Kaktus in bodeča neža
| Kaktus in bodeča neža —r— |
| |||||||||||||
Mizerian Mizeronja je bil slovenski poet. In ker je bil slovenski poet, je imel bržkone suhe krake in jetičen obraz: naprav zato je bil nadebuden slovenski poet po svojem pesniškem telesu, ki mu ga je bila naklonila mati Narava, toda ne tako po božji milosti, kajti njegov pesniški duh je vedno dišal po ozkosrčnem kranjskem zelju in — slaniku. Pa se je pritožil Mizerian Mizeronja h gospodu Bogu in božji milosti. Visoko v oblake je zasidral svoje mačjesolzeče oči in zahrepenel. Njegovemu preskromnemu duševnemu obzorju se je zahotelo po neskončni genialnosti božanskega D’ Annunzia, njegovemu neznatnemu telesu po preznatnem ugodju hedonskih dobrot, katere polaga okinčene z lavorškami blaženo potomstvo Rimljanov pred noge svojega duševnega dobrotnika. — In gospod Bog je pogladil s svojim donečim smehom nebogljenca in zgodil se je čudež.
Mizerian Mizeronja je breztelesno vzplaval v hrame inspiracij. Njegova genialnost je pričela produktivno rojevati. Zatelebal se je prav po kranjsko — kajti vsak narod ljubi po svoje, čemu bi torej sedaj njemu gospod Bog odščipnil tisti način blagozvenečega čustvovanja, ki diši po kranjskem bistvu!? — in Eleonora je vsebovala vse predpogoje, da postane njegov vzpodbudni ideal. Ni bila sicer kaka predplesalka, toda v (našem) mnogoobetajočem baletu ni kvarila celotne harmonije. Užitek poeta se je sprehajal po njenih nogah, ki so delale čast kranjski prepotenci, njegova duša je našla objekt hrepenenja.
Drugače je bila Eleonora natakarica prvovrstnega hotela in tudi telo Mizeriana Mizeronje je metamorfoza dobre kuhinje primerno obremenila. Eleonpra ni zastajala za njim niti v telesnem niti v duševnem doživljanju — toda ... o joj! ... krah ...
Tad! bolest je neobhodno potrebna umetniku, in kdor je nima, si napravi to žalostno cvetko iz umetnega papirja. Cvetka Mizeriana Mizeronje pa je sedaj duhtela z blagoduhtečim pristnim vonjem. Prelil jo je v donečo formo in nastala je mokrocveteča rož’ca poezije. Poet ie triumfiral, toda z bolestjo je začutil, da je preglobok — da ga nihče ne razume. Niti ona ne, ki mu je stala najbližje. Mesto da bi molče trpela in pripustila, da se opeva njena bolest, je prihrumela razdražena kranjska boginja z loparjem, in ko so že vse furije vtisnile utrinke solnc in zvezd v njegovo božanstveno glavo, je še rezal disharmonije modernih netonov krik dojenčka ki ga je tako čudno spominjal na lastno nekdanjo neznatnost.
Spoznanje je rodilo zavest, da je prevelik sin premajhnega naroda. — Toda prešel je preko erotike k idealu naroda. Svoja preobilna čuvstva je spustil na konkreten izprehod javnega udejstvovanja. Postavil se je pred falange in tulil z volkovi. Pravzaprav je komaj zacvilil pa je že udrihal pendrek; toda vztrajal je — saj je trpel za narod! »Reka. Trst. Gorica. Benečija — naši besedi naš hram! Z aeroplani in bombami nad nje, ki ...« Drugi dan ga je mraz prebudil iz nezavesti v neznanem domu: hvalezni narod ga je bil sprejel pod državno okrilje očesa postave. — In zajokal je umetnik ves mehak, nato pa se je začudil, čemu vse to? Ali do tega trenotka ni vedel, da žganci niso makaroni? Žganci ostanejo žganci, skromni in umazanosivi, pa četudi jih deneš v zlato posodo, ostanejo žganci, ne bodo se svetili v nji in še sram jih bo povrhu zlate posode.
Pa se je umetnik zamislil in domislil. Veliko je bil sejal, malo žel. Toda čas bi že bil, da bi se mu pričelo telo primemo zaokrožati, da bi se mu povesil podbradek, ki se tako ginljivo prilega v letih, ko narod zamenja njihove žrtve s hvaležnim slavljenjem. Dolgo je čakal, navsezadnje pa je sam poškilil v skledo sladkosti brez dovoljenja naroda in zakona. Saj je samo poškilil, preveč je bleščalo, da bi mogel široko pogledati s svojimi mačjesolznimi očmi na te stvari, ki se jim pravi življenje, — pa je že počilo in zagnali so gladiatorski krik nad zločinca, ki z žveplom poliva čisto moralo še čistejšega naroda. Najpopreje so ga zaprli, nato so ga poslali v bolnico, končno v hiralnico, kjer navadno praznuje pokvarjen umetniški stroj svoj klavrni epilog čisto po pravilih, če se ni bil znal nespametnež ustaviti v primernem času, ko je bilo še ugodno za objokavanje prezgodaj umrlega talenta.
Mizerian Mizeronja je zapičil v oblake svoje mačiesolzne oči, zavzdihnil je globoko in zaklel. Pa se je gromko zakrohotal gospod Bog med oblaki, da ga je njegov smeh nemilo poščegetal med jetičnimi kostmi.
In dejal je gospod Bog: »Negodni Mizerian Mizeronja!! Čemu pa si se upal tako visoko povzdigniti svoje želje? Kaj ne veš, da raste kaktus bujno in prešerno samo v tropih; poskusi, pa presádi ga na kraško goličavo — ostala bo le mevžasta bodeča neža.« Tako je rekel gospod Bog in tiho obmolknil. Mizerian Mizeronja, slovenski noet, pa se je zamislil in sam vase zlezel.