Kanglica kaše

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Kanglica kaše‎
Kanglica kaše
Kristina Brenk
Spisano: 1986
Izdano: Založba Mladinska knjiga: Zbirka čebelica
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Od vseh dobrih jedi na svetu je najboljša mlečna kaša. Našemu Maticu jo je kuhala horjulska babica. Nikoli mu je ni mogla dovolj hitro skuhati in zlepa jo ni skuhala zadosti. Če bi kje na svetu prodajali tisti čarovni lonček, ki je nakuhal sladke kaše za celo pravljično vas, bi ga kupili našemu Maticu za rojstni dan. Toda rojstni dnevi so, lončka pa ni. Zdaj že vemo, da je bil Matic na počitnicah pri babici na vasi. Ko je zjutraj lačen vstal, si je zaželel mlečne kaše. Stekel je po stopnicah doli v kuhinjo in pocukal babico za predpasnik. »Kaj bi rad, Matic,« je vprašala babica. »Mlečno kašo, babica,« je dahnil Matic. »Steci k potoku, pošteno se umij in pridi k zajtrku,« je rekla. Babica pa mora skuhati kosilo, čaka jo lačna krava Rjavka in njen prijazni teliček, pred hišo kodrnjavsajo kokoši in čakajo na zrnje iz peharčka. Matic je stekel k potoku ob hiši, pobrozgal po vodi in pobezal z roko pod največji kamen. Rad bi ujel kakšno veliko postrv, a vse so že odplavale iz svojih mokrih postelj. Poigral se je z valovi in pozabil na umivanje, dokler ga ni babica poklicala. Na beli javorovi mizi je na Matica čakal krožnik mlečne kaše, zabeljene s topljenim maslom. Fant se je takoj lotil dela. Še preden je bil krožnik prazen, je prišel suhljati vaški poštar in prinesel pismo za babico. Pisal je Matičev očka, naj se Matic še tisti dan vrne z vlakom v Ljubljano, ker ga bodo drugo jutro vpisali v prvi razred. »Popoldne ga bomo čakali pri vlaku,« je napisal očka. »Kako so neučakani,« je menila babica in zmajevala z glavo. »Ob enajstih boš moral sam na pot, nihče te ne bo mogel pospremiti, saj imamo dela čez glavo.« »Bom, bom,« je prikimal Matic. »Kaj naj ti dam za popotnico?« »Mlečno kašo v rdečo kanglico! Nesel jo bom mamici in bratcu!« Babica se je posmejala, prikimala in spet pristavila mleko za mlečno kašo. Medtem pa je šla pripravljat Matičev nahrbtnik za na pot iz Horjula v Ljubljano. »Babica, da ne boš pozabila na ladjice,« je naročil Matic in se šel poslovit k potoku in od sosedovega psa Sultana. Pobožal ga je po glavi, veliki Sultan pa mu je dal taco in ga polizal po licu. Babica je že zložila v nahrbtnik dolge hlače, majice in srajce, na vrh pa je položila lesene ladjice, ki jih je izrezal Matic. Vsaka ladjica je nosila pisano jadro in Matic jih bo z bratcem spuščal po vodi v kopalni kadi, ker v Ljubljani nimajo potoka. »Pospremila te bom do konca vasi, tam zavije bližnjica čez travnike proti hribu, saj veš, kje? Potem pa po klancu nizdol, do železniške postaje.« Matic je prikimaval, vse je vedel, ker je ondod že hodil z očkom in mamo. Z rdečo kanglico v roki in z nahrbtnikom na ramah gre Matic čisto sam po ozki stezi med travniki. Ko sreča travniško mravljišče, se ustavi in se ne more nagledati procesije hitečih črnih mravelj, ki brze po svojem hribcu gor in dol. Potem vzame iz nahrbtnika žlico, zajame mlečno kašo in je povezne dobršen zalogaj na vrh mravljišča. To bodo mravlje vesele. Naprej, proti ozki leseni brvi, ki vodi čez barjanski potok naš popotnik se usede na sredo brvi in binglja z nogami nad vodo. Potem se domisli in nahrani še ribe z nekaj žlicami kaše. »Tudi ribe in ribice so lačne,« mrmra, »saj se v kanglici ne bo preveč poznalo.« Ribe so se zapodile za kašnimi kosmiči in tudi Matic si je privoščil nekaj žlic sladke kaše. Nad vodo so plesali sinji kačji pastirji. »Zdaj pa hitro naprej, da ne bom zamudil vlaka.« Matic je prisopihal do bajte na vrhu klanca. Pod hribom je zapiskal vlak uuuuuu u- u- in fant je zdirjal po hribu navzdol. Pri srcu ga je stisnilo: kaj če bo zamudil vlak? Po klancu navzgor mu je prišla nasproti sivolasa ženica. »Kam pa kam? V Ljubljano? Saj pelje vlak šele iz Ljubljano na Vrhniko, tam bo obrnil in peljal spet v Ljubljano,« je ženica pomirila dečka. Matic se je globoko oddahnil. Hitro je stopil po klancu nizdol in spotoma natrgal še dišečih ciklam ob poti, stlačil jih je v hlačni žep in pomislil, kako jih bo mama vesela. Na postaji je bilo v čakalnici še zaprto okence, kjer prodajajo vozne karte. Še je čas! Sedel je na prag in spet vzel žlico iz nahrbtnika. Komaj se je lotil mlečne kaše, je izza vogla pridirjal bel psiček. »Pridi, pridi, Belko,« ga je vabil Matic. »Meni žlico kaše in tebi žlico kaše.« Belko se je oblizoval in zadovoljno bevskal. Polizal je kupček kaše do zadnjega prosenega zrnca. Potem se je v čakalnici odprlo okence, Matic je kupil vozno karto in kmalu nato je prisopihal vlak. Ker Belko ni hotel po stopničkah na vlak, se je Matic odpeljal sam. Sedel je pri oknu in stiskal k sebi rdečo kanglico s kašo. Mimo okna so bežali telegrafski drogovi, rjave njive, zeleni travniki in Matic bi se rad vozil zelo dolgo in zelo daleč. Na ljubljanski postaji so čakali vsi trije: očka, mama in bratec. Mama je Matica prva objela, stisnila ga je k sebi in zadišal ji je po mlečni kaši, po ciklamah in po psičkovem kožuhu. »Poglej, mama, kakšno sladko mlečno kašo mi je skuhala babica za popotnico,« je rekel Matic. Dvignil je pokrovček, vsi so pogledali, a rdeča kanglica je bila prazna.