Kako umiramo
| Kako umiramo |
| |||||||||||||
Samotar Miha je nekaj obolel. Moral je klicali gospoda, ki ga je spravil z bogom. S svetom ni imel dosti sprave; svoje malo premoženje zapustil je sorodnikom, poskrbel za sv. maše, potem pa mirno čakal, da ga Bog pokliče. Toda božja volja je sklenila drugače; zopet je toliko ozdravel, da je mogel iz postelje do ognjišča, ter si sam kaj pripravili. V njegovi bolezni je večkrat prišel k njemu pogledat sosed Tonček in pri ognju sta se pogovarjala o marsičem.
»Danes se pa čutim precej boljšega,« djal je Miha, »naduha me je nekoliko pustila, da lažje diham, pa tudi mraz mi ni tako po udih, morebiti še okrevam, saj gremo proti pomladi.«
»Da, da,« pravi Tonček, »ko bo zopet zazelenel gozd in pognala trava, ter se vrnila lastavica, in kukavica prepevala v logu, tudi za nas starce bo bolje. Sicer pa nisi še tako star, glej ga Valentina; deset let ima več kol ti, pa še je zadnjič prikrevsal na pogreb nečakov. Pride pomlad, pomladimo se tudi mi.«
Nekega jutra, bilo je pred pustom, že ob 10. uri dopoludne, pravi sosed Tonček sam seboj: »Kako pač da danes Miha ni še nič zakuril, vsako jutro se prej začne kadili iz njegove hiše, danes pa še ob tej uri ne. Kaj pa, ko bi bil kaj bolj obolel, treba bo iti pogledal?«
Vstane in gre. Vrata so bila pričela, pa Tonček je že vedel kako se Mihova kljuka potisne, da se vrata odpro. Toda glej! Miha leži na postelji trd, ponoči jo umrl, ko ni bilo nikogar pri njeni. »Moj Bog, mrtev, Miha je mrtev,« pravi sam seboj, ter teče ves preplašen domov. Domači komaj spravijo nekaj besed iz njega, tako zelo se je bil prestrašil dobri Tonček.
Dva dni potem so Miho zakopali, a Tonček ga ni spremil na zadnji poti k cerkvi; vsled strahu je obolel in moral ostati v postelji. Nič več ni bilo pravega življenja v njem.
»Tudi jaz pojdem za njim,« djal je Tonček. Vsak dan je bil slabši, vidno je hiral. Vravnal je vse posvetno, spravil se z Bogom, na Pepelnico pa so ludi njega pokopali prav zraven Mihe, saj vmes ni umrl nihče in groba sta bila vštric. V življenji dobra prijatelja, v smrti z družena na prijaznem griču,.pri cerkvi.
Gozd je zazelenel, trava je pognala, kukavica je kukala v gozdu. Miha in Tonček pa vsega tega nista videla ne slišala več. Počivala sta pri cerkvi, odkoder se tako lepo vidi naokrog prelepo stvarstvo božje. Drug za drugim, stari glas pregovora, v kraj od koder ni več povratka.
Kaj pa stari stric Valentin? Vivši vojak, nevstrašen mož doli iz Zabrda? V Veliki noči je še videl otroke, ko so se igrali s pisanimi pirhi – teden potem izdihnil je tudi on. Tako umiramo.