Kakršen človek - takšna duša

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Kakršen človek - takšna duša
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




KAKRŠEN ČLOVEK - TAKŠNA DUŠA


V bajti ob Kolpi je živela vdova, ki je imela sina. Ta sin je bil kovač. Vdova pa je bila od sile jezikava; vsi vaščani so se je izogibali in nihče ni pri njej prišel rad v zamero, ker je vsakega, na kogar se je namahnila, obrala do kosti … Toda še večja ko njen jezik sta bili njena zavist in škodoželjnost! Slehernemu sosedu, ki je zabredel v nesrečo, je privoščila vse hudo. In kmalu je v vsej srenji ni bilo večje zavistnice in škodoželjnice od nje.

Sin pa je bil zgneten iz drugačnega testa. Hudo mu je bilo, ker so mater vsi vaščani mrzili zaradi njenih grdih lastnosti, in nekajkrat jo je milo prosil:

»Mati, nikar ne bodite takšni! Privoščite sosedu, če je pridelal kupljenik krompirja več kakor midva. Lejte, otroke ima, ki so ješči, midva pa sva sama in se bova tudi s tern, kar imava, pretolkla skozi življenje. In dokler bom lahko delal s temile rokami,« je dvignil svoje močne žuljave roke, »dotlej se nama ni treba ničesar bati.«

»Pha!« je ženska podsmehljivo vzkliknila v svoji zavisti. »Prav toliko krompirja sem pomladi vsadila v zemljo kakor on. Ne enega več, ne enega manj. Le kako, da je njemu bolje obrodilo? Cel kupljenik krompirja več, kaj misliš, da je to kar tako, a? Tu mora biti nekaj vmes. Pha, vrag z njim in s tistim kupljenikom krompirja!«

Tako je bilo pri vsaki stvari. Sina je to bolelo in je vdano trpel. Pomagati si ni mogel. Saj, če bi bil ta zavistnež kdo drugi, prijel bi ga bil, ga vrgel na nalkovalo in ga našeškal, da bi mu izbil zavist iz glave. To pa je bila njegova mati. Matere vendar ni mogel našeškati! — Kajti kljub vsem njenim napakam in kljub temu, da so se je vsi izogibali in je niso marali, jo je ljubil, ker je bila njegova mati. ki mu je dala življenje in v mladosti trpela zanj …

Pa je v Belo Krajino prihrumela črna kuga. Ta strašna bolezen je divjala od vasi do vasi kakor stekel pes in morila ljudi, da so umirali v tropih. Tudi v bajto ob Kolpi je stegnila koščene roke in pretrgala zavistni ženski nit življenja …

Ko so zavistnico pokopali, se je vsa srenja oddahnila. Nič čudnega! Ubogi ljudje so bili že davno naveličani njenega jezikanja in njene neznosne zavisti in škodoželjnosti.

Sin pa je ostal sam v bajti. Sleherni dan je vstajal še pred soncem in se požuril v kovačnico. Tamkaj je dvigal težko kladivo in tolkel z njim po nakovalu in razbeljenem železu, da bi z razbijanjem udušil glasno jokanje, ki mu je prihajalo iz žalostnega srca za umrlo materjo.

Kuga je divjala kar naprej. In pobrala je s tega sveta tudi mladega kovača. Tri dni za materjo so pokopali vaščani tudi njega v črno zemljo.

Njegova duša pa se je vsa bela, čista in okopana v ljubezni do matere dvignila v nebo. Komaj je potrkala na nebeška vrata, že je sveti Peter, ključar nebeški, godrnjaje vstal, zarožljal s težkimi nebeškimi ključi in odprl hreščeča vrata.

»No, kdo pa si ti?« ga je vprašal.

»Kovač sem, iz bajte ob Kolpi,« je odgovoril prišlec.

»Hvala Bogu,« je vzdihnil sveti Peter. »Vendar sem učakal pomočnika, ki sem ga tako željno pričakoval. Vidiš,« je nadaljeval v eni sapi in glas se mu je tresel od starosti, »vidiš, skoraj dva tisoč let mi je že. Lepa starost je to in zato sem te kar vesel, da me boš v delu malo odlahkotil. Da, da, dva tisoč let,« je ponovil sveti Peter in pomežiknil kovaču, češ, le poglej, kakšno starost mi tu zgoraj lahko učakamo. »zdaj pa, ko ljudje na zemlji od črne kuge kar v množicah umirajo, imam dela na pretek. Kar naprej in naprej moram dušam odpirati nebeška vrata, pa ni čudno, če so se tečaji obrabili in nekaj pokvarili. Ti si kovač, praviš, popravil boš stožerje, da se bodo vrata spet lepo odpirala in zapirala.«

»Tisto pa že,« je prikimal kovač in se kar precej vrgel v delo. Za vrati je v temnem kotu našel kup zarjavelega železja. Razbelil ga je v sončnem ognju in — bunkati! bunkati! bunkati! bum! — je skoval nove tečaje za nebeška vrata.

»Takole,« je rekel, ko je koncal z delom. »Zdaj so vrata popravljena. Še malo jim bom tečaje namazal, da ne bodo s hreščanjem motila nebeških prebivalecv.« In takoj je vzel iz kota za vrati posodo s kolomazom in namazal tečaje pri vratih. In potlej so bila nebeška vrata kakor treba!

»Zdaj boš pa kar pri meni ostal in mi pomagal. Služba nebeškega vratarja je naporna, posebno zdaj, ko ljudi mori kuga. Pa pri vratih bo sem in tja treba tudi še kaj preonegaviti,« je rekel sveti Peter.

Kovaču je bilo tako tudi prav; in pri tem je ostalo. Sedla sta torej po končnem delu na klop za vrata in se pogovarjala. Sveti Peter je bil res že star, kakor je bil prej rekel. Na vse, kar mu je kovač pripovedoval, je samo narahlo prikimaval s sivo glavo in rahlo dremuckal. Kdo bi mu zameril, starčku!

Nenadoma pa je kovac zaprosil:

»Sveti Peter, prosim te, pokliči mojo mater, ki je tri dni pred menoj umrla. Rad bi se malo pogovoril z njo …«

»Tvojo mater?« se je začudil sveti Peter. »Nak, ne spominjam se je! Ona pa res ni potrkala na nebeška vrata. Pa, saj mislimi menda prav, ne? Saj to je tista ženska, ki je samo jezikala in bila zavistna in škodoželjna, da nihče bolj od nje ...«

»Prav tista.« je kovač vzdihnil in sramežljivo pobesil glavo.

Sveti Peter je segel na police, po daljnogled.

»Na, s tem daljnogledom lahko vidiš na zemljo in še pod njo,« je spregovoril z žalostnim glasom. »Poglej malo skozenj, mogoče boš le kje zdolaj zagledal svojo mater.«

Ko pa je videl, da so nebeška vrata zavita v kopuče neprodirnih oblakov, je poklical Burjo in velel:

»Daj, strina, zapihaj malo in preženi oblake izpred nebeških vrat. Tale tu,« je pokazal na kovača, »tale bi rad pogledal malo navzdol, pa se nikamor ne vidi skozi oblake.«

Burja je zapihala in pregnala nadležne oblačke v kraj. Kovač je nastavil daljnogled pred oči in se zazrl navzdol. Zdaj se je natanko videlo na zemljo in tudi v pekel.

Ali nenadoma se je zgrozil. Tamkaj prav na dnu pekla, je bila njegova mati in se je kregala in jezikala, da so si vsi prebivalci črnega carstva tiščali ušesa. Kovaču se je mati zasmilila, rad bi jo imel pri sebi v nebesih, pa je poprosil svetega Petra:

»Ljubi sveti Peter, ti ne veš, kako sem zdajle žalosten.«

»Zaradi matere, kajne?« mu je sveti Peter segel v besedo.

»Da, zaradi matere. Prosim te, vzemi jo v nebo.«

»No, pa naj bo,« je dejal sveti Peter, poklical angela in mu naročil :

»V peklu je kovačeva mati, tista zavistnica iz bajte ob Kolpi.«

»Vem, vem,« je prikimal angel.

»Daj, ljubček,« je nadaljeval sveti Peter. »Daj, zamahni s svojimi urnimi krili, spusti se do nje in jo dvigni v nebo.«

Komaj je sveti Peter spregovoril, že se je zgodilo. Angel se je spustil do trpeče duše, jo prijel za roko in jo dvigmii v nebeške višave.

V zadnjem hipu pa se je nekaj duš oprijelo kovačeve matere. Visele so na njej kakor jagode na grozdu, ker bi tudi one rade šle v nebo.

»Nazaj, nemarnice!« je kričala.

»Pusti jih,« je angel spregovoril z mehkim glasom. »Saj niso težke. Prav lahko jih nosim.«

Ona pa je bila zavistna kakor zmerom. Čim bolj je otepala, tem težja je postajala angelu. In ko je že vse duše odsuvala, da so popadale nazaj v črno brezno, je nazadnje ostala še ena sama dušica in se krčevito oklepala njenih nog. Takrat je angel že komaj, komaj plul proti nebesom. Ko pa se je zavistnica otepla še te zadnje duše, je bila že tudi ona sama od temena do stopal tako polna zavisti, da je bila tudi za angela pretežko breme. Spustiti je moral torej njeno roko, da se je zavistnica pogreznila nazaj, odkoder je bila pravkar rešena. In angel je nazadnje samcat priplaval do svetega Petra in mu povedal kako in kaj. Sveti Peter pa je vzdlhnil:

»Ne morem pomagati! Napravil sem tebi na ljubo izjemo, dragi kovač, da bi jo vzel iz pekla v nebo. Zdaj si pa slišal angela, da je bila njena zavist tudi zanj pretežka.«

Tisti čas je mimo nebeških vrat priplul striček Mesec. Slišal je razgovor med svetim Petrom in kovačem. Popravil si je svetilko, ki mu je, obešena na srebrni verižici, bingljala na obilnem trebuščku ter zagodrnjal:

»Da, da, kakršen človek — takšna duša!«

In striček Mesec že ve, kaj pravi. Njegova pamet ni od mulh!