Kamen-roža

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pravo ime naredi junaka Kamen-roža
Marko Kravos
Zakaj padajo žabe z neba
Spisano: Pretipkala iz Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca 1994, Nataša Uršič.
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt



Kdo bi vedel, zakaj postane Bine včasih tako siten. Nič mu ni prav: voda je premokra, veter neznansko vetrnjaški in peščena zrna na morski obali se mu zdijo vsa narobe obrnjena. Za obupat! Jezi se in vpije kar na vse po vrsti! V resnici je samo žalosten. Verjetno je kapnila črna kaplja z jasnega neba in ga zadela v srce. Takrat ni pomoči in postane žalosten.

Bine Brrvinc je tako nekoč jokal in vzdihoval pred svojo mušjo hišo in se ni mogel potolažiti. Vsi so se ga že izogibali kot kurjega drekca in Bine se je zato še bolj smilil samemu sebi in še bolj jokal: oh-ah-uuua, joja joja-a-a-aa!

Cmeril se je cel dan do večera. Takrat se mu je približal deževnik Motovilčnik, saj mu je od vseh teh solz že teklo v njegovo podzemsko domačijo, prav v dnevno sobo.

Potrepljal je Bineta po ramenu: »Vem, kaj bi ti izbrisalo črni madež na srcu. Kar z mano pridi!«

Peljal ga je do najbolj skritega kotička na vrtu. Tam je stal star štor in ob njem je deževnik brskal in brskal, dokler se ni prikazal okrogel bel kamen. Seveda ni bil čisto navaden kamen: gotovo je nekoč padel naravnost z neba. Lesketal se je kot sneg in imel je temnomodre žilice; ampak najbolj čudežno je bilo to, da je v njem tekla sinja kri, ki je utripala in bila topla. Bine Brrvinc se ga je dotaknil, pravzaprav ga je pobožal, in ga vprašal: »Od kod si, čudežno bitje?«

Ampak kamen je znal samo modro molčati.

»Tudi ti me nimaš rad in nočeš govoriti z mano,« je Bine spet zajokal, da se mu je ulilo iz oči. Solzni dež je razmočil kamen – in glej! – kamen je rasel in prerasel v čudežno plav cvet, velik in dišeč.

Bine se je začudil: »Ooooo!«

V hipu se je vsa žalost v njem spremenila v veselje. Kot se je kamen spremenil v čarobno rožo, tako se je njegova slaba volja spremenila v dobro voljo. Njegovo kričanje je postalo – juhuhu – vriskanje, njegov jok se je spremenil v smeh, namesto solz so žuborele iz njega vesele pesmice.

To je bila čarovnija kamen-rože. Vsi so zdaj hiteli skupaj, da bi videli to srečo. In dogajale so se prav smešne reči. Črni hrošč, neroden kot običajno, se je zaletel v kamen-rožo in postal – elegantna zlata mimica.

Prišla je tudi stonoga Boga, ki si je na igrišču zlomila eno nogo. Ni je sicer zelo rabila, ampak to hudo boli! En-dva-tri, malo jo je še zasrbelo, in že je bila noga zdrava.

Tudi pajek Mrežnik in muha Žuža sta prihitela in se dotaknila cveta: suhotnemu pajku se je napihnil trebuh, da bo zdaj zdaj počil, otožna Žuža pa se je sprostila vseh vezi in spet razigrano poletavala po zraku kot v starih časih.

Potem je prizzzzzvizzzgal še komar Piki. Porednež je že mislil, kako bo pičil kamen-rožo in se napil njene plave krvi. A je dobil, kar taka hudobija zasluži: njegovo bodalo se je zmehčalo in se zavihalo kot kak prašičkov repek. Namesto hudega zzzzzzzvizzzganja je sedaj lahko samo pošumeval: šššššš…šššššš!

Od tega šušlanja so vsi tam zbrani postali zaspani, legli so kar tam, pod kamen-rožo in zaspali. Pravzaprav je zaspala tudi čarobna plava roža in postala spet beli kamen.

Takrat je prišla gospa noč in ovila vse s sladkimi sanjami, da je bil svet kot v srebro zavit bombon.