Kam pa kam, kosovirja?/Kosovir izziva hobotnico

Medtem sta se Glal in Glili izkopala iz nogavice in sta letala po jasnem zraku nad gozdom. Glili si je iz nogavice naredila mehko gnezdo, tako da je sedela v žlici prav na mehkem, Glal pa ji je bil malo nevoščljiv in je zato govoril, da so v nogavici bolhe.

»Kakšne bolhe neki, se je smejala Glili, sam imaš bolhe!«

»Ni res, se je nasršil Glal, prekliči!«

»Prekličem. Nimaš bolh.«

»No, vidiš.«

»Ampak bolhe imajo tebe.«

»Ti, Glili! Ali boš tiho!«

»Ti bodi tiho. Bolhač!«

»Ušivka!«

In tako jima je čas hitro in prijetno mineval. Prisrčno sta psovala drug drugega in kar poskakovala od razposajenosti. Pa je hotel Glal prijateljico čisto zares razjeziti in ji rekel nekaj, česar zares ne bi smel reči - zatulil je, da je vsaka mačka lepša od nje!

Na mačke pa je bila Glili prav posebno občutljiva, ni jih marala pa konec. In zdaj je na široko odprla oči, smeh ji je v hipu prešel, čisto tiha je postala in gobček se ji je začel tresti. Glal se je ustrašil.

»Ti, menda ne misliš tuliti?« je prijazno rekel, pa je bilo že prepozno. Glili je tako zaihtela, da se je njena žlica vsa tresla in progasta nogavica pod njo je bila kmalu popolnoma premočena od solz.

»Glili, saj sem samo tako rekel, da bi te razjezil.« se je opravičeval Glal. Pa ni nič pomagalo. Glili je ožela nogavico čez rob žlice in zahlipala:

»Mmmmačke, si rekel, dda so lepše ... od mmmene ...«

In je na ves glas zatulila. Glal je bil čisto obupan.

»Glili, glej tička!« je zaklical. Glili se je še bolj nasršila in zarenčala skozi solze:

»Požri ga!«

In je spet ožela nogavico.

»Glili, žlica ti bo zarjavela, če boš toliko jokala.«

»Briga me!«

In nov potok solz. Še Glal se je začel kisati. In tako sta se oba kisala in še opazila nista, da letita nad morjem. Potem je Glili naenkrat zavpila:

»Glal! Morje! Nad morjem letiva!«

V trenutku sta pozabila na solze in se začela obmetavati s paradižniki, kajti tako kažejo kosovirji svoje veselje.

»Joj, morje! Spustiva se!«

Usmerila sta ročaje žlice navzdol in se začela spuščati. Pristala sta na morski gladini. Morje je narahlo zibalo njuni žlici in kosovirja sta se vsa blažena spogledovala in si mežikala.

Glili je razpela progasto nogavico, pa je imela jadro. Glal je bil spet malo nevoščljiv, pa je bil kar tiho. Bal se je Glilinih solz. Če bo spet jokala, si je mislil, bo plima. Zato se je zabaval s tem, da je pomakal tačko v slano vodo in jo oblizoval.

Zdaj je začela Glili, zajela je vode v prgišče in jo pljusknila v Glala. In pri tem se je smejala, kot bi bila ob pamet.

»Nesramna si,« se je razjezil Glal, »nesramna mačka si in nič drugega.«

Glili se za žalitev še zmenila ni, še bolj se je smejala in Glala spet poškropila!

Glal ji je seveda vrnil milo za drago - pa sta se škropila in vreščala, dokler nista bila čisto premočena. Pa to ju ni motilo, saj je sonce na vso moč pripekalo.

Poleg njiju se je oglasila stara hobotnica:

»Kakšne šale so pa to, vidva tamle?«

Kosovirja sta izbuljila oči. Pa je Glal prasnil v smeh:

»Hoho, kakšna žival! Najbolj smešna žival na svetu!«

Hobotnica je leno priplavala še bliže. Čisto počasi je rekla:

»Še eno tako zini, pa ti bo žal.«

Glal se je malo ustrašil. Ampak bilo mu je nerodno zaradi Glili in zato ni odnehal:

»Kaj boš govorila, smešna si. In grda. In kaj je sploh listo, s čimer mahaš naokoli? Tace niso, peruti tudi ne, hoho, najbrž sploh nisi žival, ampak spaček.«

Zdaj se je zgodilo nekaj strašnega. Hobotnica je z lovkami ovila ročaj Glalove žlice in ga potegnila pod vodo!

Glili je zakričala od groze. Hobotnica in Glal sta izginila, vse naokoli samo morje, nič drugega kot morje.

»Na pomoč,« je kričala, »pomagajte, kje je kdo! Glal, vrni se! Glal, ne pusti me same, na pomoč, na pomoč!«

Dolgo je bilo vse tiho, samo galebi so vreščali v daljavi. Glili je pokrila smrček z repom in jokala tako obupano, kot še nikoli v življenju.

Majhna hobotnica je pomolila glavo iz vode in vprašala:

»Čemu pa tak jok? Kaj se je zgodilo?«

»Pomagaj!« je zahlipala kosovirinja. »Taka žival kot ti, samo večja, je ugrabila mojega prijatelja in ga potopila. In zdaj sem sama na svetu in si želim samo umreti. Pomagaj, če moreš, če ne moreš, me pa pusti v miru umreti.«

»Za smrt je zmeraj čas,« je modro dejala mala hobotnica, »rajši mi povej, v katero smer je odplavala.«

»Tjale.« je zajokala Glili in mala hobotnica se je potopila in spet je bilo vse tiho, samo Glilini zobje so šklepetali. Uh, bilo je res prav grozljivo.

Medtem je srdita stara hobotnica vlekla Glala vse globlje in globlje. Vse naokoli ni bilo nič drugega kot temno zelena voda, Glalu je šumelo v uhljih in začel se je dušiti... in potem je omedlel. Hobotnica se je hudobno zahehetala in se je ze pripravljala, da ga požre!

Ravno tedaj je vsa zasopla primigljala mala hobotnica in zavpila:

»Ti, kolegica, daj tole živalco meni!«

Stara je zasikala:

»Ne dam. Moj je, pojedla ga bom, ker me je užalil.«

»Ah, ne bodi taka. Nič hudega ni mislil. Otročji je pač.«

»Ne prenesem, da je kdo otročji. Zakaj pa jaz nisem!«

Mala hobotnica pa ni odnehala. Vendar je stara popustila šele, ko ji je mala obljubila ogromno ribo. Godrnjaje je spustila Glala iz lovk. Mala je brž pograbila ročaj žlice in švignila na površje. Bil je pa tudi že zadnji čas. Glal sploh ni več dihal in mala hobotnica ga je morala dolgo drgniti, da je spet oživel.

»Kje pa sem? Kje je Glili?« je zacmevkal. In kar lep čas je trajalo, preden mu je hobotnica razložila kako in kaj. Potem pa ji je bil Glal tako hvaležen, da jo je kar poljubil. In mali hobotnici se je to kaj dobro zdelo. Prvič in zadnjič se je zgodilo, da je kaka hobotnica zardela. Res, čisto rožnata je postala in od zadrege se je brž potopila.

Pa je Glal zagledal v daljavi majhno piko in zaslišal šibak, obupan jok.

»Glili! Tukaj sem, živ sem!« je zavpil na vse grlo in začel veslati s šapicami.

Glili je zaslišala klicanje, pa je najprej pomislila, da se ji blede - potem pa je tudi ona zagledala piko v daljavi in zavreščala od radosti in tudi sama začela na vso moč veslati s šapicami – in čez čas sta bila kosovirja spet skupaj.

Pa si nista padla v objem, kaj pa še. Pozrla sta solze sreče in se nekaj časa prav debelo gledala. Končno je Glili izdavila:

»No, ti - bolhač!«

»No, ti ušivka!« ji je vrnil Glal.