Kamenje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kamenje
J. K.
Izdano: Primorski list 7. februar 1901 (9/6), 2—3
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Lepa zimska noč. Malo mrzlo je; pa kaj se zmeni za mraz človek, ki sedi ob gorki peči. Le pihaj veter zunaj, jaz sem na gorkem si misli.

Naš junak pa ne tako. Od gorke peči ga je gnalo ven. Tam zunaj vrši politični boj, pa da se ga ne bi udeležil on, ki bo že kmalu prištet v črno vojsko, on »naša nada, naša bodočnost«. »Mladina je na naši strani,« je bral v »Soči«, a on naj se greje ob peči, ko se gre za »blagor domovine«! da bi brez njega drugi vrgli ob tla »farovško komando«! On pa bodi brez zaslug!

Ni več strpel v sobi, gnalo ga je ven na bojno polje. Vzel je klobuk in hotel iti. »Bodi vsaj nocoj doma!« je dejala mati. »Nikamor mi ne pojdeš!« je ukazal oče. Pa kdo bo slušal stariše! To ukazuje pač četrta božja zapoved, parola liberalnih kolovodij pa veleva: Strt mora biti klerikalni zmaj! Vsi na delo!

Skočil jo, da bi mu oče vrat ne priprl, in ušel.

A kaj je to? Po cesti prihaja gruča moških. »Vrag naj vzame vse klerikalce!« »Celi dan sem mislil na pijačo, zdaj je pa ne bo!« »In muzike tudi ne!«

Naš junak je dobro vedel, kaj pomenijo te besede. Liberalni kandidat je propal! Speklo ga je. Hotel se je vrniti, saj je vse izgubljeno. A hitro se je premislil, zdaj je šele prišla njegova ura. Kedarkoli je prebiral liberalne časnike, vselej si je ponavljal trdni sklep, da se znese nad njimi, ki so »vsega krivi«, nad duhovniki.

»Propadli smo«, ga je nagovoril eden iz gruče. »Smrl klerikalcem!« je vskliknil in hitel dalje. V mislili pa je junak snoval bojni načrt. Pobijem jim okna. Ako pa kakega zadenem, tem boljše. Saj le tako se jih znebimo. Prihodnja »Soča« pa me bo slavila: »Ta jim je dal čutiti. Da bi bili vsi odločni, kakor je vrla naša mladina, kedaj bi že bili zdrobili klerikalni jarem in se otresli farovške komande.«

Prišla mu je misel: Kaj pa so ti storili duhovniki? Ni si znal odgovoriti, a čutil je v srcu divje sovraštvo do duhovnikov.

A če jih pobiješ, te zapro! Skoro se je ustrašil tega. Tolažila ga je le misel, da sladko in častno je za domovino – iti v »prižon«. Pa še nabirali bodo zanj v »Soči«, ker bo »mučenec napredne ideje«. Prav za prav pa ga lahko poplačajo kar iz liberalnega fonda. Saj je bral v liberalnem listu poziv, naj liberalci »mesto za ofer dajejo raje zalogi naše stranke za odločen boj proti farovški komandi!!«

Prišel je tako premišljevaje do gostilne v »Liberalnem gnezdu«. Z upanjem na prihodnjo nagrado je vstopil, čeprav je bil suh. Pa se bo tudi lahko izgovarjal da je bil pijan. V Liberalnem gnezdu je bilo vse pobito. Obžalovali so liberalni poraz. Le tu pa tam je kedo proklel klerikalce. Zjezilo je našega junaka. Taki so! Kje je odločnost? Udarimo nad klerikalce! Jaz grem nadnje! Ako drugega ne, okna jim pobijem!

Za nekaj trenotkov je že pobiral kamen na cesti, da ga vrže v duhovnikovo sobo. Luč gori, bo že notri si misli. Kje pri onem-le oknu mora biti. Smrt! In zgodilo se je, kakor poje pesem:

Na okno pobič potrklja,

Na tla pa šip’ca zažvenklja.

Zgodilo se je pa tudi, kakor poje druga pesen:

Hitre so, hitre zajčje noge.

Junak je bežal, bežal nazaj v »Liberalno gnezdo«. Storil sem svojo dolžnost – je zaklical in sedel k tovarišu: Daj mi piti! Zaslužil sem. Gostje so se spogledali, rekli pa niso ni.

Tam v gorki sobi trdo stopa oče iz kota v kot. Ob peči pa mati. »Kaj bo ž njim?«, »Podivjal je. Dela, kakor v »Soči« bere. Sploh je zdaj vse podivjano, kar bere ta list«

»Ali ga ni, ki bi take liste zabranil?«

Molčal je oče in stopal dalje po sobi iz kota v kot, ob peči pa je jokala mati.

Gostje v »Liberalnem gnezdu«so začeli zehati. Drug za drugim so se odpravljali. Odšel je tudi naš junak. Zavil je na bojno polje, da pogleda, kako je končal svoje delo.

Šipes o pobite. Dobro! Far pa mora biti še živ! Drugače bi bil nastal že šum. Poskusimo v drugo! Zopet je pobiral kamen in kakor vojak, ki gre v boj, je zapel. Zapel pa je pesem, katero je že toliko večerov ponavljal pod istim oknom:

Ne hčere, ne sina

Po meni ne bo,

Dovolj je spomina,

Me šipe pojo.

In zapele so šipe, junak pa je zbežal, da po storjenem delu sladko počiva ter sniva o strtem klerikalnem zmaju, o zaslugah za narod, o nagradi iz liberalnega fonda.