Kamniti ribič

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Kamniti ribič. Koroška pravljica.
F. H.
Izdano: Celovec: Mohorjeva družba, 1883; Slovenske večernice, 37
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Na trgu tam v Celovcu
Kamniten mož stoji,
Klobuk drži svoj v roci,
Pred njim bedanj leži.
Kaj pa ta mož pomeni?
Se prašajo ljudje; —
V povesti izročeni
Se to-le nam pove:

V Celovcu bil menih je,
Pobožen mož in svet,
Za Božjo čast in slavo,
Za rod slovenski vnet.
Ta gre na trg po ribe;
Nek ribič tam je stal,
Menihu se odkrije, —
Bi rad bil kaj prodal.

Menih slovensko praša,
Po čem da ribe dá,
Pa ribiča s tem zdraži,
Ki samo nemško zna.
„Povejte to po nemško,“
Srditi ribič dé,
„Proklet slovenski jezik!
Ta v glavo mi ne gre.“

Menih ga je posvaril,
Podučil ga takó:
„Ne kolnite, prijatelj,
To v srečo vam ne bo.
Namesto te kletvine
Bi jaz ta svet vam dal:
Slovensko se učite,
Ne bode vam nič žal!“

Nad to besedo ribič
Se je še bolj razgrel,
In vnovič je meniha
Preklinjati začel:
„Naj tebe vrag odnese,
Slovence vse s tebó,
Saj v petdesetih letih.
Nobenga več ne bo!“

Menih ga zdaj pogleda
In to mu govori:
„Nesrečni ribič, vedi,
Kaj mož ti star velí:
Le Bog osodo vodi,
Le On prihodnjost zna;
Kar revni človek blodi,
Pa malo le velja.

Za tvojo kletev kazni
Pa več ne ubežiš,
Ostal boš na tej skali,
Na kterej zdaj stojiš;
Boš v kamen se spremenil
In tu na trgu stal,
Dokler bo kak Slovenec
Še todi stanoval!“

Besede te izreče,
Glej, čudo se godi:
Predrzni ribič z bednjem
Se v kamen spremeni!
Let petdeset preteče,
Preteče tri sto let,
Pa čas še priti neče,
Ko ribič bo otét.

Le Bog osodo vodi,
Le On prihodnjost zna;
Kar revni človek blodi,
Pa malo le velja.
Zato še zdaj v Celovcu
Kamniti mož stoji,
Klobuk drži svoj v roci,
Pred njim bedanj leži.