Kakor na kup, tako s kupa
| Kakor na kup, tako s kupa. Povest. I. P. |
| |||||||||||||
| Poglavja | I. II. III. IV. V. • dno |
I.
[uredi]Vstajalo je jasno, mrzlo zimsko jutro.
Svetli solnčni žarki so se polagoma spuščali na višja slemenska brda, povzročali s svojo zlato svetlobo v mrzlih, drobnih snežinkah čudovit blesk, da so prisolnčne strani bile slične bisernemu prtu, a tako svetli in čisti solnčni žarki so bili povsem brez gorkote.
Jeden onih vzhodno ležečih hribov, na katere je zjutraj najprej posijalo solnce, so imenovali Slemenčeve Pušče, posestnik tega griča pa, čigar poslopja so se vzpenjala na vrhuncu iz tal, se je zval Puščak. Težko je uganiti, zakaj so tako lep kraj, najlepše in najboljše posestvo v celi okolici, nazvali s tako puščobnim imenom, in to toliko bolj, ker je bila lega Puščakovega posestva najprijetnejša, najudobnejša in tako prikupna, da bi ne bilo nikomur težko, privaditi se ondi. Kolikor pa ni že sama naravna lega nasprotovala imenu, potrudil se je še sam gospodar Miha Puščak, ki je bil na glasu petičnega moža, da si je omislil vse tako, kakor se spodobi trdnemu kmetskemu domu.
Prezidal in prizidal si je hišo, sezidal popolnoma nov prostoren hlev, postavil nov skedenj, podaljšal kozolec, napravil nove, pripravne svinjake in si zasadil prostoren vrt, ki je segal doli do gozda.
Ponosno je stari Miha stopal okrog svoje domačije ter vedno in vedno učil sina, kako in kaj je treba na svetu, da človek kaj premore in kaj velja pri ljudeh, ali pa je ošteval hlapce in dekle ter jim pridigoval o starih, boljših časih, ko je bila vsa služinčad manj razvajena, ko je veliko delala, a imela malo plače. In kadar je hotel kaj prav tehtno podpreti in potrditi, se je obrnil samosvestno okrog sebe ter se zadovoljno ozrl po lepih svojih poslopjih, ali pa se potrkal po telovniku.
Res Miha Puščak je bil bogat, premožen kmet. In vse to obilno premoženje si je nabral sam, kar je vselej bahavo poudarjal. Ali način, po katerem si je Miha Puščak zbiral premoženje, ni bil lep, ni bil pošten, in premoženje, ki je bilo nabrano tem potem, ni moglo pomiriti vesti. Puščak je bil oderuh, in njegovega premoženja se je držalo mnogo kletve, krvi in solz. In prorokovali so po okolici, da ne bo teknilo sinu, kar je nagrabil stari s svojimi pohlepnimi rokami. Obrti in kupčije ni imel prav za prav nikakšne. Nakupil si je nekaj več jarmov volov ter jih oddajal zadolženem kmetom za nekaj časa na upanje proti velikanskemu dobičku. In ako kateri dolžnik ni mogel pravočasno plačati in se iznebiti pijavke, ga je odrl in opeharil brezsrčni Puščak tudi za poslednje novce. Jemal je neverjetno visoke obresti, vlagal tožbe, gonil rubežni in razprodaje, a zato si zaračunjal tako visoke stroške in si tako drago dal plačevati pota, da je dolžna svota kmalu poskočila in postala dvojna. Posojal je tudi denar, in le stara zemljiška knjiga je vedela, koliko so mu nesle na leto oderuške obresti. Včasi ga je pri tem doletela tudi kaka neprijetnost, a njega to ni ganilo. Kolikokrat ga je kdo prosil z dvignjenimi rokami, z solzami v očeh, naj ga ne goni z domačije, naj ne meče sirot na cesto, naj počaka še nekoliko časa, da se bo že tako ali tako prekrenilo; a on je bil brezčuten, trd, neizprosen, če je uvidel, da bo imel od tega kak dobiček. Zato pa ni bil priljubljen pri okoličanih, a vendar se mu je vse hlinilo in mu kazalo spoštovanje, kakor se to povsod godi mogotcem in bogatašem.
Miha Puščak je imel troje otrok. Starejša hči Marija, ki je dobila ime po materi, katera je pa umrla že v petnajstem letu svojega zakona, se je bila omožila nekam daleč na Dolenjsko ter odnesla s seboj tri tisočake za doto. Drugi je bil sin Anton, ki je bil sedaj nekako dvajset let star, najmlajša pa je bila hči Francka, šestnajstletna hroma sirota. Nekateri so videli že v tej bolezni prst božji za očetove grehe.
Tudi do otrok ni kazal Miha Puščak kake ljubezni ali sploh kakega mehkejšega čuvstva. Učil in svaril jih je pred zapravljanjem in jih priganjal k skoposti in pohlepnosti po denarju. Za druge stvari se ni brigal, ker tudi sam ni imel drugačnih mislij in potreb. Otroci pa so bili najmanj njemu podobni. Ko so nekoliko odrastli ter se začeli zavedati, tem bolj so se odtujevali očetu. O mirnem družinskem življenju, o tihi sreči v ljubezni starišev do otrok in otrok do starišev na Puščah ni bilo ne duha, ne sluha. Od narave tako lep, krasen kraj je bil prav za prav nekak grob za žive mrliče. Ko so se naveličali godrnjanja očetovega, so to mirno, tiho prenašali, dalje pa se ni nihče brigal. Oče pa tudi ni imel prilike, posebno rohneti, ko mu ni nihče ugovarjal. Razmišljal je vedno, kako si bo premoženje povečal, razširil, pomnožil ...
Tistega mrzlega zimskega jutra je stari Miha sedel že na vse zgodaj pri peči, raziskaval stare kanclijske papirje, različne odloke, tožbe, plačilna povelja, vknjižbe, rubežni in listal po stari zamazani knjigi, v kateri je imel vpisane svoje mnogobrojne dolžnike, ter je čakal, kdaj bo kdo prišel odkod in mu prinesel obresti ali morda celó kapital, ali pa ga bo prišel prosit vnovič na posodo.
Njegov obraz je bil ob taki priliki še bolj izrazit, in v vseh potezah njegovega zasušenega lica je bilo znati silno poželenje po denarju. Na majhnem, suhem nosu so mu čepela stara, s črno nitjo zvezana očala, kakor bi si siromak ne mogel kupiti boljših; male, sive oči pa so včasi skoz stekla, včasi prek njih zrle na velike, nerazločne, s trudom naslikane kljuke v njegovih bukvah, ki so pomenjale v kratkih potezah dolžnika, svoto, datum, obresti in še vse drugo, kar je važno za tako stvar. V neokretni desnici je nerodno sukal svinčnik, ga vrtel med prsti, potikal med ustnice in slinil ter se pripravljal, da bo kaj zapisal.
Hroma, sključena Francka je sedela v drugem kotu pri peči in pletla iz debele domače volne gorke nogavice, sin Anton pa je na majhnem hrastovem sekalniku tik vrat obdelaval toporišče za novo sekiro, ki si jo je bil kupil na zadnjem semnju v trgu. Vsi trije so molčali in se samo pečali s svojim poslom.
Od velike, zelene, dobro zakurjene peči se je širila po sobi dobrodejna toplota.
V veži so se začuli težki koraki in topotanje zmrzlih črevljev ob zidana tla, kakor bi kdo otresal sneg raz obutev.
Puščak je napel ušesa in popravil stara očala, Anton pa je prenehal z obsekavanjem toporišča ter radovedno zrl v vrata, češ, kdo bo tako zgodaj hodil v takem zimskem jutru tod okrog.
Vstopila je nekako štiridesetletna ženska, za njo pa komaj petleten deček, tresoč se mraza po vsem životu.
Komaj je voščila dobro jutro, že jo je spoznal stari Puščak, in to večinoma po glasu, kajti obraz je imela malo ne ves zakrit v star volnen robec, ki jo je varoval mraza.
Takoj je skremžil nevoljno obraz in je gledal radovedno, kaj mu bo povedala.
Došlica pa ni mogla kar naravnost povedati, po kaj je prišla. Začela je torej po ovinku:
»Mraz je danes, mraz!«
»I — kaj ne bo, saj smo v času!« se je odzval prijazno Anton; črez nekaj časa pa je nadaljeval: »Pa da v takem mrazu vodite fantiča s seboj, je pa res nespametno; saj je dobro, da vam ni ostal v zametih.«
»Komu pa ga naj pustim domd, ko nimam nikogar, da bi pazil nanj, ko sem sama za vse.«
Med tem je Francka poklicala k sebi malega dečka na klop, ki se je takoj jako pogumno povzpel nánjo ter pritisnil rdeči, drobni ročici h gorki peči.
Oče Puščak je ves čas nestrpno čakal, kaj bo došla ženska povedala. Ali mu je prinesla kaj na račun, ali ga je prišla samo prosit, da bi odložil prodajo in še nekoliko počakal. Dolgovala mu je precejšnjo svoto, za katero pa je sedaj tožil in grozil prodati posestvo. Umevno je, da ni bilo lahko ženski, pričeti pogovora, in zakaj da je tako popraševala o drugih stvareh.
Naposled pa jo je vprašal sam Puščak:
»Kaj pa bi prav za prav rada, Kropka?«
»E, saj veste, gorje je človeku, če mora hoditi po takih opravkih.«
Nekaj časa so potém vsi molčali in bili mirni, le mali dečko pri peči je postajal živahnejši, ko se je nekoliko ogrel.
»Pa si li kaj prinesla? Vsaj tako na račun, ali pa za stroške, kaj?«
»Ravno zdaj ne morem nič, pozneje bom že kaj; samo za božjo voljo vas prosim, potrpite še malo in ne gonite nas z domačije!«
Stari Puščak je nemirno mencal z rokami in nezadovoljno raztegoval obraz.
»Da, da, to ni nič; na ta način pridem ob vse premoženje. Jaz tudi rabim, in če sem posodil, se mora menda enkrat tudi vrniti. Ne bo nič!«
»Oh, saj ne boste izgubili, ampak samo, da bi nekoliko počakali, vsaj do velike noči; takrat bo mož kaj poslal iz Amerike, zdaj pa ne more, šest mesecev je bil bolan. Lepo vas prosim, vi ne veste, kako je hudo biti v stiskah?«
»Ne morem, pa ne morem; kar je, je!«
Puščale je odločno zmajal z ramami in se delal, kakor bi sam Bog vé kako krvavo potreboval denar.
Francka in Anton sta bila že navajena takih prizorov, vendar je njiju očetova trdosrčnost zabolela v srce, da sta molčala in gledala sramežljivo v tla.
»Dajte no — — storite nam to dobroto, in mi vam bomo do smrti hvaležni. Poplačali vam bomo — — vse — — vse, samo sedaj se nas usmilite in ne gonite nas ven na mraz in sneg! Če ste človek, če imate srce v prsih — — samo dva meseca počakajte — — za božjo voljo!«
Miha Puščak se je držal resno, niti najmanj ga ni ganila živa prošnja uboge žene, kateri se je poznalo na glasu in na obrazu, da bi rada storila vse, samo da ohrani lastni dom. Majal je z ramami in z glavo ter se delal, kakor bi ne mogel ravnati drugače.
»In če se že mene nočete usmiliti, če se že nočete usmiliti mojega moža, ki se peha in trudi za vas po Ameriki, usmilite se vsaj tega-le ubogega otroka, ki ga boste pahnili izpod strehe, iz gorke sobe tja ven — — na cesto!«
A Miha Puščak je ostal miren in se ni dal preprositi. Antonu je bilo mučno pri srcu; sram ga je bilo lastnega očeta, rad bi bil kaj posredoval, a čutil je le predobro, da ne pomaga vse vkup nič, in da je ves trud brezuspešen.
Hromi Francki pa se je iz sočutja prikazala solza v očesu.
»Ne pomaga vsa prošnja nič!« se je oglasil Puščak črez nekaj časa, ko mu je bilo že neprijetno; »jaz hočem denar, če pa tega ni, pa naj se izvrši prodaja!«
Trde besede so Kropko posilile v jok. Premišljala je, kaj bi še rekla, kako bi še prosila, a sproti je spoznavala, da je ves trud zamanj, vsak poskus odveč ...
Tedaj pa se je osrčil Anton:
»Pa počakajte še par mesecev, oče, saj to ne bo tak razloček!«
Stari Puščak se je jezno obrnil proti sinu, a dejal ni besedice.
To pa je znova osrčilo Kropko:
»Pri Bogu in vseh svetnikih vas prosim, Puščak, storite to dobroto! Pomislite, če bi se vam tako godilo, ali pa vašim otrokom! Bog je pravičen. Jaz jim sicer ne želim tega, da bi se jim godilo slabo, toda spomnite se, da on kaznuje pogosto za grehe starišev njih otroke. In če bi Vsemogočni maščeval vašo trdost na vaših otrocih, vašo neizprosnost, vašo pohlepnost, vaše poželenje po tujem blagu? Pomislite, da nič ne traja večno! Kako morete misliti, da se še vam ne bo slabo godilo? In da bo rodovina srečna? Spomnite se na pregovor: Kakor na kup, tako s kupa!«
Prepričevalne besede obupane ženske so se čule po sobi, kakor obsodba z onega sveta, kakor uničevalna kletev, ki bo gotovo rodila posledice. Sključena Francka se je sklonila pri teh besedah na svoje pletenje, Anton pa se je obrnil proti oknu. Le stari Puščak je ostal hladen, zmajal je z rameni in se uglobil v svoje račune, kakor bi se ne hotel več brigati za Kropko.
To je tudi ta dobro čutila. Vzela je fantiča s klopi, se ogrnila tesneje v volneni robec in tiho odšla tja ven v lepo, a mrzlo zimsko jutro.
II.
[uredi]Po tem dogodku je poteklo nekako deset let.
Deset let pa je že precejšnja doba v človeškem življenju, in marsikaj se lahko izpremeni med tem časom.
Tudi na Puščah se je bilo mnogo predrugačilo v zadnjih desetih letih. Stari Miha Puščak je bil umrl, poprej še pa je bil oženil sina Antona tam nekje daleč v struški dolini in mu preskrbel sicer precejšnjo doto, a slabo ženo.
S tem pa se je začela nesreča. Pokazali so se tudi še drugi nedostatki slabe vzgoje Antonove.
Anton je bil sicer v mladosti mirna, pohlevna duša, toda odkar se je bil pri vojakih precej razvadil in se vdal pijači, so se pojavile v njem hude napake. K temu se je še pridružila zavest, da je posestnik najlepšega imetja, pravcati kralj med kmeti, in ker so se mu radi te prednosti vsi lizali in prikupovali, je postal častiželjen in ošaben. Ako ga je kdo hvalil in občudoval, je dajal rad za vino ter ostajal v taki druščini pozno v noč. Ko pa so vsi zvedeli za to njegovo slabost, ni manjkalo takih, ki so jo često izkoriščali.
Pri volitvah v občinski odbor so tudi njega izvolili. Neznansko se je čutil počaščenega, to pa tem bolj, ker se je nadejal, da bo izvoljen za župana.
Vse dni je kolovratil okrog in dajal za vino. Pozno proti jutru se je še le vračal pijan domú, kjer sta se potém z ženo prerekavala in zmerjala. Pa ne, da bi bila žena huda nanj, ker je zapravljal, ne, tega ne; saj je bila tudi ona razvajena od mladih nog in si je privoščila vse mogoče reči; ampak zató, ker jo je jezilo, da je njo puščal domá in se sam zabaval.
Doli pri Pečniku, v zadnji gostilni pod Slemeni, je najčešče popival mladi Puščak.
Pečnik je bil majhen, debel možiček, prekanjena glava, ki je vsled tega užival velik ugled med okoličani. Tudi on je bil izvoljen za občinskega odbornika ter je bil celó kandidat za župansko mesto.
Nekega popoldne sta sedela pri majhni, okrogli mizi v prostorni Pečnikovi hiši slemenski sedanji župan Lenček, novoizvoljeni odbornik Puščak in postopač Komar, ki pa je ob jednem s svojim postavanjem opravljal tudi posle občinskega tajnika.
Župan Lenček, visok, trden mož, v pošteni kmetski obleki, je govoril resno in mirno ter pripovedoval drugim o opravkih, ki jih je imel v trgu z okrajnim glavarjem.
Puščak je bil že napol vinjen, in čudno lepo se mu je zdelo tako pripovedovanje. Komar pa, ki je take stvari kaj naglo razumel, je poskušal iz Lenčka izvleči še več ter je kolikor mogoče veliko dodajal iz svojega, da so se polpijanemu Puščaku pričele vzbujati želje po županskem stolcu.
Klical je vina. Pečnik pa ga je donašal in pospeševal pogovor, ki je bil vzrok pijači.
Potém se je zasukal pomenek tudi na bližnjo volitev župana.
Lenček je odločno zatrjeval, da ne mara več biti župan, da je že sit teh potov in sitnostij, ter je prigovarjal Pečniku, naj prevzame županstvo.
Komar pa je preračunil, da bo ta večer največ mokrote, če kar Puščaka imenujejo za kandidata; zato je to tudi primerno izrazil.
Puščak se je sramežljivo obrnil v stran in se izgovarjal, da je še premlad, da je veliko drugih sposobnejših, in kar mu je še prišlo na um.
Videlo pa se mu je na vsem, kako mu ugaja ta misel, in Pečnik je tudi drezal Komarja, naj še govori o tem.
Med tem pa so pili in pili.
Zunaj se je že mračilo, a nihče izmed vseh še ni silil, da bi se odpravili, ampak vsi so se obnašali, kakor da bodo ostali pozno v noč tukaj. Pečnik je prinesel svetilko, zagrnil pri oknih stare, rdeče zavese, in storila se je noč, ne da bi bili glasni gostje to opazili. Zdaj je prisedel tudi Pečnik sam in si natočil poln kozarec:
»Veš kaj,« je začel s svojim visokim glasom, »ti bi bil pa res najboljši za župana, Puščak! Denar imaš, ti se lahko postaviš. Možak si tudi, da smo lahko ponosni na te. Vsa okolica te spoštuje, vsak te ima rad razen tistih, ki so ti nevoščljivi, da imaš kaj pod palcem.«
»Res je! Meni bi bil ti najbolj po volji; jaz oddam záte svoj glasi« je dejal že nekoliko vinjen župan Lenček, ki se ga je rad zastonj napil.
Komar pa je kričal na ves glas:
»Tako je, živio!! Bravo!! Bog živi take može, čast vam!! Živio!! — Jaz bom letal okrog, nagovarjal bom ljudi zanj, dokazoval jim bom vse lepe lastnosti, ho, ho. Bog živi novega župana Puščaka!?«
»Bog ga živi!«
»Bog!«
In trčili so s kozarci, da se je vino polivalo po mizi.
Anton je bil že močno vinjen, a vendar je oči povešal od sramežljivosti. Branil se je, in jezik se mu je opletal; po vsem pa je bilo videti, da se brani le navidezno, in kako mu v resnici ugaja ta misel.
Vino pa je šlo čim dalje bolj v lase. Vsi so postajali glasni ter hoteli prekričati drug drugega.
»Za župana jaz nikakor nisem, premlad sem še; drugi naj bodo, ki so že bolj vajeni, starejšim gre ta čast; vi bodite še, Lenček, ki že vse znate, ali pa vi, Pečnik, ki ste izkušen mož!«
Komar pa je naglo segel vmes:
»Kaj boš tisto onegavil, Puščak; ti si za to, pa je! — Kaj pa je treba znati? Kar je sitnega, tisto vse jaz napravim. Ali ni res, oče Lenčkov?«
Županu Lenčku so se sklopile motne oči namesto odgovora.
Puščak se je čutil srečnega spričo teh pogovorov in čim dalje si je bolj mislil, da bo on župan.
Pečniku pa, katerega se ni tako hitro prijelo vino, in ki ga je le bolj tako zaradi drugih navidez pil, se je zdela ta misel, da bi naj bil Puščak bodoči župan, čim dalje pametnejša; obetal si je od tega precej dobička in sklenil je, da bo napel vse svoje moči, da se to izpolni.
Kazalci na stari, zaprašeni uri v gostilniški sobi so se pomikali urno naprej in kazali čim dalje več.
Možaki so še vedno pili.
Pričeli so tudi peti. S početka bolj tiho, a vedno glasneje, naposled pa so že kričali na vsa grla, kakor to vedno delajo pijanci.
Celó Pečnik je pomagal, da je obdržal veselost v družbi in mudil nekaj časa delj svoje petične goste.
Ko je ura začela kazati blizu tri črez polnoč, se je sklonila težka glava sicer pijače vajenega Komarja na mizo, in to je bilo znamenje, da je sedaj vsega dovolj.
Počasi so se začeli odpravljati domú, in Puščak sam je poravnal račun; župan Lenček se je sicer delal, kakor da mu to ni prav, in da bi on sam tudi rad nekaj plačal, v resnici pa mu je bilo to še zeló po volji; od Komarja pa itak ni bilo pričakovati nobenega beliča.
Oprezno so stopali po temi, in noge so bile vsem trem čudno težke. Komarja ni sililo v noben določen kraj, zato se je kar takoj obrnil v Pečnikov hlev na steljo. Lenček in Puščak pa sta korakala do razpotja skupaj proti domu. Govorila ni?ta nič med seboj, ampak se le oprezno ogibala velikih kamenov in neprijetnih kotanj po slabi poti.
Puščak se je čutil nenavadno zadovoljnega. Misel na bodoče županstvo mu je ugajala tako, da je bil ves iz sebe. In ker ga je obilo zaužito vino močno razgrevalo in mu dražilo kri in domišljijo, se je čutil tako srečnega, da je bil kar zavriskal, ko sta se ločila na razpotju z Lenčkom.
Ko je prišel domú, je le s težavo odprl vrata in se potihoma splazil v spalnico. Vendar je pri vsej previdnosti tako ropotal in se zaletel v zibelko, v kateri je trdno spal njegov jednoletni Tonček, da se je žena vzbudila in ga obsula s kopo psovk. On je nekaj časa poslušal, a v slabo voljo ga ni mogla pripraviti.
»Ti — — Polona — — slišiš — — jaz bom za župana — — ti boš pa za županjo!«
Žena je prenehala; te besede so jo potolažile. Vendar pa ni mogla kar takoj postati prijazna, zato je precej časa molčala.
On pa je godrnjal proti spečemu otroku:
»Hoj, hoj, Tonček, tvoj ata bo župan, ti paglavček mali ti, nagajivi, slišiš, ata bo župan, župan!«
»Kaj, kako ... kdo pa ti je to dejal?«
»Ho, ho — — Polona — — bom, bom!«
Pa kakor je bila Polona radovedna in bi bila rada kaj več zvedela na to stran, ji Anton pri najboljši volji ni mogel nič gotovega razložiti in je samo zatrjeval, da bo in bo.
Ko pa se je bil s težavo spravil v posteljo, je kmalu zaspal.
Polona je še dolgo razmišljala o tem; mislila si je tudi, da jo je nalagal, zató da bi jo potolažil in se ognil prepiru.
III.
[uredi]Drugi dan je spal Puščak nenavadno dolgo.
Ko pa je vstal, mu je bila glava težka, telo pa izmučeno, kakor da ga je kdo pretepel prejšnji dan. Pregledaval je okrog poslopja, pri družini, in premišljal dogodke prejšnjega dne. Domišljal se je vsake posamezne stvari natanko in to je potém vezal v celoto. Žal mu ni bilo, da je prejšnjo noč toliko zapravil in tako dolgo izostal, saj je bil tega navajen in se je to velikokrat že zgodilo. Včasi se je pripetilo tudi tako, da ga je drugi dan Polona tako dolgo zmerjala in zbadala ter ga tako razjarila, da je odšel nazaj v gostilno, kjer je popival dalje. Čudno pa je bilo danes, da mu ni črhnila niti besedice, kazala pa se tako, kakor bi komaj pričakovala, kdaj ji bo kaj več povedal o bodočem županstvu.
On pa ni mogel o tem natančneje govoriti, ker sam ni veliko vedel, dasiravno mu je ta misel še danes prav tako ugajala, kakor sinoči. Premišljal je, kako bi to zadevo pospešil, kako bi si do tega pripomogel, a nič pravega mu ni prišlo na um. Je pač križ, prizadevati se za tako stvar, pri kateri se mora človek kazati, kakor bi se je branil, kakor bi mu nič ne bilo do tega.
Prav tako pozno pa sc je vzbudil tudi Komar na stelji v soparnem Pečnikovem hlevu. Najprvo se je zvedavo oziral okrog, vsa okolica se mu je zdela precej znana, vendar se ni mogel takoj spomniti, kje je prav za prav. Predno pa je uganil, kje da je prebil noč, se mu je oglasila v grlu tolika suša, da ni mogel skoro dihati. Zvedavo je pretipaval prazne žepe, kje bi iztaknil kak groš za prvo silo, a po žalostnem obrazu, ki se mu je kremžil v neljubeznive poteze, je bilo spoznati, da je bil uspeh njegovega iskanja naravnost nepovoljen.
Toda Komar je bil takih zadreg navajen, kakor berač mraza. Postavil se je na noge, se parkrat leno pretegnil, očedil se stelje in drugih neprijetnih smetij, ki bi lahko glasno govorile, kje je prebil to noč. Med tem pa so mu šinili v glavo vsi sinočnji dogodki, in v motni glavi mu je postalo vse jasno. Preudaril je na kratko vso stvar in se prepričal, da prav sedaj vzhaja zvezda njegove sreče. Kar poskočiti je hotel samega veselja, ko je premislil, kako se bo njemu godilo, če se izvršé njegovi načrti. In izvršiti se morajo, zato se hoče potruditi, in trud njegov bo obilo poplačan.
Pri teh mislih je kar poskočil vèn iz hleva, pa šel noter v sobo k Pečniku.
Pečnik je bil že vstal. Stopical je po prazni sobi, računal, koliko je prav za prav iztočil sinoči vina, ter ugibal, da bi res ne bilo napačno, če bi izvolili Puščaka za župana.
Komar pa ga je v tem utrdil do dobra.
»To bo življenje tu pri vas, Pečnik, če bo županil Puščak; ta ni stisnjen, kakor je bil stari; rad daje za vino. In gledali bomo, da bo pri vas popival. Vsak krajcar bo ostal tu. Jaz bom pri njem tudi precej zaslužil, saj zna sam komaj svoj podpis načečkati. In če bom ulovil kak goldinarček, ga bom prinesel vam, oče Pečnikov, na tisti stari dolg, saj veste — —. Toda kaj vam bom to razkladal, saj sami le predobro znate, če bo Puščale župan, da bodo počasi cele Pušče vaše, ha, ha, oče Pečnikov!«
Oba sta se zadovoljno smejala.
Pretresovala sta nadalje, kako bo treba to napraviti, ter sta se končno v vsem strinjala. Dognala sta drug drugega vredna poštenjaka, da bodo vse tiste lastnosti, kakor so častihlepnost, bahavost, dobrodušnost, zapravljivost in druge, katerih je bil mladi Puščak poln, njegov grob, nesreča njegove rodbine, tema dvema pa rudokop, kjer bosta kopala zlato ...
In ko sta si razdelila vlogi, in predno je Komar odšel na agitacijo po Slemenih okrog novoizvoljenih občinskih odbornikov, je bil Pečnik tako dobre volje, da je natočil Komarju kozarec vina kar tako brez vsake prošnje.
Komarju je bila znana vsa okolica, poznal je pa tudi vse dobre in slabe strani vsakega izmed novih občinskih odbornikov. Skrbelo ga je samo še to, če se bo res stari župan Lenček odpovedal tej časti, ali pa je to samo zaradi lepšega in pa zaradi pijače zatrjeval sinoči pri Pečniku.
Slemenska občina je velika in ima osemnajst odbornikov. Za izvolitev župana pa je treba dvetretjinske večine. Preudarjal je Komar, kako bi dobil dvanajst glasov, in prišel je do zaključka, če se bo Lenček odpovedal in se celó potegnil za Puščaka, da je potém tega izvolitev zagotovljena. Troje starejših mož je bilo v odboru, o katerih je bil Komar prepričan, da se bodo protivili taki misli, da bi se županstvo občine izročilo tako malo resnemu in do cela nesposobnemu možu, kakoršen je bil mladi Puščak. Lojze Dolščakov pa bi bil rad sam postal župan; o tem je bil tudi prepričan, da ga ne pridobi. Te štiri je torej kar prekrižal Komar že med potjo in sklenil, da jih ne obišče. Največ preglavice in skrbi pa mu je delal Lenček, zatorej se je napotil najprvo do njega.
Dobil ga je domá, a bil je po včerajšnji pijači grozno slabe volje. Ob takih prilikah pa ni rad Komar nagovarjal Lenčka za kaka važnejša podjetja. In prav danes bi se bilo lahko zgodilo, če bi ga bil kar naravnost vprašal o tem, da ne bo nič, in Lenček je navadno držal svojo besedo, ker je hotel kot dolgoleten župan veljati za moža. Čakal je torej Komar prav nezadovoljno in premišljal, ali bi začel ali ne. Obraz pa je delal tako nezadovoljen, kakor bi bil obsojen na smrt.
Naposled pa je župan sam omenil včerajšnjega dogodka in se dotaknil tudi zadeve o Puščaku.
Komar se je potrudil vzdržati ta pogovor delj časa. Ko pa je bil uverjen, da Lenček res ne mara biti več župan, ga je pričel nagovarjati, naj deluje za Puščaka. In ko sta se vedno zaupljiveje pogovarjala o tej stvari, je Komar celó obljubil, da hoče izposlovati zanj neko dobroto pri Puščaku za to prizadevanje.
Sijajno zadovoljen je šel Komar od Lenčka ter ga odhajajoč povabil, naj pride še popoldan k Pečniku na kratek pomenek.
Po kosilu se je oglasil Komar na Puščah. Poklical je Puščaka v sobo in se delal jako važnega. Tudi Polona je prišla, da bi poslušala, ker jo je zanimalo; saj je dobro vedela, za kaj gre.
Puščak se je delal sramežljivega, odklanjal navidezno z vso silo to čast, a v resnici se mu je čudno laskalo, ko ga je tako premeteno nagovarjal Komar, naj prevzame županstvo že zaradi koristi občinske, kakor je dejal.
Komar je bil zgovoren možic, in ker si je bil vrh tega še v svesti, da ne govori zastonj, da je njegovo govorjenje Puščaku prijetno, in da ugaja tudi njegovi ženi, zato se je potrudil še bolj, da je obema dovolj nabožal ušesa.
A Puščak se je še vedno branil.
Komar pa ga je dalje nagovarjal, da naj pride pozneje doli k Pečniku, ter mu je naštel vse tiste, ki bodo tudi tam, in mu obrazložil, da je to potrebno, da se osebno razgovoré o volitvi.
Puščak je že toliko prijenjal, da je tako za silo obljubil priti k Pečniku.
»No, bom pa morda stopil doli do Pečnika pozneje!«
Komar je bil izvenredno zgovoren in se delal, kakor da bi dvomil in ne verjel Puščaku, da bo res prišel.
»Saj bo prišel, kaj pak, da bo!« se je oglasila Polona in se zadovoljno zasmejala.
Po Komarjevem odhodu sta čutila Polona in Anton toliko zadovoljnost, kakor že dolgo ne. Zlasti Anton je komaj čakal trenutka, da bo vsaj pol popoldneva minilo in bo lahko krenil k Pečniku.
Polona je bila danes po dolgem času zopet prijazna s Francko, katero je sicer vedno zaničevala in prezirala ter jo zmerjala s priimki in ji oponašala njeno bolezen, kar je siroto grozno bolelo. Sploh je preživela Francka mnogo nesrečnih dnij, odkar je bila prišla Polona k hiši. Danes pa je bila sicer vedno odurna in hudobna Polona z njo dobra, prijazna in zgovorna, kakor bi je nikdar ne črtela. Živahno ji je takoj vse zaupala, da bo morda Anton župan, da se mu to prav za prav spodobi, saj je posestnik najboljšega posestva v celi soseski; kako bo potem pri hiši, kaj in kako se bo vse moralo izpremeniti!
Francka je vse mirno poslušala in niti čudila se ni, ko se je Polona tako veselila te časti. Radostiti se pa tudi ni mogla Polonine prijaznosti, ker je le predobro vedela, da je vse samo za danes, hipna izprememba, ki se pa lahko v najkračjem času izpremeni v poprejšnje zaničevanje, ali pa še celó v hujše črtenje.
Anton je hodil po vrtu in kar kri mu je silila v glavo, ko je natančneje premišljal o vseh častlji vili opravkih bodočega župana. Zaplesal mu je pred očmi sladkoprijazni okrajni glavar, ki je bil kakor iz medu, in potem še vsi gospodje, s katerimi bo imel čast, občevati osebno pri službenih opravilih. In vsi ti ga bodo nazivali »gospod župan!« Včasi mu bodo celó stiskali roko, drugi se mu bodo odkrivali, nekateri se ga bodo bali ali česa prosili, on pa se bo sukal med njimi kakor kak kralj.
To vse mu je prihajalo pred dušo v prav živih slikah, in neznansko si je želel, da se vse tudi res zgodi. In prešel je dalje na Komarja, ki se mu je zdel ta hip jeden najboljših, najplemenitejših ljudij na svetu, obljubil mu je ta čas večno hvaležnost in trdno sklenil, da mu obilo poplača vso naklonjenost in obilni trud za njegovo osebo.
Predno je bil pravi čas, oditi k Pečniku, se je že napotil tja, kjer je našel poleg župana Lenčka in Komarja še par novih občinskih odbornikov, nekaj mož, ki so bili na glasu, da ga radi pijó za tuji denar.
Vse zbrano omizje ga je zeló spoštljivo pozdravilo in ga iskreno sprejelo v svojo sredo.
Nekaj časa se je vil pogovor krog letine in vremena, potem o živinski kupčiji. Pomenek sta vodila Komar in Pečnik, ki sta imela za take prilike največ prirojenega darú.
Naposled so prešli tudi na volitev župana, vsled česar so se baje tukaj zbrali.
Zbrali pa so se bili prav za prav le radi pijače. In ta namen so izvrševali prav pridno.
Pečnik je točil in le točil, na sod pa delal z belo kredo debele, dolge črte. In črte so se množile, čim več je kazala ura.
IV.
[uredi]Zadnje, kakor tudi vse naslednje dni je bilo gori na Puščah kaj čudno življenje. Anton je zahajal vsak dan k Pečniku, kjer je ostajal pozno v noč, in odkoder se je navadno vračal pijan. Polona je ostajala po ves dan pri otroku ter dobro jedla in pila. Za botrinjo je bil kupil Anton sodec vina, od tedaj pa je popila že četrtega, a otrok je bil komaj jedno leto star. Za družino je kuhala in gospodinjila velika dekla, ki je ravnala po svoji volji, in to ne ravno na posebno korist gospodarjevo. Družina se je potikala krog oglov, postavala in lenarila, čakala jedi in se zabavala po svoji volji, gospodarju pa — kakor pravijo — rezala gumbe. Tudi nekdanji hišni red, ki je toliko let imel veljavo pri Puščaku, je bil do cela izginil. O večerih niso več skupno molili rožnega venca, vsak je šel po svoji volji na svoj kraj.
Najbolj je to razdiranje, to brezskrbno, lahkomiselno zapravljanje očetovega doma bolelo hromo Francko. A ona ni smela reči ničesar, niti svariti ni smela. Vedno je sedela na svojem navadnem prostoru pri peči in kaj šivala ali pa pletla. In ako je tudi k vsemu molčala, vendar ni odšla jezi Polonini, kadar se ta ni imela nad kom drugim znesti. Sirota je molila, molčala, hirala, bledela ...
Od dne do dne je hujšala.
Služinčad sama se je norčevala iz takih razmer pri hiši, in vsak posameznik je izkušal to zmešnjavo, to razpadanje po svoje izkoristiti záse.
Pušče so pričele lesti rakovo pot.
Najprej so to opazili po okolici, in različno je bilo mnenje, ki so ga izražali ob tej priliki.
»Stari je grabil, hranil, stiskal, ta pa razsipava; jeden gori, drugi doli!«
»Dva gospodarja drug za drugim nista nikdar dobra!«
»To so nasledki oderuštva! Božja kazen. Stari je bil preveč lakomen, zató bo pa zdaj tako: Kakor na kup, tako s kupa!«
Ljudje so mnogo govorili o tem. Nekaterim se je smilil mladi, lahkomiselni mož, drugi so videli v tem kazen za trdosrčno ravnanje starega Puščaka, in zdelo se jim je vse to naravno, kakor da bi drugače biti ne moglo. Nekateri so mu zopet prav iz srca privoščili vse zlo, ki se bo izcimilo iz tega nepremišljenega ravnanja, in to so bili tisti, ki Antona radi premoženja iz nevoščljivosti niso mogli trpeti.
A nikogar ni bilo, ki bi bil mladega, neizkušenega, lahkomiselnega moža poučil, mu pokazal vse zle nasledke in ga posvaril ter odvrnil od pota v pogubo, v prepad! Nikogar ni bilo!
In zgodilo se je, da so izvolili Antona Puščaka za župana. Nekaj, a prav malo jih je bilo, ki so se protivili temu in obsojali to bedasto početje, da se je izvršila očividna šala, ko se je poverilo županstvo velike, slemenske občine malo resnemu Antonu Puščaku. Drugim pa ni bilo do tega, ampak so se le smejali in zbijali slabe dovtipe.
Za pristaše Puščakove, one občinske odbornike, ki so ga dvignili do te časti, pa je bil ta dan pravi praznik. Doli pri Pečniku se je peklo, cvrlo, jedlo in pilo ves dan. Tudi Polona je šla takrat tja doli in nepopisno srečno se je čutila, ko so se ji hinavsko hlinili ter jo nenavadno častili. Zlasti Komar je bil ves v ognju. Čutil je, da bo sedaj na Puščah kakor domá, da bo ondi imel večen opravek, kjer bo s svojim občinskim tajništvom tako sijajno živel, kakor še nikdar v svojem življenju ...
Poslej pa se je Še bolj izpreminjalo življenje na Puščah. Anton ni hotel delati nič več. Niti nadzirati ni hotel svojih delavcev; najrajši je kolovratil okrog lepo oblečen in se kazal župana. Pa tudi na domu si je vse drugače uravnal, ker je imel večkrat kake obiske. Imel je domá vedno dvojno vino, da je vsakemu lahko postregel s pijačo. Peš tudi ni hotel poslej več hoditi v trg, češ, da se to ne spodobi županu tako velike občine. Kupil si je par konj, lep voz, čedno, napol gosposko vprego, kar ga je stalo mnogo stotakov.
In vse tiste očetove dolgove, ki so včasi donašali tako visoke obresti, je polagoma izterjal in porabil.
Tudi ženino doto je tako počasi zapravil, saj veste, kako ima denar polzek rep.
Antona je začela po malem preganjati tudi nesreča. Po letu mu je treščilo v kozolec, ki je pogorel do tal. Nov je veljal precej denarja.
V drugem leta se fnu je rodila hroma hčerka. To ga je silno potrlo. Ljudje pa so trdili, da se je Polona pregrešila nad ubogo siroto Francko.
Take in druge stvari so ga počasi opominjale, da ni na pravem potu.
Toda Anton se ni zavedel, ni se streznil, dasi so se mu včasi že porajale skrbi: kaj bo iz tega?
A kakor bi ležalo nad njim prokletstvo očetovega oderuštva, ni si mogel pomagati in se je bližal prepadu.
Vedno popivanje, konji, nove naprave, slabo gospodarstvo, vse to stane denarja, obilo denarja.
In če ni novih dohodkov, novega zaslužka, se morajo izprazniti naposled še tako polne skrinje.
Puščak je prišel poslej seveda večkrat v zadrego za denar, a to ga ni motilo, saj je imel poln gozd najlepših smrek, nebroj hrastov v logu in poln hlev živine.
To je pričel počasi prodajati.
Padale so smreke, padali so stari, debeli hrasti, na katere je bil pokojni oče tako ponosen, Anton pa je popival in zapravljal.
In oglasila se mu je vest, ta sodnica našega početja, ostra, neukrotna prcganjalka vsega slabega. Anton se ji je sicer upiral, se je ogibal, jo tlačil in tlačil, a vse zaman ...
Kadar je bil najbolj vesel v družbi, takrat se je najhujše oglašala vest in ga pekla. On pa jo je ugašal z vinom ...
V tretjem letu županovanja mu je umrla sestra Francka. Siroto je bilo potrlo njegovo nezmerno življenje popolnoma.
Tudi Polona se je izpreminjala. Prvi blesk časti, ki jo je uživala, je kmalu otemnel. Naveličala se je bila že vsega, in z Antonom sta se pogosto sporekla.
Prepiri so se vedno množili, in naposled je prišlo do pretepa.
Anton je do cela podivjal.
Po okolici so se bili vsi že tega privadili, samo čakali so še, kdaj bo počilo.
V.
[uredi]Nadloge in skrbi, slaba, pekoča vest zadnjih dnij, vse to je vtisnilo mlademu, čvrstemu Puščaku vidna znamenja v obraz in ga precej potrlo. Nekdaj rdeča, polna lica so upadla, oči so se udrle, pogled pa mu je postal neprijazen, nekako oduren. Tudi polni, vzravnani život mu je ovenel in zlezel v grbo.
Doba njegovega županovanja je potekala, bližalo pa se je h koncu tudi njegovo premoženje. Z obupom je pričakoval izvršetka svoje krivde, a ne morda skesan, potrt, ne, v pijanosti, v obupnem igranju je čakal svojega konca.
A dolgo ni bilo treba čakati.
V trgu je bil letni semenj, in Anton je gnal tja zadnji par volov, da bi poravnal vsaj obresti pri Pečniku, ki ga je zadnje dni vedno bolj nadlegoval s svojo terjatvijo.
Komar je bil Šel z njim, kajti to navado je imel vedno, da ga je spremljal po vseh potih. Kupčija je bila slaba, Antonu pa je bila sila prodati, da je dobil kaj denarja.
In dal jih je onemu, ki mu je največ ponujal zánje.
Potém pa sta šla s Komarjem pit.
Puščak, ki je bil po mnogoletnem pijančevanju postal jako slaboten in vrtoglav, se ga je kmalu nabral. V takem stanju pa je bil zmožen, storiti vse.
Premeteni Komar je že davno izprevidel, da je s Puščakom pri kraju; zato je porabil zlasti zadnji čas vsako priliko, da se je okoristil za poznejše čase. Tudi ta dan je ves čas preudarjal, kako bi spravil Antona do kake igre, da bi ga lahko obral. A nič pripravnega ni bilo danes. Za kartanje ni bilo prave prilike, in tudi ni bilo družbe za to. Slednjič se je domislil Komar, da danes kegljajo, in brž je počel razmišljati, kako bi na kak lep način spravil Puščaka na kegljišče.
Pregovoril ga je, da gresta še malo po semnju pogledat, potém pa še v kako drugo gostilno, češ, kdo bo vedno sedel na istem prostoru, kakor bi bil prilepljen.
In polpijani Anton se je rad vdal. Nekaj časa sta se vrtela po silnem blatu med gnečo ljudij sredi kramarskih šatorov, a danes ni užival Anton toliko časti in spoštovanja, kakor prejšnje čase. Prej se mu je vse odkrivalo, vse ga je pozdravljalo in se mu klanjalo. Danes pa ga je le tu pa tam ogovoril kak znanec prav na kratko, če se mu že ni mogel ogniti. Skrivaj pa so ga s prstom kazali onim, ki ga še niso poznali, in si šepetali med seboj: »To je tisti župan!«
Anton je živo čutil to izpremembo in je bil prav zadovoljen, ko ga je Komar odvedel na drugi konec semnja, ven iz gneče v obcestno gostilno, kjer so imeli kegljišče. Ker pa je hotel Komar Antona naravnost tja spraviti, je šel kar naprej skoz vežo na dvorišče, kamor mu je Anton brez ugovora sledil.
Na kegljišču je bilo vse polno ljudij. Krogla je ropotala po koritu in srednji debeli deski, čule so se kletvice, šale, smeh, včasi kak prepir in krohot paglavcev, ki so zijali in se po svoje preganjali črez planke.
Tukaj so Antona zeló prijazno pozdravili, tako da ga je to spravilo precej v dobro voljo. Napravili so mu tudi prostor pri mizi, kjer je takoj sedel, in kamor se je prislinil tudi Komar. Poklical je vina in dajal po vrsti piti vsem znancem.
Znanci njegovi pa, ki so ga obkolili na kegljišču, so bili vsi ali zadolženi, zapravljivi kmetje, ali pa fantje, kateri so že od mladih nog kazali, da ne bo iz njih nikdar nič.
Dolgo časa je Anton samo pil in gledal. Vabili so ga sicer prav medeno, naj tudi on poskusi, in naj zaluča par krogel; a s početka se je tega odločno branil, potém pa je obljubil, da bo kasneje začel.
Med tem so kegljali drugi, nekateri dobro, drugi slabo ... dobivali ... izgubljali ...
Anton pa je pil, gledal, kako se premetava denar po tleh, in čim dalje bolj ga je mikalo.
Komar ga ni hotel nič siliti. Saj je le predobro vedel, da bo sam rad začel.
Ko pa ga je imel že toliko v glavi, da se je že malo opotekal, si je slekel suknjo, jo obesil na klin, zagrabil v koritu kroglo, vrgel petak na tla in povabil na stavo.
Pet rok se je stegnilo in spustilo pet srebrnih goldinarjev k petaku.
Komar je pazil, da ni zaostal.
Zalučal je kroglo na desko, ki je pa takoj zaropotala po plankah in se točila ob kraju proti stožcem.
Stavo so naglo pobrali in jo razdelili ter si skrivši namežiknili.
»Ne gre ... vraga, kako je to, saj včasi sem znal!«
Anton se je gugal sredi kegljišča na šipkih nogah in iskal drugi petak po žepu.
»Bo že, bo že!« so ga tolažili in zastavili brž tudi ta petak.
In Anton je zalučal drugič ter zadel.
Pobral je zdaj hitro jeden petak, drugega pa porinil z nogo na stran. In zopet so stavili, in zopet je zadel.
Tako je šlo večkrat zaporedoma. Oni so se začudeno spogledovali, kaj bo to. Takoj pa so si znali pomagati. Jeden izmed njih je stopil vzadi doli do fanta, ki je postavljal stožce, ter ga podkupil, da je nametal pred ploščo nekaj kamenčkov.
To je takoj pomagalo. Anton je izgubil svoj dobiček, nató pa pričel metati zopet svoje petake iz žepa ... in potém desetake.
Obilo zaužito vino, vedna izguba ... Anton je postajal silno vznemirjen in je pričel preklinjati.
A to mu ni nič pomagalo. Denar, ki ga je bil dobil za vole, je izginjal kakor kafra.
Naposled se je začelo Antonu že čudno dozdevati, kako je to, da vsaka krogla odskoči ravno takrat, kadar bi morala zadeti, ali pa kadar že pride med stožce.
Navzlic temu pa je hotel prisiliti, da dobi denar nazaj. Obraz mu je postajal zaripel, rdeč, žile so mu bile napete, pogled divji. Od jeze je kar hropel, in nekateri radovedneži so jo popihali, ker niso hoteli čakati konca.
Puščak je še vedno izgubljal.
Ko pa je imel le še par petakov od vsega izkupila za vole v žepu, se je le potrudil tja doli do fanta, da bi pregledal, ali je vse v redu, ker od daleč ni mogel ničesar opaziti. A poredni fantè ga že ni čakal; v hipu je bil črez pregrajo, potém pa bežal po vrtu naprej, kar so ga nesle noge.
Ko je Anton izprevidel, kako so ga goljufali, je postal grozen. Izgubil je zadnjo iskrico zdrave pameti, poslednjo trohico zavesti. Planil je kvišku, kakor obstreljen jelen, in se obrnil nazaj v dir.
Tu so se vsi umaknili. Jedini Komar je ostal in nekaj radovednežev, ki pa niso bili nič stavili z njim. Komar se je delal nevednega, izpraševal ga je, kaj je prav za prav, ter ga izkušal tolažiti.
Puščak pa je bil, kakor blazen.
»Ti, ti vrag si me goljufal!« A glas mu ni hotel iz grla, ječal je, kakor bi ga kdo davil, z desnico pa je pograbil težko kroglo in jo zalučal nesrečnemu Komarju v glavo. Zadel ga je tako nesrečno, da je Komar kar telebnil na tla kakor snop, ne da bi bil kaj zakričal.
Pol ure pozneje je sedel Anton Puščak, župan, nekdaj posestnik najboljšega posestva na Slemenih, v ječi zaradi uboja.
Kaj naj še povem?
Komar je umrl na mestu. Pušče so bile prodane, Polona in otroka sta živela pri stariših, Anton pa je po dveh letih umrl v ječi ...
Na Puščah je zopet srečno življenje. Ondi prebivajo sedaj drugi ljudje, ki se pa varujejo oprezno Antonove nesreče. In prijazno, dobrotno solnce, ki pošilja vsako jutro najprvo svoje zlate žarke gori na Pušče, jih žari in osvetljuje, da niso več tako puste, kakor so bile za nesrečnega županovanja Antona Puščaka.
Izginili so tudi zadnji sledovi oderuštva po okolici, odkar so ustanovili v trgu rodoljubni možje posojilnico, ki prav uspešno deluje.