Kanarec suženj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kanarec suženj
anonimno
Izdano: Slovenski narod 16. avgust 1902 (35/187)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Deževno vreme je bilo in mladi vrabčki niso mogli iz gnezda vun. Ko so bili preveč sitni, jim je pripovedovala mati vrabica o pomilovanja vrednem stricu kanarcu. Kaj ima ta revež početi, ko je vse svoje življenje uječen v tesni kletki! To je nekoliko pomirilo razposajene vrabčke: pomilovali so strica kanarca, in čim so prvokrat izleteli iz gnezda, sedli so na zamreženo okno, kjer je visela kanarčeva kletka. Vpili so na majhnega jetnika: »Stric, stric, pojdi, pojdi! Vun! Vun!« A kanarec ni mogel, pa tudi ni maral vun: dobival je vse, česar si je njegovo srčece poželelo — konopno seme, kurje česnice, trpotec, včasi pa tudi košček sladkorja.

Ali nekoč poleti, ko je skoz odprto okno pihljala volhka, čista, sveža sapica od zunaj, kjer se je modrilo jasno nebo in je blestelo od solnčnih žarkov obsevano mlado kostanjevo listje liki žareče zlato, takrat si je vendar zaželel kanarec zlate svobode, take svobode, kakor jo imajo ti čili vrabčki. Poskušal je oteti se iz kletke, a ni šlo: žice so bile tesne in močne, vratca zatvorjena. Hrepenenje po svobodi je rastlo in zato je poskušal znovič ter znovič.

Šele po nekoliko dnevih se mu je posrečilo, da je zasukal stranska vratca, skozi katera so mu dajali vode in zobanja. Spočetka je plašno skakljal po kletki; potem si je upal vzleteti na uro, potem je sedel na ploščo na železni peči, kjer je malo manjkalo, da ni vtonil v piskru za perilo; na to je vzletel na polodprta vrata in frrr v vežo. Ondi je bilo več prostora, da se malo ozre, nikogar ni bilo doma, tudi mačka ne, in kanarec je letal iz enega predmeta na drugi. Lej, lej, tukaj je odprto: frrr venkaj v vrt na dvorišče, kjer se je nastanil na jelki naproti oknu.

»Stric, stric, stric!« so ukali tovariši vrabci ter so ga silili dalje.Toda kanarec, dasi se mu je vrtelo v glavi od samega veselja, se ni oddaljil, le poletaval je od veje na vejo. Med tem pa so prišli domači ljudje ter so iskali izgubljenega tička. Dečki so že odhiteli po ključ od vrta. V tem je prišlo gospej na misel, da postavi kletko na okno ter vabi ubežnika.

»Stric, stric! proč, proč, pojdi!« so klicali vrabci, ko so zavohali izdajstvo. Mnogoteri so ga svarili, da zbeži. Ali kanarec, zagledavši sladkor med žicami v kletki, je zletel na kletko in je bil ujet. Vrabci so gledali začudeno, ko se je za njim zaprlo okno.

Mati vrabica je med tem sedela doma v toplem gnezdecu in je slišala radost in veselje svojih mladičev.

»Ali ga peljete s seboj strica?« je vprašala, ko so vrabčki prileteli h gnezdu.

»Ni besede vredno«, se je hudovala vrabčja mladina.

»Pač res«, izpregovoril je star vrabec. »Kdor se sam pusti usužnjiti zaradi boljšega grižljaja, ni vreden svobode.«