Kam pa kam, kosovirja?/Galil, kosovir radovedne sorte

Glal in Glili sta se tudi pripravljala na odhod. Že sta sedela v žlicah, ko sta zagledala v daljavi drobceno pikico v pesku.

»Kaj je tisto, Glal? Premika se!« je zaklicala Glili.

Glal je zamahnil s tačko.

»Saj ni važno, Glili. Zaenkrat je bilo dovolj dogodivščin, se ti ne zdi? Ne zgubljajva časa, rajši odletiva!«

Glili pa ni bila zastonj kosovirka radovedne sorte. Ni se dala pregovoriti. Žlico je usmerila proti pikici in Glal ji je hočeš nočeš sledil in godrnjal nekaj o ženskah, ki hočejo vse videti in vedeti.

Pikica je postajala pika, in ko sta se kosovirja spustila zraven nje na tla, sta tako ostrmela, da nista mogla ni ti muksniti.

Kajti v pesku pred njima je ležala na smrt izmučena živalca in ječala in kosovikala, in ta živalca je bil pravi, zaresni mali kosovir! Dvignil je izsušeni smrček in šibko zaječal.

Glili se je končno zganila. Priskočila je in objela malega kosovirja.

»Kaj se je zgodilo? Kako si prišel sem?«

»In kje imaš žlico?« se je čudil Glal. Kosovirček pa je samo onemoglo zmajal z glavo in spet omahnil na vroči pesek.

»Glili, brž!« je zaklical Glal. Kosovirja sta začela trgati najbolj sočne paradižnike in jih tlačiti malemu v gobček. To mu je dišalo! Kar vidno je prihajal k moči in kmalu je že lahko pokonci sedel. »Tako dolgo že nisem jedel paradižnikov.« je bilo prvo, kar je spregovoril, in začel jokati.

»No, no,« sta ga tolažila kosovirja, »saj ni tako hudo. Kdo pa sploh si?«

»Ime mi je Galil«, je povedal mali kosovir, »in sem iz rodu radovednih kosovirjev …«

»Ha, to si lahko mislim.« je vskočila Glili, Galil pa je nadaljeval:

»Hotel sem potovati. Do predvčerajšnjim je šlo vse dobro. Potem pa sem po nemarnosti zaspal v žlici, ko je bilo vetrovno. In veter me je v spanju vrgel iz žlice in me dva dni nosil skozi peščene vrtince, dokler nisem omedlel. In zbudil sem se tukaj, brez žlice, lačen in žejen, in sem si že zakril z repom smrček in čakal na konec, ko sta prišla vidva. Uh, nikoli več nočem potovati. Postati hočem neradoveden kosovir, če le pridem živ odtod.«

Spet je zajokal.

»Ne jokaj,« je vzrojila Glili, »na živce mi gre, če kdo joka!«

Glas je seveda moral pripomniti:

»Na živce ti gre, kaj? Kadar se pa sama kisaš, je pa vse v redu?«

»Tiho, butec!« je odrezala Glili. »Brž v žlice pa domov. Galil, ti greš v mojo žlico, tako. Gremo! V Kosoviriji boš pa že dobil novo žlico.«

»Gremo! Živio Kosovirija!« so klicali in žlici sta se dvignili. Preleteli so puščavo, nič koliko rek in gora in dolin in travnikov in gozdov in takih stvari - in končno je začela pokrajina pod njimi postajati tako prijetno znana. Od navdušenja so kosovikali kot nori, se drli in obmetavali s paradižniki, medtem ko so se spuščali na ogromen kosovirski travnik in pristali zraven naselja najbolj radovednih kosovirjev v deželi.

Seveda so jih kosovirji takoj obkolili in začeli spraševati. Glal in Glili sta klepetala, se prehitevala, segala drug drugemu v besedo in seveda na debelo lagala in pretiravala, kolikor sta mogla. Dolgo v noč se je razlegalo hihitanje, vpitje in kosovikanje pod jasnim nebom.

Mali Galil je komaj čakal, da so mu kosovirji prinesli novo žlico. Ko jo je pa dobil, je legel vanjo, spustil tačke čez rob, si zatlačil paradižnik v gobček in tako obležal in zrl v nebo.

»Daj no, ali boš res postal neradoveden?« je ogorčeno vprašala Glili. »Ali te nič ne zanima, kaj sva midva doživela na potepu?«

Galil je samo odkimal. Potem se je sladko pretegnil, zaprl oči in zadremal. Glili je še nekaj časa silila vanj, ga vlekla za rep in brke, pa se še zmenil ni. Glili se je vrnila h Glalu.

»Pomisli, neradoveden je postal.« je zaklicala. Kosovirji pa so se bučno zakrohotali.

»Nič se ne boj, Glili.« jo je potolažil kosovir s kodrastim repom. »Veš, pri takih nikoli dolgo ne traja.«

Glal je bil ravno pri pripovedovanju o coprnici Zofki. Kosovirji so od radovednosti kar hlastali za zrakom. Glal je za nekaj časa premolknil, da je bilo še bolj napeto, ko ga je od zadaj nekdo pocukal za rep. Glal se je ozrl.

Za njim je čepel mali Galil in oči so se mu svetile. Nestrpno je vlekel Glala za rep.

»In potem?« je vprašal.