Kam pa kam, kosovirja?/Pri groooznih Lebdivkah

»Pingi pangi kosovir ...« si je dobre volje mrmral Glal, Glili pa si je drgnila gobček, ki jo je bolel od smeha.

»Glej, Glal,« je zaklicala, »grad treh Lebdivk!«

»Kje, kje?« je oživel Glal. »Aha, že vidim. Ti, Glili, ali sva ali nisva?«

»Nisva!« je odločno rekla Glili, jaz se bojim.

»Jaz pa ne. Čisto potihem se bom splazil h gradu, tako da me ne bo nobena opazila. Samo videl bi jih rad. Greš?«

»Ne. Si pozabil, kaj so rekli pingvini? Bi rad lebdel in bil ne živ ne mrtev?«

»Strahopetka si, Glili. Pa me počakaj na listile gori. Jaz grem.«

Glal se še ozrl ni, njegova žlica se je že spuščala. Glili se je naježila dlaka.

»Glal, prosim te. Glal, nikar! Slišiš, Glal?«

Glal je pristal na gori nad dolino Lebdivk. Kaj je preostalo Glili drugega, ko da se je spustila za njim, vsa nasršena od sirahu. Ko sta bila na tleh, je zgrabila Glala za rep in ga hotela zadržati, ampak Glal se ji je iztrgal in se spustil po toboganu v dolino. In Glili se je vsa obupana spustila za njim.

Počasi, korak za korakom sta se plazila proli slolpičem. Vse je bilo tiho, led se je zelenkasto iskril, slišalo se je samo razbijanje Glilinega srca.

»Počakaj me tukaj,« je šepnil Glal, ko sta obstala pred obokanim vhodom, »takoj bom nazaj.«

»Ne, s tabo grem!« je pogumno rekla Glili, četudi je na moč šklepetala z zobmi.

Splazila sta se na dvorišče, kjer so rasle orjaške snežene gobe, a drugače je bilo vse tiho in prazno. Na dvorišče so strmele s hišnih sten okrogle line in zdajci se je v eni prižgala luč. Kosovirja sta se brž skrila za gobo in nekaj časa sta kar oba trepetala. Potem pa je Glala spet premagala radovednost in neslišno je smuknil k lini ter previdno pokukal noter.

In Glili je videla, kako se mu je razjasnil smrček. Pomahal ji je, naj pride bliže. Vsa trepetajoča je Glili smuknila h Glalu in še sama pokukala skozi lino, pripravljena, da si vsak hip z repom zakrije oči in počaka na najhujše.

Kaj sta videla? I, kaj neki. Preprosto sobico s tremi ledenimi posteljami, ledeno mizo in na njej tri ledene lončke, za mizo pa so na ledenih stolih sedele tri stare tete, vse tri malce podobne kosovirjem, in imele so tako prijazne stare obraze, da je kosovirja v hipu minil strah.

Starke so iz lončkov zajemale sneg in ga jedle. In kosovirja sta slišala, kako se pogovarjajo:

»Mislila sem že, da bodo prišli bliže, pa so se kar obrnili in odšli. Nikoli ne pridejo bliže, ali ni čudno?«

»Mogoče se nas pa res bojijo?«

»Bojijo? Pojdi no, čemu naj bi se bali?«

»Pingvini so plašne živalce, veš.«

»Škoda. Res škoda.«

Kosovirja sta se spogledala in se spet zagledala skoz lino. Takrat pa je ena izmed Lebdivk dvignila glavo in se zagledala v lino in njene oči so se srečale z Glalovimi in Glilinimi in preden sta se kosovirja utegnila pošteno prestrašiti - se ni zgodilo nič posebnega. Samo Lebdivka je nabrala obraz v najprijaznejše gube in zaklicala:

»Glejta, dve živalci sta prišli! Pridita no noter!«

Kosovirja sta se spogledala.

»Ali se ti zdi, da lebdiš?« je vprašal Glal.

Najbrž ne. Ampak tako sem razburjena, Glal. Kaj praviš, ali je ne bi kar pobrisala?

Tedaj so se vrata odprla in vse tri stare Lebdivke so stale na pragu s prižgano leščerbo v roki in vse tri so se smehljale. In čisto nič grooozne niso bile, samo to je bilo malce nenavadno videti, da niso stale na tleh, ampak so zares lebdele za kakšen prst nad tlemi - to je bilo pa tudi vse.

»Ej, živalci, kar noter pridita.« so klicale. Glal se je opogumil in stopil bliže. Glili pa je izjecljala:

»Ali nama ne boste naredile nič hudega?«

Lebdivke so se začudeno spogledale.

»Kaj hudega? Zakaj naj bi komu naredila kaj hudega?«

Glal se je odkašljal in začel:

»Slišala sva, da ... da lahko naredite, da kdo lebdi.«

Lebdivke so se spet spogledale in najstarejša je rekla:

»Seveda lahko to naredimo, če kdo to želi. Ampak saj k nam nikoli nihče ne pride. Že štiristo let ni bilo nikogar na obisk. Včasih zaidejo pingvini v našo dolino, v grad pa nikoli ne pridejo. Kar dolgčas nam je včasih. Zato smo tako vesele, da sta prišla vidva. Tak stopita vendar noter!«

Kosovirja sta vstopila. Še zmeraj malo negotovo. Ampak tule notri je bilo neverjetno toplo, kajti ledena peč je bila zakurjena in zraven nje je bila na tleh cela skladovnica lepo zloženih ledenih polen. Ogenj v peči je prijetno prasketal in žarel z modrim plamenom. Lebdivke pa so kar plesale okoli kosovirjev. Ta jima je ponujala juhe iz severnega sija, ona okusno solato iz sočnih snežnih lističev, tretja rožnato sladko pijačo iz večernega sonca in še vse mogoče druge jedi in slaščice, o katerih se kosovirjema še sanjalo ni. Najedla sta se in Lebdivke so jima pripravile mehko, toplo posteljo iz sneženega puha - in kosovirja sta srečna zaspala, utrujena od dolgega dne.

Ko sta se prebudila, je bil še zmeraj dan in po zajtrku so ju Lebdivke vprašale, če bi rada lebdela.

»Ne,« se je ustrašila Glili, »kdor lebdi, ni ne živ ne mrtev, so nama povedali pingvini.

Lebdivke so bile videti zelo začudene. Potem so razložile, kaj je to lebdenje:

Najstarejša Lebdivka je vzela iz žepa ledene naočnike, si jih nataknila na nos in skoznje pogledala oba kosovirja. In hipoma sta začutila, da sta postala lažja, lahko sta hodila po zraku in to je bil zelo prijeten občutek.

»Slišiš, Glili, to morava povedati pingvinom. Za naju dva to ni tako pomembno, saj imava leteči žlici, pingvinom bi pa gotovo prišlo zelo prav, če bi lahko lebdeli. In čas je, da se nehajo tako otročje bati Lebdivk!«

Brž so naredili načrt. In potem so odlebdeli na goro, vzeli spotoma kosovirski žlici. malo so leteli, malo se drsali, malo pa spet lebdeli in kmalu so bili na pingvišču.

»Kaj sta se vrnila?« so zagnali vrišč pingvini. »Imenitno, kar tukaj ostanita! In kdo so te prijazne tete?«

Tete Lebdivke so najprej razdale iz svojih predpasnikov pingvinom cele pesti sladkorčkov, šele potem sta jim kosovirja razložila, kako in kaj je s temi Lebdivkami. Pingvini seveda sprva niso verjeli, potem so le verjeli, pa spet dvomili, se plašili, pa spet verjeli, in nazadnje so s tetami Lebdivkami sklenili prijateljstvo na življenje in smrt in si prisegli, da se bodo vsak dan obiskovali. In seveda, vsi so hoteli lebdeti, čimprej lebdeti, in kar niso mogli razumeti, kako so mogli živeti brez lebdenja - in kmalu je lebdenje postalo pingvinski množični šport.

V veselem razpoloženju sta se kosovirja vendarle dokončno poslovila. Lebdivke so jima razložile, da bo lebdenje čez nekaj dni ponehalo, pa nista bila zato nič razočarana.

»Poskusila sva pa le,« se je izprsil Glal in kosovirja sta odlebdela k žlicama, »in zdaj pa zares adijo vsi skupaj, preden se nama zanohta!«