Kapitalistična produkcija

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kapitalistična produkcija. Igra.
Izdano: Amerikanski Slovenec 35/13, 35/14 (1926)
Viri: dLib 13, 14
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]

Mojster: Potem vam svetujem, da boste v svoji državi, ki jo hočete ustanoviti, takoj vpeljali postavo, da drevje ne sme več rasti!

Lojze: Ti bi se seveda rad iz nas norčeval. Mojster: Nikakor ne! Toda če drevje raste, potem je vendar kapital produktiven! Če n. pr. danes kupim gozd za 10.000 kron, si lahko prepričan, da bo po toliko letih vreden 20.000 K, ne da bi jaz sam pri tem kaj delal.

Lojze: Ta vrednost pa je produkt socialnega dela, n. pr. ker se z delom napravijo vozno poti. To nam je dr. Iks jasno dokazoval. Loči kapital od dela, vzemi n. pr. pragozd v Braziliji — in gozd nima nobene vrednosti.

Mojster: Loči nasprotno delo od kapitay la: zapri n. pr. 100 delavcev v prazno delavnico, v kateri nimajo ne orodja in ne materijala in njihova delavna moč, bi imela ravno toliko vrednosti, ko gozd v Braziliji.

Lojze: Treba ne bom oporekal; toda ravno zato bi bilo treba vsa delovna sredstva in ves delavski materijal odvzeti kapitalistom in ga podržaviti, da ga vporabljajo vsi državljani. To je ravno tisto, kar mi socialni demokrati zahtevamo: podržavljanje vseh delovnih sredstev.

Mojster: Kaj pa razumete pod delovnimi sredstvi?

Lojze: Vse, kar je količkaj produktivnega, tako n. pr. gozdove, rudokope, tovarne itd.

Mojster: Potemtakem torej smejo kapitalisti obdržati svoje palače, svoje vile, konje, razkošne vrtove? Zakaj vse to je neproduktivno!

Lojze: Kar ni produktivnega, ampak spada h povžitni (konzumptivni) posesti to si naj za naš del vsak prisvoji in obdrži, če hoče.

Mojster: No, potem bodo gotovo vsi veleposestniki in veleindustrijci izpremenili svoje tovarne in druge produktivne posesti v zavžitne, da si jih na ta način lahko obdrže! Tovarne bodo torej ustavili, plavže pogasili, njive bodo izpremenili v razkošne vrtove, vsaka produkcija bo ponehala in stradal ne bo samo delavec, ampak vse ljudstvo in sicer toliko časa, dokler srečno ne pomre lakote.

Lojze: Ne, to ne gre! Kar je večjih zavžitnih posestev, se morajo izpremeniti v produktivne.

Mojster: Potemtakem hočete zaseči sploh vso zasebno posest?

Lojze: Da, zasebna last je tatvina na skupnosti.

Mojster: Ali naj v prihodnje tvoja srajca in tvoje hlače ne bodo več tvoja last?

Lojze: No, to se vendar razume, da si vsak lahko pridrži kot izključno last, kar neobhodno osebno potrebuje!

Mojster: To mislim; sicer bi lahko prišel vsak kdor bi hotel in bi mi vzel hlače. — Toda prijatelj moj, kje naj bo meja? Ali naj ima tudi vsak svojo hišo? Koliko sob naj ima hiša ? Koliko jedi sme vsak opoldne jesti? Koliko srajc sme vsakdo imeti itd. itd.? Ali naj bo vse to policijsko odrejeno in določeno? To bi bilo lepo policijsko gospodarstvo, dokaj hujše ko v časih najhujšega političnega hlapčevstva!

Lojze: Ti pa tudi presmelo sklepaš!

Mojster: Tako kakor morem sklepati iz naravne stvari same!

Lojze: Treba bi bilo razločevati med zasebno lastnino, ki služi za roditev vrednot, in ono, ki služi za osebno vporabo.

Mojster: Torej ostanejo palače, konji in razkošni vrtovi zopet obvarovani pred zaseženjem?

Lojze: Pustimo to! Vsekakor bi bilo treba, da se podržavi kapital, ki daje vrednost in tako zatre moč kapitalistične produkcije.

Mojster: Ali smatraš n. pr. mlin za kapital, ki daje vrednost?

Lojze: To se razume.

Mojster: Potem ti hočem povedati zanimivo zgodbo.

V Afriki živi nekje 100 zamorcev in en slovenski naselnik. Zamorci delajo zelo enostavno in drobe žito med dvema kamnoma ali kvečjemu v možnarju. Naselnik pa pridno prednjači in si zida mlin. Posledica je, da ne melje žita hitro in z lahkoto samo za Bvojo potrebo, temveč zasluži tudi lep denar, ker puste drugi pri njem mleti. Sedaj pa pride država in mu zaseže kapital, ker rodi vrednote, namreč mlin, v prid skupnosti, tako da so poslej vsi zamorci deležni dobička, ravnotako ko Slovenec, ki ga je zidal. — Kaj praviš k temu?

Lojze: To je tatvina!

Mojster: Nikakor ne! Po vaših socialističnih načelih je vendar zakrivil tatvino Slovenec, ker je smatral mlin za svojo zasebno last.

Lojze: Če si je kdo pridobil kapital sam s svojim delom, potem je stvar drugačna.

Mojster: Ali si niso tudi drugi pridobili premoženja z lastno delavnostjo. Torej morate vsem prizanesti in ne smete ničesar zaseči.

Lojze: No, za svojo osebo naj si obdrže. Toda ne smelo bi preiti na njihove dediče; vso podedovalno pravico bi bilo treba sploh odpraviti; s smrtjo vsakega bi moralo zapasti celo njegovo premoženje skupnosti. [nejasno]

Mojster: Veseli me, da sam uvidiš, da bi bilo zaseženje zasebne lasti blazno in nepravično, da se torej hočeš zadovoljiti z odpravo dediških pravic. — Poglejmo torej še, kakšna je stvar z dediško pravico. Ali meniš, da bi skupnosti in posebno delavcem koristilo, če bi se razveljavilo dediške pravice?

Lojze: Na vsak način!

Mojster: Bomo videli. Misliva si, da je dediška pravica razveljavljena in veleindustrijec K. ne bi mogel zapustiti svojega premoženja ne otrokom in ne komu drugemu. Mislim, da bi bil raje brez dela udpb- 110 sedel v naslonjaču, ko si je enkrat toliko pridobil, da je lahko živel. Saj vse drugo tako ali tako pripade državi. Nadaljna posledica bi bila, da bi bilo vsled tega pri njem zaposlenih tisoče delavcev manj, da bi bilo torej tisoče delavcev, ki imajo danes svoj kruh, naenkrat brez kruha; a ne samo to: v splošnem bi se manj izdelovalo kakor danes. Trgovina, industrija in poljedelstvo, sploh vse gospodarsko življenje, bi bilč uničeno, ker bi nedostajalo nagibov za delo; ves narod bi sčasoma obubožal; imovitih ljudi sploh ne bi bilo več, temveč vse prebivalstvo bi bilo uvrščeno med proletariat, ki bi pa bil na dokaj slabšem stališču, kakor je današnje delavstvo.

Lojze: Ti sklepaš zelo čudno!

Mojster: Ti sklepi pa so posledica vaših čudnih načel. Kar vi socialni demokrati brbljate o kapitalistični produkciji, je sama gola sleparija.

Lojze: To je preveč! Ves delavski svet ječi pod pritiskom in premočjo kapitala in ti imenuješ to sleparijo.

Mojster: Le počasi! Ni mi v mislih, da bi tajil premoč kapitala. Priznavam popolnoma, da so delavci po večini v nadvse slabem položaju in da jim mora država pomagati z vsemi sredstvi proti premoči kapitala, bolj kot je to storila doslej. Kar pa sem označil za sleparstvo, to so vaši socialistični nauki, da le delo rodi vrednost in ne tudi kapital, da se mora zaseči vse zasebno premoženje ali pa da se mora vsaj dedna pravica odpraviti.

Lojze: Če bi bilo vse to sleparija, kako je potem mogoče, da najdejo socialistična načela vedno večjo razširjenost in da se neprenehoma množe naše vrste?

Mojster: To ti kaj lahko razjasnim. Vera v Boga in njegovih deset zapovedi se je bolj in bolj umaknila. Zato bogatinu ni več mar revež in revežu ne več bogatin. Veliko nevernih bogatih veleindustrijcev izkorišča in izsesava svoje delavce in naj ti tudi poginejo v bedi. Neverni delavci pa si tudi ne obtežujejo vesti, da ne bi s pomočjo socialne revolucije vsega razbili in uničili. Za trenotek vsaj bi takrat lahko razuzdano živeli. Kaj bi potem nastalo iz človeške družbe, to jih ne briga.

Lojze: Ti si v resnici krivičen nasproti socialistom! Oni hočejo pošteno ozdraviti socialne bolezni.

Mojster: Da mnogi iz delavske mase to pošteno hočejo, to ti rad verjamem. O socialističnih voditeljih rdečega kova pa tega ne verjamem.— Res je, da je med delavskimi sloji velika beda. Toda pot, po kateri hočejo socialni demokrati odpomoči bedi, je povsem zgrešena. Socialistični voditelji se mi zde ko mazači iz starih dob. Ti so se vozili od mesta do mesta v razkošno opremljenih vozovih, pred katerimi so bili vzpreženi štirje konji. Hvalili in ponujali so svoja zdravila na vse pretege in gostobesedno oznanjali, da znajo čudežno zdraviti. Ljudstvo je vrelo za njimi, zakaj bilo je vedno neštevilno mnogo bolnikov. Kupovali so njihova zdravila, ker so jim za trdno obljubljali zdravja. Konec pa je bil, da so se mazači odpeljali s polnimi mošnjami, bolniki pa, ki so spe trumoma drvili za njimi, so si z zdravili pokvarili še to malo zdravja in izpraznili že itak prazne žepe še bolj.