Kakor se je zadiral, tako je pobiral

Kakor se je zadiral, tako je pobiral
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc

Spisano:	Helena Penko
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

KAKOR SE JE ZADIRAL, TAKO JE POBIRAL

V Drašičih je živel kmet, ki je bil od sile jezljiv. Nikoli ni na prijazno vprašanje odgovoril z lepo besedo, vavek se je samo zadiral. Če ga je pa le kdo zaradi te grde razvade trdo prijel, se je zguzil in odgovoril:

»Kaj mi boš zameril! Beseda je veter, meni iz ust, tebi mimo ušes!«

Pa se je zgodilo, da njegov izgovor enkrat le ni obveljal.

Nekega jutra je zgodaj vstal, vrgel na telege plužno in vrečo debelačnega zrnja in se odpeljal na njivo. Tamkaj je potlej zemljo preoral in pričel saditi debelačo.

Mimo njive je vodila v daljni svet široka cesta. Po njej sta pribosopetila Kristus in sveti Peter, ki sta tisti čas potovala po Beli Krajini. Bilo je prekrasno jutro, sonce je razlivalo svojo toploto po kadeči se njivi, kjer je Drašičan sadil koruzo. Zgovorni sveti Peter se je ustavil pokraj njive in pozdravil:

»Bog daj srečo, oče! Kaj pa delate?«

Nobenega odgovora. Drašičan si je mislil: »Saj vidiš, da debelačo sadim, kaj bi me še vpraševal …« In ni neznancu ničesar odgovoril. Sveti Peter pa si je takisto misil: »Več je vreden lep glas ko srebrn pas!« — in je ponovno prijazno vprašal:

»Hej, očka, kaj pa delate?«

Dirašičan je nejevoljno nekaj zagodrnjal. Ker pa ga Kristus ni razumel, je še on vprašujoče zaklical:

»Kaj delate, oče?«

»Buče sadim!« se je zdajci zadrl jezljivi Drašičan.

Kristus je vedel, da se je kmet zlagal. Mislil si je: »Na zlo je lahko naleteti, toda zlo se z dobrim ne odganja!« In je še tisti trenutek glasno zaželel:

»Buče sadite? Nu, Bog daj, da bi dobro rastle!«

Potlej sta se božja popotnika napotila dalje. Čez čas je Kristus dejal svetemu Petru: »Dober nauk do smrti ne škodi! Kakor se je Drašičan lažnjivo zadiral, tako bo jeseni na njivi pobiral.«

Božja je najjačja! Jeseni je Drašičan ojarmil vole ter se odpeljal na njivo, da bi potrgal debelačno klasje ter zvozil debelačo v kaščo. Toda kako se je začudil, ko so na koruzišču namesto debelače rastle same — buče!