje je bil prepričan, da je ušel gotovi smrti. »Pri farni cerkvici zvonček že zvoni...«je kot v od¬govor zabrundal Bruno v ljudskem slogu. Javil pa se je tudi neki domačin, Andrej Comino, ki je povedal skoraj neverjetno zgodbo. Zapisana je bi¬la v Primorskih novicah. Kot veste, je nastalo na širšem tržaškem območju po vojni tako imenovano S. T. O., Svobodno tržaško ozem¬lje, za katero se dolga leta ni vedelo, komu naj pripada: Italiji ali Jugoslaviji. Razdeljeno je bilo na cono A in co¬no B. Pozneje so zavezniki cono A predali našim zahod¬nim sosedom, cona B pa je pripadla nam. Prav lahko pa bi se zgodilo, da ne bi dobili niti cone B. Ne glede na to, kje smo živeli Slovenci, je treba poudariti, daje bila me¬ja pred drugo svetovno vojno pri Postojni. Vsekakor pa je več let med obema državama vladala neke vrste napetost, seveda pa tudi med conama, saj se ni vedelo, kaj bo. Lah¬ko bi rekli, da nas je v nekem pogledu povezoval in obe¬nem ločeval prav Rex. Potopljena ladja je bila največji predvojni italijanski ponos, hkrati pa tudi slovenski naj¬večji vojni plen. Dobro se še spominjam, ko je na dan od¬hoda zadnjega nemškega vojaka eden izmed hrabrih Slo¬vencev izobesil slovensko zastavo s peterokrako rdečo zvez¬do prav na dimnik Rexa, kije tedaj še gledal iz vode. To sem vam povedal zato, da boste razumeli takratne razmere. Nekega dne smo na vojaškem poveljstvu v Kop¬ru - bil sem operativni komandant manjše enote v coni B - dobili prošnjo, da si želi italijanska delegacija ogle¬dati razbitine Rexa. Moji nadrejeni so sklicali sestanek in se posvetovali z nami, ali naj to Italijanom dovolimo ali ne. ,Če jim dovolimo, nam lahko z Rexa odnesejo kaj ko¬ristnega, 'je menila večina udeležencev. ,Splohpa so Ita¬lijani vojno izgubili in zdaj nimajo kaj iskati v naših vo¬dah. ' Do njih se moramo vesti čim bolj prijazno, so menili zmerni. Ce bomo kazali sovraštvo, ne bo dobro za na¬daljnja pogajanja. Predlagam, da jih spustimo k Rexu, vendar pa jih ves čas nadzorujemo.« Zmagala je zmernejša struja. Tako seje pomladi leta 1946pojavil v naših ozemeljskih vodah italijanski čoln s tremi potapljači. Prepričani smo bili, da bodo prišli sa¬mo trije navadni vojaki. Ko smo videli, da gre za preva¬ro, smo jim preiskovanje Rexa omejili na dve uri in jim zabičali, da s potopljene ladje ne smejo odnesti niti ši-vanke. Res so vsi trije potapljači takoj izginili pod vodo in dolgo ni bilo nobenega na površje. Očitno so ime¬li natančne načrte notranjosti potopljene velikanke. Seveda pa jim je gibanje omejevala nepopolna potap¬ljaška oprema. Zdi se mi, da se je takrat potapljač lahko zadržal pod vodo največ pol ure. Po dveh urah so bili res vsi spet v čolnu. Ker pa smo se mi vendar¬le bali, da so nam vzeli kakšno dragocenost z Rexa -že tedaj so krožile zgodbe o bajnih dragocenostih v kabini št. 87, kjer naj bi bili Nemci shranili zlato in druge dragocenosti zapornikov iz Rižarne - smo jih meni nič tebi nič odpeljali na zaslišanje. Ker sem znal dobro italijansko, sem vodil to preiskavo. Izka¬zalo seje, da potapljači nimajo pri sebi prav ničesar. Vzeli niso niti tega, kar bi lahko. Nasploh so bili pri¬jetni fantje. Vseh treh se natanko spominjam, naj¬globlji vtis pa je naredil name neki mladenič, ki mu je bilo ime Marino, pisal pa se je Fleming, menda po očetu pilotu. Ob tem priimku je dedu in Timu srčni utrip moč¬no poskočil. Zavzeto sta brala naprej ... Vse tri potapljače smo izpustili in jim celo naroČili, naj pozdravijo naše zahodne sosede. Na odnose je bilo pač treba paziti. Dogodek bi morda pozabil, če se ne bi z vsemi tremi fanti srečal še enkrat. Zdi se mi, daje bilo to v juliju ali v avgustu istega leta. Italijanske oblasti so nam namreč poslale prošnjo, da bi z Rexa izčrpale nafto, ki je je bilo več tisoč litrov. Moji nadrejeni so bili odločno proti. Očitno so potapljači prišli pogledat, ali je v nedrjih lad¬je kaj nafte, te pa je tedaj zelo primanjkovalo. «Rex je potopljen v naših vodah in zato je tudi nafta naš plen! so menili moji tovariši. , To že, vendar gre tudi za dobre odnose', sem jih pre¬pričeval. , Kaj pa je nekaj tisoč litrov nafte v primerjavi s tem, da mi dobimo celotno Svobodno tržaško ozemlje. Pred zavezniki se moramo pokazati kot zmerni. Verjetno pa tudi nimamo naprav, da bi to nafto prečrpali sami.'« Prevladalo je moje mnenje. Res nismo imeli nobenih velikih cistern, kaj šele kaj drugega. Po drugi strani pa smo se tudi bali, da bi se začela nafta kar sama cediti iz Rexa. Lahko bi nam onesnažila celoten zaliv. Zato smo po dolgotrajnih pogajanjih in za skromno odškodnino vendarle dovolili, da pridejo po nafto. Ampak samo po nafto! Pripeljali so se s tremi cisternami velikankami. V glo¬bine Rexa seje spustila ista trojka kotprejšnjikrat. Nad¬zirali smo jih iz čolna in s kopnega. Bilo je namreč kar veliko takih, ki so menili, da Italijani niso prišli samo po nafto. Vpodpalubje so napeljali debelo cev in res jim je tu¬di uspelo, da so nafto začeli prečrpavati v prvo cisterno. Takrat pa se je zgodila nesreča! Iz ladje so bruhnili plameni, začela je goreti. Skoraj tako goreti kot ob bombardiranju leta 1944. Očitno se je nafta vžgala. Tisti na kopnem so bili toliko prisebni, da so cev od¬klopili od cisterne ter jo takoj, z vsemi tremi cisternami, pobrisali. Še danes jih vidim, kako so bežali. Mi jih pač nismo zasledovali, saj je bilo očitno, da po nafto ne bodo več prišli. Potapljači pa sojo krepko skupili. Dva sta kmalu po iz¬bruhu požara priplavala na površje poškodovana, tretjega pa ni in ni bilo ... Prepričani smo bili, da je za vedno ostal tam spodaj. In to je bil prav tisti, kije bil meni še posebej simpatičen že od prvega srečanja, Fleming. Cez dolgih deset minut seje le pojavil tudi tretji. Vsa potapljaška oprema mu je gorela. Skočil sem v morje in mu pomagal. Zdaj nismo bili več Italijani in Slovenci, temveč samo ljudje. Še danes ne vem, kako nama je uspelo odvreči gorečo ob¬leko in priplavati do našega čolna. Fleming je imel hude opekline po vsem telesu. Presneto grdo jo je skupil. Takoj smo ga odpeljali v našo vojaško enoto, mu dali prvo pomoč, ga povili in namazali s hladilnim mazilom. Pri nas je ostal cela dva dni. Stvar se je namreč za¬pletla zato, ker so vsi trije vozniki s cisternami kar pobeg¬nili mimo vseh naših straž, te pa so celo streljale nanje. Naši so zato vložili protestno noto, češ da so nam Italija¬ni prišli namenoma onesnažit morje. Na srečo je najini madež na morski gladini v dobrem dnevu zgorel, v not¬ranjost ladje pa se ni razširil. Potem je planila na dan še hujša novica: «Rex je največja italijanska sramota, zato so ga po¬tapljači prišli — razstrelit! Pri enem od potapljačev smo našli večjo količino razstreliva.« Ne vem, kaj je bilo res, vsekakor pa je bilo sode¬lovanja z Italijani konec. Tako in tako je ves čas po¬tekalo na robu zaupanja. Pravzaprav so bile naše oblasti res širokogrudne, da so dovolile obisk Rexa in celo prečrpavanje nafte. Danes verjetno ne bi. Sam sem se v tistih dveh dneh največ ukvarjal z opečenim potapljačem. Postala sva prava prijatelja. Povedal mi je, od kod je doma, kaj dela, koliko časa se že uk¬varja s potapljanjem in podobno. Na Rexa niti ne bi prišel, če ne bi bil v veliki denarni stiski — za podvig je bila obljubljena lepa nagrada — in če ne bi prav s to ladjo pred vojno odpotoval v Ameriko njegov brat.« In tu je bilo za deda in vnuka zgodbe konec. Za njiju, ki sta znala tudi poslušati. Kdo drug bi to zgod¬bo prebral, onadva pa... »Akcija!« je ob teh zadnjih vrsticah vzkliknil ded. »Jasno kot beli dan je, da je to sorodnik Valentina Fle-minga, V. F. Hitro k njemu!« Poklicala sta na uredništvo Primorskih novic, dobi¬la novinarja, ki je obiskal Andreja Comino, ter od nje¬ga izvedela, kje živi. Starost življenja je preživljal v skromni istrski vasi¬ci nad Gračiščem. Vsi mlajši so se odselili v Koper, v stolpnice, on pa je čakal smrt v kamniti hiši na vrhu griča. Družbo sta mu delali dve kozi. Ob hiši je imel posajenih nekaj trt, pomagal pa si je tudi z vrtičkom, na katerem je zorel ognjeno rdeč paradižnik. »Pa je vse tisto, kar ste povedali novinarju, čista res¬nica?« »Čista,« je dvignil roko v zrak starček, kot bi prise¬gal na sodišču. »Pa se morda še spomnite, od kod je bil ta Marino Fleming?« »Kajpada! Iz Nabrezine. To je kraj, ki je danes predmestje Trsta, nekdaj pa je bila velika slovenska vas. Še dobro se spomnim, ko mi je pripovedoval o ve¬likem nabrežinskem kamnolomu, iz katerega so pred desetletji vozili kamen celo na cesarski Dunaj.« »Je povedal o sebi še kaj več?« »No, spomnim se tudi, da je bila njihova domačija na vzhodni strani Nabrežine, tam, kjer so bila pred leti še polja in travniki, zdaj pa je vse zaraščeno. Zadnjič sem bral, da nameravajo zdaj prav tisti del Nabrežine pozida¬ti s stanovanjskimi hišicami.« Starček je bil očitno kljub starosti in skromnemu bivanju zelo razgledan. Vsekakor je njegova umska svežina jamčila, da je bilo tudi tisto o povojnem prečrpavanju nafte z Rexa resnica. »Pa ste imeli s tem Flemingom še kakšne stike?« »Nisem. Žal je mladenič zaradi hudih opeklin kmalu po tistem umrl. To vem tudi zato, ker smo bi¬li nekoč z upokojenci na izletu v Nabrežino, pa mi je neki učitelj, zgodovinar, potrdil, da je bil to prav ta Fleming. Oče pa je bil menda mornar ali pa pilot, te¬ga ne vem natanko, in je prišel v Trst iz Anglije.« Bruno in Tim sta se lepo zahvalila za prijazen spre¬jem in zamišljena odšla. Sled za Flemingom se je torej za vedno izgubila. »To, da je bil Flemingov brat na potopljeni ladji v kabini št. 87 pred vsemi drugimi, ne bo držalo ...« »Seveda ne. Nemogoče bi bilo odpreti kabino pod vodo. Vodo tesna je že bila, ampak če bi kdo odprl vra¬ta, bi voda vdrla vanjo z vso močjo.« »Se pravi, da je kabino št. 87 nekdo odprl že prej. Na suhem. Drži pa, da je bila tista šatulja last prav tega Fleminga, katerega brat je izčrpaval nafto z Re-xa. Kaj pa, če bi se kljub vsemu odpravila v Nabreži¬no, kaj? To je za naju popoldanski izletek po malici.« Nabrežina leži visoko nad Trstom, ob cesti, ki pe¬lje proti Benetkam. Se danes je prava vas, le da se te¬ga od daleč ne vidi. Ko pa sta se ustavila, sta videla, da mesto res sili tudi tja gor, kljub temu pa ni bilo še ta¬ko hudo. »Zgodovino vsake vasi, vsakega naselja se da naj¬lepše razbrati na pokopališču,« je menil Bruno. »Hočeš reči, naj greva pogledat, ali so na nabrežin-skem pokopališču res pokopani Flemingi ...« Nabrežinsko pokopališče je v primerjavi z nekate¬rimi drugimi obmorskimi vasicami res nenavadno ve¬liko-in lepo urejeno. Kako tudi ne, ko pa je tu kamna več kot dovolj! Zato so skoraj vsi spomeniki veliki in lepo oblikovani, kar kaže na komaj smiselno tekmo¬valnost med živečimi. Nekaj metrov stran od vhoda sta zagledala veliko grobnico, na kateri sta bili zapisani tudi dve, za njiju zelo pomembni, imeni. Valentino Fleming 13. 3. 1911-4. 11. 1937 Marino Fleming 26. 5. 1919 - 18. 9. 1946 »Torej je umrl že septembra tistega leta, ko so pre-črpavali nafto z Rexa!« sta sočutno ugotovila. Kako drago je plačal svoj pogum! Stopila sta v cvetličarno in kupila šopek, da bi ga odnesla na grob. »Raje vzemita tega polsuhega,« jima je svetovala prodajalka in to kar v slovenskem jeziku. »Bo dlje tra¬jal ...« Seveda Bruno in Tim ne bi bila Bruno in Tim, če se ne bi še podrobneje pozanimala o družini Fleming. »Jaz jih nisem poznala, moja mama pa je večkrat pripovedovala o njih,« je povedala prodajalka cvetja. »Nekdaj je bila to ugledna in bogata družina.« »Bogata?« Kot je pripovedoval tisti gospod iz istr¬ske vasi, je šel mlajši Fleming prečrpavat nafto samo zato, ker je bil v denarnih škripcih. »No, saj sama vidita, kakšno grobnico imajo!« »Pa je vaša mama še živa?« »Kje pa! Že deset let je v grobu. Če se zanimate za Flemingove, bi vam morda kaj več o njih povedala na¬ša soseda Angela. Drugo leto jih bo imela petindevet¬deset, pa je še zdrava in čila kot kaka šestdesetletnica. Po poti za pokopališčem greste najprej naravnost, na¬to pri kapelici zavijte na desno, pri semaforju levo, po¬tem pa naravnost, tako dolgo naravnost, da boste na samem zagledali staro hišo z rumenim pročeljem.« Opis je bil tako natančen, da nista mogla zgrešiti. »O, za naše sosede se zanimate, za naše sosede!« se ju je razveselila starka, res nenavadno živahna. »Bos¬ta kapučin? Bosta ga, zakaj pa ga ne bi! Čakajte, fan¬tiču bom pa prinesla mali nov sok. Sem ga sama na¬redila.« V trenutku so bili sredi klepeta o Flemingovih. »Ja, sosedovi so bili res zelo ugledna družina,« je gospa Angela Flemingove pohvalila kar takoj. »Z vse¬mi štirimi smo se dobro razumeli, tudi s fantoma. O, kakšna škoda, da sta tako nesrečno končala!« »Kako pa je bilo ... z njima?« je vprašal Bruno na¬videzno neprizadeto, roka pa se mu je od živčnosti za¬čela spet kar sama tresti. »Posebno starejši brat Valentino naju zanima ...« »Valentino bi dobil, če bi danes še živel, zagotovo Nobelovo nagrado. Ja, je bil tak izumitelj, da mu ga ni bilo para pod soncem. V nabrežinskem kamnolomu še danes uporabljajo dvigalo, narejeno po njegovih na¬črtih. V Piccolu pa sem lani brala, da so v Trstu našte¬li dvanajst izumov, ki so plod njegovega genialnega uma. Od vodometa na Glavnem trgu do črpalke, s ka¬tero prečrpavajo nafto v pristanišču. Veste, na papirjih pa je imel tudi že tak izum, da bi se spremenil ves svet. Meni je to osebno povedal. Za kaj je šlo v resnici, pa ne vem. Kakšna škoda, da je tako kmalu umrl, kakšna škoda!« »Kako pa je ... umrl? Ali kaj veste o tem?« Starki so se zabliskale oči. »Vem, vse vem! Saj sem bik prav jaz tista, ki sem dala vpisati na Flemingov spomenik letnice smrti obeh bratov. Po podatkih newyorskega matičnega ura¬da ... ali kako se to že tam reče ... je umrl natanko 4. novembra istega leta, ko je odšel na ladjo. Takoj po vseh svetih. Le nekaj dni po tistem, ko je priplul v Ameriko. Vidite, to je bil njegov ameriški sen! Žalost¬no, ali ne? Njegov brat pa se je ponesrečil na ladji Rex v Sloveniji. Pri prečrpavanju goriva. O tem je pisal ves tržaški tisk. Prav jaz sem poskrbela za njegov dostojen pogreb. Kako tudi ne bi, ko pa smo bili sosedje in ko smo tako poceni kupili posestvo od njih.« »Posestvo ste kupili od njih?« »No, ne samo posestva. Vse, kar so imeli...« Zagle¬dala se je skozi okno in se ustavila, kot bi se srečala z neprijetnimi spomini. »Zakaj pa so prodali? Kdaj pa je bilo to? Je posest¬vo prodal Marino tik pred smrtjo?« »Ne, ne, drugače je bilo ... Marino je bil velik re¬vež. Toda zavestno je šel v to. Njegov brat Valentino je bil izumitelj in je med drugim izumil nekaj, česar ni še nihče na svetu. Vem samo to, da je bilo nekaj v zve¬zi z vodo. Kar naprej je delal poizkuse v tisti svoji ba¬raki na koncu posestva, nekega dne pa ... bumf! ... in vse skupaj je odneslo v zrak. Valentino se je komaj re¬šil, Marino pa je bil še otrok. Oče in mati sta naspro¬tovala vsem nadaljnjim poizkusom, toda to Valentina ni odvrnilo od dela. Se danes ga vidim, kako je neke¬ga večera pridrvel k meni. Bil je ves rdeč v obraz. Od tal pa je skakal kar za pol metra. Kot bi bil malce nor. ,Zdaj vem, kje je bila napaka, zdaj vem, kje je bila na¬paka!' je govoril kar naprej. Odšel je v Trst k nekemu profesorju. Ta pa mu ni hotel dovoliti, da bi svoj izum preizkusil v njegovem laboratoriju. Dolgo je bil ves poklapan. Kar naprej je hodil v Trst in Milano in na¬biral neke inštrumente. Potem je spet nekega dne, v tisti njegovi popravljeni baraki ob gozdu, reklo bumf! in barake ni bilo več. Inštrumentov pa tudi ne. Oče se je tako razburil, da je sinu prepovedal delati vse na-daljnje poskuse. Nič kaj dobro se nista razumela. Po¬tem pa ...« »No, kar povejte!« »Leta 1937 sta oba stara Fleminga umrla. Drug za drugim, v enem samem letu. Komaj štirinajst dni po materini smrti - ona je umrla za možem - sta se pri meni nekega večera ustavila oba sinova: Valentino in Marino. Valentinu je bilo tedaj šestindvajset let, Ma¬rino pa je postal polnoleten. Prosila sta mojega moža, naj kupi njuno posestvo, hišo, vse, kar so imeli. Mi te¬ga nismo potrebovali in smo odklonili. Prišla sta še dvakrat. Vsakokrat sta ceno znižala za četrtino. Potem pa ...« »No, ste kupili?« »Smo, kaj pa smo hoteli drugega! Za zelo nizko ce¬no. Bila je gospodarska kriza in posestva niso bila ve¬liko vredna. Tudi midva sva bila precej na tesnem. Vzela sva posojilo in ... posestvo s hišo vred je bilo na¬jino.« »S hišo vred? Kje pa je potem živel Marino?« »Se naprej v domači hiši. Dogovorili smo se, da mu ena soba pripada do konca življenja. Ker je revež kon¬čal že leta 1946, smo že tedaj postali lastniki celotne¬ga Flemingovega posestva.« »In zakaj sta brata vse skupaj prodala?« »Počakajte, saj vama bom vse povedala!« ju je ustavila kar nekam jezno. »Zgodbe še ni konec. Pro¬dala nista samo posestva in hiše, temveč tudi vse drugo imetje, ki ga je imel gospod Fleming. Imel je namreč manjši hotel v Gradežu, ki so ga upravljali drugi, sam pa je dobival toliko od njega, da je imel za dostojno življenje. Tega takoj niti ne bi zvedela, če se ne bi nekega dne pojavil v naši kuhinji sam Valentino s tremi dragocenimi kamni v rokah. ,Poglejte, soseda!' mi je rekel, ,tole je zdaj naš hotel!' Prodal je hotel in za kupnino kupil tri ... zdi se mi, da so bili dragulji ...« »Pa je brat Marino kar mirno gledal, kaj je delal Valentino?« »Celo sam ga je vzpodbujal k temu. Za denar, ki sta ga dobila za posestvo in za vse drugo, sta kupila švicarske delnice. Bila sta poštena in odkrita fanta. Tu¬di delnice sta mi pokazala. Pravzaprav mi jih je poka¬zal samo Valentino. Tik pred odhodom v Ameriko. Dragulje in delnice, torej vse svoje in bratovo imetje, je namreč shranil v šatuljo in mi prinesel pokazat ... »Poglejte, soseda, ali ni to čudež? Prej je bilo to hotel in posestvo s hišo, zdaj pa le nekaj dragocenega kame¬nja in par kosov papirja.' Ja, tako mi je dejal in se pri tem prav srečen smehljal.« »Ampak zakaj sta prodala vse imetje?« »Zato ker je Valentino takrat že dokončno odkril tisto novo stvar. Pri nas ni našel razumevanja, da bi izum spravil v življenje, pa se je namenil naravnost v Ameriko. ,V Ameriki vsakdo lahko uresniči svoje sa¬nje!' je dejal vzneseno. ,No, saj moje sanje sploh niso sanje, ampak resničnost. Moj izum bo spremenil svet. Boste videli, da ga bo. Ko se vrnem, bom najbogatejši človek na svetu. Pa tudi če v Ameriki za izum ne dobim prav nič, mi je vseeno. Glavno je, da se bom za vedno zapisal v zgodovino kot eden največjih izumiteljev!' Vi¬dite, tako je govoril. Vse, kar je ostalo za njim, pa je tis¬ti spomenik na pokopališču. Pa še nanj sem jaz dala vklesati datum smrti.« »Je Marino vedel za bratovo smrt?« »Je. Sporočilo ga je tako prizadelo, da se nam je povsem odtujil. Kot da bi bili mi krivi. Z neznanci se je še pogovarjal, z nami pa ne. Niti tega nam ni hotel povedati, za katero boleznijo je umrl njegov brat in kdaj natanko je odšel po plačilo k Bogu. Tako sem morala pozneje tudi to sama poizvedeti.« Zaupno se je sklonila in jima šepnila: »Veste, dokler je Marino še živel, tudi Valentino ni bil vpisan na spomenik. Ma¬rino je kar upal in upal, da se bo brat še vrnil. Zato sem dala oba napisa narediti jaz, toda šele po Mari-novi smrti.« »Pa je bilo na šatulji kaj napisano?« je nenadoma zgrabil misel na drugem koncu Tim. »Kako, ali sta vidva našla ... šatuljo?« se je zatresla starka. »Nisva je,« se je naredil Bruno čisto mirnega. »In kakšna je bila šatulja?« »Lepa! Valentino je dal vanjo vgravirati tudi svoji začetnici. Zato, je rekel, da se ne bo zgubila. Pri tem pa se je na ves glas smejal.« »Pa ste kdaj izvedeli, zakaj je umrl Valentino Fle¬ming?« je dvignil obrvi ded Bruno. »Je bila kriva bo¬lezen ali kaj drugega?« »Drugega ne vem, kot samo to, da je umrl v new-yorski bolnišnici. Kmalu po tistem, ko je ladja Rex pristala v Ameriki. Kakšna drama!« Ded in Tim sta vstala in zamišljena odšla ... Star¬ka je bila res čez mero zgovorna. Bala sta se, da bi ji¬ma začela pripovedovati še o drugih sosedih, o njih pa ju ni zanimalo prav nič. »Veš kaj, ustavi avto in usediva se tjale na rob goz¬da, da vse še enkrat premisliva ...« je predlagal Tim. »Zdi se mi, da sva na pragu velikega odkritja.« »Velikega odkritja, v rokah pa nimava nič.« »Niti šatulje ne ...« »Veva pa vsaj to, kaj je bilo nekoč v šatulji. No, kaj je bilo?« »Trije dragoceni dragulji, delnice, nekakšni načr¬ti ...« »Hm, draguljev res ni nikjer, delnic tudi ne, ampak ... Drži me, da ne izpuh tim! Morda pa je tisto, kar imava midva, Flemingov izum, Flemingova formula, Flemingov patent ... Kakšna že je številka?« »P 1287/37/2821/2.« »Sedi, pet! Matematiko bi lahko imel tudi v osmem čisto perico.« »Pa saj ne gre za matematiko, ampak samo za spo¬min ... Misliš, da tista črka spredaj, črka P, lahko po¬meni PATENT?« »Patent, kaj pa drugega! ... Čakaj, čakaj, da po¬mislim, ali je tudi v nadaljnjih številkah kaka logika? Daj, napiši celotno šifro!« Zdaj sta jo razdelila na posamezne enote: P 1287 ... 37 ... 2821 ... 2. »Jasno je, da P pomeni patent. Torej je Valentino Fleming, preden je odplul, zadevo patentiral na pa¬tentnem uradu ... 1287 je recimo številka tržaškega patentnega urada ... Podobno kot bančni račun ...«je razmišljal Bruno. »37 ne more biti nič drugega kot letnica prijave pa¬tenta. Torej 1937!« je ugotovil Bruno. »2821 je številka njegovega patenta. Kaj pa 2?« »Hm, mogoče je prijavil dva patenta hkrati?« »Če je tako, ali to pomeni, da imava v rokah ene¬ga od njegovih patentov oziroma formul?« »In to je TVOJ plemeniti brat... izmaknil ... izu¬mitelju na ladji!« Ugotovitev je bila precej smela, pa tudi milo povedana. Tim je namreč hotel reči, da je dedov brat patent UKRADEL. A je za vsak primer ra¬je uporabil jezik policistov. »Hm, če je ... moj brat na ladji... IZMAKNIL ... izumitelju čarobno formulo za neko novo stvar, zakaj pa potem ni ... izmaknil ... tudi dragocenih dragu¬ljev? In delnic? Starka nama je vendar povedala, da je bilo v šatulji še marsikaj drugega kot papir s formulo ...« »Počasi, počasi ... Formula, ki jo imava SAMO midva, je nekaj v zvezi z vodo ... Tudi starka je to rekla ... Morda pa je - glede na to, da je živel v bli¬žini morja - izumil pridobivanje sladke vode iz mor¬ske ... Ali nekaj podobno velikega, kar bo — kot je rekel starki - spremenilo življenje celotnemu člove¬štvu. Toda ker je formula v najini lasti, imava dovolj časa, da prideva zadevi do dna premišljeno in pre¬udarno. Kje pa so dragulji? In delnice švicarskega podjetja?« »To je lahko ukradel tisti, ki je bil v New Yorku, v stanovanju mojega brata pred njim.« »Imaš prav. Ampak kdo je to bil? Ugotovila sva že, da zagotovo ni bil oče Fabia Augusta, čeprav bi bil prav njemu lahko zaupal, kaj ima shranjeno v tisti podstrešni sobici, recimo pod podnicami.« »In ker nimava o tem, koliko ljudi je prenočeva¬lo v sobici mojega brata, natančnih podatkov — mor¬da je res prišla tja prespat ista oseba dvakrat, morda pa sta bili tam dve različni osebi, kajti ne pozabi od-vetnikovih besed, da so za Američana vsi Evropejci enaki- bodiva pozorna tudi na morebitno tretjo ose¬bo.« »Ta oseba je lahko samo kapitan Pinomare!« je ustrelil kot iz topa Tim. »Lahko bi bil, kajti samo on je imel v rokah ključ. Pa po mojem ni. Kapitan bi si prej zvrtal luknjo v ko¬leno, kot kaj ukradel. Res je morala imeti prste vmes neka tretja oseba, ki sva jo spregledala, pa čeprav je bi¬la ves čas navzoča.« »Seveda pa izhajava iz predpostavke, da sta stano¬vanje tvojega brata v Ameriki obiskala DVA različna človeka.« »In kdo bi lahko bila ta tretja oseba?« »Zdi se mi, da vem ...« je pomežiknil ded. »Tudi meni se že svetli. Pa veš, kam morava iti?« »Ja, v Sežano, kam pa drugam! Tja, kjer je klavir. O tem je ob tvoji navzočnosti nekaj pripovedoval ne¬ki domačin, a tega nisva znala povezati.« »Pa res! Obema se je zdelo nemogoče, da bi s po¬topljene ladje dvignili uporaben klavir.« »Kaj pa, če ladja takrat še ni bila potopljena?« »Prav v tem pa je tudi kavelj!« V sežanski glasbeni šoli sta naletela na nič hudega slutečega hišnika. Bil je prijazen človek razmršenih las in nekoliko umetniškega pogleda na svet. »Seveda imamo pri nas klavir, kakšna glasbena šo¬la pa bi bili, če ne bi imeli klavirja!« je odgovoril na njuno vprašanje. »V prvi letnik imamo vpisanih dva¬indvajset učencev, v drugega - tedaj pride glavni osip - devet, v tretjega sedem, v četrtem pa so le trije.« »Pa si ta klavir lahko tudi od blizu ogledava? Veste, moj vnuk je velik glasbeni virtuoz. Razmišlja o tem, da bi imel tu samostojni klavirski koncert.« »O, to je pa lepo!« ni imel hišnik prav nič proti. »Kdaj pa? Septembra ali oktobra? Veste, čez poletje klavir stoji, pa se sam od sebe nekoliko razglasi. Zato ga damo pred vsakim novim šolskim letom uglasiti. Doslej je to naredil mojster Filipčič iz Ljubljane, pa je lani umrl. Morda pa vi koga poznate?« »Mogoče pa to lahko uredim kar jaz,« se je ponudil Bruno. »Uglaševanje klavirjev je namreč moj hobi.« Tim ga je sunil s komolcem pod rebra, češ, preveč nakladaš. Kaj pa, če bodo res zahtevali, naj kaj zaigra. »No, potem pa le pojdimo pogledat!« V veliki, sicer skoraj popolnoma prazni sobi - le na steni je viselo nekaj slik slavnih glasbenikov — je v ko¬tu stal velikanski klavir. Prišleka sta kar ostrmela ob pogledu nanj. Kako veličasten je moral biti šele salon na Rexu, ves obložen z žametom in svilo! »Ga boste res preizkusili? Čakajte, grem po ravnateljico, vesela vas bo.« »Ne, ne, ni treba,« se je naredil Bruno skromnega. »Pa tudi preizkušal ga danes ne bpm. Niti jaz niti moj vnuk. Veste, moja filozofija je ta, da je klavir kot ženska. Ko se ga enkrat dotakneš, se moraš ves čas ukvarjati z njim. Zdaj pa je še poletje in naj le še malce počiva.« »No, kljub temu pa me zanima, kakšno ima ... vzmetenje?« je dejal Tim in odprl pokrov. Takoj se je zavedel, da mu je ušla napačna beseda. Hišnik ju je začudeno pogledal. Kakšni so danes ljudje! Včasih so hodili pianisti naokrog v črnih frakih in belih rokavicah, danes pa v kratkih hlačah in v Fishbonovi majici. Razkroj človeštva brez primere! Cisto na robu spodnjega dela pokrova je bila tabli¬ca s krono in napisom: REX. Bila je tako majhna in tako skrita, da je verjetno nihče drug niti opazil ni. Tim in ded pa bi jo, če bi bila majhna kot mušica. »Pravi je!« je dejal Tim. »Kaj pa tipke? Ne boste preizkusili?« »Ne bo potrebno,« je odvrnil ded namesto vnuka. »Ze od daleč vidiva, da imate dober klavir. Le malce uglasiti ga bo še treba. Koliko pa je že star?« »Tega pa res ne vem ...« »Pa bi bilo dobro vedeti.« »Pravijo, da je klavir kot violina. Starejši ko je, boljši je. Po mojem je tale star kakih ... takole na oko ... sto let,« je bil prepričan hišnik. »Po mojem pa kakih ... sedemdeset! Navadno me občutek ne vara. Morda sem se zmotil za leto ali dve.« »Čakajte, čakajte,« se je nenadoma domislil hišnik. »Imate prav. Ne vem, aH veste, toda prav v zadnjem času se veliko govori o tisti potopljeni ladji v zalivu pred Koprom. In ta klavir naj bi bil s tiste ladje!« »O, to pa ne bo držalo!« sta oba zmajevala z glavo tako zavzeto, kot bi ju hotel usodno potegniti za nos. »Pa bo, pa bo!« je začel skakati okoli njiju hišnik, kot bi imel v zadnjici prožno pero. »Smo se ravno zad¬njič pogovarjali o tem, ko je nekaj o klavirju pisalo v Sežanskih vrsticah. Veste, naša ravnateljica je umet¬nostna zgodovinarka, zato se na te stvari dobro spoz¬na. V arhivih je odkrila, da nam je klavir podaril neki Švicar med vojno. Pisal pa se je ... Kako že?« »Victorio Abruzzo!« sta hkrati vzkliknila Bruno in Tim. Hišnik ju je začudeno pogledal: »Od kod pa vesta njegovo ime? Menda pa se je res tako pisal? Abronzio ali celo Abruzzo ... Ja, ja, Abruz¬zo, imata prav!« »Podaril pa ga je med drugo svetovno vojno ... Po¬leti leta 1944.« Hišnik je naenkrat povsem umolknil in si zakril us¬ta. Vse, kar je še spravil iz sebe, je bilo: »O, kako sem naiven! Vidva sploh nista uglaševalec klavirjev in pianist, temveč sta od policije. Jaz sem pa vse izčvekal! O, kako bo ravnateljica jezna!« »Saj ne bova nikomur nič povedala!« sta ga potrep-ljala po rami. »Sva le navadna turista, ki se zanimava za slovenske znamenitosti. In ko sva prebrala v Sežan¬skih vrsticah, da imate tu klavir z Rexa, naju je popad¬la taka radovednost, da sva si ga morala ogledati od blizu.« »O, kako sem naiven!« »In lahko vama poveva, da ne boste po nepotreb¬nem preveč premišljevali, da je ta klavir podaril go¬spod Abruzzo tedaj, ko je bila ladja Rex zasidrana v Trstu. Se pravi, da je bil klavir v prav tako odličnem stanju, kot na vseh plovbah od Evrope do Amerike. Marsikdo pa meni, ko v časnikih piše o tem, da ima¬te tu klavir s potopljenega Rexa, da so klavir dvignili z morskega dna. A tale klavir vode ni nikoli videl od blizu. Zato pa vam bo igral še ... sedemdeset let!« Ko sta stopila na piano, sta se veselo objela. »Zdaj končno veva, da je tista tretja oseba v resni¬ci obstajala!« »Obstajala in morda še obstaja!« »Piše pa se Victorio Abruzzo.« »In naj me koklja brcne, če ni prav on ukradel tis¬tih draguljev, pa delnic, pa vsega skupaj ...« »Kako pa je vedel, da je to pri tvojem bratu?« »No, tudi moj brat ni bil ravno nedolžna ovčka!« je končno priznal Bruno. »Zdi se mi, da zgodbo zdaj lahko sestaviva. Iz zgodb vseh drugih sestaviva eno samo, skupno. Gospod Valentino Fleming je doma res prodal vse imetje in odšel v Ameriko. Med plov¬bo na ladji Rex je resno zbolel. Kot veva, je kmalu po prihodu v New York umrl naravne smrti. Na ladji se je spoznal z mojim bratom. Morda sta se poznala že prej. Vsekakor sta si bila na ladji blizu. Mogoče je gospod Fleming dal ladijskemu pisarju kaj malega tudi prepisati. Recimo formulo iznajdbe, da bi imel lepše napisano za ameriške kupce. In mu nehote po¬vedal, za kaj gre pri tisti... vodi. Hej, saj veš! ,Sto lit¬rov vode, prosim!' Mogoče pa moj brat tega niti ni prepisoval, temveč sta se s Flemingom na ladji samo občasno srečevala in ... recimo, da je bilo tako ... ne¬kajkrat tudi skupaj napila. Čisto mogoče! Moji star¬ši so večkrat rekli, da je brata v Ameriki pogubila pi¬jača. Očitno pa ga je pogubil pohlep po bogastvu! Se spomniš tistega njegovega pisma kapitanu Pinoma-ru? Vsekakor je Fleming kmalu po odhodu iz Geno¬ve hudo zbolel. Recimo, da je dobil morsko bolezen ali še kaj hujšega. Zdravnikov, pa čeprav je bila na Rexu prava bolnišnica, ni spustil k sebi samo zato, ker se je bal, da se v Ameriki ne bo mogel takoj izkr¬cati in začeti uresničevati svojih velikih sanj. Morda je bil v resnici hudo bolan in je moral nekomu za¬upati, da ima v šatulji v šefu vse svoje premoženje. Potem se je pripetilo tisto z ladijskim dnevnikom v newyorškem pristanišču. Recimo, da je bila to res sa¬mo neumna nezgoda. Mogoče pa je tudi, da sta bila prvi častnik Enrico Bella in moj brat dogovorjena. Ta različica je sicer manj verjetna, a vseeno je ne spreglejva ...« »Ali lahko nadaljujem jaz?« je zaprosil Tim. »Vse¬kakor je bil gospod Fleming ob prihodu v Ameriko tako slab, da se ni več zavedal, tvoj brat Silvano pa je to videl oziroma vedel. Ves čas je premišljeval, kako bi prišel do bogastva v tisti šatulji. Tista formula, ki jo je prepisoval ali namenoma prepisal, mu ni pome¬nila nič. Naredil pa bi vse, da bi prišel do draguljev in delnic. Za vsebino šatulje je poleg lastnika vedel sa¬mo še on. Ko se je Fleming skupaj z njim napil ali pa je bil ves omotičen od bolezni, mu je tvoj brat izmak¬nil ključ šefa na ladji. Torej je imel že ob prihodu v Ameriko v rokah pol možnosti, da se dokoplje do Flemingovega zaklada. Ko so mu padli v vodo ladij¬ski dnevniki, po nesreči ali celo po dogovoru s prvim častnikom, se je ponudila idealna priložnost, da sled za šatuljo in z njo vred tudi sled za Flemingovim za¬kladom zabriše, popolnoma prikrije. Prikrije in s tem pridobi nekaj časa. Toliko pač, da bi prišel še do kapitanovega ključa. Možnosti, da bi ga izmaknil na ladji, skorajda ni bilo. Bal pa se je tudi, da bi kdo pri njem odkril ključek šatulje. Zato ga je shranil v sobi¬ci na Wood Streetu. Nobenemu drugemu razen nje¬mu in Flemingu ne bi — četudi bi ga našel — koristil prav nič. Stvar pa se je močno zapletla, ko je dal kapi¬tan Pinomare tvojega brata ob vrnitvi v Genovo za¬preti. Če bi še naprej plul z Rexom, bi se mu morda ponudila možnost, da bi kje - mogoče v luški kapita¬niji v Genovi, kjer so hranili odtise kapitanovega ključa - vendarle dobil tako želeni ključ in vzel šatu¬ljo iz šefa. Ker pa so ga zaprli, je bila pot začasno pre¬sekana. V zaporu Monte Castelio je verjetno začel blesti o tem, kako nesrečen je in kako blizu zaklada je, in vse skupaj je verjetno zaupal tudi sojetniku Lu-cianu Augustu, Fabiovemu očetu. Ali pa ga je samo nagovoril, da bi skupaj pobegnila. Augustu je pobeg uspel in ...« »Dovoli, da nadaljujem jaz!« je vskočil Bruno. »Mojemu bratu pa pobeg iz zapora ni uspel. Morda celo zato ne, ker ga je zapornik Augusto med pobe¬gom omamil ali kako drugače toliko fizično onemo¬gočil, da so ga takoj našli in mu zaradi pobega naprti¬li še dve leti zapora.« »Ker pa sva danes odkrila, kdo je podaril klavir se¬žanski glasbeni šoli, je bilo v resnici nekoliko drugače. Vmes je bila tretja oseba, paznik Victorio Abruzzo, ki je pozneje kot nemški vojak prevzel službo na Rexu samo zato, da bi prišel do zaklada v šatulji. Očitno je vse tisto, kar sta se zapornika ... tvoj brat in Luciano Augusto ... pogovarjala v celici, dobro slišal. Vse po-drobnosti, tudi o ključu na farmi. Ko je Augusto po¬begnil, je paznik Abruzzo storil vse, da bi tvojega bra¬ta čim bolj očrnil in ga tako za čim daljši čas oddaljil od ključa. Sam pa je medtem odšel v Ameriko in na¬šel ključ ...« »Očitno je imel Abruzzo dovolj denarja in po za¬pornikovem pobegu ni okleval niti minuto. V Ameri¬ki je bil prvi, na Wood Streetu je našel ključ, nato pa nekako vendarle dobil še kapitanov ključ. Verjetno kar v Genovi, v arhivu luške kapitanije. Vendar ne takoj. Verjetno vse dotlej ne, dokler je bilo na Rexu italijan¬sko poveljstvo. Ko pa je Italija leta 1943 kapitulirala in so vse italijansko ladjevje, tudi Rexa, zasedli Nem¬ci, se je Abruzzu pokazala izjemna priložnost, da pri¬de do marsikaterega zaklada na ladji. Posebno še ta¬krat, ko je bila ladja z minimalno posadko več mese¬cev zasidrana v Trstu. Tam je na samem čakala konec vojne. Edini, ki je imel oba ključa, kapitanovega in ključ šatulje, pa je bil Abruzzo. Tako je zaklad, dragu¬lje in delnice izmaknil brez težav. Pozneje, ko je zače¬la razpadati tudi nemška vojska in ni bilo več nikjer pravega nadzora ...« »... se je gospod Victorio Abruzzo, nemški vojak iz Švice, naredil darežljivega in podaril sežanski šoli kla¬vir. Z ladje so takrat vsi odnašali vse mogoče kar po te¬kočem traku, od slik do tapiserij, od preprog do stil¬nega pohištva. Abruzzo je želel odpeljati najprej samo klavir ... Dragulje in delnice je imel spravljene nekje pri sebi na ladji ... Ker pa se je vse bolj bližal dan nemškega poraza, se je odločil, da bo na silo odprl tu¬di druge šefe. Nabranega je bilo res veliko in vsega te¬ga ne bi mogel kar tako z ladje odnesti, zato je vse sku¬paj naložil v notranjost klavirja. Da pa bi zabrisal vse sledi, je nekje na samem dragocenosti preložil ali za¬kopal, klavir pa uradno podaril.« »Vse to že lahko drži, vendar je čudno, da ni nihče že prej hotel odpreti Flemingovega šefa? Navsezadnje je kapitan Pinomare vedel, da je v njem šatulja z dra¬gocenostmi,« je tipal v novo smer Tim. »Verjetno je temu botroval kup neprijaznih okoli¬ščin: Fleming je na hitro umrl, njegov brat se za za¬puščino ni zanimal, kapitana so medtem zamenjali in je bil bržčas narejen le zapisnik ob primopredaji, po¬tem pa je prišla vojna in normalni vzvodi oblasti niso več delovali.« Navsezadnje sta zgodbo le sklenila. »Zdaj vsaj veva: Rexov zaklad je vzel Victorio Ab¬ruzzo. Nemški vojak iz italijanskega dela Švice.« »Vendar pa lahko preiščeva tisoč imenikov, tega človeka ne bova našla v nobenem. To je bolj verjetno kot kar koli drugega na zemlji. Pri življenju svojega vnuka prisežem, da je paznik takoj po vojni spremenil vse, ime, priimek in prebivališče. Morda ga niti v Ev¬ropi ni več.« »To pomeni, da sva raziskovala zaman.« »Zaman in — zastonj!« Ugotovitev ni bila preveč spodbudna. Kljub temu sta še imela toliko volje, da sta odrinila domov. V pi¬žami pa je Tim vseeno še šepnil dedu: »Galebi letijo visoko, ampak tale zgodba je prežalostna zanje.« »No, ja, bodo pa prišli na vrsto vsaj vsi tisti, ki pi¬šejo spise z naslovom Moje počitnice z idealnimi star¬ši.«


IZUMITELJI NE UMREJO[uredi]

Nov dan prinese novo upanje. Zato je pametno slabe dni kar prespati ali vsaj predremati v kakšnem kotu. Živeti pa je treba tedaj, ko se dogaja kaj lepega. In kakšna sreča, da so prav Vižantinovi bili glede tega nadvse vzorni. Po večerji sta Timova mami in oči z zaskrbljenima obrazoma obsedela, mami pa je sočutno dejala: »Vidim, Tim, da imaš naporne počitnice. Kako pa bi bilo, če bi malce izpregel in ostal doma? Čolne pa naj izposoja mesec dni kdo drug. Ti potrebuješ počitnice, ne pa samo delo. Drugače v šoli ne bo šlo najbolje.« »Enako velja zate, dragi moj očka,« je pogledal Timov oči svojega očeta. »Namesto da bi v pokoju uži¬val sadove svojega dela, se kot receptor pehaš za denar¬jem, kot da ne bi imel za preživljanje. Prepričan sem, da bi tudi ti moral vsaj za kak teden na aktiven do¬pust. Recimo v hribe ali v toplice.« Tim je od zadovoljstva zastrigel z ušesi. Le kaj ima¬ta za bregom? »Predlagam, da se vsi skupaj odpravimo na dopust. Da se vsaj za nekaj dni umaknemo iz te presnete vro¬čine in gneče ...« »Najbolje bi bilo, da bi šli skupaj - na Triglav! Pra¬vijo, da nisi Slovenec, če nisi bil pri Aljaževem stol¬pu.« Ko pride do roba, gre hitro čez. Posebno, če drug drugemu malce potožimo, kako nam je hudo. Takrat se radi zasmilimo samim sebi. »Prav, pa pojdimo za teden dni na kmečki turizem v Soško dolino,« je menil ded. »Vi boste planinarili, jaz bom pa intenzivno - lenaril!« »Predlagam, da gremo za tri dni v Gardaland!« je navdušeno poskočil Tim. »Sošolci so mi povedali, da imajo veliko novih igric« »Jaz bi šla še najraje na kak samoten dalmatinski otok,« je začela z odprtimi očmi sanjariti mami. »Jaz pa za teden dni v Grčijo,« je pristavil še oči. Spet je bilo vse po starem! Namen je bil dober, že¬lje pa tako različne, da se jih ni dalo uskladiti. Na kon¬cu pogovora je Timov oči spravljivo dejal: »Predlagam, da hodimo do prvega še vsi v službo. Ko pa nastopi znameniti feragosto, odrinemo na do¬pust tudi mi. Do takrat pa naj vsak pripravi tri dob¬re predloge. Potem bomo glasovali. Tisti predlog, ki bo dobil največ glasov, bo sprejet. Z eno samo pri¬pombo, in ta je, da se nam denar ne sme smiliti. Midva sva oba dobila regres, vidva bosta oba dobila honorar, ti, očka, pa še rekreativni dodatek.« Potem mu je še navrgel: »Navsezadnje pa imaš še eno Nestlejevo delnico. Pa tisto prodaj, če ti gre za nohte.« Tim je hotel starše spomniti, da je denar že vnaprej namenil za PlayStation 2, zraven pa je seveda računal še na dedov in njihov dodatek, a tisti hip ni hotel kvariti ganljivo spravljivega razpoloženja, zato je raje molčal. Od vsega povedanega je dedu ostal v ušesih en sam stavek: 'Nazadnje pa imaš še eno Nestlejevo delnico!'^, ima jo! Neumno bi bilo, da bi jo pri teh lepih letih že hranil za pogreb ... Na poti v službo se mu je nena¬doma posvetilo. Kot bi padel vanj komet! Poklical je Tirna in mu rekel: »Prinesi mi, prosim, tiste številke iz pisem, ki nama jih je dal Lenin v New Yorku.« Dolgo sta si ogledovala tisto pismo, v katerem sta bili napisani dve številki: 3671/21 in 3671/91. Spre¬daj pa je pisalo: CH/NES.

»Ti tile dve oznaki kaj pomenita? No, kakšno oznako ima švicarski avtomobil, parkiran pred našim hotelom?« »Švicarsko! CH!« »Ko sem pogledal svojo delnico - tisto sošolčevo -sem opazil, da je delnica označena s CH/NES.« »Seveda, neimenske delnice so kot denar. Označe¬ne so s črkami in številkami,« se je naredil pametnega Tim. »Tudi na moji piše NES. To seveda pomeni, da je to delnica delniške družbe Nestle. Vsaka delniška družba ima svojo oznako. Če pred številkami piše CH/NES, to pomeni, da je delnica švicarska in da je to delnica švicarske delniške družbe Nestle.« »Halo! Saj govoriš kot pravi borzni strokovnjak!« ga je pogledal Tim z občudovanjem. »Kaže, da so tu¬di v tebi zaživeli novi časi trgovanja.« Bruno je stopil k vnuku, ga stresel za ramena in re¬kel: »Ali ne vidiš, dragi moj Timotej, da imava v rokah ključ? Mogoče celo večjega in močnejšega, kot ga ima kapitan.« Tim je brskal po možgančkih, kaj neki ima dedova švicarska delnica opraviti z njuno poletno dogodivšči¬no. »Uf, saj res!« se je lopnil. »Na podlagi tistih dveh številk, ki sta v pismu, lahko ugotoviva, kdo je lastnik tistih dveh delnic« »Po mojem ne gre samo za dve, temveč za serijo delnic od številke 21-91. To pa je sedemdeset delnic in verjetno niti ne prav majhne vrednosti. Zagotovo imajo to v delniški družbi kje črno na belem zabeleže¬no. Čakaj, takoj bom poklical tistega svojega sošolca v Švico!« Službeni telefon je nekoliko trpel, a kaj, ko je šlo za višje interese! Na veliko srečo je bil sošolec Mihael Koprivnik v službi. Švicarji so menda taki, da gredo na dopust sa¬mo po nekaj dni, ker se baje bojijo, da bi jim medtem vrednost denarja padla za kak promil. »O, lepo, da te spet slišim?!« ga je bil sošolec Mi¬hael zelo vesel. »Kako si kaj, stara sablja? Si mojo delnico že vnovčil? Veš, dal sem ti jo za srečo, ne za¬to, da bi jo kar takoj zapravil. Rekel sem ti, da je to delnica sreče. Predvsem zato, da bi začel razmišljati po novem. In na veliko trgovati kot jaz. Iz malega raste veliko. Jaz sem prišel sem gor v Švico z dvema oguljenima kovčkoma, z eno samo obleko. Danes pa je četrt Nestleja mojega. No, pri tem sem imel tudi veliko srečo, da imam ves čas dobrega broker-ja, borznega posrednika. Veš, to je Rus, Slovan s ši¬roko dušo. Boris mu je ime. Edinstven občutek ima za to, kdaj bodo delnice padle in kdaj zrasle. Slišiva se vsak dan, včasih tudi dvakrat. Doslej je moje imetje samo raslo in raslo ... Zato pa si lahko pri¬voščim tudi tako ... dobrodelno akcijo ... kot sem si jo predlanski božič. No, kaj si storil s svojo delni¬co sreče?« »Andrej, res si sošolec ena a!« ga je pohvalil ded, ne brez posebnega razloga. »Se danes se spomnim, da si bil izredno iznajdljiv, zaupljiv, sposoben, nasploh člo¬vek z veliko začetnico ...« »No, kar z besedo na dan!« se je zresnil gospod Koprivnik na drugi strani žice. »Kaj pričakuješ od mene? Če boš prišel v Švico, ti zlahka omogočim nekajdnevno bivanje pri meni. Zate bo zastonj. Bo¬va vsaj malo pokramljala o starih časih. To bi res rad.« »Mogoče res pridem. Za dan ali dva,« mu je odvr¬nil skrivnostno ded. Ob teh besedah ga je Tim krep¬ko dregnil s komolcem pod rebra: »No, če bom prišel, bom prišel z vnukom. Pa te ne kličem zato. Pač pa bi rad zvedel, kdo je lastnik delnic CH/NES 3671/21 in CH/NES 3671/91.« »Kako? Ali samo teh dveh ali tudi vseh tistih vmes?« je sošolec Mihael takoj vedel, za kaj gre. »Teh dveh in vseh vmes.« »Hm, tole pa ne bo ravno lahko. Veš, neimenske delnice so tajnost, skrivnost. Borzni posrednik, ki ima vpogled v delniško knjigo svoje delniške družbe, tega ne sme izdajati drugim. To je približno tako, kot če bi ti na banko položil milijon evrov, pa bi soseda, ki po naključju dela v banki, to raztrosila vsem v ulici. Tež¬ko bo, težko!« »Milijon evrov! Dobra šala, Mihael!« Ded je planil v tak igran krohot, kot bi mu sošolec povedal najbolj¬šo šalo o marsovcih. »No, bom skušal urediti z Borisom. Te pokličem. Čez pol ure, mogoče še prej. Vse, kar ti bom sporočil, bo ime nosilca te delnice. Ime in naslov. Ampak po¬govarjala se ne bova nič. Razumeš? Tega se pač ne sme delati. V Švico pa le pridi... pridita! Vrata so vama na stežaj odprta. Naslov imaš. Ko se boš odločil, me sa¬mo pokliči. Počakal te bom na avtocesti.« »V redu, v redu. Če pa ti prideš še kaj v Izolo, te bodo že pri vratih pričakale lepo zapečene sardelice. No, saj veš, tiste zlate, hrustljave ...« »Vem, vem, jedli smo jih na pomolu ob sobotah zvečer... No, le pridi v Švico in mi jih prinesi kak ki¬logram. Saj ti jih bom plačal...« »Kaj boš plačeval! Kar je iz morja, je last vseh. Si pozabil, dragi moj Mihael? No, pa tudi sicer: usluga za uslugo. Le čim prej me pokliči!« Ko je odložil telefon, si je živahno pomel roke. Usluga za uslugo. Kilogram sardelic za informacijo o pazniku. Čakala sta in mencala, kot bi sedela na trnih. Minuto. Dve. Tri. »Jaz ne zdržim več,« je priznal ded. »Privoščil si bom pivo, pa če takoj izgubim službo.« »Jaz grem pa kupit čokolado. Kar Nestle bom vzel. Da bo tvoja delnica vredna čim več. No, saj sem do¬slej jedel le našo, ampak delnica je pa le delnica. In pravijo, da čokolada pomirja živce ...« Komaj sta se spet zbrala, je v recepciji zazvonil te¬lefon. Zunanji. Iz tujine. Iz njega pa je prišlo skriv¬nostno ime: »Carl Winter, Seefeldstrasse 87, Ženeva.« In že je v slušalki škljocnilo. »Dragi moj Timotej, midva greva na dopust že jut¬ri. Za najmanj tri dni, v Švico!« je slovesno oznanil Bruno in kar takoj svojo zamenjavo Maria pripravil na dvojno dežurstvo. Tisto poletje sta bila res prava svetovna popotnika. Dotlej so se navadno skupaj odpravili najdlje do izvi¬ra Soče, za en dan. To poletje pa sta bila onadva že dvakrat v Genovi, z letalom v Ameriki, zdaj pa je bila tu Še Švica. »Pa meniš, da je Carl Winter pravi? Je to res ta na¬jin Victorio Abruzzo?« »Ce ni on, je pa kak njegov sorodnik. Vsekakor gre za človeka, ki je ukradel Flemingove delnice. Temu morava priti do dna. Drugače Rex ne bo mogel mir¬no spati na morskem dnu.« »Midva s Timom sva sklenila, da moramo na dopust ločeno,« je ded še tisti dan oznanil svojemu si¬nu in snahi. »Vsi smo napeti, vsak bi rad svojo svobo¬do, zato predlagam, da greva najprej na dopust midva s Timom, potem pa še vidva sama posebej. Tako bo najbolje za vse.« »Kaj pa prehranjevanje?« je kot vedno zaskrbelo Ti- movo mami. »Je že urejeno.« »Meni je prav, če je vama prav,« se je strinjal Timov oči. Potovanje do Švice ni bilo naporno. Tako rekoč skoraj ves čas avtocesta, vmes nekaj postajališč, potem pa že visoke švicarske gore in velikansko pravljično mesto s samimi bogatimi vilami ob jezeru. »Seefeldstrasse mora biti nekje v bližini jezera.« »Tega ne bo težko najti. Vse ceste vodijo k jezeru.« K sreči sta ulico res našla brez težav, kajti bila je ena glavnih ulic ob jezeru, med neskončnim drevoredom. »Tukaj bi pa morda živel tudi jaz,« je skromno pri¬pomnil Tim. »Zdi se mi, da Ženeva nekako diha, da ima velika zelena pljuča. In tiste kulise visokih gora v ozadju. Kot bi bili sami Triglavi.« »Ženeva diha predvsem - z denarjem. Boš videl, da je tako!« Z avtom sta zavila pred vilo, na kateri je bila hišna številka 87. Pravzaprav je bil to pravi hotel, ves v ze¬lenju in cvetju, rob terase pa se je dotikal jezera. Na ležalniku pod senčnikom je ležal starejši debelušen gospod. »Številka 87? Ti to kaj pove?« Ko sta pozvonila, so se najprej oglasili trije veliki psi. Labradora. Kot na poziv so pritekli k ograji in vsi hkrati pokazali ostre zobe. »Počakajva, z njimi se ni šaliti.« Zatem se je pri vratih pojavil visokorasel moški, očitno strežnik. »Tu je zasebna posest. Gospod je danes slabe vo¬lje,« je dejal osorno. »A, porka dindio!« je zaklel Bruno tako jezno, da ga je slišal tudi gospod spodaj ob jezeru. »Pa ravno da¬nes! Danes, ko morava nujno govoriti z gospodom ... Winterjem.« »Danes ne sprejema.« »Do jutri ga ne bova čakala. Recite mu, da ga čaka ... gospod Abruzzo!« Strežnik se je obrnil in res odšel h gospodu, psi pa so še vedno prežali nanju kot na največja sovražnika. Potem se je zgodil čudež. Osebno je prišel kar sam gospod. Gospod Winter. Pravzaprav gospod Abruzzo. Bil je že pravi starček. Z nogami je komaj še drsal po travi. Takoj sta vedela, da je pravi. Imel je nekaj prav takih potez, s kakršnimi ga je bil dedov brat narisal v zaporu na sliki, ko je stal na klavirju. »Mislil sem, da vas bom našel za klavirjem,« je de¬jal namesto pozdrava Bruno. »Pa vidim, da ste se pre¬dali uživanju zemeljskih radosti kot umetnosti ... go¬spod Victorio Abruzzo.« Gospod Winter je prebledel kot zid. »Prego! Stopita naprej! Gremo v hišo. Kako pa sta me našla? In kdo sploh sta?« Vidno je začel drhteti po vsem telesu. »Hja, storili ste manjšo napako,« ga je že med pot¬jo opozoril ded. »Delnice, ki ste jih ... imeli v lasti ... ste vpisali že pod novim imenom. Hoteli ste zabrisati staro ime, vendar ste storili napako. Najprej bi mora¬li vpisati delnice in šele potem spremeniti priimek in naslov.« »O čem pa govorite?« je namrščeno pogledal go¬spod Winter izpod košatih obrvi. Tim je takoj opazil, da ima goste kot džungla. Čeprav je bil tudi okrogel kot sodček, je bil še vedno videti kot pravi paznik. Zapodil je pse stran in ju odpeljal v vilo. Z roko je pokazal, naj se usedeta v fotelja v veliki sobi s klavir¬jem. Po stenah je bilo razobešenih več pokrajinskih slik, prav nad klavirjem pa Winterjev oziroma Abruzzov portret iz mladosti. »Menda ste kot pianist veliko obetali ...Nekateri so vas imenovali celo čudežni deček,« je skušal biti Bru¬no čim bolj prijazen. »Ja, res! Imel sem že nekaj samostojnih koncertov. Glasba je moja poezija. Dotakne se vsake duše, njen jezik je univerzalen. Žal sem pozneje klavir nekoliko opustil. Največ zaradi te preklete vojne.« »Kje pa imate še kak spominek na Rex? Človek rad živi od spominov.« »Kako mislite, še?« »No, poleg tiste številke na vratih.« »Hm ...« se je kislo nasmehnil gospod Winter. »Res ne vem, o čem govorite.« »O, presneto dobro veste, o čem, gospod ... Abruzzo. Vse veva!« »Pa kdo sta ... vidva!« Videti je bilo, da ga potrp¬ljenje hitro mineva. »Saj ni pomembno. Lahko poveva samo to, da sva tu¬di midva delničarja Nesdeja in da vas ni bilo težko najti. Prihodnjič pa, ko boste spet spreminjali svojo istovetnost, najprej vpišite delnice, šele nato si izberite novo ime...« »Hm ...« »Upam, da imate pol ure časa,« je zastavil ded na drugem koncu precej širokopotezno. »Toliko, da vam svetujeva še kaj pametnega. Vsekakor ni dobro, da imate na vratih obešeno medeninasto številko 87. Številko, ki ste jo sneli s potovalne kabine 87 na ladji Rex. Razumeva, da vas na Rexa vežejo lepi spomini, ampak kar je preveč, je pa preveč.« »Kako, prosim?« Gospod Winter se je nenadoma zganil. Stopil je k hišnemu bifeju, natočil Brunu nekaj krepkega, Timu nekaj brezalkoholnega, sam pa je kar takoj zlil vase dvojni viski. Potem je mirno dejal: »Hm, kaže, da bi lahko bila moja svetovalca ...« »Tudi ni pametno, da ste se tako hitro predali brez¬delju. Le poglejte, koliko kilogramov imate preveč! Za poslovnega človeka, ki je trdo prigaral denar, je značil¬no, da zna tudi na stara leta dobro paziti nase. No, pa tudi za vas osebno bi bilo bolje, ko bi imeli vsaj deset kilogramov manj ...« »Hm, imate prav ...« »In zdaj pride glavno! Policija še nič ne ve, da sva tu, a prej ali slej bo izvedela. Moj vnuk samo pritisne na gumb prenosnega telefona, in vila bo v trenutku obkoljena. Tako bo tudi ravnala v vsakem primeru. Kako tudi ne, ko pa tu pred nama sedi eden največjih lopovov na svetu ...« Gospod Abruzzo oziroma Winter se je živčno pre¬sedel in odprl predal. Je segel po telefon ali pištolo? »Počasi, počasi ... Samo da povem do konca. Dejstvo je, da ste pognali v smrt mojega brata, uniči¬li ste zapornika Luciana Augusta, ukradli ste vse tisto imetje, ki so ga pustili v Rižarni ujetnikom in ... zato lahko že desetletja živite od tujih žuljev. Tole imetje pa ste si kupili iz premoženja Valentina Fleminga!« Go¬spod Winter si je znova natočil pijačo, potem pa po¬časi spregovoril: »Nimata povsem prav ... Nikomur nisem ničesar ... ukradel ... Če že govorimo odkrito, vama bom tu¬di jaz povedal resnico ... Toliko, da jo bosta poznala, preden se začnemo pogajati za odškodnino! Vojna je vedno izredno stanje. Vidim, da res vesta, kje sem do¬bil nekaj sredstev in kako sem prišel do njih. Povem vama, da bi popolnoma enako ravnal, če bi se mu po¬nudila taka priložnost, tudi vsak drug človek. Ne gre samo zato, da priložnost dela tatu, temveč predvsem zato, da je v ključnih trenutkih treba nekaj storiti. Če tega ne storiš ti, stori to nekdo drug.« »Pa menda ne boste rekli, da ste morali ujeti mo¬jega brata in ga pahniti nazaj v zapor?« je bruhnilo iz deda. »Ujel ga sploh nisem jaz, temveč se je sam usodno zapletel na vrhu ograje. Bog mu pomagaj, bil je nero¬den. Pero in čopič je res znal dobro vrteti, za vse dru¬go pa je bil tako neroden, da sem se mu včasih kar smejal. Ko je plezal prek ograje, se je nataknil tako ne¬rodno, da ni mogel ne naprej ne nazaj. Ko pa se je znova znašel na sodišču, je vse od kraja tako žalil, da bi mu lahko dosodili še precej več. Vaš brat je bil en sam srd, ena sama jeza!« »Menda ne boste tajili, da ste zmaknili tisti njegov ključ v Ameriki?« »No, tega sem res jaz našel. Ampak če ga ne bi vzel jaz, bi ga vzel njegov sojetnik Augusto. Sam je bil ta¬ko nepreviden - kaj nepreviden, neumen! - da mu je vse izčvekal. Tudi, kje je ključek. Jaz sem pravzaprav imel samo to prednost, da sem bil v Ameriki pred obema.« »Menda ne boste trdili, da je lepo, da ste ukradli kapitanov ključ v luški kapitaniji v Genovi?« »Nisem ga ukradel, temveč sem ga uradno prevzel. Ko je Italija propadla, sem se kot prostovoljec napotil v Genovo, kar je bilo za tistikrat zelo tvegano. Nem¬ški vojaki nismo bili nikjer zaželeni. Do odtisov kapitanovega ključa sem prišel po povsem legalni poti. Morda mi lahko očitate samo to, da sem se potem prostovoljno javil za dežurstvo na ladji Rex. Toda vsem je bilo jasno, da bodo Angleži prej ali slej ladjo uničili, in zato se jih ni veliko ponujalo, da bi na lad¬ji pričakali konec vojne. Minimalna posadka, ki je morala ostati na Rexu, je bila tako rekoč živa tarča.« Bruno je na lepem zamenjal ploščo in ni začel stav¬ka s 'pa menda ne boste rekli', temveč raje z neizpod¬bitnimi dejstvi. »Dobro, recimo, da bi bratov ključek vzel lahko tu¬di zapornik Augusto. Recimo tudi, da je bil moj brat pri begu nespreten. Ampak vse o vašem značaju pove to, da ste iz šefov ukradli prav vso zlatnino in drago¬cenosti ujetnikov iz Rižarne ...« »To sploh ne drži!« se je razvnel gospod Winter, kot bi se branil na sodišču. »Jaz sem vzel res vso vsebino šatulje gospoda Fleminga, na silo pa sem odprl tudi kaka dva, tri druge šefe. Ampak v njih ni bilo veliko uporabnega. Kaka zlata verižica, prstani, sama kra¬ma... Sredi dela pa so me zalotili moji kolegi in kar sa¬mi nadaljevali vandalsko početje. V eni sami uri so pobrali vse drugo. Pobrali, potem pa pod različnimi pretvezami poslali domov.« »Vi ste to storili s pomočjo klavirja ...« »Bil je res tako čudovit klavir, da bi bilo škoda, če bi zgorel na ladji. Pravzaprav sem ga rešil. Zato pa sem ga tudi podaril glasbeni šoli. Če bi bil sebičen, bi ga poslal domov.« »Hočete reči, da ste si vse tole kupili samo s tistimi tremi dragulji in sedemdesetimi delnicami Nestleja? Le kdo bi vam verjel!« »No, saj vama že ves čas skušam povedati, da je bil to samo začetni kapital. S tistim sem začel. Če ne bi jaz, bi pa kdo drug! Potem pa sem noč in dan denar obračal, ga nalagal, kupoval delnice in že skorajda čis¬to propadel, nato pa se je le zavrtelo na bolje in zdaj je, kar je. A ne bodite mi preveč nevoščljivi! Zdravnik mi je rekel, da bom živel še največ dve leti. Ja, rak me že močno najeda. Morda bom živel še manj ...« »Kaj pa tisti Flemingov izum?« je vprašal Tim. Bil je še premlad, da bi videl v vrednostnih papirjih kak¬šno prednost. Veliko bolj se mu je pred očmi prikazo¬val list s formulo. »Saj res, tista formula, ki je tudi bila v šatulji. Od¬nesli niste samo draguljev in delnic, temveč tudi Fle¬mingov izum,« je bil jezen tudi ded. »Tisto ni bilo nič,« je povedal resno gospod Win¬ter. »Popolnoma neuporabna zadeva.« »Kako, neuporabna?!« »Ko sem že obogatel s pomočjo svojega dela, sem nekega dne le nesel tisti papir nekemu mojemu znan¬cu, kemiku. Ko je list pregledal, je rekel, da je stvar za¬nimiva. Odnesel jo je v laboratorij. Slo naj bi namreč za neke vrste pridobivanje vodika. S sončno energijo. Elektroliza in tako naprej. Toda žal zadeva ni bila do-gnana ... Kolega mi je rekel, da je vse skupaj zanimi¬vo samo kot ideja. Fleming je samo nakazal smer raz¬iskovanja.« »Pa to res drži?« ga je nejeverno izpod čela pogledal Bruno. »Drži, drži! No, saj sem na lastna ušesa slišal, ka¬ko je vaš brat razlagal, da mu je sam Fleming pove¬dal ... ko ga je na ladji malce napil ... da mu je doma kar dvakrat razneslo laboratorij. Menda se je jezil na slabe naprave, a očitno je bilo, da je izum ne¬uporaben. O tem je vaš brat veliko pripovedoval drugim.« »Škoda!« sta skoraj hkrati dahnila ded in Tim. »Čakaj ta, vama bom prinesel tisti list s formula¬mi!« se je domislil gospod Winter nenavadno miren. »Še vedno ga hranim.« Vstal je in začel brskati po predalu. Ali išče pištolo? Menda ne! Na dan je privlekel enak list papirja, kot ga je do¬bil ded v bratovem kovčku z osebnimi predmeti iz Amerike. Tirna je spreletel mrzel srh. Na listu je bila oznaka: P 1287/37/2821 II. Onadva pa sta imela: P 1287/37/2821/2. Se pravi, da je šlo za isti patent, zaradi dolžine pa je bil napisan na dveh listih. Ker pa je šlo za uradni dokument, ga je bilo treba označiti kot št. 1 in št. 2. »Čudno!« je ded dvignil prst in pogledal vnuka ta¬ko grdo, da je Tim takoj vedel, da mora molčati kot grob; »Če želita, vama dam ta papir za spomin na sreča¬nje z menoj ... Jaz ga ne potrebujem,« je rekel gospod Winter. »In povejta še, koliko zahtevata v denarju ... Očitno sta me prišla — izsiljevat!« Ded je bil modro tiho, čez čas pa je le spravil iz se¬be: »Papir mi le dajte, ker mi je drag spomin na brata. Očitno je napisan z bratovo pisavo.« Gospod Winter mu ga je izročil brez pomislekov. Prav tako ga je Bruno brez komentarja spravil v žep. »No, koliko zahtevata?« je gospod Winter kar sam silil v njiju. Videti je bilo, da najbolj obvlada jezik de¬narja. Kot je ded rekel za vso Ženevo. »V gotovini ni¬mam veliko doma. A lahko hitro dobim. Čez dve leti ... morda še prej ... tako in tako ne bom več ničesar potreboval. Drugi pa so se mi tako in tako odrekli. Ta¬koj po vojni. Pomislite, iz moralnih razlogov! Pa so imeli vsi, ki so ostali živi, več masla na glavi kot jaz. Zato sem se umaknil sem. Zdaj pa si pravim: Oni so se mi odrekli iz moralnih razlogov, jaz pa jim bom odrekel materialna sredstva. Oporoko sem že naredil. Vse imetje sem namenil fundaciji za nadarjene razis¬kovalce. Tako bo v nekem pogledu vse Flemingovo premoženje vrnjeno raziskovalcem. Novim, mladim močem. No, ali ni to plemenito dejanje?« Nista mu mogla ugovarjati, čeprav se jima je zdel postopek pridobivanja denarja na precej majavih no¬gah. »No, koliko?« »Nič!« je odvrnil Bruno kar nekam užaljeno. »Kako, nič? V Švico sta prišla samo za to, da sta me videla?« »Morda res ... Zame je glavno, da sem zvedel res¬nico o bratu ... Moj brat Silvano res ni bil ravno bi-serček ... Kot tudi vi ne.« »Kdo pa je?« se je grenko nasmehnil gospod Win¬ter. »Vsak zase meni, da je najboljši, v očeh drugih pa nismo taki. Iskreno povedano, meni je žal, da se je vse to pripetilo. Z vašim bratom in z Rexom. A življenje je pač kruto. V vojni je tako, da nekdo zmaga, drugi pa je poražen. In tisti, ki so poraženi, morajo paziti vsaj na lastno preživetje.« Bruno in Tim sta previdno vstala in se počasi od¬pravila proti vratom. Oditi brez praske iz hiše takega kriminalca je bil pravi uspeh. »No, nekaj bi vama vendarle rad dal ... Vsaj za spomin.« »Če je tako, pa snemite tisto svojo medeninasto številko z vhodnih vrat ... Za vas bo bolje iz varnost¬nih razlogov, midva pa bova imela vsaj dokaz, da se je vse to v resnici zgodilo.« »Ko bi vedela, koliko težav sem imel, da sem hišo lahko prijavil na to številko!« se jima je grenko na¬smehnil Winter. »Švicarske oblasti so tako natančne, da je to že marsikoga pokopalo. A bil sem vztrajen in denar odpira vsa vrata.« Številko 87 je položil Timu v dlan. »Če pa bosta poklicala policijo, tudi nič ne de. V Švici imamo zakon, da takšnih starčkov, kot sem jaz, ne zaprejo več. Ne splača se ...« Segli so si v roke in se razšli brez sovraštva. Zunaj je Timu naenkrat postalo žal, da mu ni rekel vsaj za toliko denarja, da bi si kar v Švici kupil PlayStation 2. Ko je to povedal dedu, ga je močno okaral: »Za nekaj sto evrov se pa ne prodava, ali ne?!« Pozdravit sta šla še dedovega sošolca Mihaela - kar na vrtu so spekli sardelice - po počitku in spanju pa sta odrinila proti domu. »Poznava kakega kemika? Med receptorji jih je bolj malo.« »Morda pozna moj profesor za kemijo koga v Ljubljani na kemijskem inštitutu.« Po dveh dneh sta bila spet doma. Tokrat celo neko¬liko predčasno. »Z dopusta sva prišla samo začasno, toliko da pre-spiva,« se je opravičeval Bruno. »Saj bi šla lahko spat tudi v hotel Marino, pa se mi zdi škoda denarja. Dru¬gače pa se vedita, kot da naju ni. Midva sva namreč še naprej na dopustu.« »Še vedno si nekam zmeden,« je ugotovil dedov sin in se obrnil v ležalniku. Vročina še vedno ni popustila. »Akcija! K tvojemu profesorju!« Profesor je stanoval v stolpnici na robu Izole. K sre¬či sta ga našla doma. Ob pregledu listov je ostrmel: »Tole se mi zdi pa vražje zanimivo ... Le kako, da ni nihče prej pomislil na to?!« »Kako, ali gre za pridobivanje sladke vode iz sla¬ne?« »Videti je, da za precej več,« je zamišljeno prikimal profesor. »Za pridobivanje vodika. Toda ne vodika za navadno uporabo, temveč za — pogonsko gorivo!« »Kako, za pogonsko gorivo? Ali ni vodik eksplozi¬ven? V reviji Mare sem bral, da v Nemčiji že vozijo av¬tobusi na vodik, vsa tla v avtobusu pa so prekrita s hla¬dilnimi elementi. En avtobus je prav pri polnjenju z vodikom razneslo. Zato si vodika ne upajo dati v splošno uporabo.« »Ja, saj prav v tem pa je tudi čar te iznajdbe. Vodik je treba s pomočjo sončne energije ohladiti na določe¬no temperaturo, potem pa ...« Kar takoj je poklical nekoga po telefonu. »Kje pa si? V Ljubljani ali na dopustu?« »Na dopustu v Portorožu?« »Pa imaš veliko ljudi okoli sebe?« »Prav nobenega.« Čez dobrih dvajset minut so že vsi trije sedeli nas¬proti doktorja znanosti Emila Vatovca. »Tole poglej, morda ti bo pa polepšalo dan!« Dr. Vatovec je gledal lista pet minut, deset, dva¬najst. Obračal ju je sem ter tja, gor in dol, primerjal formule, si nekaj mrmral in se ves čas samo čudil, ču¬dil ... Nazadnje pa je v nasprotju z očitno prirojeno resnostjo izjavil: »Fantje, nocoj se ga bomo ... napili! V rokah dr¬žim formulo za novo svetovno pogonsko sredstvo. Stisnjen vodik s sončnim hlajenjem. Neverjetno, ne¬verjetno!« »Pazi, kako govoriš!« je pokazal profesor na Tirna. »Fant ima komaj trinajst let.« »Trinajst ali sto, tu je tisto, kar človeštvo čaka že več kot sto let. Od izuma avtomobila ... Konec je na¬še odvisnosti od nafte, konec je naših prerekanj z Arabci, konec je vojn med celinami!« Govoril je tako vzneseno, da so mu že kar morali verjeti. »Kje pa sta dobila ... tale izum? Čigav pa je? Koli¬ko pa je star?« »Več kot šestdeset let...« »Neverjetno, neverjetno!« je še vedno vzklikal dok¬tor ves iz sebe. »Če bi imeli tole prej v rokah, morda niti druge svetovne vojne ne bi bilo ... Vidite, kako usodno vplivajo izumi na človeštvo! Ko nekdo nekaj izumi, se spremeni ves svet. Fantje, rešili bomo ze¬meljsko civilizacijo!« »Zdaj si bom pa le lahko kupil tisto igrico!« je me¬nil Tim. »Tisti, ki je tole izumil, bo v trenutku postal najbo¬gatejši človek na svetu!« je ugotavljal doktor na ves glas. »A veste, kaj to pomeni? Prideš na črpalko, kjer točijo navadno vodo, pa rečeš črpalkarju ...« »Sto litrov vode, prosim!« sta enoglasno zrecitirala Bruno in Tim. Doktor znanosti ju je začudeno pogledal: »Kako pa to vesta? Ja, res bo tako. Na lepem se bo ves svet spremenil. Vse bo poceni. Voda oziroma vo¬dik je energija, ki ga je v izobilju na vsakem koraku.« »Razen letos, ko na obali ni deževalo že osem mese¬cev. Se sreča, da imamo dober vodovod. No, sto litrov vode, prosim! Za nas pa trikrat točeno pivo in en sok!« »In čigav je ta izum?« »Najin,« je skromno pripomnil ded. Odveč se mu je zdelo podrobneje razlagati, da ni povsem njun in da je njegov brat Silvano ... »Ti si torej ta genij! Neverjetno, neverjetno!« je doktor pobožal Tirna po glavi. »Saj si pravi Einstein. Kaj, Einstein! Einstein bi bil tvoj vajenec« »Patent je pravzaprav samo moj. Last naše rodbine, Vižantinove. Dobil sem ga po pokojnem bratu Silva-nu iz Amerike,« je razložil Bruno počasi, za vsak pri¬mer. To, da je iz Novega sveta dobil le en list, je raje zamolčal. Po drugem listu tako in tako kmalu ne bo nihče več niti vprašal, kaj šele, da bi vedel, kdo je last¬nik izuma. Flemingovih ni bilo več, paznik Abruzzo, oprostite, gospod Winter, ki bi morda delal kako zga¬go, pa je bil hudo bolan. »Ja, potem pa ste postali večni. Izumitelji nikoli ne umrejo. Za vedno so zapisani v zgodovini. Posebno ta¬ki, ki rešujejo človeštvo.« Bruno je kljub temu, da se mu je roka tako tresla, da niti piva ni mogel spiti do konca, skušal ohraniti mirno kri. »Midva morava zdaj oditi. Imava še druge obvez¬nosti.« »No, čim prej se oglasita z izumom v Ljubljani. Da ga še enkrat pregledamo in čim prej spravimo v prak¬so. Dotlej pa ga shranita v najboljši sef! Se vidimo! Neverjetno, neverjetno!« Ded je doktorjev nasvet upošteval. Oba lista je shranil v hotelu Marina v tisti sef, v katerega so navad¬no shranjevali največje dragocenosti najbogatejših ho¬telskih gostov. »Vsak sef ima dva ključa. Enega dobi lastnik, rezer¬vni pa je v hotelu, vendar pod budnim očesom.« »No, nekaj podobnega kot kapitanov ključ ...« »Ampak da se ne zgodi kaj podobnega kot na Rexu, boš en ključ imel ti, enega pa jaz. Nanj pazi kot na punčico svojega očesa. Šefi v hotelu niso dvakrat varova¬ni. Če tvoj ključ kdo najde, lahko sef odpre brez težav.« Ključa sta si privezala na vrvico in si ga obesila pod majico okoli vratu. »In zdaj greva še za nekaj dni v službo, potem pa v Ljubljano oddat patent,« je predlagal ded. »V službi bova imela najino dragocenost še najbolj na očeh ...« »Pa je sploh ... najina?« je podvomil Tim. »Je! No, malce pogojno, pa vendar je. Flemingovih ni več, vse skupaj sva povezala v dokončno odkritje midva in samo midva, sploh pa je to izum, ki bo po¬magal vsemu človeštvu. Če ga ne obelodaniva, tudi človeštvo ne bo imelo nič od tega. Si pozabil? Sto lit¬rov vode, prosim!« Kazalo je, da je to predzadnje dejanje. Tako rekoč konec zgodbe. Pa je bilo tako samo videti. Res pa je, da je tudi konec zgodbe prišel. Celo hitreje, kot sta predvidevala. Bolj ali manj srečen konec. Še tisto popoldne so dobili v izolskem hotelu Mari¬na posebnega gosta. Prišel je ovit v veliko belo rjuho, na čelu je imel nenavadno pisano zavito čepico, ki se ji je menda reklo turban, na nogah pa usnjene sandale. »Vaše cenjeno ime?« je vprašal Bruno ustrežljivo. Bolj ko je bil gost videti nenavaden, večja je bila mož¬nost, da je bogat. »Najel bi ves hotel ... Za teden dni.« Gospod je govoril angleško, z vzhodnjaškim naglasom. Očitno je bilo, da prihaja od nekod z vzhoda. »To pa, spoštovani gospod, žal ni mogoče,« je iztis¬nil iz sebe Bruno čisto počasi in previdno, da tujca ne bi užalil. »Kako, ni mogoče? Na svetu je vse mogoče! Ves svet se da kupiti.« »V hotelu so že gostje in ne moremo jih sredi tu¬ristične sezone postaviti na cesto...« »Prav, pa ne! Najel bi pet najlepših sob za sebe in moje žene, vsem drugim pa bom za teden dni plačal bivanje. Povejte jim samo to, da so v bistvu moja služinčad.« »Kaj pa bo morala storiti ... ta vaša služinčad?« Čudaški tujec je za hip pomislil, potem pa z grom¬kim glasom dejal: »Nič, prav nič! Tudi zaračunate jim lahko vse, če hočete, še enkrat... Gre mi samo za občutek, da je ves hotel moj.« Receptor je nalahno skomignil. Vse vrste čudaki so na svetu. »Plačal bom tako, kot sem rekel. Za ves hotel. Ne vem, ali bodo moje žene sploh prišle. Za vsak primer pa morajo biti sobe pripravljene. Jaz bom tu tako dol¬go, da mi v tej vasi ... no, mestu ... poiščete dva gospoda, s katerima moram nujno čim prej govoriti ... Čim prej, da me kdo ne prehiti.« »Vse bomo storili, vse, kar boste ukazali. Kako pa se pišeta ta dva gospoda? Ali naj pokličem direktorja?« »Ni potrebno ... Po podatkih moje tajne službe sta to ... gospod Bruno Vižantin in Timotej Vižantin, oba iz Izole!« Brunu so noge klecnile, kot bi bile iz najmehkejše-ga gumija. »Za... za... kaj ... pa... iščete ... tega...Vižantinija? Bru... Bruno ... sem jaz!« je izjecljal. Pred očmi se mu je v hipu razgrnila vsa paleta grehov, ki jih je storil v zadnjem času. Res se je kar prehitro iz ribiča oziroma receptorja prelevil v mednarodnega detektiva. Tudi v romanih je večkrat bilo, da so detektivi utrpeli kako škodo. »Za kaj pa gre?« je bil nekoliko pogumnejši Tim. Prišlek ga je spominjal na dobro pustno maškaro. »Šejk Abdul Ahami!« mu je izpod rjuhe prijazno ponudil roko. »A vi ste Timotej? Nenavadno! Jaz sem si vas predstavljal precej drugačnega, morda tudi ne¬kaj let starejšega.« »In kaj bi radi ... od naju?« je s trepetavim glasom vprašal Tim, čeprav je znal živčnost dobro prikriti. »Patent št. 1287/37/2821. Prvi in drugi del. Že več let ga iščemo. Danes pa mi je moj tajni agent sporočil, da ste se o njem pogovarjali v gostilni Pri ri¬biču. In da sta ga nazadnje dva Izolana spravila v žep.« Oba sta bila tako presenečena, da niti ust nista za¬prla. »In kaj se bo zgodilo, če vam ga ne dava?« je zani¬malo Tirna. »Poklical bom diverzantsko skupino in hotel bo v petih minutah ruševina. Patent pa bo kljub temu naš.« »Hja ... Patent ni naprodaj.« »Vse na svetu je naprodaj,« je dejal šejk Ahami. »Še največjo ceno pa imajo taki patenti, ki so usmerjeni proti nam, lastnikom nafte. Ne boste verjeli, v Zdru¬ženih državah Amerike je neki blaznež ustanovil celo Društvo za zaščito naftnega bogastva. Hodi po Ame¬riki in pridiga, da je nafta splošna ljudska dobrina in da je mi sploh ne bi smeli prodajati. Za zdaj še ni ne¬varen, toda če bo potrebno, ga bomo skupaj z njego¬vimi somišljeniki preusmerili v nebo.« »Pa ste kupili že veliko takih ... patentov ... ki so ... usmerjeni proti lastnikom nafte?« »Vse!« se je zarezal šejk zadovoljno. »Prav smešno je bilo videti, ko so v tistem letu, ko je bilo objavljeno, da je na svetu nafte samo še za dobrih sto let, kar tri¬je izumili nekakšno alternativno energijo. Na sončne celice in podobno. K sreči naše združenje deluje brezhibno, zato tudi vse take izume sproti pokupimo. Iznajditeljem pa je itak vseeno, ali bo njihov izum pri¬šel do izraza zdaj ali pa čez sto let. Vse patente imamo shranjene na varnem in ko bo potrebno, jih bomo že spravili v prakso. Toda v prakso jih bomo spravili MI!« Bruno in Tim sta takoj ugotovila, da sta se znašla v kotu. »Koliko ... pa dobiva za to?« je vprašal Bruno obo¬tavljivo. »Kolikor si zaželita ...« »Jaz bi igrico PlayStation 2 ...«je povedal Tim. »Jaz pa novo receptorsko kapo ... Ja, pa sto kilo¬gramov sardel ... Pa nov ležalnik na domači terasi ...« »Okej! Bomo takoj uredili! Moja ekipa je ves čas na terenu!« Izza rjuhe je potegnil prenosni telefon in nekomu nekaj naročil. Medtem sta Bruno in Tim že prišla toliko k sebi, da sta ugotovila, kako sta ga polomila. Šejk je bil ne¬ke vrste zlata ribica, ki bi jima izpolnila prav vse želje. »Urejeno. Še kaj?« »Hja, jaz bi rad študiral na kakšni dobri svetovni univerzi ... Lahko je tudi naša nova, obalna, tretja slo¬venska univerza. Če bo res dobra ...« »Že pišem: študij na Harvardu do naziva doktor znanosti. Pa vi?« »Hja, jaz bi pa rad ... Jaz bi pa rad...« Tisti hip se ni spomnil nič pametnega. »Mogoče en tak manjši hotel, kot je tale. Eno Marino!« »V Sloveniji ne bo šlo,« je odkimal šejk. »Lahko pa v Kuvajtu ali v Arabskih emiratih. Ampak dvakrat večji, tako majhnih tam ne postavljajo.« »Ah, potem pa ne!« je ded zamahnil z roko. Kdo pa bo hodil tako daleč v službo. Izola je prijetna zato, ker je vse tako lepo pri roki. »No, sicer pa bomo - tako kot vedno - večjo vso¬to nakazali vaši državi. Za kakšno avtocesto bo že pri¬šla prav. Zraven pa bomo omenili tudi vajini imeni. Tako je pač z izumitelji. Največ dobi država. Državi denar, vama pa slava. Hahaha, kako bosta slavna!« Potem so stopili do hotelskega šefa. Kaj pa sta ho¬tela drugega! Tresočih rok sta potem papirja tudi pre¬dala ... Šejk jima je zadovoljno podal roko z besedami: »Hvala za sodelovanje! Menil sem, da bo več težav. Tu pa je moj osebni račun! Ne pozabite mi poslati raču¬na za cel teden za ves hotel.« »Pa še za izposojevalnico čolnov zraven.« »No, pa še to zraven.« Ko je odšel, sta se ded in Tim sesedla v fotelj. »Ali je bilo tole sploh res?« »Meni se zdi, da sem samo hudo sanjal ...« »Ali po svoje tudi lepo ... Na izid tako in tako nisva mogla vplivati. Če ne bi dala papirjev zdaj, bi ju morala kdaj pozneje. Če bi ju prepisala, bi naju tako dolgo zasledovali, da bi morala predati tudi ko¬pijo. Tako pa sva prosta kot ptička na veji, pa še ne¬kaj rezerve imava za prihodnje dni. Arabci držijo be¬sedo. Prepričan sem, da jo bodo tudi v tem prime¬ru.« »Kaj pa sto litrov vode, prosim?« »Čakalo je sedemdeset let, pa bo še približno toli¬ko ... No, pa saj bi se nam še vrabci smejali, če bi pri¬šli na bencinsko črpalko in bi zahtevali vodo ...« »Sploh pa ne razumem, zakaj vode ne bi natočili v rezervoar kar doma!« »Vidiš, to je pa Fleming spregledal...« Tako sta se zakrohotala, da so se stresle vse hotel¬ske šipe v preddverju. »Ampak nekoliko premalo pa sva vendarle iztržila, dragi moj strateški partner!« »Poštenost je lepa čednost. Saj so nas tako učili, ali ne? Tudi v prihodnje bo treba gledati na ravnovesje med donosom delnic in osebno srečo.« In Rex? Seveda tudi nanj nista pozabila. Premočno sta bila povezana z njim. Gospodu slikarju sta iz hvaležnosti za razburljivo poletje podarila tablico s številko kabi¬ne 87. Medtem so jo namreč na parkirišču ob morju lepo prebarvali in jo opremili z velikimi napisi: VABI GALERIJA REX. OGLEJTE SI SPOMINE NA LADJO VELIKANKO, POTOPLJENO V SLOVENSKEM MORJU. VEČJA KOT TITANIK, RAZKOŠNEJŠA IN HITREJŠA OD VSEH DRU¬GIH! Županja je slikarju osebno obljubila dvojno pokoj¬nino, pa tudi to, da bo prostore galerije Rex vzdrževa¬la občina, le vsako leto mora iziti vsaj ena publikacija v zvezi s potopljeno kraljico. Celotno območje okoli potopljene ladje pa so zaščitili pred pustolovci. »Kaj pa kapitan Pinomare, se je po dvigovanju za¬klada še kaj oglasil?« »Seveda. Prav včeraj se mi je opravičil, ker ni mo¬gel priti na odkritje spomenika v čast potopljeni ladji. Če želita, pa preberita njegovo pismo!« je povedal sli¬kar. V pismu kapitana dolge plovbe Francesca Pinoma-ra je pisalo: Dragi naši prijatelji, spoštovani člani Društva za zaš¬čito Rexa, cenjeni Izolani! Zelo mi je zal, da se mi je zdravstveno stanje poslabšalo in se zato nisem mogel ude¬ležiti vaše spominske slovesnosti. Rex ni bila navadna ladja, Rex je bila kraljica na morju, res prava kraljica, toda nesrečna kraljica. Vedno jo bom nosil v spominu kot najbolj bleščečo da¬mo našega Sredozemskega morja ter jo spoštoval kot vr¬hunec človeškega graditeljskega uma in potovalnega udobja. Žal so jo tisti, ki so naročili njeno življenje, po¬stavili v življenje z napuhom, zato jo je ves čas spremlja¬la nesreča. Pred iztekom svojega življenja vam lahko naročim: bodite enako drzni, enako ponosni, enako vztrajni, kot so ali smo bili vsi, povezani z Rexom. Vendar pa življe¬nje jemljite ponižno, skromno, spoštljivo. Potem se vaš Rex, vaša ladja, vaša kraljica morja, ne bo nikoli potopi¬la. Samo v tem je ključ življenja. Z odličnimi pozdravi in najboljšimi željami! Vaš vi¬tez Francesco Pinomare, prvi kapitan Rexa. »Pa boste tudi tole dali na spletno stran?« je vpra¬šal Bruno. »Pismo je prava ... etična oporoka.« »Bom,« je prikimal slikar. »Nekaj strani, posebno ladijski dnevnik in še nekaj drugih malenkosti, pa sem raje umaknil.« »Zakaj pa?« »Preveč je bilo že vsega. Kapitan Pinomare ima prav. Potopljena kraljica zasluži samo spoštovanje. Bal sem se, da bi še kdo onečastil njen spomin.« »Pa spomenik? Ste ga res postavili?« »Smo! Društvo za zaščito Rexa ne stoji križem rok.« Bruno in Tim sta se kar takoj odpravila na Obra¬čališče kočij. Ob obali se je iz tal dvigala koničasta bela skala, na kateri je bila spredaj izklesana potapljajoča se ladja, za¬daj pa je pisalo: Na tem mestu je 8. septembra 1944 sklenila svojo žalostno usodo italijanska ladja velikanka Rex. Na morju, dobrih sto metrov od obale, pa se je med valovi svetila rumena boja. Na vrhu je imela na¬risano kraljevsko krono, zraven pa droben napis: Rex.