Kam pa kam, kosovirja?/O gorje, strah in groza

Noč sta prespala na trnovem drevescu sredi ogromne planjave, porasle z visoko travo in grmičevjem. Glili je bila zjutraj čisto drugačne volje, razposajeno je metala paradižnike v Glala, dokler se ni prebudil, in cvileče prepevala kosovirsko nagajivko:

»Kosovir, prismojen tič,
jé in spi, ne dela nič,
strahopeten je na moč
in neumen kakor noč!«

Tlesk! je vrgla velik paradižnik Glalu v gobček. Glal se je hipoma pognal vanjo in zavpil: »Čakaj, smrklja, če te dobim v kremplje! Brke ti populim!«

Glili se je oprijela žlice in zletela čez grmičevje. Pa ni nehala izzivati. Spretno se je izogibala Glalovim paradižnikom in vreščala:

»Če si star in zavaljen,
je naravno, da si len,
če je kdo debel kot ti,
naj hitrejših ne lovi!«

To je bil lov! Paradižniki so leteli, Glal je škrtal z zobmi in sršil dlako, Glili pa mu je kazala jezik. Tlesssk! se ji je prilepil dobro namerjen paradižnik čez ves gobček, tako da ni ničesar videla in zdaj jo je Glal z lahkoto dohitel. Glili si je brž s šapicami obrisala gobček in zavreščala »ne me!« ko se je zgodilo nekaj strašnega.

Kosovirja sta začutila strašen sunek in naenkrat sta na smrt prestrašena cepetala v nekakšni smrdljivi vreči!

Zagnala sta strašen vik in krik, vreščala in cvilila sta, javkala in kosovikala na vso moč, pa ni nič pomagalo. Vrečo je nekdo trdno zavezal, okoli njiju je bilo čisto temno in nekaj je strašno zarenčalo, zahrumelo in zabobnelo in potem sta čurila, da se peljeta.

Kot ponorela sta brcala, praskala in se otepala, poskušala sta pregrizniti vrečo, pa ni šlo. Dušila sta se in kihala in se v obupu oklenila drug drugega. Tako sta jokaje čepela in čakala na najhujše.

Celo večnost je trajalo, dokler ni ropot ponehal, in kosovirja so bolele vse kosti. Potem sta zaslišala nekakšne čudne glasove, da sta se še bolj prestrašila. Trda roka je zgrabila vrečo in jo vzdignila, zaškripala so nekakšna zelezna vratca in kosovirja sta se skotalila iz vreče na ilovnata tla. Mela sta si oči in se ozirala okoli sebe. Potem so se jima oči privadile slepeči svetlobi in sta lahko videla, kje sta.

O gorje, o strah, o groza!

»Glal! Zaprta sva! V kletki, o Glal!« je divje zavreščala Glili in se stisnila h Glalu. Glal je obupano sklonil glavo in si z repom zakril oči. Res, bila sta v kletki, v majhni, umazani kletki iz debele žične mreže. V kotu je ležal kupček slame. In vse naokoli so bile druge kletke in v njih najrazličnejše živali, podlasice, veverice, lisice, sove, bobri ... tekale so po kletkah iz kota v kot in iskale luknjo v mreži, da bi pobegnile. Ampak kletke so bile trdno narejene in zaklenjene s ključavnicami. Kosovirjema so tekle debele solze čez smrčka, stiskala sta se drug k drugemu in tiho ihtela.

Po peščeni potki je prišel človek. Ustavil se je pred kletko in dolgo z zanimanjem opazoval prestrašeni živalci. Potem je na kletko obesil zeleno tablo, na kateri je v človeščini pisalo:

»Cosovirius ferus ululans - Mali kosovir
Zelo redka žival. Živi v Kosoviriji, ki
je še ni na zemljevidu. Premikajo se po
zraku z letečimi žlicami, hranijo se s
paradižniki. So popadljivi. Starši,
pazite na otroke!«

Potem je človek odšel. Kosovirja sta v grozi strmela za njim. Zdaj so po peščenih potkah začele prihajati skupine ljudi in človeških mladičev. Največ so se ustavljali pred kletkami, kjer so bile zaprte opice. Opice so resno gledale z velikimi očmi in se živčno praskale, ljudje pa so se spakovali na vse mogoče načine in jih poskušali oponašati.

»Glal,« je zdajci vztrepetala Glili, »glej, človekinja prihaja naravnost proti nama!«

»Človekinji se reče ženska.« jo je poučil Glal, pa je tudi sam trepetal od brk do končka repa.

»Ne boj se, Glili, mogoče nama ne bo nič naredila!«

Pokrila sta si oči z repoma in se naredila čisto majhna.

Ženska se je ustavila, se ozrla in nekaj zaklicala. Pritekla sta dva človeška mladiča in se ji obesila za krilo.

Ustavili so se pred kosovirsko kletko. Govorili so v človeškem jeziku, tako da kosovirja nista razumela niti besedice. Še naprej sta se delala, ko da spita, in si z repom zakrivala smrčka.

To pa človeškima mladičema ni bilo všeč. Hotela sta videti, kakšen smrček ima kosovir. Zato je starejši v bližnjem grmu odlomil šibo in skozi mrežo z njo pobezal Glala. Kosovirja sta še bolj vztrepetala in se še bolj stisnila skupaj. Človeški mladič pa ni in ni hotel odnehati. Tako močno je dregnil Glala, da je kosovir zacvilil in šinil kvišku. Planil je čisto k mreži in pokazal ostre zobčke.

Mlajši mladič je stegnil roko in hotel Glala potrepljati po nosu. Zdaj pa je bilo Glalu dovolj. Bliskovito je ugriznil mladiča v prst, da se je vlila kri, in odskočil ter se stisnil v kot.

Človeska mladiča sta zagnala strašen vrišč. Ženska, najbrž njuna mati, pa je nekai govorila z razburjenim glasom in se jezno ozirala naokoli. Priteklo je polno ljudi in njihovih mladičev, žlobudrali so, da je šlo skoz ušesa, in s prsti kazali na kosovirsko kletko.

Zdaj je pritekel mož, ki je bil obesil tablo na kletko. Govoril je z debelim glasom, in kot je bilo videti, je bil na oba človeška mladiča hud. Ljudje si zdaj niso upali več bliže h kletki, samo od daleč so strmeli v kosovirja in zmajevali z glavami.

»Prav si storil,« je zašepetala Glili, »jaz bi ga tudi!«

Zdaj si kosovirja nista več zakrivala smrčkov, uporno in nasršeno sta strmela v ljudi.

Nedaleč stran je stal človeški mladič, deček z razkuštranimi lasmi. Ko so se že vsi ljudje razšli, je še zmeraj stal tam in nenadoma je začel kosovirjema nekaj tiho pripovedovati. Govoril je seveda po človeško, ampak kosovirjema se je zdelo, da govori prijazno. Nepremično sta ga gledala v oči. Ne, ta človeški mladič ni bil videti tako zelo nevaren. Vendar je bil Glal za vsak primer vendarle pripravljen. Če bi deček stegnil roko proti njemu ...

Deček ni stegnil roke, samo stal je tam in še nekaj časa tiho in prijazno govoril, potem pa je tudi sam odšel. Kosovirja sta si oddahnila.

Ne, jesti nista mogla. Bilo je tako, kot če bi jima ležal težak kamen na srcu. Poskusila sta se pogovarjati z drugimi živalmi, a se nobeni ni ljubilo govoriti.

»Kar je, je.« je počasi rekla stara sova. J«az sem v živalskem vrtu že šest let. Zgubila sem vsako upanje, da bi še kdaj prišla ven. Kar sprijaznita se, kot smo se morale me. Kar je, je.«

Globoko je vzdihnila in ni rekla niti besedice več.

Tudi kosovirja sta vzdihnila in žalostno gledala predse.

Počasi se je začelo mračiti, vzšla je luna. Živali v kletkah so nekatere legale k počitku. druge so nemirno tekale iz kota v kot. Kosovirja sta se stisnila k mreži in gledala v luno inj spet so jima debele solze tiho drsele čez gobčka.