Kam je izginil sneg

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kam je izginil sneg
Bina Štampe Žmavc
Spisano: Uredila Metka Magajna
Izdano: Štampe Žmavc, Bina (1993). Kam je izginil sneg. 
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Kam je izginil sneg


Zgodilo se je, da v Zasnežju že sedmo leto niso imeli snega. Zime so bile puste, sive, nekakšna čudna mešanica pomladi in jeseni. Nihče ni vedel, kateri letni čas pravzaprav imajo! Po koledarju bi vsekakor morala biti zima, a kaj, ko jih je že sedmo leto puščala na cedilu! Tako nekateri otroci še sploh nikoli v življenju niso videli snega! Še sanjalo se jim ni, kaj je to prava, bela, s snegom naprašena zima. O njej so slišali toliko lepega in čudovitega, da bi skoraj pomislili, da so to le bajke! Toda bele zime so se prav dobro spominjali tudi tisti otroci, ki so imeli srečo, da so šteli vsaj osem let. Po predalih so hranili cele albume fotografij, ki so dokazovale, da so nekoč zime bile! Prikazovale so dojenčke na zimskem soncu, kako zaviti do noskov začudeno mežikajo v svet, pa nerodna drobencljala, ki so se komaj naučili hoditi, a že poskušajo valiti ledene kepe, pa prvošolčke z rdečimi noski, ko sneženemu možu ravno zatikajo gumbe iz premoga. Na mnogih fotografijah pa si lahko videl kar cele družine, kako se kepajo, sankajo ali smučajo na mehko zasneženih gričkih. Uh, je moralo biti mrzlo, saj so vsi zamotani v rute in šale, kakor mumije! Pa kako čudežno lepi so domači hribčki pod belim plaščom snega! Zaobljeni so tako kot hrbti belih muc, kadar spijo. Zdaj pa zim ni več. Kakšna škoda, da so ostale le fotografije! Kot bi bile zime pobegnile vanjo in zapustile svoje stopinje le na fotografskem papirju. Toda brez zim tudi drugi letni časi niso več to, kar bi morali biti. Nimajo več pravega okusa in vonja. Nekam čudno so pomešani med sabo! Celo živali in rastline ne vedo več, kako naj se vedejo sredi takšne zmede. Forzicije vendar ne sveto sredi zime in medvedi ne spijo sredi pomladi! Nihče več ne ve, kam sodi in kako naj se vede. Kdo bi si mislil, da izginotje zime lahko povzroči takšno zmedo! Najhujša zmeda pa je vladala v glavah ljudi, saj je šlo prav vse narobe. Vrme je bilo popolnoma nepredvidljivo, nobena stara modrost ni več zalegla, noben pregovor ni več držal. Niti najstarejši prebivalci Zasnežja se niso spominjali, da bi se kaj takega zgodilo. Vreme se ni zmenilo ne za praktike, ne za koledarje, ne za astrologe, satelite in vremenarje. Bolj ko so ga poskušali ukrotiti, bolj muhasto se je vedlo. Bilo je tako hudo, da so se ljudje spomnili celo najbolj starih, že davno s prezirom zavrženih modrosti, samo da bi našli rešitev. Tudi lepo Ciganko Mirjo so prosili, naj pogleda v karte in v svojo kristalno kroglo, čeprav so zmerej trdili, da je nevarna ćarovnica! Mirja je pogledala svojo čarno kroglo in zmajala z glavo. »Zimo je treba priklicati nazaj, samo to lahko povem,» je rekla. »Ampak kako, kako?« so spraševali Zasneženi. »Kako, vemo potem, ko se zgodi. Najprej se mora zgoditi,« je skrivnostno odgovorila Mirja in povesila dolge trepalnice čez svoje žalostne oči. Zasnežje je bilo bolj in bolj zaskrbljeno. Le kako naj prikličejo zimo, ko pa ne vedo, zakaj je izginila? Otroci so žalostno prelistavali albume s fotografijami skrivnostno izginule zime in sanjarili o kepah, snežakih, belo zasneženih hribčkih in modrikastih ledenih gradovih Snežne kraljice. Babice in dedki so zaskrbljeno gledali v nebo in se spraševali, kje so tiste zime, ki za seboj zmeraj skrivajo pravo, zeleno pomlad.


Tiste zime, ki radodarno razsipljejo sneg in pustijo, da se na prvem pomladnem soncu raztali v luže in lužice, ki prijazno odžejajo koreninice brstja. Dimnikarji so brez dela posedali naokoli, saj se je podnebje tako otoplilo, da so ljudje komajda še kdaj zakurili v peči. A čeprav je bilo podnebje toplejše, so polja vsako leto slabše rodila. Zdelo se je, da se ves svet skrivnostno suši. Edini, ki so imeli v Zasnežju polne roke dela, so bili zdravniki. Ljudje so namreč zmeraj pogosteje obolevali za nekakšno čudno boleznijo, ki je bila še posebej nadležna zato, ker se sploh ni ravnala po nobenih medicinskih merilih. Vsakega pa se je lotila malo drugače, kot bi hotela za seboj zbrisati sledove. Edino, po čemer so jo lahko zdravniki prepoznali, je bila utrujenost in medlost, ki se je brez izjeme lotevala vseh, ki so zboleli. Zasnežje je bilo iz tira. Bolezen se je lotila celo pesnikov, da so samo utrujeno posedali za pisalnimi stroji in vzdihovali... Pravljice in rime so kar nekam izginile in na noben način jih niso mogli priklicati nazaj. Le kako bi jih, ko pa pravljice in rime največkrat potujejo s snežnimi vetrovi in oblaki! Teh pa v Zasnežju že sedmo leto ni bilo. Joj, kaj vse bi pesniki dali za en sam zablodeli snežni oblak, ki bi jim naprašil vsaj nekaj svežih pravljic in rim. Še pesnica Sanja je žalostno strmela čez puste, sive travnike ter naprej in naprej ponavljala eno in isto otožno pesem:

Oj, oj, oblak snežak,
kje zdaj postresaš
svoj snežek mehak?!

Kje zdaj vrtinčiš
snežni korak,
kam si odpeljal,
bel pravljični vlak?!

Zaman je gledala v nebo, če bi njena pesem priklicala vsaj najmanjši snežni oblak. Ni bilo oblaka in ni bilo odgovora, zakaj v Zasnežju že sedmo leto niso videli snega. To je bila skrivnost, ki je nihče ni mogel odgrniti. V Zasnežju pa je živel dimnikarček Vijolica, ki so ga bolj kot dimniki privračili očarljivi cvetovi vijolic. Kadar je le mogel, je z ljubeznijo skrbel za svoje cvetlice in občudoval, kako rastejo. In kadar mu je ostalo vsaj pol ure časa, je skočil čez cesto k pesnici Sanji, se tiho pogreznil v star naslonjač in poslušal, kako ji tečejo stihi. Naskrivaj je tudi sam malce pesnikoval. O tem pa razen cvetic ni nihče ničesar vedel. Zadnje čase je bil dimnikarček potrt in obupan. Kar se dimnikov tiče, je bil skorajda brez dela, čeprav je bila na koledarju zima ali pa bi vsaj morala biti. Polotilo se ga je čudno otožno razpoloženje, polno brezvoljne utrujenosti, ki so se ga na njegovo grozo nalezle tudi vijolice. Naj jim je še tako prigovarjal, sploh niso več poganjale cvetov! Če pa je stekel po tolažbo k pesnici Sanji, je postal samo še bolj žalosten. Kajti Sanja je odsotno strmela skozi okno in vrtinčila med prsti svoje lepe dolge lase, ki so se lesketali kot barva zahajočega sonca. Včasih pa je žalostno ponavljala že stokrat ponovljeno pesem o oblaku Snežaku ter vzdihovala, vzdihovala, da se je Vijolici paralo srce.


Le kaj naj stori? Kako naj ustavi naraščujočo žalost, ki se polašča vsega? Cvetovi vijolic ne poganjajo več, ne rastejo rime, ne žuborijo stihi in Zasnežje je vse bolj podobno suhi, izsušeni zemlji, kjer nič ne uspeva. In vendar je zdaj prednovoletni čas, ko bi morale iz neba sanjavo naletavati snežinke, s kosmi pravljic in rim! Otroci spet ne bodo videli snega, pesniki pa spet ne bodo dočakali oblakov, na katerih potujejo rime! Dimnikarček Vijolica se je zalotil, kako tudi sam nenehno ponavlja Sanjino pesem o oblaku Snežaku. Skušal se je spomniti kakšne druge, take rožnate, ki jo je spesnil v tistih srečnih časih, ko so bile zime še podobne zimam. Namesto tega pa so mu na ustne privrele otožne besede, v katerih so se kot v zrcalih ogledovale njegove misli.

Vijolice so za žalost,
za izgubljeni nasmeh.
Kot blede, otožne rime
bleščijo se v mokrih očeh.

Joj, kar na jok mu je šlo od tolikšne žalosti! Prej so ga vijolice zmeraj razveseljevale. Čudno, čudno! Le od kod vsa ta žalost? Najraje bi zatajil lastne misli, a kaj, ko se prav teh ne moreš kar tako zlahka otresti. Sklenil je, da gre pogledat svoj dimnik in ga malce omete, če bo treba. Kmalu bo Silvestrovo in morda le še pritisne mraz, kot je za ta čas primerno! Tedaj bo treba dobro naložiti v lončeno peč in dimnik mora biti čist in brez saj, da bo ogenj svetal, topel in brez dima. Vzel je najdaljše omelo in podrezal z njim po stenah dimnika. Dimnik je bil čist in brez saj, a ko je Vijolica podrezal daleč navzgor proti vrhu, je nepričakovano zadel na oviro. »Kaj pa je to?« se je presenečeno spraševal in še enkrat močno podrezal navzgor. Kako se je prestrašil, ko je zaslišal zvonek glas, ki je prihajal skozi spodnjo odprtino dimnika. Kar odskočil je, saj ni vedel, kaj se dogaja. Mar zdaj že saje govorijo? »Uf, si pa nesramen in nevljuden, da je kaj! Že drugič si me požgečkal! Ali me misliš čisto umazati s svojim omelom, ali kaj?« se je nekdo glasno hudoval navzdol po dimniku. Vijolica je od zmedenosti skoraj pozabil govoriti. Potem se je zbral in s težavo izustil: «Kaj praviš, prosim? Hočem reči, s kom pa govorim?« » Pridi na streho, pa boš videl! Že celo večnost te čakam. Mislil sem, da boš bolj zgoden.« Zdaj je dimnikarček Vijolica čisto zares okamenel od presenečenja. » No, boš že priplezal ali ne?« je spet nestrpno zvenelo skozi odprtino. »Saj se menda ne bojiš streh?« »Ne ne, seveda se ne bojim,« je zatrdil Vijolica in končno le uspel premakniti noge. Povzpel se je skozi luknjo na streho in obstal pred dimnikom. Zdaj je res imel kaj videti! Prav na vrhu dimnika se je zibal čudovit, mavričen oblak. In če ne bi oblaček s svojimi puhastimi rokami na hitro potegnil dimnikarja k sebi, bi ta od začudenja zagotovo odmahnil s strehe!


»Si pa neroden, kot da nisi dimnikar,« se je zvonko zasmejal oblaček in ga varno prestavil predse. «Hvala,« je dahnil Vijolica, še ne čisto pri sebi. »Ali si ti prej govoril skozi dimnik?« je radovedno vprašal. »Jaz, kdo pa drug,« je pokimal oblak. »Ampak kako si... kako si prišel sem in kaj delaš na mojem dimniku?« je prepadeno spraševal Vijolica. »Lepo. Pristal semm kot vidiš! Pristal natanko tam, kjer sem hotel.« »Zakaj pa ravno na mojem dimniku?« je zanimalo Vijolico. »Boš že videl. Nikdar preveč ne sprašuj, da ne bova izgubljala časa!« je dejal oblak in se nestrpno zazibal. »Ja, kaj pa če bi bil dimnik vroč in poln dima, takrat, ko si pristal na njem? Lahko bi se čisto zadimil, celo sežgal!« je zgroženo ugotavljal Vijolica, ki mu ni in ni šlo v glavo čudno dogajanje nad domačim dimnikom. »Če bi bil dimnik zakurjen, bi pa že vedel! Saj bi se vendar kadilo iz njega! Sicer pa mi dovoli, da se ti predstavim. Jaz sem oblaček Salamander. Ne bojim se ne dima ne ognja!« se je nasmehnil oblak ter mavrično vzvalovil svoje košate lase. Potem je ljubko našobil usta in na ves glas zapel:

Sem oblaček Salamander,
nebesni sel in veternjak.
Oblečen v mavrični skafander,
neslišno jadram skozi zrak.

Moja mama snežna vila,
moj oče je ognjen oblak.
Duša nežna kakor svila,
neulovljiv je moj korak.

Vijolica je bil očaran. Očaran nad podobo in nad zvonkim glasom oblačka Salamandra. Pa kako so mu tekli stihi! Končno malo bolj vesela pesem kot tista o oblaku Snežaku ali pa njegovi stihi vzdihi o žalostnih vijolicah! »Lepa je tvoja pesem! Spomnila me je krhkih rim pesnice Sanje,« je zaploskal Vijolica in zardel. »Veš, zdaj že dolgo nisem slišal nič kaj takega, pa tudi sam nisem ... » se je hitro ugriznil v jezik. »Kaj nisi?« ga je muzajoče se pobaral Salamander ter mu strmo pogledal v oči. Dimnikarček Vijolica je začel nemirno stopicati z noge na nogo ter zardevati, da je bilo oblačku skoraj nerodno! Zamežikal je s trepalnicami in s povešenimi očmi dejal: »Zelo rad imam pesmi, zato velikokrat obiščem pesnico Sanjo in tiho poslušam, kako ji tečejo stihi. Včasih pa tudi sam, tako na skrivaj, sestavim kakšen stih, vendar tega ne ve nihče. Gotovo bi se mi smejali, saj nisem noben pesnik!« je Vijolica žalostno zmajal z glavo. »Mogoče pa si bolj pesnik kot dimnikar,« se je nasmehnil Salamander. »Morda sem ravno zato prišel pote. Saj greš z mano, mar ne?«


»Pravzaprav ne vem. Veš, v Zasnežju je zadnje čase vse hudo narobe. Odkar ni več zim, tudi pravih rim ni več! Še pesnica Sanja samo poseda, vrtinči svoje prelepe dolge lase in vzdihuje, vzdihuje ... Včasih pa neprestano ponavlja eno in isto pesem o oblaku Snežaku, ki je tako žalostna, da mi para srce. In meni se vijolice naenkrat zdijo cvetice žalosti! Si lahko misliš kaj takega? Zdravniki pravijo, da je vsega kriva kronična pomladanska utrujenost zaradi kroničnega pomankanja zime, ampak zdravila zanjo še nihče ni izumil!« je potrto pripovedoval Vijolica. »Saj zato sem prišel pote!« je resno dejal oblaček Salamander. »Hitro si obleci svojo najlepšo in najčistejšo dimnikarsko opravo. Pa na svoja omela ne pozabi! Tudi tisto najdaljše moraš vzeti s seboj!« »Ne razumem, zakaj in kam naj bi šla?« je vprašal Vijolica. »In zakaj potrebujem s seboj svoja omela in opravo?« »Boš že videl, nikar več ne sprašuj in ne izgubljaj časa! No, ali greš ali ne?« je priganjal Salamander. Vijolica je za hip okleval, a ko je pomislil na žalost, ki je kot megla legala na Zasnežjem, se je v hipu odločil. »Seveda grem!« je odločno dejal in stekel v hišo, da bi se pripravil za pot. Že čez nekaj minut se je vrnil v bleščeče čisti dimnikarski obleki, z omeli za pasom in čez ramo. Na smolnato črnih laseh mu je postrani čepela čisto nova čepica. Salamander ga je zadovoljno pogledal in zaklical: »No, zdaj pa pridi! Zlezi v moje naročje in se pokrij z mojim šalom, da te ne bo zeblo in da ti ne bo vroče! Najina pot je dolga in nevarna!« Vijolica se je udobno namestil v Salamandrovo mavrično naročje in se prav do nosu pokril z njegovim mavričnim šalom. Nato se je oblaček Salamander kot meglica dvignil nad dimnik in zajadrala sta v nebo. Kot da bi oblaček zaslutil, kakšne so Vijoličine najtišje želje, je mehko zaokrožil nad Sanjino hišo in mimo razsvetljenega okna, da je Vijolica čisto razločno videl, kako so se v luči zalesketali Sanjini dolgi, rdečkasti lasje! Vzdihnil je in ji v mislih poslal zelo sramežljiv poljub! »No, si se poslovil?« ga je nagajivo povprašal Salamander, ga ljubeznivo stisnil v naročje ter se začel dvigovati više in više v nebo. Še sreča, da je bil Vijolica vajen streh in višine, drugače bi se mu kaj lahko zavrtelo v glavi, ko sta drsela skozi zrak in so za njima izginjali tudi najvišji dimniki in zvoniki! Kmalu se bili okoli njiju samo še megličasti oblaki, kot bi zajadrala v morje meglic ... »Pozdravljen Salamander!« so klicali s tenkimi glasovi in ju prijazno obkrožali. »Koga nosiš s seboj?« so radovedno povprašali, ko so zagledali glavo dimnikarčka Vijolice, ki je zvedavo kukala iz mavričnega šala. »Pozdravljene, Meglice!« je zvonko zaklical Salamander. »Koga nosim s seboj sprašujete!? O, tega ne smem povedati preglasno, da me ne bodo slišale Hulje, oblakinje zasledovalke! Samo prišepnil vam bom, potlej pa si previdno prišepetavajte med sabo!« Vijolica je zaslišal svoje ime in priznati je moral, da je bil to najtišji šepet, kar ga je kdaj slišal! Bilo je kot dih, ki je valoval od enega do drugega oblaka Meglice. »Megličasta rima!« je pomislil Vijolica. »Tako se zašepetajo le najvišje skrivnosti! Ampak zakaj sodi mednje tudi moje ime?« se je spraševal.


Meglicam je bilo to zagotovo znano, saj so razburjeno valovale sem in tja, kot bi slišale novico leta. »Želimo vama srečno pot in srečno vrnitev, Salamander!« so zašepetale. »Pa dobro pazita, da vaju ne zasledijo Hulje. Slišali smo, da na gosto križarijo na nebu in ovirajo nebesne poti. Največ jih križari v obnebju točastih Nimbov!« »Hvala za dobre želje in prijazne napotke!« je dejal Salamander. »Zdaj pa morava dalje, saj veste, da ne smeva izgubljati časa! Na svidenje, na svidenje!« je bodro zaklical in že sta letela dalje. Vijolica je pred seboj naenkrat zagledal ognjeno črto. Zdelo se mu je, da nebo gori, da se ziblje v plamenih najbolj živo rdeče in oranžne barve! Onadva pa sta letela naravnost noter! «Nikar se ne boj,« je rekel oblaček Salamander, kot bi slutil, o čem razmišlja Vijolica. »Letela bova skozi ognjene oblake Zarje, da si skrajšava pot. In tukaj sva na varnem pred oblakinjami zasledovalkami. Mimogrede bova pozdravila tudi mojega očeta in izvedela kaj koristnega za najino nalogo. Zdaj pa se dobro zavij v moj šal in si natakni tale mavrična očala, da ne boš zgorel. Oblaki Zarje so vroči! A nič se ne boj, moja mavrična obleka te bo varovala - saj nisem zaman oblaček Salamander!« je zaklical in že sta se znašla sredi vročih oblakov ognja. Joj, kako vroče je naenkrat postalo Vijolici! Kot bi sedel sredi najbol razgretega dimnika! Le da je bilo tukaj nekako žareče lepo. Oblaki so bili zdaj, ko jih je videl od blizu, podobni ognjenim slapovom najčudovitejših toplih barv! Drsela sta skoznje kot na čudežnem splavu! »Te je strah?« je oblaček Salamander povprašal Vijolico in ga tolažeče zazibal v naročju. »Malce me je strah, vendar mi je pri srcu tako lepo, kot da me sploh ne bi bilo strah!« se je glasil odgovor dimnikarčka Vijolice. Oblaček se je zvonko zasmejal in rekel: »sem si kar mislil, da je tako! Zdajle bova za nekaj trenutkov postala in pozdravila mojega očeta. Sva že tukaj!« Obstala sta pred najbolj čudovitim ognjenim oblakom v vesolju! Zdaj je Vijolica razumel, zakaj je večerna zarja tako žareča in lepa! Zakaj njen ogenj oranžnih in vijoličasto rdečih barv omamlja slikarje in pesnike. Popolnoma prevzet je strmel v Salamandrovega očeta, ki so ga kot avreola obkrožali oblaki Zarje. »Pozdravljena v obnebju ognjenih oblakov!« je svetlo zaklical Večerni plamen, da je njegov topel glas v hipu raztalil Vijolično zadrego. »Pozdravljen očka!« je s čisto podobnim glasom odvrnil oblaček Salamnder. »Pozdravljeni!« je prijazno odzdravil Vijolica, ki mu je glas zaradi mavričnega šala, s katerim je bil zavit do očal, nekam pritajeno zvenel. »Meglice so mi sporočile, da sta se namenila v zgornje prostore neba!« je skrivnostno dejal večerni plamen. »Tukaj lahko brez skrbi govorimo. Zasledovalske Hulje se strahopetno bojijo obnebja ognjenih oblakov. Ogenj je svetal, Hulje pa se najraje hulijo v temi! Od tod dalje bo vajina pot zelo nevarna, zato ne smeta več z nikomer govoriti. Tudi s prijaznimi oblaki Ovčicami ne! Zasledovalske Hulje jih nenhno preletavajo in jim prisluškujejo. Celo obnebje okamenelih oblakov ni več varno. Saj veš, Salamander, tam je temno in Hulje se zlahka prihulijo od vsepovsod. Nočem vaju strašiti, vendar je treba misliti na vse. Zato bo tudi Sonce pomagalo. Če vama bo zares huda predla, pocukajta za tale sončni žarek, ki spi v moje naročju in poslal vama bom na pomoč enega od mojih ognjenih oblakov.


Toda lahko vama pomagam samodo zadnjih mej obnebja Nimbov, naprej moji oblaki ne morejo več!« je z obžalovanjem dejal Večerni plamen. »Naprej bosta prepuščena sama sebi,« je dodal in ovil okoli Salamandrovega zapestja signalni sončni žarek, ves ovit z nevidno mrežo običajne nebesne sivine. »Hvala očka,« se je zahvalil Salamander. »Zelo veliko si storil, da bi nama olajšal potovanje! Najbolje bo, da kar odrineva! Na svidenje, na svidenje očka! Nikar preveč ne skrbi zame, saj veš, da sem oblaček Salamander!« »Na svidenje in hvala!« je glasno, kolikor mu je to dopuščal mavrični šal, zaklical Vijolica in že sta odjadrala dalje. »Salamander, tvoj oče je strašansko lep in mogočen!« je očarano dejal Vijolica. »O, počakaj raje, da boš videl še mojo mamo« ga je podražil Salamander med smehom. »Nisem vedel, da so ognjeni oblaki Zarje pravzaprav naročje, kjer zaspijo in se spet zbudijo sončni žarki! Zato so tako žareči! In temu pravimo na Zemlji večerna in jutranja zarja! Oblaki s polnim naročjem sončnih žarkov! Nič čudnega, da je zarja tako lepa!« ke z vzdihi občudovanja glasno razpredal misli Vijolica. »In nič čudnega, da si ti po duči pesnik!« se je smehljal oblaček Salamander in je bil videti zelo zadovoljen. Za njima je počasi zamiral sij ognjenih oblakov in jadrala sta dalje in dalje... Nenadoma se je nebo okoli njiju žalostno pomračilo. Nič več ni bilo prosojno, zdele so je, da kot nočna mora lega nanju. Dimnikarčka Vijolico je stiskala v grlu zadušljiva, težka misel, da jadrata skozi mrtvo nebo. »Prihajava v obnebje okamenilh oblakov Obeliskov,« je Salamander šepnil Vijolici, kot da bi odogvoril na njegove temne misli. »To so megličasti oblaki, ki so jih zadušili visoki stebri dima, da so okameneli.« Dimnikarčku Vijolici se je zazdelo, da sta se kat pogreznila v molčeč gozd mrtvih oblakov, ki so zares močno spominjali na visoke stebre umazanega dima ali pa na skrotovičena, zoglenela drevesa. To ga je prav do srca presunilo. Sam ni vedel, od kod ga je naenkrat prešinila misel, da je vse to v nekakšni zvezi z izgonotjem zime v Zasnežju. Že je hotel o tem povprašati Salamandra, ko je ta položil prst na usta in odkimal z glavo. »Pst, zdaj ne smeva več govoriti! Za vsakim Obeliskom se lahko skrivajo zasledovalske Hulje, zato moram biti še posebej previden. Paziti morava, da jih midva opaziva prva, če ne... Boljde, da ne pomislim na kaj takega! Zato morava biti tiho, tiho kot tole obnebje Obeliskov! Naj se zgodi karkoli, ne smeš zakričati, drugače sva izgubljena in izgubljeni so tudi tisti, ki čakajo na naju. Se lahko zanesem nate, Vijolica?« je šepetal Salamander. »Seveda se lahko, obljubim!« je resnobno šepnil Vijolica. Neslišno sta polzela skozi obnebje Obeliskov in pazljivo ogledovala okamenele oblake. Globje ko sta drsela, bolj turobno je nebo lealo nanju. Bilo je kot sanje, iz katerih se ne moreš prebuditi, pa če si še tako želiš. Nenadoma se je Salamander silovito zdrznil in šepnil: »Hulje! Upam, da naju še niso opazile!« Potem se je vse odvijalo tako hitro, da Vijolica ne bi utegnil zakričati, četudi bi hotel. Salamander se je v hiou usločil v dolg lok in se razpel preko dveh najbolj oddaljenih Obeliskov kot mavrica. Vijolica se je obupano oklepal njegovega naročja, skrit za mavričnim šalom, ki ga je imenitno zakrival.


Upal je, da Salamander ve kaj dela, ter da je njegov mavrični skafander dovolj trden, da ga bo obdržal in zavaroval pred padcem. Na kaj drugega raje ne pomisli! Hulje so se plazile bliže in bliže. Vijolica jih je lahko zdaj različno videl skozi prosojni šal. Priznati je moral, da po pravici nosijo svoje ime. Kar streslo ga je, ko je videl, kako prihuljeno se vlečejo med okamenelimi oblaki. Spominjale so ga na zdrizaste gmote lepljivega močvirnega blata, ko so se tu in tam ovile okoli Obeliskov ali se celo prihuljeno prilepile nanje in čakale na plen. Imele so pikčaste, spreminjaste oči, ki so se neprestano vrtele v krogu in huljasto pripirale trepalnice. Kaj, če ju opazijo? «Glej no, mavrica!« je z lepljivimi usti zacmokala rejena Hulja, ki je bila najbrže glavna. Vijolica je komaj zadržal vzkrik, Hulja pa je spet zacmokala: »Čudno, zares čudno, ko pa sploh ni bilo videti dežja!« »Ja, res čudno! Saj sonca tudi ni bilo videti!« je prihulila druga. »Kdo bi si mislil, da lahko mavrica nastane brez sonca in dežja! In to tukajle, v obnebju okamenelih oblakov!« je spet rekla glavna in hropeče ovohavala Obelisk, za katerim je izginjala mavrica- Salamander. Vijolici se je zdelo, da bo vsak čas začutil na sebi njena slinasta, lepljiva usta in potem, potem... Saj sploh ni mogel vedeti, kaj bi bilo potem! Počasi so se Hulje odmaknile in začele ovohavati drugi konec mavrice- Salamandra. Vijolici je srce udarjalo tako močno, da se je bal, da vsa mavrica utripa v ritmu njegovega bitja! «Čudno! Ni sonca, ni dežja, je pa mavrica!« je spet zahulila glavna. »Pa še utripa zraven!« se je prisilila tretja. Zdaj je Vijolica čisto obupal. Po njiju bo, to je kot pribito! «Če pa utripa, potem je gotovo kakšna ukana, privid ali fata morgana! Ta pritepenec Salamanderček misli, da nas lahko prevara! Nastavil nam je tako ušivo, utripajoče mavrično one, medtem pa je sam zagotovo že naprej od obnebja okamenelih oblakov! Goljufec mali, ne boš na, ne! Hitro, razkopite se na vse strani in za njim!« je hulila glavna in kmalu ni bilo več sledu o oblakinjah zasledovalkah. Oblaček je brž privzel svojo običajno obliko in z olajšanjem otresel košate lase. »Uh, za las sva jo odnesla! Še sreča, da so Hulje strašansko neumne! To naju je rešilo!« se je zasmejal Salamander. »Kako pa je kaj s teboj?« je pobaral Vijolico. »Z mano je... zdaj je z mano vse v redu, ko pa je Hulja opazila, da mavrica utripa, sem mislil, da je po naju!« «Vidiš, pa ni bilo! Ravno utripanje tvojega srca naju je rešilo!« «In tvoja čudovita domislica, da se usločiš v mavrico!« je navdušeno dodal Vijolica in ga objel, kolikor je pač mogel. »O, nikar ne prehitevaj s prevelikim veseljem! Hulje so sicer neumne, a hudobne in vztrajne. Tokrat nama je uspelo, da sva jih prevarala, vendar ne verjamem, da sva že opravila z njimi. Pred nama je še precejšen kos poti, Hulje pa so vztrajne zasledovalke,« je resno dejal Salamander. Dimnikarček Vijolica je bil kar malce razočaran nad neprijetno resnico, v olajšanje pa mu je bilo vsaj to, da sta do sedaj srečno premagala vse ovire. »No, si pripravljen za pot naprej?« ga je vprašal Salamander in mu poravnal šal. «Sem,« je pogumno dejal Vijolica. Zajadrala sta dalje.


Kakšno olajšanje, ko sta spet letela skozi prijazno prosojnost neba in je obnebje okamenelih oblakov ostajalo daleč za njima. Mimo njiju so jadrali posamezni deževni oblaki, ki so napovedovali, da bosta kmalu prijadrala v obnebje točastih oblakov Nimbov. Vijolica se je spomnil opozorila Večernega plamena, naj dobro pazita, sa ne bosta z nikomer več govorila, kajti zasledovalske hulje oprezajo in prisluškujejo od vsepovsod. Spomnil se je tudi, da je obnebje Nimbov zadnja meja, kjer jima Večerni plamen še lahko pošlje pomoč! «Salamander, ali še imaš signalni sončni žarek?« je zaskrbljeno vprašal v strahu, da ga je oblaček v napeti pustolovščini s Huljami izgubil. »Imam, imam, nič ne skrbi!« je pomirljivo pokimal Salamander ter ga narahlo zazibal v naročju. »Zdaj pa se moreš spet dobro pokriti z mojim šalom, saj že letiva v obnebje Nimbov. Mavrični šal te bo varoval pred mrazom in točo, ki domujeta tukaj. Sicer mi še zmrzneš ali pa te kakšna posebej debela toča naklesti tako močno, da nikoli več ne odpreš oči!« je resno dejal oblaček in skrbno preveril, če je Vijolica dobro skrit. »Tako, zdaj si varen pred mrazom in točo,« je zadovoljno ugotovil. »Pri gledanju pa te moj šal ne bo oviral! Prosojen je kot nebo!« je še dodal. Dlje ko sta letela v obnebje Nimbov, pogosteje sta srečevala ogormne, temne, točaste oblake. Ledeni dež in toča sta prešla na vse strani, kot bi zašla v orkansko nevihto! Nimbi so se nesramno zaletavali vanju, pa drug v drugega, in nič jim ni bilo mar, kam pršijo točaste izstrelke. Vijolico je streslo od mraza, ko je pomislil, kaj bi bilo z njim, če ga ne bi varovala Salamandrov čudežni skafander in mavrični šal! Zares, to je bila mavrična čarovnija, ki ji ni bilo para! Čisto tako, kot poje Salamandrova pesem! Zunaj mora biti peklensko mrzlo, saj sta se znašla v najhujšem metežu toče, gromov in bliskov! Grmelo in udarjalo je po njiju, okoli njiju, nad njima in pod njima. Salamander je poskušal najti prosto nebesno pot, da bi lahko čim prej zapustila točasto obnebje, toda pred njima so se vedno znova pojavljali novi, nevihtno razjarjeni Nimbi, ki jim ni bilo mar ničesar razen lastne jeze. »Težko bo,« je rekel Salamander Vijolici. »Bojim se, da je tukaj najugodnejša priložnost za oblake zasledovalce. Sumim celo, da so jim besni Nimbi pripravljeni pomagati, saj so nerazsodni kot furije! Bruhajo bes in točo, drugega jim ni mar!« Vijolica si je le s težavo predstavlajl, kaj bi lahko storila v temle pobesnelem obnebju, če bi ju zasledile še Hulje. Napeto je gledal skozi šal, če bi kje opazil kaj sumljivega. Oči je imel na široko odprte, da so ga bolele, toda razen toče in razjarjenih Nimbov ni videl ničesar. Premikala sta se zelo počasi. Salamander je izkoristil vsako luknjo, ki je vsaj za trenutek sprostila nebesno pot. Zdelo se jima je, da potujeta že neskončno dolgo, ko se je obnebje Nimbov počasi redčilo. Vijolica si je na tihem oddahnil Zdaj se Nimbi niso več tako na gosto zaletavali vanju, pa tudi nebesna pot je postajala jasnejša. Tedaj je Vijolici zastal dih. Prav pred njima so, kot bi se izvalile iz ogromnih točastih nimbov, zrasle oblakinje Hulje! »Sem ti rekel, da ne bo lahko!« je zaklical Salamander. »Glavno je, da se ne pokažeš! Nikakor te ne smejo videti, razumeš? Naj se zgodi karkoli, molči kot grob, pa se morda le rešiva!« je resnobno dejal. Hulje so prihajale bliže in bliže. Noben trik ne bi več pomagal! Izza vsakega Nimba v bližini so prihuljeno lezle proti njima in ju obkrožale. Že so vse prve dotaknile Salamandrovega mavričnega skafandra, se prilepile obenj in ga začele huljasto ovohavati.

»Kam pa smo namenjeni, gospod vetrnjaček?« je hreščavo zahulila glavna, da se je Vijolici naježila koža. »Nisi videti najbolj srečen, da se vidimo, dragi Salamanderček!« ga je ovohavala. »Povejte mi koga, ki bo srečen, kadar vas vidi!« je drzno odvrnil Salamander in stresel košate lase. »Kot nebesni sel lahko potujem kjerkoli po nebu, ne da bi me kdo spraševal ali oviral!« je pribil. »Kaj ne poveš, srček mavrični, scartanček razvajeni!« je nesramno hulila glavna in mu s slinastim prstom zdrsnila po nosu. Vijolico je skoraj razgnalo od ogorčenja in zadnji hip se je domislil Salamandrovega svarila, da se za nobeno ceno ne sme pokazati. »Jaz pa ti povem, da se motiš. Srček mavrični! Že mogoče, da lahko potuješ povsod, je pa tudi res, da te me, Hulje, lahko povsod ustavimo, kakor zdajle na primer. No, kaj porečeš na to, srček mavrični, scartanček razvajeni!?« se je huljemušno zarežala glavna, druge pa so ji prihuljeno pritegnile. »Nič!« je rekel Salamander. »Ooo, ste slišale, on pravi nič!« se je norčevala glavna. »Zdaj pa dosti zabave. Srček mavrični! Pri priči boš povedal, kam si namenjen in zakaj, če ne, ti bomo zalepile tole košato grivo za največji Obelisk, da boš lahko krasil obnebje okamenelih oblakov namesto mavrice!« se je hreščavo zarežala ter ga zgrabila za lase. »Mrcinasta prihuljenka, kako si drzneš takole ravnati z mojim plemenitim prijateljem!« se je sam pri sebi jezil Vijolica in si grizel nohte. Tedaj je videl, kako je oblaček Salamander narahlo premaknil zapestje in pocukal za skriti sončni žarek. Potem je mirno dejal: »Ne vem, kaj hočete izvedeti od mene! Potujem pač, kot zmeraj!« «Kot zmeraj, a, srček mavrični!« Kaj pa tista skrivna naloga, o kateri se šepeče na nebu? O tem pa kajpada nič ne veš, a!?« je podivjala glavna hulja in zavrtela svoje spreminjaste oči. Tedaj je med Huljami v ozadju završčalo. »Prihaja ognejni oblak, prihaja ognjeni oblak!« so hulile kot brez uma. Vijolici je skoraj ušel glasen vzdih olajšanja. »Spet si me naplahtal, scartanček razvajeni!« je hulila glavna in se odmaknila od Salamandra. »Tega ti nikoli ne odpustim, srček mavrični!« je preteče zavrtela okrogle oči. »Saj tudi ne prosim, da bi mi kaj odpustila!« se je zasmejal oblaček Salamander in stresel mavrične lase. Hulja ni utegnila odgovoriti, kajti pred njo je že žarel čudovit ognjeni oblak, ki je prišel na pomoč Salamandru in Vijolici. Glavna je zahulila kot jesihar in si zakrila oči. »Bežimo, bežimo!« je ponavljala, se sploščila kot dihur in se pognala v beg. Zanjo so prihuljeno bežale tudi ostale Hulje, kar pa ni bilo lahko, saj so se neprestano zaletavale v pobesnele Nimbe, ki jim ni bilo mar, da se jim mudi stran. »Ne morem verjeti, da je res kar vidim!« se je zasmejal ognejni oblak. »Samo pojavil sem se in že jih ni več! Niti z mezincem jim še nisem požugal!« «Tudi jaz nisem vedel, da imate Zarje takšen ugled med Huljami,« se je smejal Salamander. »Hvala, da si prišel, drugače bi nam zdajle ne bilo do smeha!« se je toplo zahvalil ognjenemu oblaku. »Zdaj pa se najprej umaknimo nekam v zatišje. Pot je skorajda prosta in obnebje Nimbov se redči,« je rekel. Spretno so se izogibali posameznim pobesnelim Nimbom, ki so dirjali sem ter tja, vendar jih je bilo na srečo vedno manj. Še malo in orkanska nevihta je počasi zamirala nekje za njimi. Prijadrali so do same meje obnebja točastih Nimbov. Končno je lahko tudi Vijolica zlezel izpod mavričnega šala. »Hitro povej, če si cel in zdrav!« je zaskrbljeno poizvedoval Salamander. »Sem, hvala!« je pokimal Vijolica. »Vendar samo po zaslugi tvojega čudežnega mavričnega oblačila. Sicer bi me zdajle ne bi bilo več! Še nikoli nisem videl kaj tako pobesnelega, kot so točasti Nimbi! Pa tudi kaj tako mrcinastega, kot so prihuljene Hulje! Te so še hujše! Če samo pomislim, kako so te žalile in te ovohavale! Le kaj bi storile z nama, če nama ne bi pomagal ognejni oblak!« je zgorženo odkimaval z glavo. »Ja, dobro, da se Hulje bojijo vsaj ognja. Ogenj jih namreč spremeni v bolj prozorne, steklaste okamenine, zato gledajo, da se mu na daleč izognjejo. Res si nama zelo pomagal, ognjeni oblak! Hvala ti! Pa očku in Soncu se lepo zahvali v najinem imenu!« «O, bilo mi je v veliko veselje, da sem enkrat prav na blizu podkuril hinavskim Huljam! Večerni plamen bo gotovo zelo vesel, da smo vama lahko pomagali!« je skromno dejal ognjeni oblak. »Zdaj pa moram nazaj, kajti od tod naprej ne morem več z vama. Pozdravljena in srečno se vrnita!« je zaklical in odjadral proti domu. »Pozdravljen in hvala!« sta klicala za njim Salamander in Vijolica. »Tako, pa sva spet sama!« se je nasmehni oblaček in potrepljal Vijolico po ramenih. «Prejadrati morava še obnebje Ovčic in Visokih meglic, pa bova na cilju,« je dodal. »Kaj pa Hulje? Naju ne morejo več zasledovati?« je zaskrbljeno vprašal Vijolica. »O, lahko, lahko nama sledijo vse do roba Visokih meglic! Vendar upam, da jih je ognjeni oblak toliko zadržal, da nama bodo sledile prepozno!« je resno dejal Salamander. »In ne pozabi, še zmeraj te ne sme nihče videti ali slišati, da ne bo kaj narobe!« Že sta zajadrala v obnebje puhastih oblakov Ovčic. Kakšna sprememba po nevihtnem obnebju Nimbov! Bilo je, kot bi se sprehajala po najmehkejšem puhu! ovčice so bile nežne, zaobljene in bele. »Pozdravljen, Salamander!« so tiho šepetale in se razmikale, da sta hitro jadrala naprej. «Pozdravljene, Ovčice, in nikar nič ne sprašujte!« je še tiše šepetal Salamander in položil prst na usta. Ovčice so prikimavale, polagale druga drugi prstke na usta in se razmikale, razmikale... Že sta prejadrala čez polovico obnebja, ko so Ovčice za njima začele razburjeno šepetati: »Hulje, Hulje! Pohiti, Salamander, pohiti! Pomagale ti bomo!« In res! Ovčice za njima so se neslišno, z osupljivo naglico začele kopičiti druga vrh druge, v velikansko, neprehodno puhasto kopico, da Hulje ne bi mogle tako hitro naprej. Ovčice pred njima pa so dvignile svoje mehke roke in si ju v sklenjeni verigi podajale tako tekoče, kot bi ju nosil tok nebesne reke! Hulje so se besno zaletavale v puhasto kopico, a bolj ko so se zaganjale, da bi prišle skoznjo, bolj so se pogrezale v njeno puhasto naročje! Hulile so, se nemočno kobalile sem in tja, toda mehki kosmi ovčic so se jim prilepili čez oči, da sploh niso več vedele, kje so. »Maščevale se bomo!« je hulila glavna in se brezglavo zaganjala v druge Hulje, ker ji je na glavi čepel majhen, bel oblaček in ji kot čuden klobuk prekrival pol obraza, da ni nič videla. »Bodite zadovoljne, ste vsaj enkrat videti spodobne in elegantne, s temi čudovitimi klobuki na glavah!« so se smejale Ovčice in neprestano spremnijale oblike klobukov, ki so zakrivali Huljam pogled. Medtem sta Salamander in Vijolica na rokah druge polovice Ovčic brez težav prijadrala do meje njihovega obnebja. Tam so se Ovčice počasi razgubile in se zgrnile nazaj. »Pozdravkjen, Salamander!« so se poslovile. »Pozdravljene, Ovčice! Hvala vam!« je pomahal Salamander in jim hvaležno poslal poljub. Lahko si je oddahnil. Kar na smeh mu je šlo, ko se je ozrl nazja in videl, kako marcinaste Hulje še zmeraj nemočno kobacajo v kopici Ovčic ter otepajo okoli sebe, da bi si snele z glave čudne klobuke, s katerimi so jih okrasile. »To ti je pogled za bogove, bi rekel moj očka!« je rekel Salamander. »Kdo bi si mislil, da mehke Ovčice lahko tako prijazno ukrotijo Hulje in jih pri tem še polepšajo zraven!« se je tudi Vijolica veselo pošalil. »Preden se bodo uspele skobacati iz kopice, bova midva že zdavnaj prejadrala obnebje Visokih meglic,« je zadovoljno dodal Salamander in zapustila sta puhasto podnebje. Pot pred njima je bila odprta, nebo prosojno, tu in tam posejano z redkimi oblaki. »Tu so Visoke meglice! Samo one lahko jadrajo tako visoko! Tam, za njihovim obnebjem, je konec najine poti, ne pa tudi konec najinih težav. Velike težave nama bodo šele prekrižale pot in zaradi njih sva se pravzaprav sploh podala na to nevarno in dolgo popotovanje!« Vijolica si je le stežka predstavljal, kaj hudega bi ju šemoglo doleteti potem, ko sta si iz oči v oči srečala z mrcinastimi Huljami in pobesnelimi Nimbami. Zato je vprašal: »O kakšnih težavah neki govoriš in kammsva sploh namenjena?« «Mi ne zaupaš več?« je razočarano vprašal Salamander. »Seveda ti,« je rekel Vijolica, »le tega najinega cilja si ne morem predstavljati!« «Samo še malo potrpi z mano, pa ti bo kmalu vse jasno,« je poprosil Salamander. Med pogovorom so ju neslišno obkrožile tri Visoke meglice. »Pozdravljen, Salamander!« so se prosojno proklanjale in valovile, kot bi plesale ples tančic. »Ravno pravi čas za spremembe na nebu! Tudi Luna bo kmalu dopolnila svoj bleščeči kroh!« so pomenljivo rekle. »Jaz pa sem se že bal, da bom prepozen, ko je bilo toliko težav na poti!« si je oodahnil oblaček, ki je, kot je bilo videti, dobro vedel, o čem so govorile skrivnostne besede meglic. »Ko boš zajadral v Severni sij,« so nadaljevale, »glej, da se boš zmeraj izogibal Rožnatim kapljam! Naj te nikar ne preslepi njihova barva, saj so to v resnici kaplje prisluškovalke. Ujamejo tudi najtišji šepet, zato bodi zelo previden! V njihovi bližini niti vzdihniti ne smeš glasno! Na srečo Rožnate kaplje nimajo oči, imajo pa toliko boljša ušesa! Torej nikar ne pozabi, kaj smo ti povedale!« «Hvala vam! Najlepša hvala! Zelo ste mi pomagale!« se je prijazno zahvalil Salamander, meglice pa so se le prosojno nasmehnile ter se ljubko poslovile. »Nebo je pa res polno skrivnosti!« je vzdihnil Vijolica, ki je za mavričnim šalom nemoteno opazoval, kaj se okrog njega dogaja. In naslednji hip sta že jadrala dalje, proti robu obnebja Visokih meglic. Šinila sta čezenj, in ko sta končno zajadrala v Severni sij, se je Vijolici zdelo, da stopata naravnost skozi črto obzorja... »Salamander, prejadrala sva obzorje!« je vzkliknil, ko se je pred njima razlilo morje bleščečih kresničk. Bilo je, kot da bi vstopila v svetlikanje samo... »To je torej nebo svetlikajočih drobcev, o katerem včasih sanjam!« je prevzeto vzklikal in zasanjano strmel v lesketavo prostranstvo. »Kakšna škoda, da tega ne more videti Sanja,« je pomislil, kajti pri duši mu je bilo tako lepo, da tega ni hotel imeti samo zase. »Morda ni prav, da sem odšel kar tako brez sloves,« si je očital. »Zdaj bo le še bolj sama in nesrečna! Vrtinčila bo svoje lepe lase, strmela skozi okno in ponavljala, ponavljala tisto žalostno pesem o oblaku Snežaku!« In same od sebe so mu na uste zdrsele besede o izgubljenem sneženem oblaku:

Oj, oj, oblak snežak,
kje zdaj postresaš
svoj snežek mehal?!

Kje zdaj vrtinčiš
snežni korak,
kam si odpeljal,
bel pravljični vlak?!

»Nikar si preveč ne očitaj,« je dejal Salamander, ko je videl, kako hudo je Vijolici, ko se je spomnil doma in Sanje. »Veš, pravzaprav sem bil jaz tisti, ki sem te tako na hitro zvabil s seboj. In kmalu boš sam videl, da je bilo to nujno in neodložljivo dejanje!« je resno, ves ganjen zatrdil. Potem je upočasnil svoj let in si nadvse pozorno ogledovati leskerajoče kotičke neba v njuni bližini. Zadovoljno je pokimal ter dejal: »Tukajle zagotove še ni nobene Rožnate kaplje, zato nama ne more nihče prisluškovati! Poslušaj torej! Vprašal si me, kam sploh greva in zdaj ti lahko povem. Jadrava v Zasneženo obnebje, kjer domujejo snežne vile in snežni oblaki, kjer so čez nebo razprostrte večne snežne statve, ki tkejo zime in sneg.« «O, tjakaj je torej pobegnila zima!« je presenečeno vzkliknil Vijolica. »Ni pobegnila, tukaj domuje! Le da je zdaj ujetnica v lastnem domu,« je žalostno vzdihnil oblaček. »Ujetnica v lastnem domu?« je prepradeno vprašal Vijolica. »Kdo jo je ujel in zakaj ni pobegnila?« «To je dolga zgodba. Dolga in žalostna. Ampak zdajle nimava časa zanjo. Dovolj bo, če ti povem, da je Zasneženo obnebje bolno, hudo bolno!« «To je pa res čudno, Salamander! Tudi Zasnežje je bolno! Saj sem ti povedal, da vsi bolehajo za neko čudno, nepredvidljivo boleznijo: zaradi pomankanja zime ne tečejo rime, pesnica Sanja nenehno ponavlja pesem o oblaku Snežaku, meni se vijolice zdijo cvetice žalosti, vse Zasnežje se nekako suši! Zagotovo mora obstajati nekakšna zveza med bolnim Zasneženim obnebjem in bolnim Zasnežjem brez zime!« je razburjeno razglabljal Vijolica. »Seveda obstaja zveza. Zelo globoka zveza!« je pokimal Salamander. »Zasneženo obnebje je bolno, ker so ga vsega prerasli strašni stvori, črni in zaudarjoči preko neba! To so napol gobe, napol oblaki, ki se gobovo razraščajo že skoraj v srce Zasnežnega obnebja, strašni gobaki Črnjavke, ki jih do sedaj še nihče ni mogel premagati. Zaradi njih snežne statve ne tkejo snega, snežne vile jočejo, snežni oblaki bolni čemijo na tleh in ne morejo poleteti, ker so jih gobani že skoraj prerasli, da so postalo težki, okorni in polni vode!« je presunljivo pripovedovač Salamander. »Joj, Salamander, zato torej ni več zim v Zasnežju! In pesnica Sanja ni zaman ponavljala žalostnih stihov o oblaku Snežaku! Meni pa se je pesem zdela preotožna! Joj, kako prav je imela!« je s solzami v očeh rekel Vijolica in odkimaval z glavo, kot da ne more verjeti strašni resnici. »O, Sanja je imela več kot prav! Njena pesniška duša je slutila tisto, česar drugi niso mogli razumeti!« je zamišljeno prikimal oblaček. »In tudi tvoja skrita pesniška duša je slutila nesrečo, zato so se ti vijolice zazdele polne žalosti!« je dodal. »Pa lepa ciganka Mirja, Salamander, tudi ona je nekaj slutila! Rekla je, da je treba priklicati zimo! Ko so jo vprašali kako, je skrivnostno odgovorila,. Da to lahko zvemo šele potem, ko se zgodi! Najprej pa se mora zgoditi!« je na glas razmišljal Vijolica. »Saj ravno zato sem prišel pote in zato sva šla na tole dolgo, nevarno potovanje. Treba je ozdraviti nebo in premagati gobake Črnjavke, preden prerastejo srce obnebja, ki je edino še belo, lesketajoče se od snega, in kjer se skriva snežna vila Safirnina. Ona me je poslala pote in ona edina ve, kako bi lahko premagali Črnjavke! Tako, zdaj veš vse, kar je potrebno, da greva naprej brez besed. Vse ostalo ti bo povedala Safirnina sama, saj greva skozi skrivni snežni predor naravnost k njej. Do takrat pa naju ne sme nihče slišati ali vedeti, drugače je bila najina pot zaman! Zadnje čase so gobaki, kot da bi nekaj slutili, še bolj pogoltni in nezaupljivi. Ko sem odšel, v Severnem siju ni bilo še nobene Rožnate kaplje, zato sem se moral izogibati samo Huljam, za katere sem vedel, da prihuljeno služijo gobakom, saj so z njimi tudi prišle. No, zdaj pa si sam slišal Visoke meglice, da v Severnem siju prežijo Rožnate kaplje vohunke, ki slišijo celo najtišji šepet. Zato morava biti tiho kot zvezde, dokler ne prestopiva vrat skrivnega snežnega predora! Posebej moraš paziti, da ti ne uide kakšen vzdih, kadar bova v njihovi bližini! Boš zmogel, Vijolica?« je zaskrbljeno vprašal Salamander. »Bom, bom! Samo da bi lahko pomagala bolnemu Zasneženemu obnebju!« Salamander ga je tolažeče objel, mu nežno poravnal mavrični šal in mu zašepetal: »Ne bodite preveč žalosten, saj sva že skoraj na cilju! Zasneženo obnebje leži v samem osrčju Severnega sija in že mu hitiva na pomoč! Menda ja ne bova dovolila, da bi nama Rožnate kaplje to preprečile!« In spet sta zajadrala dalje, v svetlikajoče se prostranstvo Severnega sija, natanko v smer, kjer je v njegovem naročju ležalo bolno Zasneženo obnebje. Salamander je že od daleč zagledal prve skupine Rožnatih kapelj, ki so bile kot čudoviti cvetni list raztresene med drobci svetlobnih kresničk. Kar stisnilo ga je pri srcu, ko se je spomnil, kako rad ima Vijolica cvetice. »To je prava rožnata past!« je pomislil, vendar ni upal niti vzdihniti v opozorilo, saj sta jadrala naravnost proti njim. »Upam, da vsaj dišijo ne!« se je tolažil. Zdaj je tudi Vijolica zagledal prelepe rožnate lističe, drobne, nežne, podobne tistim, ki jih veter osuje rožnatim vrtnicam. Bil je čisto iz sebe od razburjanja nad tolikšno lepoto. Srce mu je tolklo kot ponorelo, ko se je spomnil cvetoc svojih vijolic. Ah, kako so ga krhki rožnati lističi spominjali nanje! Oblaček je čutil, da je Vijolica čisto preč od navdušenja in ves na trnih se je spraševal, kaj bo, če mu uide kakšen glasen vzdih ali celo beseda občudovanja. Slutil je, da se niti ne spomni več, da so to pravzaprav Rožnate vohunke, ki prežijo na njiju. Navsezadnje bosta res obstala v rožnati pasti! Ni vedel, kaj naj stori, saj sta bila že preblizu, da bi mu pošepnil opozorilno besedo. In ne samo to! Naenkrat je čisto razločno zavonjal omamne vonjave, ki so se zapeljivo širile iz Rožnatih kapelj! Bil je omamljajoč vonj po vijolicah! Obkrožal ju je v mehkih drhtljajih, ko sta jadrala tako blizu Rožnatih vohunk, da sta se jih skoraj dotikala! Tudi Vijolica je zaznal čudoviti, domači vonj po vijolicah in počutil se je, kot bi bil začaran. »Moram se jih dotakniti, moram,« mu je kljuvalo v prsih in uročeno je stegnil roke proti bajnim, dišečim lističem... Že je Salamander mislil, da je vsega konec, ko so se Vijolici roke same od sebe povesile in brez vzdiha je obmiroval v Salamandrovem naročju. »Oh, hvala Rožnatim kapljam, da imajo preomamen vonj!« si je oddahnil. « Ubogi Vijolica! Od vsega lepega in dišečega je izgubil zavest! Pa vendar naju je prav njegova omedlevica rešila pogube v tej rožnati pasti! Še malo, pa bi bil pobožal Rožnate kaplje in spregovoril in vsega bi bilo konec! Upam, da ni prehudo omamljen! A zdaj bova vsaj varno prijadrala do skrivnega snežnega predora in Rožnate kaplje bodo zaman ponujale svoje razcvele vonjave!« Stisnil je Vijolico za roko, da bi mu izmeril utrip, zadovoljno pokimal in se neslišno, kot mavrična meglica, varno izvil objemom Rožnatih vohunk. Še malo in prispel je v osrčje Severnega sija. Malce je obstal, da bi se lahko dodobra prepričal, če mu nihče ne sledi. Nikogar ni bilo videti v bližini in neslišno je zdrsnil v skrivni snežni predor! Končno sta prispela! Nežno je odkril Vijoličin obraz, ga narahlo pobožal po laseh in mu senca natrl s kristalom snega. Čez nekaj trenutkov je Vijolica zatrepetal z vekami ter na široko odprl oči. » Vijolice... ali ne vonjaš, kako dišijo Vijolice, Salamander! Moram se jih dotakniti, moram, moram,... hačih« je presunljivo glasno kihnil in sedel pokonci. Šele zdaj se je dobro ovedel. »Joj, kihnil sem, Salamander, strašno glasno sem kihnil! Rožnate kaplje so naju slišale, mar ne?« je ves iz sebe spraševal.« Rožnate kaplje naju ne morejo več slišati, Vijolica. Pravkar sva pristala v skrivem snežnem predoru. Ne rečem, imela sva nekaj majhnih težav s tvojo preveliko očaranostjo nad Rožnatimi kapljami,« se je smehljal Salamander, »pa se je vse dobro končalo!« »Oprosti Salamander, oprosti, ker sem te pustil na cedilu!« se je v zadregi opravičeval Vijolica.« Bile so tako lepe, tako krhkr rožnate barve, kot najlepši cvetni lističi. Ne vem kako, a čisto sem pozabil, da so to pravzaprav sovražne Rožnate vohunke! In dišale so po vijolicah. Po mojih vijolicah!« »Da, res so bile spretne, sleparke! A nečesa vendarle niso predvidevale! Premočne vonjave dosežejo lahko nasprotni učinek! To se je na srečo še pravi čas tudi zgodilo. Njihov napadalni vodnj te je prehitro omamil in tako naju je ravno tvoja omedlevica rešila!« se je smejal Salamander ter veselo zazibal Vijolico, ki mu je bilo še zmeraj zelo nerodno, ker se je pusil preslepiti. »Zdaj pa je že čas, da se postaviš na svoje noge,« se je pošalil oblaček in Vijolico previdno dvignil iz svojega mavričnega naročja ter ga postavil na tla poleg sebe. Joj, kako so dimnukarčku klecale noge! Premikal jih je nerodno kot pajac, tako so mu bilena dolgi poti zaspale. »Saj je skoraj tako, kot da bi se znova učil hoditi!« je vzklikal, se smejal svoji nerodnosti pa klecal in klecal... Potlej so se mu po nogah razlezle mravlje oživljajoče krvi, da je kar skakal od od gomazenja. Počasi, počasi so mravlje izginjale in kmalu so ga noge spet ubogale, kot je bil vajen. »Oh, kakšen čudovit občutek je stati na lastnih nogah!« je vzkliknil. Salamander se je smehljal njegovemu navdušenju in dejal: »Vidim, da si že buden, kot je treba. Zato se takoj odpraviva naprej, na obisk k snežni vili Safirnini!« Skrivni snežni predor ju je ovikansto vodil naravnost proti osrčju Zasneženega obnebja... Čez nekaj trenutkov se je pred njima odprla čudovita bela sobana, podprta z dolgimi vrstami bleščečih stebrov iz ledu in snežnih kristalov. Na stropu so se zibali lestenci iz snežink, tla so bila iz modrikasto belega ledu, v katerem je kot v velikanskem zrcalu odseval ves prostor. Na koncu dvorane pa je, obdana s tremi snežnimi vilami, sedela najlepša žena, kar jih je kdaj videlo človeško bitje. Bila je tako lepa, da je Vijolico zaskelelo pri srcu. Obstal je in očarano strmel v njeno lahkotno, nekako breztežno postavo, ovito srebrno bele tančice. Tanke, bele roke so ji žalostno počivale v naročju, vzdolž sklinjene glave pa so se ji razsipali lesketajoči lasje in ji padali skoraj do tal. Ko je dvignila pogled, je Vijolica zagledal safirno modre oči, ki so bile tako lepe in tako žalostne obenem, da je skoraj zajokal! »Kako je lepa in kako žalostna!« je vzkliknil sam pri sebi. »Ah, ko bi jo le mogel s čim razveseliti!« «Vijolica, dovoli, da ti predstavim svojo mamo, snežno vilo Safirnino!« je skozi dvorano zazvenel glas oblačka Salamandra in prekinil Vijoličino sanjarjenje. »To je tvoja mama?« je zajecal, kot bi se pravkar vrnil iz Lune. »Mar si razočaran? Misliš, da ni zadosti lepa?« ga je smeje se podražil Salamander, ki je dobro videl, da je Vijolica popolnoma prevezt. »O, kaj vednar govoriš, Salamander! Tako lepa je, da bom menda spet izgubil tla pod nogami!« je vzkliknil Vijolica in se nevarno zamajal. Salamander je hitro iztegnil roke, da bi ga prestregel, vendar sej je vse končalo brez omedlevice, le z rahlo bledico na licih, ki pa jo je prav kmalu zamenjala rdečica sramu. »No, nikar naj ti ne bo nerodno, saj si se vso dolgo pot več kot junaško držal!« je dejal Salamander in ga prijazno poterplajl po ramenih. »Pozdravljena, mama!« je potem spoštljivo rekel in se odpravil proti naslonjaču, kjer je sedela Safirnina. Zdaj so njene oči veselje zasijale in potisnile žalost nekam v globino safirno modrih šarenic. »Pozdravljen, sinko! Si se le končno vrnil!« je z olajšanjem dahnila ter ga lahno poljubila na mavrična lica. »To pa je prav gotovo dimnikarček Vijolica,« je dodala in ga s prijazno kretnjo povabila bliže. Vijolico je zalila vročina in noge so se mu kar zatikala od srečnega razburjenja, ker se je smel približati snežni vili Safirnini. Ko je tudi njega lahno poljubila na lice, se mu je zazdelo, da sanja, tako je bilo lepo! Njega, navadnega dimnikarčka je poljubila najlepša vila na svetu! «Mama, moram ti povedati, da je pošteno zaslužil tvoj poljub! Potovanje je bilo nevarnejše, kot sva mislila, vendar se je Vijolica naravnost čudovito izkazal!« je oblaček nadvse resno pohvalil Vijolico. Safirnina se je blago nasmehnila, pogledala Vijolico in dejala: »Prav takega sem si tudi predstavljala, ko sem poslala ponj. Je dimnikarček?« je vprašala. »Je tudi pesnik po duši? Saj veš, samo pesniki s pravo pesniško dušo se smejo povzpeti na nebo!« je zaskrbljeno poizvedovala. »Brez skrbi, mama! Zagotovo je največji pesnik po duši, kar sem jih kdaj srečal!« je zatrdil oblaček. Vijolica ni vedel, kaj naj si misli o tem čudnem pogovoru, zato se je opogumil in sramežljivo vprašal: »Zakaj pa je tako važno, da sem dimnikar in hkrati pesnik po duši?«  Snežna vila ga je prijazno pobožala po laseh in smehljaje dejala: «Zato, ker je tako zapisano v vilinih knjigah skrivnosti! Samo ti, nihče drug, nam lahko pomagaš! Če boš seveda hotel!« »Bom,« je skromno dejal Vijolica. »Storil bom vse, kar se lahko, samo da Zasneženo obnebje ne bo več bolno in da ti ne boš... da snežne vile ne boste več žalostne!« je sramežljivo pobesil oči. Salamander si ni mogel kaj, da se ne bi nasmehnil Vijoličini rahločutnosti, snežna vila Safirnina pa je bila zdaj popolnoma prepričana, da je oblaček prav izbral. »Kot vidim, ti je Salamander najhujše že povedal,« je dejala. »Vse drugo ti bom povedala jaz. A najprej si skozi kristalno prizmo oglej, kakšno nesrečo so prizadejali gobaki Črnjavke našemu obnebju. Potem boš razumel, kako bolno je v resnici Zasneženo obnebje in kako globoka je naša žalost!« Pomignila je najmanjši snežni vili, ki je neslišno zdrsnila na drugi konec sobane ter tam odrgnila nevidno zaveso iz najdrobnejših snežink. Safirnina je tiho sprejela Salamandra in Vijolica in se napotila z njima proti odrgnjenemu kotičku dvorane. Obstala je pred bleščečo kristalno prizmo, se sklonila ter pogledala skoznjo. »Vsak dan je huje!« je žalostno vzdihnila. »Še malo, pa bodo prišli gobaki tudi do nas, če jih prej ne ustavimo. Pridi in sam poglej, kaj naj je doletelo,« je povabila Vijolico. Vijolica se je sklonil, pogledal skozi prizmo in od strašnega pogleda čisto otrpnil. Kamorkoli je usmeril oči, povsod je videl strašno razdejanje, ki so ga povzročili gobaki Črnjavke. Vse izhode in vsa okna Zasneženega obnebja so prerasli smrdljivi gobasti črni stvori.kot režeče pošasti so čepeli na sneženih oblakih, ki so stokali pod njimi zaradi silne bolečine, ki jih je hromila in jih zalivala z vročino. Niso mogli več poleteli, ker so jih gobaki Črnjavki pritiskali k tlom, da jim je jemalo dih. Snežne statve so bile skoraj povsod preraščene s Črnjavkami in so strašljivo zijale v nebo. Črni stvori so gobavsasto prepredali sijoče belo obnebje ter ga potapljali v mrak, bolezen in smrt. Pri tem so prav obšenjaško razgrajali in poskakovali, kot bi jih obsedali zli dohovi. Posebno grozo je vzbujal orjaški gobak, ki je čepel na največjem snežnem oblaku, ga pritiskal k tlom in na vse grdo prepeval črnokavrasto koračnico.

Mi smo gobaki Črnjavke,
ful coprniške pijavke.
Preraščamo sinje nebo,
prekrijemo,kar je svetlo.

Mi smo gobaki Črnjavke,
ful coprniške pijavke,
Ugašamo Severni sij
v masko ugaslih luči.

Mi smo gobaki Črnjavke,
ful coprniške pijavke.
Vrtimo črnjavkasti čas,
oropamo nebu obraz!

»Kdo je ta ogromna strašna goba, ki hudobno poskakuje po bolnem oblaku in prepeva?« je zgroženo zašepetal Vijolica.«To je Črnjavka Gobavs, glavni in najstrašnejši me gobaki!« je rekel Salamander. Vijolica se je odmaknil od prizme, ker mu srce ni dalo, da bi še naprej gledal strahote, ki so se dogajale tam zunaj. Kar tresel se je od ogorčenja nad vsem, kar je videl. Posebej pa ga je pretresel pogled na Gobavsa, na njegov objestni ples in grozljive besede pesmi, ki jo je samozadovoljno prepeval. »Mar jih res ni mogoče zaustaviti?« je pretresen spraševal. »O, tudi zanje obstaja zdravilo, kot za druge bolezni sveta!« je dejala snežna vila Safirnina. »Vendar ga je treba uporabiti ob pravem času in na pravi način, drugače bo za zmerej prepozno!« »Potem pa ga čimprej uporabimo,« je pogumno dejal Vijolica. »Vesela sem, da si tako pogumen in odločen, Vijolica, kajti povedati ti moram, da brez tebe ne moremo ničesar storiti. Zato sem Salamandra poslala pote in zato ni smel nihče vedeti, da prihajaš! Gobaki so nekaj slutili in so skušali odkriti skrivnost z vohunjenjem Rožnatih kapelj in zasledovalskih Hulj. Vidva pa sta, kot vidiš, poskrbela, da so skrivnosti ostale skrivnosti. Zdaj pa je čas, da jih skupaj razkrijemo,« je tiho dejala Safirnina. »Povedala sem ti že, da se brez tebe ne moremo ničesar lotiti. Zato me dobro poslušaj! Gobaki Črnjavke samo enkrat v letu zaspijo in samo v spanju jim lahko pridemo blizu, ne da bi nas prej prerasli! Že čez nekaj ur se bo zasvitalo in začel se bo najkrajši dan v letu – Dan zimskega kresa! Gobaki bodo imeli orjaško zabavo, na kateri bodo divjali in se razraščali. Potem bodo utrujeni od divjaštva za nekaj ur zaspali in to bo tvoj čas, Vijolica! V tej noči moraš omesti, vse, brez izjeme! Če ostane en sam, najmanjši, bo po nas! Omesti moraš vsakega posebej, od spodaj navzgor skozi pecelj – potem se bodo kar sami sesule v prah. Biti moraš hiter in spreten, da ti ne bo zmanjkalo časa. A saj si dimnikarček in ti takšno delo ne bi smelo delati preglavic,« se je nasmehnila Safirnina. »Zato sem moral vzeti s seboj omela, tudi tisto najdaljše!« je vzkliknil Vijolica. »Ampak zakaj me niste že prej poklicali?« »O, vse na svetu potrebuje svoj čas! Povedala sem ti že, da gobaki spijo samo enkrat na letu, na Dan zimskega kresa, ki je najkrajši dan leta. Preženemo pa jih lahko samo takrat, ko na Dan zimskega kresa zasije polna Luna! Drugače so tudi v spanju nepremagljivi!« »Zdaj razumem, zakaj so Visoke meglice govorile o skrivnostnem pravem času, ko bo Luna dopolnila svoj bleščeči krog!« »Vidiš, vse na svetu se mora zgoditi ob svojem času, da se zgodi prav. Če bi se zgodilo prezgodaj, bi bilo narobe, če pa bi prišla prepozno, se sploh ne bi moglo zgoditi!« se je smehljala snežna vila Safirnina. »Že čez nekaj ur bo na nebu zableščala polna Luna najkrajšega dne v letu in začela se bo orjaška zabava Črnjavk. Ker si moraš pred odločilnim dejanjem še malce nabrati moči, je najbolje, da ti kar zdaj razjasnim še zadnje skrivnosti. S Črnjavkami se boš moral spoprijeti popolnoma sam, ne jaz ne Salamander ti pri tem ne bova mogla pomagati. Tvoj glavni sovražnik bo čas, ki ti bo do minute natančno odmerjen in ga ne boš smel prekoračiti, kajti potlej bo za vse prepozno in gobaki Črnjavke bodo prerasli osrčje Zasneženega obnebja. Da ti ne bo treba zapravljati časa s pogledovanjem na uro, bo namesto tebe ure in minute preštevala Luna in ti tako pomagala premagovati utrujenost in samoto. Ne pozabi, Črnjavke moraš omesti od spodaj skozi pecelj, drugače nič ne zaleže! In ob prvem sončnem žarku prvega jutranjega svita moraš delo končati, kajti s svitom se gobaki prebudjio! Si boš lahko zapomnil vse, kar semt i povedala?« je zaskrbljeno vprašala Safirnina. »Vse, prav vse sem si natanko zapomnil in komaj čakam, da bom lahko kaj storil zate, za Salamandra in za bolno Zasneženo obnebje!« je dejal Vijolica. »Zdaj pa si brž privošči malce okrepljujočega spanca. Mislim, da so snežne vile pravkar pripravile posteljo zate. Ne skrbi, s Salamandrom te bova ob pravem času zbudila,« se je smehljala Safirnina in ga nežno pobožala po laseh. Vijolica je zagledal mehko belo posteljo, ob kateri so stale tri snežne vile in čakale, da ga zazibljejo v spanje. Legel je med čudovite, puhaste blazine, se pokril z odejo in pri priči zaspal. »Ubožec, tako je utrujen, da niti na uspavanko ni mogel počakati!« so zašepetale snežne vile in tiho sedle ob posteljo. Vijolica je spal trdno in spokojno, kot že dolgo ne. A Safirnini in Salamandru ga vseeno ni bilo treba buditi. Prebudilo ga ej neznosno divjanje, od katerega se je zibalo vso obnebje. »Kaj pa je to?« je zaspano dejal in sedel pokonci. »Nisva te še mislina prebuditi, pa te je na nesrečo prebudil hrup orjaške zabave Črnjavk. Upam, da si se vseeno dobro naspal?!« je dejala Safirnina. »Sem,« je rekel Vijolica in prisluškoval neznosnemu divjanju tam zunaj. Potem je stekel do kristalne prizme in pogledal skoznjo. Še nikoli ni videl česa bolj razbojniško mračnjaškega, kot so bili pijani in povdijani gobaki! Poskakovali in noreli so po snežnih statvah in snežnih oblakih, se krohotali in se razraščali, razraščali... Najbolj grozljiv na pogled pa je bil Črnjavka Gobavs, ki je neusmiljeno poskakoval zdaj sem, zdaj tja, po ubogem, bolne snežnem oblaku ter neprestano pljuval po njem črno, strupeno slino. Zmerjal je snežne vile, Salamandra in snežne oblake ter se krohotaje hvalisal, kako jih bo vse po vrsti zadušil in jih pahnil v temo in mrak. »Samo, da dobim v roke tisto njihovo prozorno krasotico Safirnino, pa bo moj ves Severni sij!« se je krohotal. »In dobil jo bom, upornico, pa naj stane, kar hoče! Pa tudi tistega njenega paglavca Salamandra bom dobil v pest! Hahaha! Dobro vem, da mi strežeta po življenju! Ha, da mi le prideta v roke, pa ju prerastem kot njune oblake!« se je hvalisal in pljuval naokoli črno, strupeno slino. Potem je gromoglasno zapel:

Mi smo gobaki Črnjavke,
ful coprniške pijavke.
Preraščamo sinje nebo,
prekrijemo,kar je svetlo.

Mi smo gobaki Črnjavke,
ful coprniške pijavke,
Ugašamo Severni sij
v masko ugaslih luči.

Mi smo gobaki Črnjavke,
ful coprniške pijavke.
Vrtimo črnjavkasti čas,
oropamo nebu obraz!

»Hudobe nesramne, ne boste ga, ne!« se je jezil Vijolica in vprašal Safirnino, kdah bodo gobaki končno zaspali. »Vsak čas,« mu je odgovorila. »Zabava se bliža koncu in kmalu bodo izčrpani popadali po tleh!« Res je že čez nekaj trenutkov nastala čudna tišina, takoj nato pa se je zaslišalo strahotno smrčanje. Safirnina je pogledala na kristalno uro in rekla: »Vijolica, čas je da se odpraviš!« Odprla je skrivna vratca in ga spustila skoznje. »Luna te že čaka. Srečno se vrni Vijolica!« je zašepetala in ga poljubila v slovo. »Srečno,« je šepnil Salamander, »tukajle bom čakal, da se vrneš!« Nad Zasnbeženim obnebjem je ležala noč, blagodejna noč, ki je uspavala podivjane Črnjavke... Vijolico je presenetil smrad, ki je puhtel iz smrčečih gobakov, ko so križemkražem ležalo po tleh. »Njihov smrad popolnoma ustreza njihovi podobi in hudobiji!« si je rekel. »Tukaj sem!« je zableščala Luna in pomežiknila s srebrnimi trepalnicami. »Ne izgubljaj časa, Vijolica! Začni od začetka, pa bo šlo!« ga je opogumljala. Vijolica je prijel omelo in s tresočo roko ometel najbližnjega gobaka. Joj, kako se je prestrašil, ko se je ta z rahlim pokom sesul v črn prah! Prestrašeno je pogledal okoli sebe, če ni pok koga prebudil. A nič se ni zgodilo, gobaki so smrčali kot ubiti. Zdaj je Vijolica pogumneje prijel za omela, si od smradu zatiskal nos ter ometal, ometal gobaka za gobakom! Čez nekaj ur so ga začele strašno boleti roke, kajti čeprav je bil vajen ometati dimnike, je bilo to tukaj čisto nekaj drugega. »Oh, skoraj ne morem več dvigniti rok!« je vzdihnil in vedno počasneje ometal. »Pohiti, Vijolica, pohiti, svit je že blizu!« ga je priganjala Luna in mu svetila, da je videl kot podnevi. »Samo še trije so ti ostali in Gobavs!« ga je hrabrila. A Vijolica se je od utrujenosti komaj še premikal. Kot v sanjah je opletal z omeli in se z njavečjo težavo opotekal do Gobavsa. Stegnil je roko ter prijel najdaljše omelo in skišal z njim podrezati orjaka skozi pecelj. Toda roke so mu omahovale in ga niso več ubogale. »Samo še Gobavsa, Vijolica!« mu je prijazno prigovarjala Luna. »vsak trenutek se bo zasvitalo! Saj zmoreš, Vijolica!« Skozi meglo utrujenosti je Vijolica s poslednjim naporom dvignil roke z najdaljšim omelom, toda ko se je hotel z njim dotakniti Gobavsa, so mu kolena klecnila in z omelom je podrsal po gobavsovem ogromne trebuhu. Orjak se je z grozovitim smrčečim vzdihom prevalil na drugo stran ter nerazločno zamomljal nekaj o motnjah na njegovem trebuhu. Potem je silovito stresel svojo ostudno glavo in se začel premetavati sem ter tja. Luni je zastal dih, za trenutek je v grozi priprla srebrne oči in zamižala od strahu, da se bo gobavs vsak čas prebudil! «Pohiti, Vijolica! Samo še nekaj trenutkov ti je ostalo do prvega svita! Saj zmoreš, Vijolica!« je obupano ponavljala. In kot začaran, je Vijolica res dvignil najdaljše omelo, s tresočimi rokami podrezal Črnjavko Gobavsa in ta se je s pokom sesul v črn prah... Luna si je globoko oddahnila in hvaležno zableščala s srebrnimi očmi. Na snežnih statvah pa se je rahlo zasvetlikal nežen žarek svita... A dimnikarček Vijolica ni ničesar več videl. Opotekal se je od utrujenosti in zaprl oči. Salamander, ki stal pri skrivnih vratcih, je brž skočil k njemu ter ga prestregel v svoje mavrično naročje. Vijolica je spal, kot bi bil omamljen s skrivnostnim uspavalom. Pa je bila lče utrujenost tista, ki ga je tako trdno zazibala v spanec. Salamandr ga je nežno položil na puhasto belo pojsteljo ter ga pokril z odejo. »Spi, spi, ubožec, dokler si ne opomoreš!« je zašepetala Safirnina in se sklonila nadenj. »Res je prav takšen, kot sem si ga predstavljala!« se je smehljala. Vijolica je spal ves dan in vso noč do poznega jutra naslednjega dne. Ko se je prebudil, je imel kaj za videti! Men njegovim dolgmi spanjem so zračni vrtinci razpihali in posesali črn prah, v katerega so se sesuli gobaki, snežne vile so sedele za statvami in prepevaje predle sneg, snežni oblaki pa so mehki in beli, že skoraj ozdravljeni, podrhtevali od nestrpnosti, da bi čimprej poleteli.

Bele so statve,
belo je tkanje,
bele so misli,
belo smehlanje...

Biser v snežinke
za lesketanje,
srebrne copatke
za potovanje...

Bele so statve,
belo je tkanje,
bele so misli,
belo smehlanje...

Vilinja pesem je plavala skozi Zasneženo obnebje mehka in prosojna kot snežinke in oznanjala, da se spet vračata veselje in zdravje. Vijolica je očarano strmel okrog sebe in si od časa do časa pomel oči, da bi se prepričal, če morda ne sanja! «Kako je lepo, kako čudovito, ko ni nikjer več videti Črnjavk!« je veselo vzkliknil. Potem se je nenadoma spomnil domačega Zasnežja in žalostno vzdihnil: «Oh, kako bi tudi Zasnežje spet ozdravelo, ko bi k nam spet prišle zime in z njimi rime in stihi in me vijolice ne bi več spominjale na žalost, ki počasi suši Zasnežje!« «Morda pa se ti je želja že izpolnila, Vijolica! Pravzaprav si si jo kar sam izpolnil,« je rekel Salamander in se zasmejal. »Kako to misliš, Salamander?« je presenečeno vprašal Vijolica. »Saj si vendar ti ometel gobake Črnjavke in tako pozdravil bolno Zasneženo obnebje. Kadar je nebo bolno, je tudi na Zemlji zmeraj kaj narobe, mar ne?« «Saj res!« je vzkliknil Vijolica. »Dokler je bilo Zasneženo obnebje bolno, dokler so bili bolni snežni oblaki in so gobaki Črnjavke preraščali snežne statve, smo tudi v Zasnežju zaman klicali zimo! Le nečesa ne morem razumeti! Od kod so sploh prišli ostudni gobaki Črnajvke?« »Od vas, iz Zemlje!« se je otožno nasmehnila Safirnina. »To so vsi vaši nepotrebni strupi, dimi in hlapi, ki ste jih vsak dan, leto za letom pošiljali v nebo! Tuakj pa so se grozljivo razrasli v gobaste Črnjavke in zastrupili Zasneženo obnebje, d aje postalo skoraj neozdravljivo bolno. In počasi bi lahko prerasli celo nebo!« se je otožno smehljala Safirnina. »Toda nebo je vendar neskončno in tako daleč, daleč nad Zemljo!« se je čudil Vijolica. »Ne tako daleč, da se ne bi dotikala!« je smehlaje odgovorila Safirnina in nenadoma s prelepim glasom zapela:

Nebo in zemlja
sta v neskončnem razmerju
stiku...
V nebeškozemeljskem
dotiku...
V tem objemu
brez kraja
Zemlja Nebo
in Nebo Zemljo
obdaja...

Vijolica je začutil, da mu nekaj silno lepega in silno žalostnega stiska grlo. Čudovita vilinja pesem ga je vsega prevzela in začutil je globoko hvaležnost do snežne vile, ki mu je skozi pesem odstrla skrivnosti sveta. »Ta pesem naj po tvoja popotnica na Zemljo!« je nežno dejala Safirnina. »In neusahljivi stihi, ki te bodo zmeraj spominjali, da si pomagal zasneženemu obnebju! In dimnikarji bodo odslej čisto zares prinašali srečo!« «Hvala, hvala, Safirnina!« je ganjeno dahnil Vijolica. »Nikoli, nikoli te ne bom pozabil! Zdaj pa je menda že čas, da se odpravim nazaj na Zemljo, a se bojim, da bo brez Salamandra to malce težko!« je ves zardel. »Če se ne motim,« se je nasmehnila Safirnina, »je že pripravljen za pot in čaka nate!« Stopila je k Vijolici, ga objela in mu poljubila lica. »Na svidenje!« je dahnila. »Ne pozabi na stihe! Bodi tako dober pesnik, kot je polna pesmi tvoja duša!«  Vijolica je samo poklimal in pomahal z roko, kajti od ganotja ni mogel spregovoriti niti besedice. Oblaček Salamander ga je nežno dvignil in ga zavil v svoj mavrični šal. »Na svidenje, mama!« je zaklical in mehko sta zajadrala v jasnino neba. Zdaj se jima ni bilo treba skrivati. Rožnate kaplje in zasledovalske Hulje so izginile hkrati s Črnjavkami in nebo je bilo prosto in prosojno, da je lahko Salamander na ves glas prepeval svojo mavrično pesem:

  
Sem oblaček Salamander,
nebesni sel in veternjak.
Oblečen v mavrični skafander,
neslišno jadram skozi zrak.

Moja mama snežna vila,
moj oče je ognjen oblak.
Duša nežna kakor svila,
neulovljiv je moj korak.

Na poti so ju prijazno ustavljale Visoke meglice, Ovčice so ju veselo pozibavale na puhastih rokah in Večerni plamen je čudovito žarel, obdan z avreolo razigranih Zarij, ki so pestovale zahajoče sončne žarke. »Na svidenje!« so si klicali, vsi veseli, da je nebo spet zdravo in prosto. Le takrat, ko sta letela skozi obnebje okamenelih oblakov Obeliskov, je Vijolico zaskelelo pri srcu, kajti na tihem je upal, da bo tudi okamenelo obnebje ponovno zaživelo. Toda ostalo je tiho, mračno in v vsem podobno mrtvemu gozdi zoglenelih dreves. »Mar ga ni več mogoče ozdraviti?« je žalostno vprašal Salamandra. »Zdaj ne,« je zmajal z glavo Salamander, »to je brazgotina neba!« «In žalosten opomin Zemlji!« je tiho dodal Vijolica. Ko sta se sputila nad Zasnežje, je Vijolica zagledal, da jadra za njima cela čreda snežnih oblakov. »Salamander, poglej! Z nama jadrajo snežno oblaki! Spet bo zima v Zasnežju in za njo pomlad, poletje, jesen in spet zima! In Zasnežje ne bo več bolno!« je hlipal od sreče. »Vse se rima, če je zima!« je klical v nebo. Medtem je Salamander zaokrožil pred oknom Sanjine hiše, kjer je gorela luč. Nenadoma je začelo iz vseh snežnih oblakov snežiti. Snežilo je na gosto in bilo je, kot bi nebo mehko in prijazno objelo Zasnežje. Vijolica je razločno videl, kako je Sanja odprla okno, stegnile gole roke v zrak ter v razprte dlani zasanjano lovila snežinke. Potlej jih je ljubeče ponesla k razgretim licom in hvaležno pogledala v nebo. »Sneži, Sanja, spet sneži!« je hlipal Vijolica in ji mahal z obema rokama. »Sneži, sneži!« so vzklikali ljudje v Zasnežju ter gologlavi postajali pred hišami in očarani nastavljali lica in dlani vrtoglavim slapovom snežink... Salamander je medtem varno pristal na domačem dimniku, smehljajoč se srečnim obrazom ljudi, ki so po dolgih sedmih letih spet dočakali zimo. »Vidiš, pa je tudi Zasnežje ozdravelo!« je dejal. »No, zdaj me ne potrebuješ več in čas je, da se vrnem nazaj na nebo. Da ne bodo predolgo brez nebesnega sla!« se je smejal. Trenutek slovesa je prišel za Vijolico veliko prezgodaj. Tako je vzljubil Salamandra, da si je le s težka predstavljal, da se bosta morala ločiti. Oklenil se je njegovega varnega, prijaznega mavričnega naročja in zajokal, da so mu solze kar zalivale obraz. »No, no, nikar ne joka, Vijolica, saj me boš tako pomočil s solzami, da ne bom mogel poleteti!« se je enžno pošalil oblaček in ga zazibal v naročju. »Tako rad te imam in tako hudo mi je, da se morava posloviti!« je žalostno zahlipal Vijolica. »Saj se bova še videla!« je tolažeče dejal Salamander. »Kadar bom na obisku pri spodnjih Meglicah, bom zajadral nad Zasnežje in ti pomahal!« ga je tolažil. Potem ga je stisnil k sebi, ga poljubil ter previdno postavil na strešnike ob dimniku. »Na svidenje, dimnikarček Vijolica! In hvala, ker si mi zaupal!« je ganjen dejal, se lahkotno dvignil v zrak in zaokrožil na Vijoličino glavo. »Ne pozabi na stihe! Zdaj bosta lahko s Sanjo skupaj pesnikovala, ko so spet zime in time!« je zvonko zaklical ter se kot mavričen metulj dvignil v nebo. Vijolica je stal na strehi in mu mahal, dokler ni kot drobcena pika izginil med snežinkami. Iz oči so mu tekle solze in se zlivale s snežinkami na njegovih licih. Zazdelo se mu je, da v valovih prihajajo do njega srebrni zvoki pesmi, ki jo pojejo snežne vile tam zgoraj ob večnih statvah snega Bilo mu je lepo in hudo ob enem in ne da bi vedel od kod, so mu na ustne privreli stihi:

Vse je v stihih, vse se rima,
pomlad, poletje,
jesen in zima.

Vonj po brstju, svež in nežen,
pomladna rima
na ljubezen.

Bose noge, opoj vonjav,
poletna rima
toploti trav.

Lastovke, šelest dreves,
jesenska rima,
dah slovesa.

Spanje, sneg, lesk srebrnine,
zimska rima,
zven tišine.

Vse je v stihih, vse se rima,
pomlad, poletje,
jesen in zima.

Glej tudi[uredi]