Kakor došlo - tako prošlo
| Kakor došlo - tako prošlo Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc |
| |||||||||||||||
KAKOR DOŠLO - TAKO PROŠLO
V Gradacu ob Lahinji je v starih časih živel krčmar. Njegova bajta je stala pod gradaško graščino, pokraj zidanega mostu, ki še dandanes veže oba bregova Lahinje.
Tisti krčmar pa je bil velik skopuh in goljuf. Nikoli mu ni bilo zadosti denarja, četudi ga je imel na pretek. S slehernun dnem je lakomnost bolj rastla v njem. Da bi si čim prej primnožil veliko denarja, je pričel goljufati: ponoči je odhajal v klet, kjer je imel v sodih vino za goste, in vlival vodo v vino. Tako ni bilo nič čudnega, če je imel na pomlad več vina v sodih, kakor mu ga je bil jeseni krstil sam sv. Martin. Seveda vino ni bilo takšno, kakršnega vinike rodijo, ampak slabo in vodeno.
Kmetje, ki so ob večerih prihajali h krčmarju v goste, so kmalu uganili, da grabežljivi krčmar meša vino z vodo. Zato so ga pričeli zbadati:
»Dobremu vinu ni treba kazala — čistemu obrazu malo vode treba!«
Krcmar pa si je mislil: »Vi le govorite, kar hočete. ..«
Ampak na glas je izrekel samo tole:
»Jezika ne bolijo noge!«
Laž obeduje, a ne večerja! To je že star pregovor. Zvedel je namreč za goljufije in laži skopuškega krčmarja sam vrag. Za malo se mu je zdelo, da se prevarant dela pobožnega in da hodi sleherno jutro molit v gradaško grajsko cerkvico, zraven pa goljufa goste in jim v vino vliva vodo. Zato je nekega dne, ko je bil gradaški krčmar sam doma, prišantal predenj in zarjul:
»Hej, skopuh, zdaj se me boj! Ti misliš, da komur Bog pomaga, temu tudi vsi svetniki! Očitno se kažeš kot največji bogomoljec, naskrivoma pa sosede goljufaš, ko jim vino mešaš z vodo. Ampak kdor že hoče z grehi meni služiti, naj mi služi ves! Polovičarstva ne prenesem!«
Krčmar se je ustrašil vragovih groženj. Brž je pograbil mošnjo, polno zlatih cvenkov in jo iz bajte ucvrl k vodi. Tamkaj je imel na Lahinji privezan brod. Skočil je nanj in se odgnal od brega.
Vrag se je iz krčme pognal za njim. Ker pa je šantal, ga ni mogel dohiteti. Ko je prišel na breg, je bil krčmar s svojim brodom že sredi Lahinje, odkoder se je vragu nagajivo in prekanjeno posmehoval:
»Četudi si vrag, ne dam se ti v pest! In zapomni si, da se na medveda ne gre s silom!«
To je zakričal in se pokazal vragu mošnjo z zlatniki, ki jo je imel na brodu, češ, le semkaj poglej, peklenski bratec, tukajle je samo suho zlato, a zastonj se ti sline cede po njem...
Toda vraga je težko ukaniti! Ker je kosmati črnuh spoznal, da ga je krčmar ugnal in da on sam ne more do njega, je zabrlizgal na prste in priklical svojo posestrimo — tatinsko srako. Sraka je zavreščala, se zviška pognala na brod, pograbila s kljunom mošnjo z zlatniki in odletela. Zlato pa je bilo le pretežko in mošnja je sraki zdrknila iz kljuna ter padla v vodo.
Krcmar si je zavihal rokave in hlačnice in — štrbunk! — se je pognal za zlatom v vodo. Ker pa se je premočno zaletel, se je z glavo zaril v blato na dnu reke ter se zadušil.
Na bregu pa se je zakrohotal prebrisani vrag in zagodrnjal:
»V vodi si dobil — v vodi si izgubil! Še ti zdaj ostani na dnu reke, goljufivi prevarant!«
Kadar je v poletnih mesecih Lahinja bistra, postavajo še dandanasnji Gradačani na kamnitem mostu in zijajo v vodo, da bi ugledali mošnjo s krčmarjevimi zlati!