Kako te čakam (odgovor A. Gradniku)

Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta
Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta (Delo, 17. 2. 1963).
Dovoljenje:	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Tebi je dobro, našel si svoj Mir,
a mene si pozabil vzeti s sabo,
da družno potonila bi v pozabo,
ko se zaprla je za tabo dver.
Kako te čakam sleherni večer,
pripravljena nared ob zori, mraku,
da v novi dom, na bežnem oblaku,
zaplovem s tabo v večnih krogov tir.
Preveč zaorale brazde so globoko,
da bi lahkó jih zemlje plast zakrila,
da bi lahkó semena še vzkalila.
Zato ne čakaj, dragi, pridi pome!
Naj s tabo v nič še moja bit zatone,
V pozdrav ti podržim svojo uvelo roko.

Opombe urednice[uredi]

Alojz Gradnik je sonet Na Oblaku (V spomin Frana Albrehta), napisal na dan smrti prijatelja Albrehta in ga izročil njegovi ženi Veri (Delo, 17. 2. 1963). Vera Albreht je 4. 3. 1963 Gradniku odgovorila s sonetom Kako te čakam, Prijatelju Gradniku v spomin na Franceta (v: Alojz Gradnik, Zbrano delo, 4. knj., pripravila in opombe napisala Miran Hladnik in Tone Pretnar, Maribor, Litera, 2003., str. 221 in 583-584). Na Gradnikovo pesem me je ljubeznivo opozoril Miran Hladnik. Hvala.